Brihtanija 4

Dvorana je okrašena z majhnimi svetilci, jajčasta miza pa se kar šibi od jedil. Posedejo me poleg grofa in njegove žene, precej mlajše od njega, kipljive črnolaske, ki je mljaša celo od moje Minde. Kakšna zaobljenost, kakšne čutne ustnice … Baje je doma tam nekje iz zahodnega roba Evrope. Še dobro, da sem olajšan in umirjen. Pridodatek k masaži, čutne ustnice, roke, kaj so delale tiste roke … Najprej poskusim neko predjed, nek zeliščni namaz z skuto in mladim sirom. Ja, kar v redu, sveže, ujemajoče se z belim vinom, ki ga toči spet nek zagorel deček, skoraj deček, suh visok mladenič, z ostro brado in s smešnim čopom las. Pa spet povsem živordeč suknjič. Grof je tokrat v zelenem, njegova dama pa v  svetlomodri kombinaciji, kar ji sila pristoji na njene vranje črne lase. Potem sledi začetna jed, pečen odojek, ne vem, ali divjega prašiča ali udomačenega. Ni pomembno, kosi mesa na velikem krožniku, kupček nekakšne rumenobele polente, nekaj gobic z žara, vseh vrst zelenjave z žara, pa posebna omaka, receptura glavnega kuharja, ki je aziat, kaj pa drugega. Meso, mmm, odlično. S slastjo režem kose in jih na hitro žvečim. Lačen sem, če že ne kar sestradan. In naslednje jedi, divji prašič pečen na poseben način v začimbah, ki so spet neka skrivnost. In borovnice v posebnem sladkem likerju prelite čez kuhano smetano, pa sladoled in neka jajčna krema z belim vinom in na kupe sadja, rezine ananasa, plavajoče v čudni alkoholni mešanici in popečene banane s karamelnim prelivom, pa … Ne, ni vljudno, da takole popisujem požrtijo, ker ste najbrž že lačni, kajne, od vsega tega … In začetni govor grofa, napihnjeno, da je kaj. Opisoval me je, kot svetlobo, ki bo osvetlila naša srca, ki bo odgnala temo, ki bo odstrla prostore v naši podzavesti, kjer so skrite zgodbe naših prednikov v njihovem jeziku. Za mizo so bili prisotni vsaj tisti, ki nekaj pomenijo za grofovsko družino. Na spodnjem koncu se je trlo nekaj dam, ki se jim je že na daleč videlo, da so mojstrice za nočne zabave, gospodje pa sami srednjeletniki, ki znajo nasititi svoje trebuhe. Odsrkujem odlično rdeče vino, baje pridelano spodaj v Trtolandiji na posestvu Davorta, poveljnika vseh sil zavarovanja. To je tisti, ki dela tudi figovo vino. Niso mi ga še predstavili. Grof je zdaj v zanosu in razlaga zgodovino teh krajev nekaterim povabljencem, nekemu Rusu, visok kosmat primerek vzhodnih Slovanov; baje je dober hidro inženir, ki projektira nov sistem pregrad zadaj na severu, kjer bi se  v verigo spojilo nekaj majhnih hidroelektrarn za proizvodno elektrike, ta bi se trošila pri gradnji velikega tunela, med tistimi dolinami tam zadaj in zalivom spodaj, pa še nova naselja so planirana nad tistimi  dolinami. Grof je že naročil obsežno krčenje gozdov, kjer so nekoč že bili zaselki in posamezne kmetije, vsaj tako so pokazali satelitski posnetki. Prav zdaj mu razlaga, kakšen sistem poseka uporabljajo; poslušam, poslušam: »No, gospod Ivor, naši problemi s posekovaanjem so kar veliki. Najprej smo morali organizirati centralno zbiralnico lesa, severno od nas na neki sosednji planoti. Zračni transporterji tja prinašajo les, kjer ga posebne linije sortirajo in pripravljajo za nadaljnji zračni transport sem čez do zaliva spodaj, kjer odpremljamo les po vodni poti. Ampak posek je zamuden, ker ne moremo uporabljati zemeljskih robotov za odbiro in posek lesa. Preprosto, dva delavca na terenu z laserskimi rezili odrežeta drevo, še prej pa zapnejo nosilno  jekleno vrv – to zapenja delavec, v posebni kabini, ki je spuščena iz zračnih transporterjev, ti potem cela drevesa prevažajo na centralno sekališče. Tam smo postavili tovarno za predelavo lesa, za delanje briketov in vse drugo. Tudi zato potrebujemo več energije, ki kar leži tam zadaj v vsej tisti vodni energiji, ki prosto teče. Manjši agregati, dajo vendarle občuten seštevek in še vmesne postaje, ki tok alternirajo, krasna zamisel. Res ste genialni gospod Ivor. Pravijo, da je elektrika zastarela oblika energije, morda res, ampak meni leži za hrbtom takorekoč. Zdaj cel kompleks teče na vodikov pogon, kar nenazadnje ni poceni, saj veste, ampak potem, potem bom pa lahko prodajal najcenejše lesne izdelke, ker bo strošek transporta manjši in proizvodnje tudi. Veste, v načrtu imam, da bi naredil tirni sistem, gnan na električni pogon. Pa akumulatorji bi se polnili z našo energijo, z našo, zelo čisto energijo. Doline bi bile nekoliko bolj poplavljene zaradi pregrad, a so nenaseljene, saj ste videli. …«  In še in še govori  inženir Ivor pa kima in kima in si s koščenimi prsti češe veliko črno brado, v rokah pa vrti velik kristalen