Brihtanija 22

      Vrt je že oživel. Češnja na levi se je odela v belino in vabila pogled starke, ki je vsako jutro molila svojega starega Boga, da bi ji naklonil še nekaj takih pomladi in bi smela krmiti ptice, ki so, tako je ona trdila, nosilke duše k njemu. Vedela je za vse ptice, ki so prihajale na njen vrt, bili so vrabčki, kosi, tu in tam kakšen golob, a še najbolj je bila vesela bojevite taščice, ki je gnezdila nekje v bližini, pa ni nikoli odkrila kje. In smejala se je njeni bojevitosti. Neko pomlad je naredila majčkeno lutkico v podobi ptička z rdeče pobarvanim naprsjem. Kako se je smejala, ko se je taščica zaganjala v tisti kupček cunj in jih razcefrala. In takrat se je zagledala v starko in ji z drobnim glaskom rekla: Ti, ti si mi to nastavila, kajne, samo da bi me dražila. Pa ni lepo, veš, da me tako dražiš. Že prav, da mi nastavljaš raznovrstno hrano, ampak, da me tako dražiš, to pa ne, tega nočem. Da mi tega ne narediš več, prav. In tisti dan je bilo starki zelo hudo. Molila je k svojemu Bogu, da bi se je usmilil in ji oprostil to nagajivost. In zgodil se je majhen čudež. Njen mili Bog je popoldan sedel v beli krošnji češnje, še sam ves v belem, le obraz je imel zagorel in jezen. Starka pa je obstrmela v svojem ležalniku. Dolgo časa je trajalo, da je doumela, kaj se dogaja. Potem je pokleknila pod češnjo in tiho molila in obljubila, da Taščici ne bo več nagajala, nikoli več. Bog pa ji je takole rekel: O, moja ljuba Monina, lepo skrbiš za ptičke, lepo. To sem videl, in veliko jih prihaja v tvoj vrt. Taščica je zelo prijazna, razen kadar brani svoj dom, takrat je pa neusmiljena. Tako je pač, tako sem ustvaril, z namenom, ki ti bi ga težko pojasnil. Dovolj je, da veš, da bo odslej tvoja zvesta prijateljica in bo pozobala vse tvoje grenke solze, ki jih včasih pretakaš v žalosti, ko se spominjaš svojega pokojnega moža in svojih odseljenih hčera in vseh vnučkov, ki te tako poredko obiskujejo. In celo name so pozabili, pa čeprav si jih ti učila, da me morejo ljubiti in spoštovati. Vidiš, odvrnili so se od mene in se oprijeli nove vere, v tistega, ki da gospodari nad svetlobami. Pa bodo spoznali zmoto in uvideli, da je tisti, samo moj služabnik in nič drugega, kajti jaz gospodarim nad svetlobo in nad temo. Tako, vidiš, se svet pogreza v laž, ki jo bo potrebno spet izžgati ali pa z vodo zaliti, nisem se še odločil, res ne. No, ti pa kar lepo skrbi za svoje ptičke. Ko bo prišla tvoja ura, bom poslal belo golobico nad tvojo streho, da bo ponesla tvojo dušo v moje kraljestvo, kjer je že tvoj mož in vsi tvoji, ki so goreče častili moja dela na zemlji. Močan veter je otresel nekaj cvetja in potem se je ulila ploha. Starka je morala prav na hitro v hišo. Tisti večer je zgodaj legla z starim molitvenikom na prsih v posteljo. Dolgo v večer je ponavljala molitvice in poslušala pozno večerno ptičje petje, tisto, ki še pozvanja v pomladni mrak.

