Brihtanija 26

                                                                    ***

        Uf, kakšni dnevi so za mano, groza. Najbrž vas zanima, kako se je razpletla zgodba s poskusom državnega udara, nekaj takega. Ja, bilo je napeto vse do večera tistega dne in še naslednji dan. Tipi so imeli tudi posebno skrivališče v opuščenih podzemnih bunkerjih, nekje na jugu, na meji z veliko Balkanijo. Do tja jih je pripeljal Bango, kdo pa drug. Prijeli so jih šele čez dva dni, ko so jih popolnoma obkolili. Ampak zanimivo je, da tipi, deset jih je bilo, sploh niso ničesar slutili. Tam so se zabavali in čakali na dogodke. Seveda so bili vsi po vrsti pod močnimi psihadeliki, celo tako zelo, da so na pol nagi, kljub mrazu, letali naokoli in vreščali. Očitno so zapadli v nek trans. Posebna enota Davorta jih je hitro obvladala, jim zaplenila vse komunikkatorje in centralni računalnik, ki je bil kar prava zver, napajan s posebnimi akumulatorji, imeli so tudi dve terenski vozili z modifikacijo za podvodno vožnjo in za letenje, draga reč, ampak kdo ve, kdo jim je vse to financiral. No, no, saj zdaj se že ve. Podpiral jih je eden od podjetnikov iz Balkanije, ki je hotel kapitalsko prodreti v to grofijo. Priskrbel jim je tudi nekaj kosov sodobnega laserskega orožja, nekaj tudi klasičnega in posebno razstrelivo in avtomatizme za nastavljanje min. Dva od njih sta  bila že prej pripadnika specialnih enot, eden je bil v redni globalni vojski, štirje so bili občasno varnostniki, skratka večina je imela primerne izkušnje, da bi lahko naredili nemire, če ne bi zapadli v posebno drogo, ki počasi spremeni osebnost in ljudi preobrača v praskupnost – na nek način ljudje potujejo daleč nazaj s to drogo. Ta je bila razvita v zadnjih desetih letih in je nekaj podobnega kot tablete, s katerimi se vržeš za nekaj stoletji nazaj; deluje podobno, samo da hkrati popravlja razpoloženje in privzdigne globoke podzavestne vsebine, ki jih tiste tablete doktor Zobrowa ne morejo. Bral sem o tem, in Minda mi je tudi pripovedovala o tej novi drogi. Nek večer mi je obširno razlagala, kako so imeli na njihovi kliniki porezanega blazneža, ki se mu je celo imunski sistem povsem spremenil, tako da je bil odporen na nekatere soje virusov, ki mi nismo več, neodporen pa je bil na bakterije, ki smo jih že zdavnaj udomačili in bivajo z nami. No, kakorkoli, tiste tipe so prijeli in jih odpeljali v poseben oddelek zaporov, kjer jih čaka zdravljenje in šele potem sodni proces. Je pa med opremo bilo najti tudi neko zelo učinkovito biološko orožje, posebna bakterija, ki se rekombinira, kadar naleti na katerikoli antibiotik. Povzroča pa hudo vnetje sklepov in pokostnic, pa tudi možganske ovojnice. Preživetje je možno, a so ljudje povečini invalidni in dementni. Razvita je bila pred desetletji in so jo strogo prepovedali, ampak dva tajna obrata jo še izdelujeta, to se ve, obstaja tudi že specialni kemotarapevtik, ki ga tudi ni moč dobiti. V načrtu so imeli, da bi počasi zastrupljali grofove uslužbence. Na srečo ima Davort dobre zveze in ve, kdo ima te kemoterapevtike, seveda na črno, ampak se jih da dobiti. Svet je nor, ni kaj. Tako vidite, se je zadeva uredila, je pa hudo razburila gospoda grofa, tako zelo, da si je omislil še četico posebnih tajnih detektivov, za katere nihče ne ve, kdo so. Ja, ta grofija se je spremenila v policijsko grofijo. Zdi se mi, da je grof kar preveč zapadel v preganjavice in da se zdaj večino časa zadržuje na tisti planoti in ne sprejema obiskov. No, to bo minilo, ko bo le uvidel, da je šlo za skupinico fanatikov, ki so hoteli iz dolgočasja delati politiko s terorističnimi sredstvi. Tudi tistega prodajalca orožja in vsega drugega so zlahka prijeli, saj je pustil veliko sledi v elektronskem komuniciranju, tudi s pomočjo našega programa, ki ima sposobnost odkriti vse sledi slovanskih jezikov. No, no, so se pa zgodile tudi prijetnejše reči. Naša Marija, hej, to je zgodba to. Joj, ko tole pišem, je zunaj že marec in danes je petnajst stopinj, že prav toplo