kozarec. Z globokim mogočnim glasom mu odgovarja, da razume, da je konfiguracija tod okoli strašljiva, da pa se z dodatno energijo marsikaj kaj lažje naredi. In še sta razpletala debato o problemih energije v drugih področjih, o zastarelosti nekaterih atomskih rektorjev, ki so sila moderni in nadzorovani, a je to vendarle stalna grožnja. Samo na kitajskem je umrlo skoraj dva milijona ljudi, ko se je primerila nesreča pred nekaj stoletji in so bile generacije ožarčene. Trdijo celo, da se je zaradi tiste nesreče zgodila mini poledenitev, pred stoletji, čeprav se je zgodil velik preobrat v oceanih; vodni tok je spreminjal smer in prinašal tople vode daleč gor na sever, hladna pa je rinila na jug, kar je spreminjalo klimo – pa še odboj sončne svetlobe od snega v začasni mrzli dobi. Ozračje se je segrelo do višin, kjer se običajno ne, potem se je zgodil preobrat. Naenkrat je bilo več padavin tam, kjer jih prej ni bilo. In veliki namakalni sistemi v Sahari in drugje. Kako nakladata ta dva tipa v polomljeni worldščini. Saj ju ne morem več poslušati. Premaknem se po dvorani, kjer so posamezni separejčki, polni vonja po hotnosti. Damam se že pozna, da so nekoliko opojene. Vidim, da se tu in tam omamljajo tudi z drugimi substancami. Nekaj še zelo mladih ljudi sedi na tleh v nekem separeju in so zamišljeni, tihi, na vijolični preprogi. Gledam jih. Steklasto zrejo predse in se pogovarjajo, kaj je kdo gledal, kaj poslušal, kam so šli v nedeljo, kje je bil dober žur in kako zadeva nova snov, ki se jo že da dobiti na črno seveda. Dve dekleti sta čisto omrtvičeni. Samo telesa, pomislim, samo telesa brez duš, brez visoko organizirane materije, bi rekel Bodonov. Ne zmenim se kaj dosti za te nezainteresirane snobe. Majčkeno pomislim, kaj bo z njim čez deset morda dvajset let: Nagon po zarodu bo nekatere združil, nekateri se bodo ubijali z opoji, nekateri se bodo odselil … Če je bilo še stoletja nazaj človeštvo preobremenjeno in v stalnem stresu, pa je danes glavni problem dolgočasje. Hiper produkcija je pripeljala do mrzlične potrošniške igre, dokler se ni zapletlo okrog naravnih dobrin, potem, potem so bile lokalne vojne, pa nekaj globalnih kriz, kriza vode, kriza goriv, kriza hrane. Med leti 2250 in 2500 je bila hrana strateškega pomena in draga. Hollan, ekonomist, je razlagal, da je vrednost hrane bila blizu vrednosti zlata, ker je pač omogočala preživetje. Zdaj so se stvari uravnotežile, tehnologija je naredila svoje in … Takle večer, jaz pa samotno filozofiram in si ogledujem te razpuščene ljudi. Bližnjega čuvaja, ali kaj je že, ker je v nekakšni uniformi in baretki z znakom grofovske zaščitne enote, vprašam, kako se najhitreje pride gor na ploščad, da bi si ogledal nočno planoto. Vljudno mi odpre težka vrata in mi pove, da je vhod številka tri temu namenjen. Pa res, stopil v zelenomoder prostor dvigala, ki me prestavi na ploščad. Hladna noč je. Iz žepa izbrskam majhen komunikator, kjer imam najnujnejše stvari. Temperatura se ustali pri 12 stopinjah in s severa rahlo poteguje, da se to sliši celo v bližnjih borovcih. Polna luna milo lije dol in poudarja bleščavo pesknatih stez. Levo in desno kukajo kupole z raznimi svetlobami; najbrž to nekaj pomeni, pomislim. Nedaleč stran od mene sta v zavetrju dva para, kadijo, vidim. Tam je nekakšna stena, nekakšen polkrog, najbrž namenjen kadilcem, ker sem spodaj videl kar veliko opozoril, da je kajenje strogo prepovedano. Zdaj je v modi gensko spremenjen tobak poln neke nove aromatične substance, ki da odpira duha in ne zasvaja kot dobri stari nikotin. Turkizne luči v zraku najbrž nakazujejo, da se približuje še eno vozilce na pristajalno ploščad. Pa se res. Čisto tiho pristane. Osvetli ga močna luč. Zdaj vidim, da sta ven izstopila dva možakarja in pet deklet. Smeh jim kar vre in opotekavi so. No, lepa reč, razvratnost bo, se nasmejem vase in odsrknem vino, ki naj bi zraslo tam spodaj. Ima me, da bi kar šel do roba in pogledal dol v dolino, ampak sem preveč zbit in len. Poln sem hrane in tega vina, ki čisto počasi prodira vame in me spretno leni. Popravim si značko na prsih, ki sem jo dolžan nositi, dokler sem v grofovskem naselju – to je pač nek nadzorni čip, da nadzorna služba vidi, kot se gibljem, kje sem, če bi me grof potreboval. Takšno značko dobijo vsi njegovi gostje, imajo pa jo tudi vsi uslužbenci, kasneje ti dajo posebno šifro v osebni komunikator, da te lahko nadzorujejo, tak je pogoj. In vodja zavarovanja lahko preveri, kje si, tako so mi obrazložili, tak je protokol. Nenadoma za menoj tleskajo koraki, sila odločni. Kajpada, eden od stražarjev se je namenil k meni. No, kaj bo hotel?

