Brihtanija 20

Spretno poišče  velik ovalen krožnik in mi naloži z veliko zajemalko. Šele zdaj vidim, da je pod kotličem poseben plinski gorilnik, ki je ogreval kotlič. Tukaj plin, v tej samoti. Dobro pogledam in vidim, da je cevka vdelana v mizo. Vprašam ga, kako to, da ima tukaj napeljan plin, saj je grof prepovedal kar tako napeljevati plin, kar počez, le v strnjena naselja. Pa se zasmeje in mi pove, da ga sam dela, da ima majhno bioelektrarno in da je bioplin odlična reč. Surovin najbrž res ne manjka. Poda mi grobo leseno žlico. S posebnim ponosom mi pove, da jih sam dela. Ogledujem si jo, kaj takega!? Prvič v življenju bom jedel z leseno žlico. Imam grdo navado, da ovohavam jed, ki jo predme postavijo. Tudi tokrat sem to storil. In očitno mu je bila ta animalnost všeč, saj je kimal in se smehljal. Risast mačkon je skočil na mizo in se zagledal naravnost vame. »Bigo, kako se pa obnašaš?« ga je Bango okaral, ampak mačkon je kar stal in me gledal. Motovilil je po veliki mizi, mahal z repom se trcnil v mojo roko in me spet pogledal. Bango pa mu je nežno ukazal, naj gre nazaj dol. In maček ga je ubogal »Moje živali vas sprejemajo, to je dobro. Veste, živali imajo poseben instinkt, ki ga ljudje ne premorejo več. In kogar sprejmeta moja dva psa in tale mačkon, ta ima zdrave naravne sile v sebi in nima slabih namenov. Morda se boste tej teoriji smejali, a je bila velikokrat preizkušena. Kar vprašajte gospoda grofa, kako je bilo, ko je tu gostil nekaj lovskih mojstrov iz sosednje grofije. Med njimi je bil nekdo, za katerega se je kasneje izkazalo, da je ubijal, da je ubil dva nabiralca gob, pa čeprav sta imela dovolilnico. Moj črni volčjak tam zunaj, Rinko, ga je kar naprej napadal in sem ga moral zapreti v pesjak. Rinko ima posebne antene za ljudi. Točne ve, kdo me ne mara, pa zato nimam težav z ljudmi, kadar pridejo sem na obisk. Vas je sprejel, zelo lepo sprejel, prvi vam je obliznil roko, kar je zanj najvišji pozdrav. No, zdaj pa golaž, cel popoldan je povreval, tako kot se spodobi, kot me je naučila moja uboga mati!« Ob tej zadnji besedi se je skesnil in pomračil. Zajamem z leseno žlico, okušam. Nekaj povsem novega, blagega in hkrati ostrega. Očitno so notri začimbe, ki jih do zdaj nisem poznal. Bango mi pokimuje in tudi sam s slastjo je. Iz lončene sklede si pridodaja rumen žgance, ki so jim včasih rekli polenta. Ponudi tudi meni, rekoč, da pač kruha nima, ker ga je pozabil pripeljati.  Poskusim tudi to, pa je odlična kombinacija. Opravičuje se mi, da vina nima, da ga sam nikoli ne pije, ker ga ni vajen, če že, da spije kakšno pivo, ampak je njegov poklic tak, da zahteva treznost. Po jedi sem razpuščen in mlačen. Stara psica se premakne izpred kamina in mi nasloni glavo na iztegnjeno desno nogo, kar sem razumel kot da hoče malo pozornosti in čohljanja. Pomaha z repom in se spet odvleče do svojega ležišča, na staro natrgano ovčjo kožo. Bango mi pove, da je ta psica nakotila lep zarod odličnih lovskih psov, ki jih ima grof v  rajonih v posebnih pesjakih. Vse njene zarode da ima dokumentirane in posnete. Razlaga mi tudi, da je posnel življenje živali, njihove glasove in da ima celo zbirko teh posnetkov, ki jih posoja biološkemu inštitutu pa globalnim naravovarstvenikom. Klikne nek gumb in na velikem 3D zaslonu se pojavi tropič lisičk, še mladih, v igri. Ostrmim in gledam te švigave kožuščke, te razposajenke, dokler se ne pojavi lisičja mati s plenom, s kokoško. Razloži mi, da mu je to uspelo posneti s posebno kamero, ki zaznava temperaturo okolja in premike, poseben računalnik da potem uravnava vse ostalo.  