za prvo polovica marca. Ni kaj, južnik liže mrzle grape. Jaz zadnje dni delam tudi po dvanajst ur na dan, da bi bil slovar vendarle v aprilu pripravljen. Aja, Marija. Pa sva res organizirala večerjo. In Bango je prišel ostrižen, s pristriženo brado, nadišavljen, skratka neprepoznaven. Vam povem, to je bila ljubezen na prvi pogled. Diplomatsko sem se umaknil v kabinet kmalu po tisti izjemno dobri večerji, ona dva pa sta klepetala do dveh zjutraj. Potem jo je pospremil domov in naslednji dan tudi in … Ja, kaj naj reče. Zdaj je Marija večkrat pri njem in tudi z njim hodi po gozdu, ko oskrbujeta krmilnice. Nek večer mi je vsa razgreta pripovedovala, kako sta v neki zasneženi globeli našla srninega mladička, ki je bil že na koncu z močmi. Bango ga je šel iskat in ga kot otroka nesel ven. Doma ga je hranil kot dojenčka, na stekleničko in dudo in s posebno mešanico mleka vitaminov in mineralov. Mladiček je preživel in zdaj že kar korajžno dela družbo ostalim živalim v ogradi. Prav zanimivo je videti, kako se Rinko igra z njim. Joj, to bi morali videti, kako ga z gobčkom prekucne, pa se potem lovita, se dotikata s smrčki in se spet zapodita med balami krme. Vse to sem gledal in posnel, ko sem si končno šel ogledat muzeje. Tam je kaj videti, res. Marija pa, zdi se, da se razcveta v pravo neukročeno žensko, saj jo hoja po gozdu napolni s svežino, da še mene oplaja. Včasih me vzameta s seboj, kakšen popoldan, da me malo odtegneta od vseh teh besed in ekranov. Naposlušal sem se zvočnih posnetkov, nagledal sem se posnetkov iz podzavestnih ostankov jezika, kjer je ogromno materiala predvsem za narečni slovar, ki bo hkrati izšel s pravopisnim in knjižnim. Za danes dovolj. Zvečer me je povabil Gero v posebno zabavišče v Karantonu. Pravi, da bo zame absolutno presenečenje, da se tam doživi nekaj, kar zlepa ne pozabiš. Me prav zanima, kaj si je omislil ta gurman, me prav zanima. Šele nekaj čez tri je in sem len, da je kaj. Ven bo treba in nekoliko hoje, vsaj do Banga in nazaj zvečer pa na tisto zabavo. Jutri moram dol do Davorta, kjer bodo zdaj zdaj zacvetele prve češnje, saj nekaj cvetja je že, neke grmovnice in narcise in še neke druge rože. Tudi tu se že začenja pomlad, saj je večina ljudi v svojih vrtičkih in brkljajo po zemlji. Tako kot pred tisočletji. Joj, sinoči, ko sem poslušal neke stare posnetke popevkarstva. A nisem slišal zelo prijetno pesmico: Šlo je nekako takole – čez tisoč let, ko naju več ne bo …  Prekopiral sem jo in jo danes zjutraj zavrtel naši Mariji. Veste, da jo je zasvojila. Čisto po moško si jo požvižguje, ko v kuhinji pripravlja svoje umetnije. Nič, ven gram. Dolgo stojim na lesnem pomolu in se nastavljam soncu, ki se blesketaje odbija od jezera. Dva starodobna čolna se zibljeta na vodi, v enem sedi dekle in se sonči – mislim, da je pa vendarle še prehladno, da bi se človek povsem slekel in se nastavil soncu, ampak mladenka je brezsramno slekla zgornji del oblačil in nastavlja soncu svoje nabrekline. Pa niti ni tako oddaljena od obale, samo kakšni petnajst metrov. Prav dobro jo vidim. Smešno, celo nek ležalnik ima v čolnu, na ušesih pa slušalke. Očitno je vsa v svojem svetu in uživa. Vem, da je na tem delu obale dovoljen nudizem, to sem pač prebral v informativniku, ampak tole … Kar predolgo gledam ta prizor, zato se premaknem naprej na stezo, ki pelje skozi hladne sence do Bangovega kompleksa. Prav hitro sme tam, ker sem si sam odredil hitro hojo. Rinko me takoj prepozna in začne cviliti in skakati na palice vrat. Potem se na vratih hlevov pokaže Marija v delovnih oblačilih … Pritisne na komunikator in mi odpre vrata. Moral sem najprej potolažiti Rinka, šele potem sem smel ob njem do Marije, ki mi na hitro pove, da Banga ni, da je na svojih poteh, da pa ravno krmi prašičke in da ni prijeten vonj tam. Razlaga mi, da je morala naprave za avtomatsko krmljenje na novo programirati, ker sta dve plemenski svinji v visoki brejosti in je zato potrebno zanju urediti nova boksa in posebno prehrano. In res, ko stopit do vrat, slišim kruljenje. Vonj pa res ni nič kaj prijeten, nisem ga navajen. Marija mi razloži, da se je od teh svinj naučila tega, da so podobne človeku. Začudeno jo vprašam: »Kako?