     »Gospod Bobinsky, oprostite, naročeno mi je, da naj vam sporočim, da bi z vami rad govoril naš šef, poveljnik Davort. Čaka vas v svoji nadzorni sobi. Če bi želeli, lahko greva,« sila odločno pove in se vzravna. Vidi se mu, da je natreniran, da je vešč svojega poklica. Meni pa šumi v glavi. Saj to je kompletna policijska država, en sam stalen nadzor – noro!

    »Prav,« nergavo rečem in si zrahljam ovratnico, ki mi je nekoliko pretesna. Hitro sva spodaj, potem pa na levo in za nekaj stopinj nagnjen hodnik naju pripelje v razsvetljen prostor, poln ekranov, največji je na levi, pod njim pa dolga miza stikal in manjših ekrančkov. To je torej nadzorni center. Podobne sem že videl v nekaterih večjih naselitvenih konglomeratih, kjer sem se pač moral prijavljati globalnim varnostnim silam, če sem gostoval na tamkajšnjih univerzah. In tudi tam so mi podeljevali posebne šifre v moj komunikator, da so me lahko izsledili, če bi se mi kaj primerilo, ponekod pa so mi pripenjali značke, kot tu. Dva moška sedita za mizo in stalno pregledujeta ekrane. Na velikem pa je zemljevid grofije in polno raznobarvnih pikic, ki nekaj pomenijo. Na levo vodijo vrata. Stražnik, ki me je pripeljal, me povabi skoznje. Pa sva v preddverju poveljnika. Mehki stoli so v polkrogu in celo nekaj majhnih drevesc je tam, v smešnih glinenih loncih. Stražnik vzame majhen komunikator in šefu sporoči, da sva tu. Vrata se neslišno odpro in za veliko ledvičasto oblikovano mizo sedi zagorel ne prav velik moški, s črnimi brčicami, v elegantni rjavi uniformi. Na prsih se mu blešči oznaka globalnih profesionalnih posebnih vojaških sil, ki so bile ustanovljene za hitro posredovanje na kriznih področjih, pod njim pa zlat grofovski znak, že opisan. Prožno vstane in z migom roke odslovi stražarja. Gre okrog mize in se mi približa. Šele zdaj opazim, da še kar držim velik kristalen kozarec, notri pa še nekaj vina. Kam naj ga odložim, sem v zadregi.