In govori mi tudi o tem, da če hoče živali res preučevati, mora dišati po gozdu. Razgovori se o tem, kako se je pripravljal na posnetke risa, ki je že itak redek, da ga je težko odkriti. Po sledeh je vedel, kje se zadržuje, a se mu je spretno skrival. Potem se je moral namazati z zemljo in z odpadlim listjem, se obložiti z mahom in čakati, kajti ris je kratkoprogaš. Ne teče daleč, a kadar teče, je hiter. In je čakal, s posebno kamero. Pokaže mi ta posnetek. Kakšna eleganca, kakšen skok in dir in potem napaden srnin mladič. Vse se je zgodilo hitro in bliskovito, pa na nek način tudi kruto. Zdaj se pripravlja, tako mi pravi, da bi posnel risa, kadar se pari, ker je to silna redkost, mislim ti posnetki. Možakar je res ves v gozdu in z gozdom. Omenja mi posebne spremembe med drevesi, ki so ohranila dedni zapis iz drugačnih klimatskih razmer, da se na novo prilagajajo s posebno tehniko.  Kaže mi posnetke nove podrasti na posekah in zaporedno zaraščanje, ki je z računalnikom strnejo v en sam posnetek. Dobesedno ti pred očmi raste gozd. Navdušen sem nad tem posnetkom in ga prosim, če mi ga lahko skopira v moj komunikator. Pa mi ga. Mislil sem, da ne zna ravnati s temi napravami, pa je zelo vešč. Pokaže mi tudi posnetek neke podzemne jame in nekega bruhalnika, tako mu pravi. Razloži mi, da ob velikem deževju tam bruha mogočen slap tudi do pet metrov visoko, ker je jezero povezano s podzemnimi sistemi in sifoni je pač pritisk vode prevelik. Včasih ven vrže tudi kakšno ribo, ki jo potem lisice ali pa medved prav hitro zavohajo. In mi pokaže posnetek, ko je medved za las prehitel lisico in odnesel ribo, ki je bila na pobočju, kjer je divjal bruhalnik. Kamera je lepo ujela lisičko, sedečo in resnično otožno. Res, prisežem, glavo je dala postrani in se kislo držala. S povešenim repom se je umaknila nazaj v gozd. Medved pa je ponosno še nekaj časa otresal kakšnih dvajset centimetrov veliko ribo in jo z užitkom pomlel. Zdaj razumem, zakaj je grof hotel obdržati to grofijo v mejah  pravega naravnega rezervata. To so neprecenljivi posnetki, neprecenljiv kapital, ki navdušuje. Ura neusmiljeno nakazuje, da bom moral oditi. Zahvalim se za slastno večerjo in mu obljubim, da bom Mariji naročil, naj v naslednjih dneh pripravi večerjo tudi zanj, da bo najin gost. Pa se je spet praskal po zatilju, se smehljal in ni zatrdno obljubil. Našel je kar nekaj izgovorov. Pa sem mu rekel, da bom kar poslal ponj. Zunaj sta že čakala psa, zdaj pohlevna in muzajoča. Rinko se je celo povzpel in mi naslonil taci na prsi in mi oblizni podbradje. »Vidite, kako vas spoštuje,« mi reče Bango in me pospremi do vhoda. Ponudi se, da me odpelje do vile, ki je bila kake dva kilometra oddaljena, ampak je pot ob