« In mi razloži: »Kadar so spuščene ven, te plemenjakinje, kar šest jih je, jih je treba zvečer spet zapreti, da ni rogoviljenja. Ampak, gospod Bobinsky, to vam je posebna šola. Tiste tri iz levega dela redno silijo v desni blok in obratno. Bango ji je razložil, da je to v njihovi naravi, to kljubovanje, pa moraš uporabiti posebno taktiko. Preprosto jih rineš v nasprotni blok in se obrnejo in stečejo v svoj blok. Vidite, taki smo ljudje, vedno rinemo v nasprotja, da bi se potem obrnili v pravo smer.« Moram priznati, da me je ta izjava osupnila. Česa takega od Marije ne bi pričakoval, tak jedrnat stavek, na pol filozofski. Pozna se, da se zdaj veliko druži z Bangom, ki je nekakšen gozdni filozof. Prosila me je, če počakam trenutek, da se razdišavi, da torej stopi pod tuš, potlej mi pa lahko postreže z odličnim lovskim likerjem, ki tako dobro sprošča. In če sem iskren, sem po to tudi prišel, ker tista reč res sprošča. Zagledam se v majhnega srnjačka, ki kuka izza vogala. Plašno striže z ušesi, ko pa zagleda Rinka, se, kar požene med barakami, Rinko, jasno, za njim. Kakšna igra!? Sprehodim se ob kletkah, kjer rad opazujem risa; vedno ima tak žalosten pogled, ki najbrž govori: Ubil bi tistega, ki me je zaprl sem noter. V ogradi stopa ponosen jelen s tako čudovitim rogovjem, da ga je veselje gledati, kako hodi gor in dol. Poprh sonca se počasi razblini nad nasadom smrek. Dolge sence se zlivajo čez ograjeno posestvo. Marija končno pride nadišavljena in v svežih oblačilih. Povabi me na kozarček, tako zaželen. Sproščeno klepetava v nekoliko nalomljeni brihtanščini. Zaupala mi je, da se zdaj Bangom pogovarjata izključno v brihtanščini in da me Bango izjemno ceni. Mimogrede mi natrosi kakšno gozdno zgodbo. Na primer tisto, kako se je ustrašila svetlikanja v temi, ko je prvič videla star štor, ki ponoči oddaja fluorescentno svetlobo, pa tisto, ko sta nalagala krmo v krmilnico in ju je zmotil trop jelenjadi, ki je zagnal tak hrup po pobočju, ko se je sneg padal iz vej … Vidi se ji, da je vsa v ognju sreče in ljubezni, vsa mehka, hotna … Nisem kos svoji mesenosti, ugotavljam. Če bi bilo drugače, bi jo skušal zapeljati, prav gotovo. Spil sem dva kozarčka, kar je več kot dovolj, tega likerja. Omotica me poseda in kar gledam Marijo, ki ima danes kar prevelik dekolte, tak, da bi človek vanj poselil poljube. Omenim ji, da sem videl do pasu golo deklico v čolnu. Pa se je smejala in smejala in mi povedala, da je to ena iz med delavk v lokalu, kjer se da marsikaj kupiti, da je Rusinja. Zaupala mi je tudi, da je zelo cenjena med mladino, še posebej med fanti, da jih na strokovni način vpeljuje v nočno življenje … Cel zaselek fantičev se je izšolal pri njej za majhen honorar, se ve. In šušlja se, da je kar nekaj takih organiziral sam tajnik, gospod Gero, da bi imela mladina zdrav spolni razvoj, da bi v živo izkusila, kar se na medmrežju ponuja.

      Zvečer se še vedno nekoliko shladi. Nadišavljen in urejen čakam, da me pride iskat zasebno grofovsko vozilce in me pelje v tisto zabavišče, kjer naj bi se zgodile prijetne stvari. Vznemirjen sem. Še prej sem Mindi pred kamero povedal, kaj vse se mi je zgodilo ta dan, tako kot vsak dan. Ah, ta moja Minda. Ko sva v soboto plavala v termalnem bazenu, mi je kar naprej tiščala roko na njen trebušček in mi dopovedovala, da zdaj pa že čuti prijetno rast najine ljubezni. Do septembra je sicer še daleč, a čas tako noro beži. Čez poletje sva načrtovala, da bi šla za kakšen mesec, v švicarske Alpe, ker ji vročina ni ne vem kako všeč, zdaj pa da sploh ne. No, to je še daleč. Nocoj, kaj bo nocoj, to je bistveno vprašanje!? Še enkrat se temeljito pogledam v veliko stensko ogledalo. V redu sem, kar v redu. Spodaj na kratko pozvoni in na mojem osebnem komunikatorju je tudi kratek pisk, kar pomeni, da moram dol, da je voznik že tukaj.