      »Gospod Bobinsky, dobrodošli. Jaz sem Davort, kot najbrž že veste« reče in mi ponudi močno roko. To pa je bil prijem, uf! »Žal se morava seznanjati v tako pozni večerni uri, ampak imel sem kar nekaj obveznosti. Veste, zadnje čase so naše vzhodne meje precej oblegane z izgubljenci, ki rinejo na vzhod, kjer je standard mnogo višji, saj to veste. Kajpak smo dolžni spoštovati migrativne uredbe, ampak veliko je takih, ki nimajo urejene identitete, pa smo dolžni poskrbeti, da kot svobodna grofija ne delamo problemov sosednjim zakupnikom. Dovolj usposobljenih sil imamo, da to zmoremo in vrhunsko tehnologijo tudi. No, preveril sem vaše identifikacije, pač dolžnost, saj razumete, in je vse v redu. Gospod grof pa mi je izrecno naročil, da boste deležni posebnega varovanja, ker ste priznan in znan jezikoslovec, strokovnjak za psihologijo in filozof. Prosim, sedite, pa odložite že ta kozarec. Priskrbel vam bom novo pijačo, vi samo povejte, kaj vam tekne!« hitro reče. Joj, kako hitro in sekajoče govori. Težko ga bom dohajal, težko. Oziram se naokrog in se odločim za rjav mehak naslonjač. Kozarec dam na rob mize.

      »Kar kozarec vašega vina bi,« odločno rečem. Vidim, da mu je to laskalo. Ves obraz se mu zapotegne v smehljaj, ki je tako redek na vojaških obrazih.

      »Vam ugaja?«

      »Ja, precej harmonije premore in, kaj vem, dobro sede na vsa tista jedila. Pravijo, da moraš vino piti, tam kjer rase, da je tam najboljše,« se razgovorim.

      »To drži, to popolnoma drži. Tukaj zgoraj ne rase, pri meni spodaj na tistih gričkih pa. In prav moja lokacija na vrhu nekega griča je ena najboljših, po vseh analizah, ki smo jih opravili. Veste, stvar je preprosta, vsak vinar ima doma analizni set, ki mu sprotno svetuje, kaj mora ukreniti, da bo grozdje pravilno dohranjeno. Nekateri so sicer poskusili s posebnimi, gensko adaptiranimi sortami, pa se ni obneslo. Iz preprostega razloga, ker se je genska diferenciacija zgodila sama od sebe. Ta rastišča so pač primerna za trto, ki tukaj vztraja že  več kot tisočletje. Sam sem dobil gensko neoporečne sadike v semenski banki, ki jo ni poplavilo in jo niso prizadele minule vojne, ker je bila globoko v osrčju te planote, kjer so imeli vinarji tudi kleti in semensko banko vse od leta 2110, pa do 2550, ko se  ti prostori začeli prazniti. Čakajte, vam naročim pravi letnik. Nekaj potrpljenja, pa bo,« se nasmehne, si prisloni komunikator in nekomu hitro naroči, kaj mora storiti.

      »V planoti so bile kleti in semenska banka?« se čudim.

