Brihtanija 5

      Vsi ti obrazi, tolsti, pretirano zardevajoči, polni nekega ošabnega optimizma, ki jim kar vre skozi besede. Moram se prav z vsakim rokovati, okrog petnajst jih je. Grof jim je že razložil, da sem njihov besedni reformator, da sem izjemen psiholog, filozof in raziskovalec jezika. Sami aristokratski obrazi, res, nevajeni trdega intelektualnega dela. Še največji vtis sta name naredila  dr. Zobrow, mogočen možakar, pa  Dahomert, z belimi dolgimi lasmi in brado, v preprosti rjavkasti tuniki in črnim plaščem čez ramena, pod brado spetim s preprosto vrvjo. Pa nek aranžer poselitvene arhitekture, tako so mi ga predstavili. Počutim se skrajno nelagodno v tej ne ravno veliki sejni sobi, ki premore nekaj okroglih oken pod obokanim stropom in  so stene poslikane s čudnimi motivi. Baje nek slikar upodabljal zgodovino teh pokrajin.  Še najbolj je bil zanimiv detajl, skoraj kot nekakšna risanka, kako se v morje utaplja zvonik cerkve, spodaj v mestu; pod vsako sličico so letnice … In še prej vojna za vodo, za bogat izvir pod planoto. Razne vojske se menjujejo in stražijo tisti izvir. Tisto vodo še zdaj črpajo in jo polnijo v steklenice. Zanimivo, tukaj se sladka voda hitro meša z morsko in so zato v zalivu sila močni tokovi. Tudi na skrajnem vzhodu se v morje rine močan tok sladke vode, kadar so obilna deževja pa sploh, zato se ustvarjajo nevarni vrtinci in tokovi – vse to se si spotoma prebiral še sinoči. Nekaj strežajk bega sem ter tja, pa nekaj strežajev tudi. Pregrinjajo mizo, nanašajo pijače, nekakšne naravne sokove, kot lahko vidim in skromne prigrizke. Očitno bodo res imeli nočno sejo, pomislim. Grof se rine k meni, zdaj že kar precej omamljen, mežikav …

      »Gospod Bobinsky, upam, da ste se seznanili z našimi elitniki, s katerimi boste imeli še priložnost govoriti, ampak, oprostite, nevljudno je, pa vendar, začeli bomo z nočno sejo odbora za politično ureditev grofije. Spet se lahko zabavate po svoje. V salonu je ostalo še veliko prijetnih ljudi, ki vam bodo krajšali noč, če boste tako želi, sicer se pa dobiva jutri malo pred kosilom, okrog enajste, da se še kaj pomeniva. No, oprostite, res. Eden od varnostnikov vas bo pospremil, če ne zamerite,« z raskavim, pijanskim glasom namelje grof. Samo kimam in sem srečen, da sem končno svoboden. Toliko sem že seznanjen s temi hodniki, da bom sam zmogel in znal do apartmaja. In to tudi povem varnostniku, ta pa se drži strogih ukazov. Vljudno mi pove, da me pač mora pospremiti iz teh prostorov do salona, potem pa lahko odidem, tak je ukaz in protokol. Prav, prav, saj ubogam … Ta silna patetična utrujenost. Pa sem pozabil vzeti s seboj mineralnovitaminski preparat, ki me vedno postavi v polno formo. Mogoče pa ima Zobrow kakšen originalen zvarek. Pa tiste tablete, tiste za dvig praslik iz podzavesti, za privzdig osebnosti, ki so nekdaj eksistirale v teh prostorih. V salonu je še vse živahno. Smeh in čudna nekoliko medla glasba in vonjave, pa separejčki, kjer so že gola telesa, kjer se … Kaj bi opisoval te živalske nagonskosti. Utrujen sem, utrujen od vsega, vam povem. Uf, da bi imel zdajle mojo domačo posteljo in okno, skozi katero vleče svež zrak naravnost iz gozda, kjer se zdaj koncentrirajo jesenske vonjave. Nič, v apartma grem, takoj!

