Brihtanija 21

 Povem ji, da sem se nenadoma ustrašil, ker me varnostniki hočejo osebno. In povem ji tudi, da sem obiskal zanimivega možakarja, ki ji ga bom že v soboto predstavil, če bo le mogoče. Razlaga mi, da je danes zjutraj prvič majčkeno bruhala, da pa ji že teknejo posebne jedi, arašidi in kisle kumarice. Zasmeji se in mi pokaže kozarec z vloženimi kumaricami, ki je že bil na pol prazen. Postavi ga na omarico poleg svetilke, da skozi kis in kumarice pronicne modrikasta svetloba. Pa spet potopi drobne fine dolge prste v kozarec in potegne ven kumarico in si jo nese v usta. Z užitkom jo pomelje in med smehom reče, da je to zdaj njena droga. In potem mi še razlaga, da je to povsem normalno, da vsaka ženska nekaj posebnega potrebuje, ko začne plod nezadržno rasti. Zmoti naju Marija, z vinom in kozarcema. »Koga pa pričakuješ?« Minda vpraša, ker vidi, da je Marija postavila predme na mizo dva kozarca. Povem ji, da je punca sila vznemirjena zaradi obiska varnostnika in da sem jo pač povabil na kozarček ob večerji, ker tako dobro kuha že od oktobra. Minda naredi zamišljen obraz, si obriše prste ob prtič in reče:»Ja, njena kuhinja, za bogove. Veš, da bi zdajle jedla njeno gobovo juho, res bi jo, celo tisto skledo bi jo pojedla s popraženim kruhom na maslu posuto. Joj, bi jo jedla.« Zasmejem se in ji rečem, pa pridi v petek zvečer dol pa jo bova v petek že lahko večerjala, saj je danes že sreda. A prideš?« Nekaj časa je tiho in si popravlja veliko blazino, potem ploskne z rokama in reče: »Pridem.« Navrževa še nekaj običajnih besed, poljubim jo na ekranček in potem se izključiva. Z nasmeškom čakam, da se mi pridruži Marija. Premišljujem o Mindinem ploskanju. Kadar je vesela ali se nad čim navduši, vedno ploskne z rokama. Enkrat se je to celo primerilo v eni tihotni galeriji. Čisto tiho je bilo, samo dva starejša možakarja sta razpravljala o slikah na velikem celostenskem ekranu, potem pa plosk in njen, »Ful dobra slika.« Marija me zmoti in tiho reče, če sme odčepiti vino, ker so palačinke že pripravljene.

      Končno nazdraviva. Njene iskrive oči so polne nekega nebrzdljivega vznemirjenja, neke silne nepotešenosti.

        »Bango, se mi zdi, bi bil dober kuhar, vsaj kar se golaža tiče,«  skušam napeljati pogovor v smer, ki sme jo želel.

      »Jaz pri njem ne bi jedla,« odrezavo reče in s prefinjeno kretnjo odloži kozarec.

      »Zakaj pa ne?« me iskreno zanima.

      »Pač ne.«

      »No, vem, dobil sem občutek, da ga tukaj ne marate kaj preveč, pa je prav prijeten blag možakar, nekoliko posebnih navad, to že, sicer je pa prav prijeten, vam rečem. Občutljiv je in ganljivo pripoveduje o gozdu,« se razgovorim.

      »Ja no, mislim, da se ga ljudje prej bojijo kot pa da ga ne bi marali. Meni sicer ne vzbuja strahu, ker sva že nekajkrat govorila, ko sem nabirala jagode in borovnice, ampak vsi pa niso takega mnenja. Veste, Bango imam posebno zgodbo. In tudi ime je dobil takšno, ker je, ko so ga našli sredi gozda, govoril samo bang bang bang. In kar naprej je v gozdu, tudi kadar ni treba je tam. V bistroju /Pri zlati peni/ ga še niso videli, niti v trgovini ne, ker si vse naroči na dom, pa tudi po zaselku gre redko kdaj, razen, kadar res mora. In tih je, to pa. Še ko je govoril z mano, je spregovoril samo par kratkih stavkov, da mi je povedal, kje so rastišča borovnic, samo to, na kratko in odsekano, potem se je pa kar zgubil. In enkrat, joj …« se Marija razgreje in si dolije vino, pa meni tudi. »Bil je čas borovnic. Vprašala sem ga, kje jih je kaj več, ker tisto leto ni bilo namenjeno borovnicam. Povedal mi je in označil na mojem komunikatorju, na zemljevidu gozda, kam moram, v neko dolino pač, kjer teče majhen potoček in dela močvirje. In ko sem naslednji dan prišla tja, me je tam pričakala velika lesena posoda polna borovnic. Gor pa natisnjen listek z napisom: za gospodično Marijo, gozdni škratki. Vedela sem, da jih je on nabral in tam pustil. Cele štirinajst dni, ga ni bilo nikjer. Njegov pomočnik mi je povedal, da je šel na jugovzhod preverjat krmišča in da spi kar v gozdu. In naslednjo nedeljo sem morala k tistim muzejem, da sem pomagala kuhati, ker je grof prirejal nek obisk. Takrat sem ga pa kar vprašala, če se dobro razume z gozdnimi škratki, ki nabirajo borovnice. Pa se je le nasmehnil. Takrat sem ga prvič videla, da se zna nasmehniti in tudi spodobno obleči, če hoče.«

      »No, vidite, da je povsem prijazen možakar, le travmatiziran zaradi vsega, kar je pač preživel. Ne vem kaj dosti o njegovi materi in očetu, ampak on je blag človek, to kot psiholog že lahko trdim,« z neko neprijazno strogostjo rečem in z užitkom pomeljem še drugo palačinko.