      »In to kakšna klet, za tiste čase sila moderna. Idejo je dal lokalni vinar, baje moj prednik, vsaj tako je potrdil genogram. Tam, kjer je bil močan izvir, tam je še sedaj podzemno jezero sladke vode. No kakšnih dvesto metrov levo, so izvrtali vhod in naredili veliko podzemno skladišče, ga opremili in uvedli gensko semensko banko za lokalne rastline, od trt, do fig, ki jih zdaj jaz uspešno gojim. To je bila edina vinska klet s stabilno naravno temperaturo tam nekje okrog osmih stopinj Celzija, to pa zato, ker jo je bazen podzemne vode stalno hladil. Ni bilo temperaturnih nihanj, vlažnost pa so kontrolirali s posebnim prezračevalnim sistemom. Prav zdaj se lotevamo rekonstrukcije, ker se je transportni vhod deloma zrušil. Iz dokumentacije, ki smo jo našli, je klet obratoval še kasneje, ker so vinarji onkraj Rubinarije zanjo vedeli in so jo deloma tudi vzdrževali, vse do približno petdeset let nazaj. Ko so zvedeli, da misli te teritorije odkupiti grof, naš grof Brihtko, so stvar opustili, ampak semenska banka pa je bila ves čas vzorno vzdrževana in dopolnjevana, ker so zanjo skrbeli, ne boste verjeli, pripadniki verske ločine, Boga svetlob. Ti so še sedaj nastanjeni v samostanu na naših gričih in so čuvali prepise dokumentov pa banko so zalagali z replikami prvotnih semen. Njihov poseben oddelek, nekakšen botanični vrt, še danes goji sadike vseh starih trt in fig, pa zelenjave in nekaj sadnih vrst. Brez njih, teh vrednot ne bi bilo. Celo poseben rov so dali skopati do semenske banke, ki je varna tudi pred žarčenji, ki so se dogajala v vojnah, to se ve. Njihov vodja, spoštovani Dahomert, je izreden učenjak, res. Edino oni so ostali v teh prostorih, ker so bili pripravljeni na skromno preživetje,« z bogato gestikulacijo potrdi povedano tale Davort. Zmoti naju strežaj, ki v posebnem lesenem zabojčku prinese dve steklenici zapečatenega vina in dava čista kozarca, oblikovana na nenavaden način, na vrhu sila ozka, spodaj pa trebušasta, peclja pa sta tako tanka in krhka, da me je kar strah, kako bom to reč prijel. Strežaj najprej ponudi steklenico Davortu, ta si nadene smešno optično kukalce, se našobi in reče. »Pravi je, kar natoči.« 

      Poučen sem, da se mora vino nekajkrat zavrteti v kozarcu, ga ovohati, šele potem ga smeš previdno nagniti in okušati. To je pač tak ritual pri teh vinarjih, ki jim je vino plemenita pijača. In naučil sem se spoštovati te običaje, ki sicer imajo drugačne odtenke, ampak povsod radi okušajo vino z neko spoštljivostjo. Opazujem Davorta. Vino divje zavrti v kozarcu, da se vzdiguje visoko ob steklenih stenah in ga dvakrat živčno ovoha. Kos se vino umiri, ga dolgo ovohuje, potem zavzdihne in prikima. Nekaj podobnega skušam narediti tudi sam, pa precej bolj nerodno. Zdaj le nazdraviva. Kako čudovit trk, kako plemenit zvok. Poskusim ga, res nekaj posebnega, zgoščenega in močnega.

      »Torej, seznanili so me, da boste naredili nov pravopisni slovar brihtanščine, ki bo temeljila na slovenščini. Vsekakor mi je ostalo še veliko slovenskih besed v podzavesti. Dal sem se preiskati z vašim aparatom in jih je kar nekaj. Sam si prizadevam, da bi nasnoval nove besede, na nov utemeljil te nove izraze. Recimo, eden takih je, zdaj že konvencijionalnih, prav trtnik. Po nekem slučaju sem zvedel, da je moj pra pra prednik sodeloval z nekim pisateljem in sta si umišljala nove besede, takrat, približno okrog leta 2010. Nekaj teh spisov hranijo v samostanu v digitalni obliki. In res bo, da je trtnik kar pravi izraz, saj  je prostor, kjer raste trta, trtnik, in tam kjer so fige pa fignik,« z nekim hlastavim ponosom reče in spet privzdigne kozarec.

