Brihtanija 25

Majčkeno pa me je strah, ko lezem v ozko zeleno razsvetljeno podmornico, ki ima na levi in desni zaobljene steklene stene. Voznik in poznavalec podvodnega sveta je možakar srednjih let z izjemno močnimi zalizci – zgleda, da je to moda pri vseh grofovih uslužbencih, ali pa je to celo tak predpis. Močan možat glas ima in mi pove, da več kot uro in pol ne smeva biti spodaj, ker je zaloga energije omejena. Seveda sta ga prej zaslišala oba varnostnika in mu dala ustrezna navodila in poseben sledilni čip. Čisto počasi toneva pod gladino, se odpeljeva od brega in se počasi nagibava navzdol. Močne luči osvetijo jatico ribic in eno večjo. Pripomnim, da je jezero še kar polno rib. Pa mi pojasni, da so to posebne zasluge biologa, ki bedi nad zarodom in načrtno goji nekatere vrste, mednje spadata dve, ki sta pomembni za svetovno zbirk, ker sta se v zadnjih petsto letih prilagodili na sladko vodo. Zdaj sva že nad sledmi predmestja. Z močnim reflektorjem na trebuhu podmornice osvetljujeva ostaline in razpadke hiš. Ponekod so še dobro vidni betonski bloki in manjše stolpnice, nekatere oluščene že do omahovljenih konstrukcij. Zanimiva svetloba se ustvarja tam spodaj. Drsiva čisto počasi. Ob prvi cerkvi se ustaviva. Žalostno je videti udrtino strehe in motno rjavo gmoto notranjosti, pa ostanek zvonika, ki je že brez kovinske strehe. Vodnik mi pove, da so pred desetletji iz teh nepomembnih cerkva pobrali vse zvonove in jih izvlekli iz jezera in da so zdaj v posebnem muzeju. Iz glavnih so jih preselili že pred poplavo, že takrat ko je voda vsako leto narasla za nekaj metrov, kakšno leto je tudi malenkost upadla, ampak so pomladna in jesenska močna deževja opravila svoje. Zapeljeva se na sever, kjer je bil včasih modernejši del mesta. In prav dobro je še viden skelet stadion in nekaterih stolpnic, ena iz med njih se je nagnila na drugo in smešno štrlijo jeklena rebra ogrodja. Tu je bilo manj mulja kot v samem središču ob vznožju hriba. S posebnimi tehnikami so ga odstranili, da je videti, kje je bilo jedro starega mesta. Nagledala sva se praznih konstrukcij, med katerimi se je včasih prikazala jatica rib, pa tudi kakšna večja plenilska riba, ki se je v zimskem času zadrževala v tej globini. Potem se obrneva na jug. Počasi prideva nad samo jedro. Ostanek cerkve je še dobro viden, ogrodje je ostalo, celo trg je videti in nekdanje Tromostovje, ki je markirano s posebnimi laserskimi podvodnimi lučmi. Dolgo se zadrživa nad skeletom cerkve in se spuščava vse nižje, vse do ostanka zvonika. Potem sem videl, da se iz stolpa dviguje jata rib, ki so hitro švignile mimo steklene stene. Vodnik mi pove, da se v cerkvi zadržujejo pohlevne ribice, tam zgoraj, kamor sva še namenjena, v bivšem parlamentu, pa da je najti jato izredno napadalnih plenilskih rib, ki se odpravljajo na prave eksekucije: ampak zanimivo je, da se vedno vrnejo v tisti skelet bivšega parlamenta. Biolog jih je že večkrat označil s posebnimi čipi in jih spremlja, mi vodnik pojasnjuje in počasi dviguje podmornico. Pove mi še, da se plenilske ribe odpravijo po celem jezeru, da pa se vedno vrnejo nazaj v parlament, kjer se ustvarja nov in nov zarod. »Ni še povsem jasno, zakaj ravno tam. To zdaj še raziskujejo in imajo tam že inštalirano posebno podvodno postajo, ki spremlja dogajanje prek več posebnih kamer in opravlja analizo vode. V nekdanjem kulturnem domu, ki je še dobro viden, pa se zadržujejo nekoliko večje ribe, ki so izredno inteligentne in igrive. Potapljači  