jezeru osvetljena. Rekel sem mu, da se moram temeljito predihati. In je prišel na idejo, da mi bo en dan posodil Rinka, ki je najboljši vodnik po gozdu, da me bo sam peljal po zanimivih poteh in pripeljal varno nazaj, če bom le želel, pa če ne bo prej zapadel sneg. Ta zamisel mi je všeč. Domenila sva se, da bi to lahko izvedli na pomlad, ko bo gozd že nekoliko oživljen. Poslovim se. Noč je hladna. Ja, zdaj je minus 3,5° C. No ja, ni tako hudo. Nad gozdom se utrinjajo luči nekega vozila, ki le rahlo brni. Počasi grem na stezo in skušam hitro hoditi, da bi se res predihal. Ustavim se. Za seboj zaslišim korake. Tole, tole me pa malo plaši. Gozd, noč, ljudje tukaj ne hodijo ven, po tej stezi pa sploh ne. Pripravim komunikatorček, kjer je poseben gumb, če se znajdem v nevarnosti. Kar spoti me. Ne upam se ozreti nazaj. Kaj sem le rinil ven v zimsko noč, le zakaj, in to zdaj, ko je Minda noseča … Umaknem se pod neko drevo, mislim, da je star javor in čakam. Za menoj hodi nek moški s svetilko na glavi in s palicami. Počakam, da pride bližje in sem ves napet. Možakar se ustavi in se odkašlja. Vošči dober večer, jaz pa tudi. Posveti vame, se nasmehne in reče: »A, jezikoslovec. Prepoznal sem vas. Pri dnevnih poročilih so poročali o vas, da nam sestavljate nov slovar za to našo ljubo brihtanščino. Bi bilo narobe, če bi z vami govoril kar v stari slovenščini. Veste, pri nas doma jo še govorimo, zadnjih dvajset let spet, in to vsi! No, jaz sem Jolk, grofov nadzornik prometnih poti, sicer po izobrazbi inženir prometa, pa ljubiteljski proučevalec ptic, zato se ne čudite, če me boste srečali kje v gozdu, kjer imam nastavljene številne mikrofone, da posnamem petje ptic in potem primerjam posnetke. Zanimiva govorica, vam povem. Veliko teh glasov sem v svojem laboratoriju priredil, da jih imajo ljudje kar v svojih pozivnikih. Stvar gre dobro v promet, vam povem. Mimo vaše vile grem, pa na okrog do naselja. Imava skupno pot, saj ni več daleč.« tako hitro nabrbra, da mu komaj sledim. Oddahnem si. Rokujeva se in greva naprej. »Veste, tole z jezikom, to bi morali začeti že pred stoletjem, zdaj je usihanje še večje, ampak nič ni še izgubljenega.  Pri nas doma, smo se kar sami odločili, da ga bomo spet in spet uporabljali. Vi ne veste, kašno veselje je bilo poslušati moji hčerki, ko sta začeli brbotati ta jezik. Težko jima je šlo z č – ji in š – , pa tudi ž- ji, ampak z vajo in potrpljenjem gre. Zdaj sta že obe na univerzi. Moja stara mati in njena mama, so imele doma še veliko zapisov in zvočnih posnetkov tega jezika. Ena od naših prednic, pred stoletji, je bila celo pisateljica, ki je napisala kar veliko romanov, dva smo celo še našli v knjižni obliki. No, nacionalni zaklad jih gotovo še premore, ampak takole, privatno … Dal sem obe knjig restavrirati in so doma kot na nekem oltarčku. Seveda sem dal stvar tudi poskenirati, da lahko večkrat prebiramo, pa tudi zvočni zapis napisanega je mogoče dobiti. Če želite, ga vam pošljem, pa kar po gospodični Mariji, ki kuha pri vas. Veste, ona je ravno toliko stara kot moja starejša hči in gredo včasih ven na tiste njihove žure. Bi vas zanimalo?« možakar živahno pove