      »Tole s trtnikom, tole je zanimivo,« mu priznam. Vsekakor bo ta beseda sprejeta v novem slovarju, o tem ne dvomim. No, najbrž veste, da ga bo moral potrditi grofov znanstveni svet. Ko sem raziskoval korenine prastare besede vinograd, nisem naletel na otipljiv dokaz, da bi to bila prava formulacija prostora, kjer raste trta; celo worldščina uporablja neko čudno skovanko, ki bi se lahko prevedla v `prostor vina`- smešno vinyard, če hočete tudi wainberg, vineto, pa še je izrazov, ki vsi poudarjajo najprej vino, kar je, no ja, vsaj meni sila nelogično, saj vino nastane iz grozdja – grapes. Tudi vinogradnik, star izraz za nekoga, ki se ukvarja z vinom, je neprimeren, zato bom predlagal samo vinar, samo to. Ker, najbrž veste, vino – gradnik. Gradnik je v bistvu neka izpeljanka iz graditi, to pa je povsem skregano z logiko pridelava vina. Res da je potrebno s stroji narediti trtnik, ampak gradi se bolj malo, morda podporne zidove, pa kleti seveda. In še dve različici, so samo tisti, ki goji trto, torej trtogojci in drugi, ki se neposredno ukvarjajo z vinom, torej vinarji. Včasih so pa oboji združeni v eni osebi,« se razgrevam. Debata okrog besed me vedno prestavi v višje obrate. Kar zardim, ampak vino, čista solza kakšnega Boga, vam povem, splača se ga poskusiti, res. Davort se zamisli in glavo nasloni na dva prsta. Naguba čelo in pokimuje.

      »Ja, imate prav, res so nekateri specializirani za dodelavo vina. Pokupijo grozdje in ga po skrbni tehnologiji predelajo v vino. Sam se ukvarjam bolj tako, za razvedrilo in rad preizkušam novosti, ne maram pa tehnologije, ki iz vina dela mrtvo pijačo, takšno, da samo opija pa nič več. Vino je vsekakor več kot le navadna pijača za ubijanje dolgočasja. Naš Dahomert trdi, da je to božja šifra zakodirana v zemlji in da se vino spremeni v informacijo v naši glavi. Zato, da so vina iz osončenih gričev bolje informirana, ker so nastavljena kozmičnim sevanjem, da na ta način bog vseh svetlob ustvarja informacijsko bazo in ljudem sporoča, kar jim pač ima sporočiti. In naš znann biofizik, Lotov, je celo dokazal posebna energijska stanja v vinu iz naših gričev, no tudi iz drugih, saj so ljudje od nekdaj trto zasajali na gričevnat svet, tam kjer so bili za to ugodni klimatski pogoji. Obstajajo pa dokazi, da so včasih trto zasajali na njivske komplekse, lepo vas prosim, to pa ne gre. V naši grofiji je odlok, ki točno določa kam spada trta. Naš grof ima ekipo strokovnjakov, ki se spoznajo na pridelavo hrane. Saj ste najbrž že opazili, da smo po tej plati dovolj samooskrbni, pa celo izvažamo hrano,« nadrdra in strežaju namigne, naj nama  nalije.

      »Kar se hrane tiče, ste mojstri, to je treba priznati, infrastruktura je na svetovni ravni, zdravstvo tudi, šolstvo je inovativno, kaj pa pravo, to bi me utegnilo še zanimati. Najbrž, kot varnostna organizacija, morate poznati pravne norme, kajne?« se resnim.

      »Pravo«,« se smehlja, »pravo je igrača vladajočih struktur. Zakoni so sicer prilagojeni svetovni ustavi, vendar so nekateri sila sila sporni, vsaj na mojem področju. Gre za rigoroznost kar se tiče tujcev. Preprost primer, če nekdo nima delovnega dovoljenja in ga ni v registru, ga lahko v dvanajstih urah odstranimo z območja grofije. Po svetovni ustavi bi bili dolžni preverjati njegovo identiteto vsaj štiriindvajset ur, ampak obstaja podakt, ki posameznikom, ki imajo v lasti večje poselitvene prostore, dovoljuje, da sami odločajo, koliko ur bodo porabili za preverjanje, ampak ne manj kot dvanajst. Nekoliko manj težav je z nepremičninami, ker so v večinski v lasti grofa, ta pa je nekaj teh odprodal ali pa dal v najem. Težave se dogajajo, ko se lastniki odločajo, da bi stvar preprodajali, kar je skoraj nemogoče, ker je register nepremičnin natančno voden in cenovno določen. Nihče ne more dražje prodati kot je kupil, razen seveda, če se s stranko drugače dogovori, kar se dogaja. In tako se ustvarja nek črn trg odprodanih nepremičnin. Gre predvsem za elitne lokacije ob morju, v hribih, ob jezerih. Obdelovalne površine, te se ne prodajajo. Kaznovalna politika je iz svetovne zakonodaje posrkala ves maksimum, pa še nekaj dodatnih zakonov imamo, ki nam nalagajo interventnost in strogo ukrepanje. Recimo, nemiri na javnih prireditvah – tukaj je zakon strog. Če se to dogodi, so dolžne naše varnostne sile prireditev prekiniti, ljudi razgnati, organizatorje pa oglobiti. Zabavišča so kontrolirana na vse možne načine. In prvi ukrep je odvzem energije za zabavno tehnologijo. Potem se začne razpuščanje ljudi in identifikacija, nato globe, skratka, strogo, res,« Davort pokima in nasladno odsrkne vino.