      »Tu, v našem zaselku ju ni nihče poznal. Baje je bil že njegov dedek gozdovnik in pradedek tudi, ampak njegov oče, da se je zapletal s kupčijami s krznom in to ga je izdalo. No, kakšnih osemdeset kilometrov jugozahodno je večji zaselek, imenovan Mokrišče, tam so ga dobro poznali, ker je tam kupoval nekatera živila in nadomestne dele za strelno orožje, akumulatorje za razsvetljavo in primitiven komunikator. Pravili so, da je bil sila izobražen človek, kljub vsemu, da je v mladosti celo študiral in se sam preživljal na univerzi z raznimi deli, potem je srečal tisto biologinjo, mamo našega Banga in sta poniknila v gozdovih. Sama sta ga učila in vzgajala, dokler se ni njegovi mami, ko je izvedela z moževo smrt, povsem zmešalo, vsaj tako sem slišala,« patetično doda Marija in se zagleda nekam v prt na mizi, v droban ornament rož.

      »Ja, kruta zgodba. Saj se ne čudim, da si je potem izbral samotarstvo kot neke vrste terapijo. Ampak, veste Marija, vsak človek, premore plamen ljubezni v sebi, prav vsak, le da ga nekateri zavestno gasijo, če ne najdejo nekoga, ki bi mu prilagal goriva, da bi plamen živel,« sem patetičen.

      »Kako lepo ste to povedali, res,« se nasmehne.

      »Ja, ob tem vinu človek lahko postane še pesnik, kajne,« se zasmejem.

      »Moja prijateljica jih piše, pa njen oče tudi piše, sicer pravljice, in to samo o ptičih,« z nekim silnim ponosom reče in se vzravna, da vznemirljivo zakipijo njene bogate prsi, sicer varno sirite pod delovno obleko z velikim belim ovratnikom.

      »Rekli ste, o ptičih?« Samo, da ni to gospod, ki sem ga srečal na sprehodu, ko sem šel domov, no, sem. Gospod je sicer prometni inženir in … ja, saj mi je omenjal, da prijateljujete z njegovo hčerko. O, kako je svet ljubko majhen.«

      »O, srečali ste našega ptičeslovca, krasen človek, vam povem. Koliko ve o pticah, neverjetno! In Binka je res fajn punca, moja najboljša prijateljica. Pesmi pa piše že v brihtanščini,« se Marija navduši.

      »Baje imate tudi dva romana njihove pra pra prednice. Bi mi jih jutri prinesli, da jih skopiram na svoj komunikator.«

      »Bom, seveda bom, pa še njene pesmi, če želite, pa nekaj pravljic. Pravzaprav, saj vam lahko že nocoj posredujem vse skupaj. Dala vam bom šifro od mojega domačega komunikatorja pa si iz njega naberite, kar rabite. Veliko zapisov je tam o pticah in pravljic in pesmi, vse v brihtanščini, no, v slovenščini, pa tudi veliko starih kuharskih zapisov. Saj ne bo težko, ker imam lepo urejeno in klasificirano, ker sem hodila na administrativno arhivski tečaj. Nikoli ne veš, kje lahko dobiš kakšno službico, a ne,« razliva navdušenje.

      »Lepa hvala za takšno prijaznost. In kako bi bilo, če bi v naslednjih dneh k nam na večerjo prišel Bang, gospod Bang. Obljubil sem mu, da mu bom večerjo vrnil,« odprem ljubezensko diplomacijo.

      »Če boste tako ukazali, bo tako,« se izmika in zdravo zardeva.

      »Pa reciva, kar za jutri, ker v petek pride dol moja žena in bova najbrž šla kam ven. Bi šlo?«

      »Če tako želite,« se nasmehne in zadrego stisne v prste, v katere se celo malo ugrizne. Aha, ribica je prijela, ribica grize vabo …

      »Torej je domenjeno. Predlagal bi, da naredite gobovo juho in goveji zrezek v poprovi omaki, pa kruhove cmoke, za sladico pa, recimo štruklji  s skuto in orehi. Bo šlo?«

      »Potrudila se bom, vam na čast,« zardelo reče in vstane.

      »Če pa bo žena hotela v petek jesti tukaj, potlej, ja se razume, velika skleda vaše odlične gobove juhe, bo šlo ne? Spet gobova juha. Žena prav rada tudi sama nabira gobe, jaz pa ne, nikoli. No, mislim, da sva vse dorekla in da bo jutri  malo bolj zgoden zajtrk, reciva ob pol osmih, prav?« že nekoliko naveličano rečem.