      »O, bi me. Vi kar pošljite, prosim. Ampak tole o ptičih, to bi me pa tudi zanimalo. Prejle sem bil pri Bangu, nisem si utegnil ogledati muzejev, golaž pa zna pripraviti, pravi lovski golaž. Očitno tukaj res živite z naravo,« pripomnim in skušam loviti korak tega živahnega možakarja, ki ritmično udarja s palicama.

      »Pri njem ste bili?« začudeno reče in se ustavi. Močan curek sape se zasveti pred njegovo lučjo na glavi. »To je pa čudež, saj še nihče od nas ni smel k njemu na dom, v muzeje že, in to kadar so uradne ure. Takole zvečer!? Ja, nič ne rečem, velik lovski mojster je, ampak nekoliko čudaški, molčeč. Mene bi bilo kar strah, če bi ga srečal v gozdu ob polni luni. Sicer sva se že večkrat srečala v gozdu, ker ve, da zalezujem in preučujem ptice, ampak, ne vem no! Potlej pa le ni tako odljuden, kot se v zaselku govori. No ja, njegova zgodba vam je najbrž znana, ne,« pridoda in se premakneva.

      »Kot psiholog, vam lahko povem, da z njim ni prav nič narobe, je samo posebnež, ki živi svoje utirjeno življenje, v katerem dobi dovolj moči. Čez čas bo zagotovo dokazal, da ni slabši ali boljši kot večina, le da so ti procesi pri njem malo drugačni. Prav lepo sva se pogovarjala, pokazal mi je nekaj posnetkov in zame je bil čudovit večer, res.« poudarim in že vidim luči, ki se lomijo na jezeru  in osvetljeno vilo.

      »No, no, saj nič ne rečem, tako se pač govori. Jaz ga spoštujem, ker mi je že nekajkrat na zemljevidu označil, kje so gnezdišča redkih ptic. Označena mesta mi je poslal preko komunikatorja, brez zapisov in nepotrebnih besed. Je edini, ki zares pozna gozd, tu ni kaj oporekati. Ja, pa sva tu,« zadihano reče in se ustavi.

     Poslovi se. Moral sem mu obljubiti, da ga obiščem, da mi pokaže vse kletke s ptiči in da mi ponudi v poslušanje številne glasove ptic, ki jih ima posnete, pa nekaj kratkih filmov o pticah

      Marija me pričaka v veži in je videti sila vznemirjena, zardela in zbegana. Odložim težak plašč in ga obesim in povem, da raje ne bi nič jedel, če pa že, samo dve omleti in čaj namesto kompota, še raje pa kozarček rdečega vina iz tiste sosednje grofije. Zdelo se mi je, da bi tista kislost še kako dobro padla na golaž, ki sem ga jedel.

      »Kaj pa je, kaj pa je narobe, gospodična Marija?« vprašam, ker vidim, da je vsa rdeča in kar ne more spregovoriti.

      »Gospod Bobinsky, tukaj je bil eden od varnostnikov in je rekel, da gre za nujno stvar, da mora Davort jutri zjutraj nujno govoriti z vami, pa da mu nemudoma sporočite, ob kateri uri ste ga pripravljeni sprejeti,« Marija odgovori in si popravlja lase, ki ji bogato oblivajo obraz.       »A tako!?« se tudi sam začudim in nagonsko pogledam na komunikator. Ja, kadar varnostniki hočejo osebno govoriti, gre res najbrž za sila pomembne reči, daj ih ne zaupajo medmrežjem. »No, mu bom pa sporočil. Nikar se ne vznemirjajte zaradi tega, gospodična Marija. Pomirite se in mi pripravite dve omleti s skuto, pa kozarec vina, rdečega, pa še sebi ga prinesite, da bova končno nazdravila, ker še nisva, pa ste z menoj že od oktobra. No, prosim,« skoraj trdo ukažem. Dekle se le zgane v levi prostor, kjer je kuhinja in na desni velika jedilnica. Vidim, da je pogrinjek že pripravila, da svečka gori, da je prostor primerno prezračen in odišavljen. Pregledam sporočila na komunikatorju, da, tudi Davort mi je pisal, brez posebnega piska, samo na kratko je napisal, da se morava sestati. Vedel je, da sem pri Bangu, pa me najbrž ni hotel tam motiti, bržkone tudi zato ne, ker Bango ne mara teh varnostnikov, teh uniform, kar je razumljivo, ker so mu ubili očeta … Premlevam, kaj bi lahko bilo tako nujnega, nesreča … Se je kaj pripetilo moji Mindi, Ne … !!!! Takoj vključim kamero in mikrofon in se povežem z njo. Ah, živa je, sedi na postelji in na ekranu prebira neko zgodbo, tako je videti.