      »No, na nek način je to smiselno, saj se dogajajo strašne reči v nočnih zabaviščih, ker se ne spoštuje zakona. Mene masovne zabave prav zato odbijajo. Ljudje enostavno poživinijo, sploh takrat, ko si uidejo iz kontrole zaradi vseh teh novih substanc. Saj obstaja spisek substanc, ki morajo biti pod kontrolo, ampak, saj veste, ljudje so iznajdljivi, nekateri pa to iznajdljivost dobro unovčijo,« malo pomodrujem.

      »Kontrola psihoaktivnih nevarnih substanc je pri nas dobro organizirana. Že v naselitveni dokumentaciji mora imeti vsak prijavljeno zdravstveno dokumentacijo. Pri nas ne prepovedujemo prav nobene substance, ampak tisti, ki v takem stanju naredi kakšen prekršek, tisti ima na izbiro, obvezno zdravljenje ali pa odselitev. S tem je seznanjen ob naselitvi, s tem so seznanjeni vsi. Vsak polnoleten prebivalec dobi poseben informativni material, kjer so napisani vsi zakoni, vse pravice, vse inštitucije, kamor se ima pravico obrniti, vsi medicinski centri; skratka, neka navodila za uporabo te grofije in hišni red, bi lahko rekla,« Reče in se zasmeje. »No, tam so tudi opozorjeni, da se lahko omamljajo s čimerkoli na lastno odgovornost. Ni je substance, ki bi bila uradno prepovedana, čeprav svetovna zakonodaja navaja substance s katerimi se ne sme trgovati – trgovanje je seveda tudi pri nas prepovedano, a za osebno rabo, si jo lahko vsak priskrbi kakor ve in zna. Vemo, da je nekaj laboratorijev, ki te snovi proizvajajo, a jih ne preganjamo, taka so navodila grofa. Uvoz pa ni možen, ker so kontrole na vstopnih točkah tako ostre, da to ni možno, skoraj ne. Če pretirano omamljen tujec dela probleme, nima več vstopa v našo grofijo. Seveda, če se izkaže, da je nekdo nekomu omogočil smrtno dozo opojnih substanc, bo kazensko odgovarjal, to pa ja. Tisti, ki pa zapadejo v prehude odvisnosti, izgubijo osnovni dohodek in se morajo zaposliti ali pa oditi.  Seveda, če si plačujejo posebno zavarovanje, lahko gredo v poseben medicinski center, ampak grofovega osnovnega dohodka ne prejmejo nikdar več – ljudje imajo pač na izbiro, ali bodo umirjeno živeli in imeli osnovno eksistenco, ali bodo pa divjali po zabavah in morali oditi. Za tiste, ki imajo lastno močno eksistenco, za tiste se ni bati, da bi grofiji škodili s pretirano zasvojenostjo, ker pač prinašajo grofiji dobiček. Plačujejo davke na dejavnosti in na premoženje, in ti niso majhni, res ne,« prikima Davort in se mršči.

      »Tole s kaznijo, z grožnjo odselitve. Nekaj me bega, kaj pa staroselci, koliko jih je bilo, ko je grof kupil te prostore?« ga vprašam in začutevam, da bo počasi tega vina dovolj, pomenka pa tudi.