      Pokima in se le odpravim, pa čeprav sem videl, da bi še in še klepetala, a jaz res nimam časa. No ja, dragi bralci, tako je to. Brez tega ne gre, tega opisovanja preprostega bivanja v Brihtaniji, ki je, to že morate priznati, nadvse zanimiva grofija.

      Malo čez polnoč je že, ko še vedno urejam sezname besed in jih razvrščam. Moj tehnik iz inštituta me je opozoril, da smo imeli pred dnevi nadzor globalne mrežne policije, da so preverjali pristnost programskih oprem, pa so bili zadovoljni, saj imamo licenco za vse programe, ki jih uporabljamo, dva programa sta pa avtorsko naša, eden je zelo uporabne tudi za vohunske službe, saj se ga da inštalirati na določena omrežja, kjer išče jezike, v katerih se domnevno sporazumevajo škodljivi elementi družbe, drugi je pa seveda tisti, ki krmili resonančnik, ki išče sledi jezika v podzavesti. Oba smo razvijali dve leti in naš programer, visoki plavolasec Junger, je res mojster in računalniški fanatik. Celo poseben algoritem znakov si je izmislil za program, ki išče ostanke jezikov v medmrežjih in je skoraj nemogoče, da bi ga kdo odkril, ker je zapakiran v posebne šifre, ki se regenerirajo vsakih šest ur. Ah, zapleteno, preveč zapleteno. In vsi ti sistemi besed. Zdaj jih imamo že čez sto tisoč, računamo, da jih bo okrog stopedeset tisoč, toliko naj bi bil obsežen nov slovar, pa nič več. Pogledam, če mi je Marija že poslal šifro na osebni komunikator. O, pa je, glej no. Prijazna punca. Pa ima kakšnega fanta? Ne vem, zdaj je moderno, da se dekleta samo igrajo, samo ljubčkajo, potem ko ulovijo ta pravega pa se poročijo, tako je zdaj. In še nekaj je sila zanimivo, da dekleta osvajajo. Najbrž je to še iz obdobja pred petsto leti, ko je nivo testosterona močno upadel in so se tudi vojske nehale. Svet se je takrat povsem poženščil, dokler se ni način prehrane spremenil in so končno biokemiki in agrarni biokemiki ugotovili, da škodijo tudi sebi. Zdravost prehrane je zdaj globalno nadzorovana in ni več možno nekontrolirano prodajati kontaminirane hrane, ker so analizatorji tako poceni, da jih premore marsikatero sodobnejše opremljeno trgovsko središče, pa tudi v domovih so že. Še enkrat pregledam kolono besed, ki jih trpam v segment knjižnega, torej čistega literarnega jezika. Ustavim se pri besedi ‘starokopiten’. Ja, kaj pa naj bi to pomenilo? Pregledam nazaj in vidim, da je kopito del konjske noge, pa tudi čevljarsko kopito. No, ta pojem bo težko razložiti, zelo težko. Torej to pomeni neko nazadnjaštvo, da nekdo uporablja stare ideje, ja tako bo to treba razložiti, tako! Ah, dovolj za danes teh besed, dovolj. Na hitro še odpišem Bodonovu in ga povabim, naj v naslednjih dneh pride dol, ko ne bo imel predavanj, saj se začnejo februarske študijske počitnice. Uležem se in si velik ekran obrnem tako, da bom lahko bral v postelji. In pregledujem lokalne novice, nič posebnega, manjša kraja v skladišču večje trgovine, priprli so moškega, ki se je gol kazal pred osnovno šolo, prijeli so ponarejevalca posebnih žetonov za javni promet, same običajne stvari. Vreme: hladno vreme se bo nadaljevalo z jutranjimi meglami. Konec tedna pa otoplitve in vetrovno. Lepo, lepo …. Preselim se v drug virtualni svet, pregledujem globalne novice in posnetke. Tole nima smisla opisovati, ker je toliko vsega, da se ti kar zagabi. Hop, pa sem na straneh gospodične Marije. Joj, koliko map, aha, nekatere ima zaščitene, intima, naj ostane, čeprav bi jih naš Junger znal odpreti, pa bom pošten in jih pustil take kot so. O, poglej no, Torej to so te mape z literaturo. Dva romana v elektronski obliki, eden celo v fonetiki. Drugič, ne danes … Aha, pravljice o pticah in pesmi njene prijateljice. Pesmi pa že dolgo nisem bral, pa me tudi zdaj ne pritegnejo, ne vem, zdi se mi, da so pesmi odraz nekega notranjega joka, vsaj klasična psihologija to tako razlaga. Pravljice torej. No, pa bomo eno prebrali, takole pred spanjem. Tako kot včasih, ko mi je mama naravnala komunikator na pravljice in je monotoni glas prebiral pravljice in me je kar hitro zmanjkalo. Kliknem na mapo PRAVLJICE O PTICAH  In izberem TAŠČICA IN STARKA.  ( Zapis je jezikovno prirejen, ker je bila tista slovenščina komaj berljiva)