      Postelja je, no ja, premehka, to bo. Na sobnem komunikatorju najdem navodila, kako in kaj. Premaknem ekran, da bi si lahko ogledal še nekaj slikovnega materiala iz teh področji. Premikanje ekrana je sila preprosto. Ker je soba ovalna, ima ekran znotraj stene nekakšne tirnice, po katerih ga pač postaviš, kjer ti je kot gledanja najljubši. Zanimiva rešitev. Poiščem posnetke o burji. Stari posnetki so, zelo stari, devetsto let. Glej no, kakšne zamete je delala, glej, kako vrtinči sneg. Saj to je moralo biti kar se da vznemirljivo. In kakšen stroj za čiščenje snega, kar odsesava ga in v velikem loku meče s ceste. No, poglej domačine, ki se prebijajo po gazeh. Čista arhaika, čista … In vse to bi moralo še biti tudi v moji podzavesti. Grem še malo nazaj. Kaj pa je to. O, neki čudni smučarji. V tekstu piše, da posnemajo smučarijo iz pred sto let. Zgodovina v zgodovini. Ja, ta narod je res ljubil smučanje, to se vidi. O, starec, ki cepi drva, pa košnja, to sem že videl, take posnetke sem že videl. Iz švicarskega hribovja, da … Tam so bili ti možakarji, tisočletje in več nazaj, ko so na strmih bregovih kosili travo s temi smešnimi rezili – danes, danes so zmogljiva laserska rezila, ki kar cele hektarje položijo na tla. Ti posnetki … Čakaj, to se dogaja na tej planoti, kaj pa grofija, no … Brskam in najdem posnetek velikega lesenega kolesa. Kaj pa je to? Aha, rudnik srebra je bil in so imeli veliko kolo. Ampak čemu, čakaj … Aja, črpali so vodo iz rudnika. Kaj je pa danes s tistim mestecem. Na srečo ni poplavljeno, le skromno naseljeno, tako piše tu. No, poglejmo zračne posnetke tega kraja danes. O, lepi zeleni gozdovi okrog in okrog. Tu in tam kakšna travna zajeda, kjer namerava grof spet ustanoviti samooskrbna naselja. In zaselek premore še celo industrijo, ki so jo ustanovili staroselci – delajo neke specialne sestavne dele za hidravlične sisteme velikih gradbenih strojev, proizvedenih na severu Evrope. Hiške so majhne, kopaste, racionalizirane z energijo. Skoraj vse poznajo letno in zimsko etažo; zimska je v podzemlju, da so izgube energije čim manjše, čeprav je tudi tam klima kar prijetna. Na obronkih je nekaj sadja, tu in tam kakšna vrsta trte, ampak manj kot drugje, ker se tu še vedno lahko zgodijo zmrzali, jasno, dolina pač. In piše, da so se vodostaji v zadnjih petsto letih dvignili za nekaj metrov in ustalili. Glavni tok reke so spravili v betonsko korito, dolgo kar nekaj kilometrov in vse do Rubinarije je možen promet po tej reki, po kateri vozijo les in produkte iz lesa, ki jih delajo v manjših družinskih delavnicah; pohištvo po naročilu, razne elemente … Temu se danes reče hobi industrija. Zdaj pa so najbrž tisti ostanki rudnika polni vode, pomislim. Šarim naprej med posnetki. In najdem idilo. Nekje v hribovju neka stara domačija. Žganjekuha. Cel proces, rezanje sadja, čiščenje, pa lesene posode, kjer sadje fermentira, potem pa kotel in destilacija … To sem že videl v podeželskem tehničnem muzeju zgoraj pri nas v Normundiji. Cela Evropa se je upijanjala s temi zvarki. Razvijali so posebne recepture. Danes to delajo še tu in tam, ampak kotli so drugačni, z raznimi načini gorenja. Tudi poskusil sem že te zvarke, pa me niso navdušili, prav nič, preveč alkohola in še veliko drugih snovi, ki me naredijo medlega. In spet brskam. A, glej, lepota … mladci skačejo v nekdanjo Rubinarijo z lepega mosta. Kakšna eleganca, kakšni mojstri. O, tole pa so stari posnetki, glej no … Tudi danes še skačejo iz stolpov v vodo, pa iz pečin, pa s posebnimi padali in katapulti, ampak tole … Joj, kakšno intenzivno barvo je imela takrat Rubinarija … Delno potopljena nekdanja prestolnica. Žalostno. Velike stavbe se bleščijo na gladini rastočega jezera, nekaj ljudi na čolnih in še druga plovila, turistična atrakcija. Nekdanja cerkev, samo še patiniran bron gleda iz zelenkasto rjave vode … Pa vojni posnetki, Raketirani silosi … Prah pšenice v zraku. Deček, ki drži mačko v naročju in teče skozi žito za njim pa nek vojak s spačenim obrazom … Pa starka, ki z žlico zajema neko redko juho … In mrtvi civilisti v glavnem mestu, ki jih je pomorila posebna termična boba, taka, da stolpnice ukrivi in stopi jeklene konstrukcije. To so bila leta, ko je vzhodna slovanska zveza dokončno dobila premoč nad amerikanizirano Evropo. Imeli so vse, ostanek nafte, plin, že boljšo klimo, veliko obdelovalne zemlje, malo onesnaženih mest …Talente, znanje … To je bilo že po tistem, ko se je Japonska in Azija utapljala v medsebojnih pobijanjih. Kitajska je utrpela veliko škode zaradi že omenjene jedrske katastrofe in še nekaj drugih industrijskih katastrof. Vse vojne so bile manj genocidne in bolj hitre in učinkovite. Nova orožja, laserski izstrelki in termične bombe, pa posebni vodeni izstrelki za urbano vojskovanje. Tehnologija ubijanja je postala selektivna in preciznejša. Dokler se niso zgodile velike spremembe, ko je človeštvo vendarle spoznalo, da je v sodelovanju edini izhod. In danes imamo svetovno vlado s sedežem v Moskvi. Moč slovanstva se je podeseterila, čeprav so sprejeli worldščino za uradni jezik, pa so njihov jezik in podjezike začeli na novo proučevati in poučevati, premišljam, ko gledam posnetke tistih bedastih vojn. Ameriška vojska je bila prvič resno poražena prav v Sredozemlju, ko so jo iztrebile skupne evropsko – ruske sile. To je bil zadnji boj za preostanek naftnih zalog na bližnjem vzhodu. Rusi so takrat uporabili novo orožje, kombinacija brezpilotnih letal in močnih termični laserskih razpršenih izstrelkov. Najprej so ameriški vojski in njihovim zaveznikom blokirali oskrbo, potem pa je sledil termično laserski dež. Nagledal sem se tistih posnetkov, mrtvih vojakov in lupin jeklenih ladji, pa raztreščenih super letal. Potem je prišlo obdobje vodikovega pogona. Rusi so prvi naredili uporaben motor, prvi uporaben stroj. In se je začelo … Ah, vsega preveč za danes. Morda še košček umetnosti, takole, preden padem v spanec. Joj, glej, slikanje s čopiči. Abstrakcija. Barvne misli … pritisnem na gumb in slike ni več. Nežna turkizno modra svetloba pronicne iz ovala pod stropom. Na komunikatorju si naravnam glasbeno mešanico, ki me po navadi uspava. In tudi tokrat bo tako, tudi tokrat. Moj prvi dan v Brihtanji …  Zaspal bom!