so posneli veliko dobrih filmov o teh ribah, ki so še slabo raziskane. Domnevajo, da so nekakšni mutirani sladkovodni delfinčki. Premakniva se,« mi reče vodnik in se popraska po levem zaliscu. Vzdigneva se, spet spretno in počasi. Pod seboj vidim ostanke ulic in starih mestnih hiš, ki so že pošteno zrušene in polne rjavosivega mulja. Dolgo pogledujeva skelet parlamenta, potem le zagledam srednje velike ribe, z nazobčanim ustjem. Jata se takoj zapodi proti nama, nekaj se jih tudi zaleti prav v okno, da lahko vidim divje izbuljene oči in ostre zobke. »Vidite, kako so napadalne, ampak biolog ima posebno taktiko za njih, pa vendar jih obiskuje v posebni mreži ali pa kapsuli. No, ste se jih nagledali. Če bi šla nižje, bi vzdignila mulj in potem bi bilo zabave konec. Raje se premakniva nad kulturni dom in nad nekdanjo univerzitetno knjižnico, kjer je vse polno ribic, boste videli,« mi reče in se mi nasmehne. In vprašam: »Ja, kako pa preživijo tiste igrivke ob teh napadalcih, pa še tako blizu?«  Zapeljeva se višje in vodnik mi pojasni: »Naš biolog nam je predaval o tem. Veste, tiste ta igrive uporabljajo posebno taktiko. Kadar se te plenilke pojavijo so igrivke kaj hitro organizirane in žrtvujejo svoje najslabše člane, take, ki niso sposobni hitrega manevra in plavanja. Najprej jih ščitijo znotraj jate, ko pa se plenilka povsem približa, se jata razprši in plenilka ima plen. Kruto, mar ne. Druge, tiste manjše, so pa itak hitrejše in po naravni selekciji zaostajajo samo najšibkejše. Tako vidite, te plenilke opravljajo funkcijo selekcije v jezeru. No, so še neke druge, ki jih ni tu v mestu, ki živijo blizu obrežji, tiste imajo drugačno taktiko. Plenilke speljejo v ogrmovljen del in na pol močvirnat, pa se jim tam izmuznejo, plenilke pa so tam bolj nerodne in katera se tudi zaplete v splet vej in gnijočih trav. No, so pa še ene, ki se držijo povsem pri dnu, tja si pa plenilke ne upajo, ker so tiste večje in takoj zameglijo okolico z mahanjem velikega repa. Skozi mulj pa plen ni viden.«

      Pa sva na kulturnim domom. In res, igrivke se plazijo ob oknu umetelno plavajo, se zaletujejo s trebuščki se trkajo z gobčki, cele vragolije izvajajo. »Zdaj boste nekaj videli,« reče vodnik in ustavi podmornico. Skozi neko odprtino je mednje izstrelil oranžno plavajočo žogico, podobno teniški. Kakšen ples, kako jo tolčejo z repi, pa z gobčki porivajo, pa spet udarec z repom, joj … Ne morem se odlepiti od šipe. Povsem sem uročen. Kakšna igriva bitja. Tole, tole pa mora videti moja Minda in otroček, ko bo … sem ves raznežen. Vodnik me opozori, da je zabave konec, da bova morala počasi do grajskega hriba in zlesti ven, ker, da bo popoldan tam sprejel drugega grofovega gosta, ki bo hotel videti bivši parlament in plenilske ribe. Na hitro se še zapeljeva nad nekdanjo univerzitetno knjižnico in pospešiva proti površju. Nekaj čez dve je, ko sva zunaj. Močno sonce me kar oslepi. Pogledam na komunikator. Gero mi sporoča, da me grof pričakuje zgoraj na gradu okrog treh, kjer bo kosilo za ožje člane grofovske družine in zame in še enega gosta, najbrž tistega, ki si bo kasneje ogledal plenilske ribe. Ja, tudi vam bi privoščil tak podvodni izlet. Res zanimivo potovanje. Čeprav je nekoliko tesnobno v plovilu, pa pogled na igrivke odtehta ves strah. Kaj hočemo, vam to še ni dano, žal. No, boste šli na kosilu, boste tudi vi šli. Če se odpravljate, pa dober tek, pa če prav bo na krožniku, recimo, dobro pripravljena plenilska ribica, kaj.