      Naslednje dni je starka skrbno urejala svoj vrt, skrbela za zgodnje rože, preverjala krmilnice in dosuvala hrano. Taščice pa ni bilo, nikjer je ni bilo. To jo je tako žalostilo, da je kak dopoldan kar vzdihovala in pretaknila nekaj grmov, da bi jo morda kje le odkrila. In nek popoldan je spet sedela pod češnjo in se spominjala svojih otroških let, ko je z očetom hodila dol do studenca, kjer so imeli poletno ovalno hišico in sta z bratom morala celo poletje pomagati pri čiščenju okolice. Mama jim je prinesla velike porcije sladoleda za nagrado, a bi ga smela pojesti šele popoldan, ko bi bilo delo končano. Pa se je zgodilo, da je brat šel pred njo v hišo in pojedel njen sladoled, vaniljo in jagodo. In potem se je usedla na kamnito klop in jokala in jokala, prav kakor zdaj. Solze so se ji same usuvale po uvelem licu in ji padale na tla. Tam pa je zdaj stala taščica in jih prestrezala. Potem je skočila starki na ramo, ji preletavala glavo in ji spretno in nežno odkljunila vse solze, ki so ji navrevale čez lica. In ji je čivkaje govorila: »Nič ne jokaj, nič ne pomaga. Kar je bilo, lahko da bo še, a zdaj je kar je. Veseli se sonca in poletja, ki prihaja. No, poglej, češnje so že skoraj zrele in krošnja bo polna požrešnežev. Nekaj jih boš tudi ti pozobala, to pa, in naslednjo pomlad tudi še, pa še naslednjo. Zdaj pa se cmeriš kot takrat, zaradi tistega sladoleda, daj no, nasmehni se. In se je starka umirila, stegnila roko, da je Taščica lahko sedla na njeno suhotno dlan in jo gledala z živahnimi očesci. Vsakokrat, ko je starka padala v jokave spomine, je prišla taščica in ji popivnala solze. Dnevi so tekli, zime so minile. In vsako pomlad je prišla taščica in jo razveseljevala z drznimi preleti in s kreganjem na vsiljivce. Enkrat se je celo zapodila nad sosedovega mačkona, ki je bil tako len in debel, da se je komaj premikal. Včasih je prišel posedet k starki, da mu je krajšala dolgočasne dopoldneve, ko je bila njegova lastnica v šoli, sosedova punčka, ki je rada poslušala starkine pravljice o ptičkih. In ni  in ni mogla verjeti, da ji taščica res pije solze. Ampak neke nedelje, ko je punčka iskala svojega mačkona, je to videla. Čisto tiho je stala za velikim grmom dehtečih vrtnic. Starka je bila v svojem naslonjaču in spet nekaj objokovala. In taščica ji je res letala okrog glave, sedala na ramo, ji nežno nežno odkljunčkala vsako solzo, ki jo je starka izpustila skozi vzdihe. Deklica tega ni hotela zmotiti. Šla je domov in povedal mami, ta pa ji je rekla: »Joj, ta babura, te bo čisto zmešala s svojimi pravljicami. Še čudno, da ne govori o njenem starem Bogu, s katerim se pogovarja kar tako.« Pa je deklica rekla, da ona ni nora, da je videla in da je res videla. In še ji je govorila, da starka zelo dobro pozna ptičke, da jih krmi in jih kliče kar po imenih. Nekatere pridejo tudi v njeno hišo in ji delajo družbo. Povedala je tudi, da bo bela golobica odnesla njeno dušo k bogu. Mama se je razjezila in ji za nekaj dni prepovedala hoditi k ostareli sosedi, ki je kar naprej govorila s pticami, včasih pa po cele dneve preždela v naslonjaču.

      Tih jesenski dan je bil, ko so ljudje zehaje odhajali po opravkih. Punčka pa je čakala na vozilo, da jo čez jezero pelje v šolo, potem pa, o joj, je na strehi starke videla snežno belo golobico. Ponosno je hodila sem in tja in grulila. Deklica je stekla skozi vrt in trkala na vrta starke. Nič se ni zganilo. Pokukala je skozi okno in videla, da starkina roka visi s postelje, na tleh pa je bil molitvenik, star v usnje vezan, že razpadel. Zdelo se ji je, da se starka še premika, da se celo poskuša vzdigniti. In res je nekoliko premaknila glavo, celo vzdignila jo je, da je videla zaprepaščeno deklico. Potem je omahnila v veliko blazino. Deklica se je odmaknila od okna in pogledala na streho. Golobica se je vzdignila in odletela … Deklica je stekla domov, da bi še ujela mamico. In jo je in ji povedala, da je bela golobica odletela … Deklica je ostala doma, sosedje pa so poskrbeli, da so starko pripravili na zadnje potovanje. In pravili so, da so nad hišo še nekaj dni krožile vse ptice tistega kraja …