Brihtanija 24

  Sam sem in v rahli omotici. Na stotine isker mi leti skozi glavo. Kaj zdaj vse to pomeni, kaj je zdaj to? Neke revolucije, hej! Ne, ne, saj to ne more biti res. Usedem se in prebiram stvari, ki so jih tipi pisali. Po skrbni analizi vidim, da so bili dopisovalci samo štirje, torej stvar ni še tako masovna, je zgolj fantazija, se mi zdi. Pustim programu, da brska za besedili v slovenščini. Najde še nekaj obrekovanj grofa in pisanj na temo, kako bi bilo lepo, če bi bili spet veleposestniki in bi služili denar od zazidalnih parcel in industrijskih objektov. Ja, ampak tipčki so si umislili novo zastavo in grb in celo osnutek ustave, glej no … Sprehod skozi pisanje me utruja. Tile so res nekoliko zabredli v fantaziranje, da se da stvari enostavno spremeniti, da je to tako enostavno. Kar nekaj nasilnih dejanj so sposobni, to že, ampak je globalna policija precej mobilna in učinkovita. Vem, da se je nekaj podobnega dogajalo pred kratkim, v srednji Ameriki, kjer so skušali razlastiti nekega veleposestnika, ki je kupoval delovno silo v revnejših predelih in si jo nastanil na svojih posestvih kot svobodne delavce, ampak jim je odvzel pravico političnega udejstvovanja, in ni skrbel za socialno pravičnost tako kot bi moral, pa je zavrelo. Vem, da je bilo celo nekaj mrtvih v tistih spopadih, ampak tule, v tej mirni grofiji, tule pa res ni potrebe, da bi se šli neke radikalne spremembe. In če bodo imeli spet svoj jezik kot lokalno posebnost, potem je to le kulturna popestritev, ne pa neka pomembnejša politična kategorija. Malo pa me je strah, to pa. Kar sedim in gledam v ekran, kjer so dokumenti in zapisi in zemljevidi in neki načrti in označene stavbe in spiski oseb. Zdaj že vem, da z delom danes ne bo kaj dosti, pravzaprav nič. Če že bo, bo komaj zvečer. Aha, Gero, hoče govoriti z mano, po posebni liniji. No, da vidimo, kaj ima povedati ta možic.

      Tako, ta zoprn pogovor je za mano. Kako je vznemirjen, že kar histeričen. Pogledam ven. Res sta dva varnostnika, eden je oblečen v zelenem delovnem dresu, drugi pa v modrega in se delata, da popravljata ograjo pri vili, ki je že res nekoliko načeta in potrebna prenove, to pa res. Hodim gor in dol po kabinetu, da bi se zbral. Pogledam na uro, že čez deseto je, čez eno uro bo spet tu gospodična Marija. V fonoteko bi moral, ker imamo za danes napovedanih nekaj snemanj. Nič, povedal jim bom, da naj kar sami opravijo snemanja, saj zdaj stvar že obvladajo. In potem mi šine odrešilna misel. Pa če bi šel na izlet s podmornico po bivši prestolnici. Baje je zdaj ugoden čas, ker je led, ki je bil prejšnje dni, izčistil vodo in je vidljivost zelo dobra, tudi zato, ker že dva meseca ni bilo poštenega dežja in se sneg na planinah ne topi, da bi nanašal v jezero naplavine. No, to je ideja, to, si rečem in skoraj plosknem tako kot moja Minda. Ne, s tem je ne bom vznemirjal, pa tudi opozorjen sem, da se bodo moja sporočila precejala skozi poseben program v varnostnem centru in da sem trenutno v nekakšni elektronski nadzorni blokadi, dokler stvar ne bo raziskana. In čeprav pomislim, sem zdaj ujetnik te grofije, glej no. Ven ne smem, sporočil ne morem poslati, razen običajnih, pa … Ja saj to je jemanje svobode, tega pa ni v pogodbi. Nič, stvar bom skušal čim prej opraviti, potem pa nazaj gor k moji Mindi. Zdaj je že zadosti teh vikend ljubezni, prekleto, da res. Mar si grof umišlja, da me je za odličen honorar kar kupil. Ti ljudje se vsi podobno obnašajo, vi mislijo, da so vse stvari na svetu samo zato, da jih oni lahko kupijo. Ne, ne, načeloma, bi stvar lahko že počasi začel zaključevati, saj ima jedro slovarja narejeno, knjižni del tako rekoč ima že trdno ogrodje, na vrsti so samo še strokovni izrazi in narečne posebnosti, ki jih ureja profesor Marana. Veliko gradiva na to temo imajo v samostanu, kjer imajo v podzemni knjižnici približno štirideset tisoč starih knjig, lepo razvrščenih, da se takoj najde, kar iščeš. Mnoge so tako stare in zdelane, da so jih spravili tudi v elektronsko obliko s posebnim robotom. Zanimiva reč, tisti robot, vse naredi, oceni starost papirja, ga ustrezno preparira, obrača liste, skenira in poišče registrirane še obstoječe izvode v vseh mrežah. Naredi tudi kompletno analizo, ki je potrebna za ustrezno konzervacijo knjige. In samostan premore tak stroj, ni poceni, a očitno se zavedajo kulturne dediščine, ki so jo iz roda v rod skrbno varovali. Tam sem našel pet odlično ohranjenih slovarjev knjižnega jezika in jih vključil v svojo shemo nove brihtanščine. Da pa ne bi zanemaril tistih osnovnih opravil, ki sem si jih natanko razporedil po dnevih, sem prekopiral sklop besed, ki še niso povsem dobro opisane in še čakajo na analizo. In glej no, kazalka se mi ustavi ob besedici ˝strahopeten˝. Pa prav danes, pa prav ta beseda, mar ni to kot zanalašč. No pa tudi ta zadnja, tudi ta je slabo pojasnjena. Najprej seveda bom opisal strahopetnost. Torej je to pomenilo, da je bilo nekoga strah in je začel bežati, tako bo. Zanalašč, pa je besedica, ki izvira iz skupnega slovanskega jedra in je verjetno izpeljanka iz svojine torej lastnine; zato ker imam moč, ker jo posedujem, ker, preprosto zanalašč. Naredim še nekaj drobnih zabeležk in si oddahnem. Mehak vrtljiv stol je hkrati na pol ležalnik, tako da lahko udobno malo podremam, pa ne za dolgo. Na hitro pokličem tajnika, gospoda Gera in mu povem, da me je vse skupaj tako zbegalo, da danes nisem sposobne resnega in poglobljenega dela, pa da bi si rad ogledal potopljeno bivšo prestolnico, ker je dan lep in mrzel. Ustregel mi je, organiziral mi je prevoz, turistično malo podmornico s spretnim vodnikom, ki me bo peljal povsod tam, kjer je še kaj videti.