      »Približno štiristo tisoč. Vsi tisti imajo poseben status. Njim se ni treba odseliti, samo podporo izgubijo, to pa. Je pa res, da so staroselci skorajda vsi organizirani v lastni skupnosti, ki premore več oblik zavarovanj, tudi za primer prehude zasvojenosti, tudi z alkoholom, kar ni redko. Taki so potem odvisni od tistih skladov, dokler se ne rehabilitirajo in se spet ukvarjajo s čim, kar prinaša davek. Če vplačujejo davek več kot pet let po rehabilitaciji, pa so spet upravičeni do grofovske podpore, kot staroselci seveda. Vsi tisti, ki so se preselil iz drugih prostorv, čeprav imajo genogram urejen, pa morajo oditi, če nimajo urejene zavarovalnine, ki bi jim omogočila, da spet vplačujejo v davkarsko blagajno, ampak morajo to početi naslednjih deset let, če želijo spet dobiti grofovsko podporo in dovoljenje za bivanje. S tem se ukvarja posebna grofova komisija, kjer je več strokovnjakov, od medicinskih, pravnih in rasnih, kar se kruto sliši, a tako je,« pribije in odloži kozarec poleg manjšega ekrančka na mizi.

      »Seznanil sem se z zgodovino teh prostorov. V bistvu je to grofijo odkupil že njegov ded, a se je potem zapletal v neke naložbe v Afriki in skoraj obubožal. Šele ko je njegov oče vstopil v neko družbo daleč na vzhodu, kjer so pridobivali diamante in redke kovine, se je bogastvo toliko povečalo, da je lahko postopoma odplačeval dolgove svojega očeta, dokler se ni rodil grof Brihtko, ki mu je bila zapisana ta res ogromna posest. Svet je itak razdeljen med močne posameznike in posameznice, ki med sabo tekmujejo in trgujejo,« se bahavim z vedenjem.

    »Dobro ste se poučili, dobro. Mlad grof je začel reorganizacijo že pri dvajsetih, in danes je kakršna je. Ampak je kar v redu. Ljudje so v glavnem zadovoljni. Političnega življenja ni, kar ni nobene škode. Upravljanje z javnimi stvarmi je poverjeno posebnim uradom, vse ostalo je pa stvar grofove volje. Njegova moč je stabilna in grofija nima večjih notranjih trenj, se pa obetajo. Grofu je padlo na pamet, da bi se igrali politiko, da bi uvedel nekakšen model soupravljanja grofije, torej neke vrste demokracijo. Lepo vas prosim, zgodovina ima kar nekaj primerov, kam je to pripeljalo. In ta večer gosti kar nekaj ljudi, ki so temu naklonjeni. Najbrž bodo imeli tudi nočno sejo na to temo. Čudi me, da vas niso zapletli v te pomenke, morda vas še bodo. Zdaj najbrž še veselo pijejo, pa si malce olajšujejo žleze, se razume …« skozi smeh nacedi Davort.

      »Model klasične demokracije je preživel. Nekaj ostankov je še v Ameriki, nekaj še v Južni Ameriki, vse ostalo se ravna po preprostih pravilih svetovne zakonodaje. Največja pridobit zadnjih vojn je, da so vsi zakladi zemlje last vseh zemljanov, da nima nihče pravice divjega izkoriščanja vod, plodne zemlje, gozda – dani so mu v upravljanje, to ja, omejena zasebnost, bi rekli, tako kot vaša grofija, s katero lahko grof počne kar hoče, ampak samo v mejah in okvirjih svetovne ureditve. Če bi si grof recimo umisli izkrčiti gozdove in na hitro zaslužiti, bi takoj bil vzpostavljen red, sami veste. Čez noč bi se tu znašle posebne sile za hitro posredovanje in bi prišla grofija pod prisilno upravo. Nekaj takega se je pred kratkim zgodilo v sosednji pokrajini, ko so namenoma poplavili polja, da bi pridobili še večje jezero za turizem in ribolov. Prišle so mednarodne sile, lastnika prisilile, da je plačal ogromno odškodnino in baje je že naročen elaborat za osušitev tistega področja, ki res premore prvovrstno zemljo za poljedelstvo. Ni kaj, satelitski nadzor je učinkoviti, da je kaj. Nič se ne da prikriti, vse dejavnosti so vidne,« že nekoliko pijansko govorim.       »Vsi naši projekti so bili deležni komisijskih pregledov in so dobili zeleno luč. Oprostite, grof me hoče,« živčno reče Davort. Natakne si majhno slušalko in nekaj šepeta v mikrofonček in kima. Privzdigne obraz in mi pove, da želi gospod grof, da bi prišel v sejno dvorano, kjer bi me seznanil z ljudmi, ki snujejo politične spremembe