Brihtanija 19

  Pritrdim mu in se čudim, kako sta se psa nenadoma umirila, začela mahati z repoma in na čuden način cvilita. Preden se Davort poslovi, mi še obljubi obisk v naslednjih dneh in navrže še nekaj nasvetov v zvezi s tem čudakom, s tem bradatežem. Zdaj vidim, zakaj sta se psa umirila. Na platoju pred barako se je pojavil Bango, obsijan z močnim reflektorjem, ki je kar sam sledil njegovim korakom, vse do vhoda, da je še mene oblila močna slepeča luč. Bil je samo kakšen meter od mene in me gledal in gledal. To ni sovražno gledanje, le zadregno. Psa se mu muzata ob nogah, on pa ju čehlja za ušesi in nekaj mrmra. Nemaren čik si zatlači v levi del ust in hoče nekaj reči. Pa ga najprej jaz lepo pozdravim in mu povem, da sem na večernem daljšem sprehodu, da mi to vrača mir in moč. Pokima, pritisne nek gumb na komunikatorju in vrata, ki so na nekakšnih tračnicah, se mehko odpro. Z zasukom glave mi pomigne, naj grem naprej. Strah me je, priznam. Mogočen človek, v težkih čevljih in posebnem lovskem delovnem kombinezonu, z mnogimi žepi in komunikator okrog vratu. Iztegnem roko, da bi se mu predstavil, pa dolgo okleva, potem pa le ponudi njegovo močno mesnato in potno roko. Skozi dim na čuden način iztisne – Bango. Zdi se mi, da se je že nekoliko sprostil, saj je spustil rameni in tudi psa sta povsem miroljubna. Stisneta se obme in mi oblizujeta dlani, kar naj bi pomenilo, da smo zdaj prijatelji. Iz odnosov med živalmi in psi vem, da psi dostikrat izražajo voljo svojih gospodarjev; posebno poglavje v psihologiji, ki smo ga poslušali pol leta in si ogledali nekaj praktičnih primerov. No, zdaj mi bo to znanje prišlo prav. In pri takih ljudeh gre preprosto za čustveni vakuum, niso čustveno realizirani, zato jih oklica sprejema kot čudake. Zanimivo pa je, da jim narava še okrepi gone in čustva, mnogo bolj kot ljudem iz urbanih in strogo urbanih predelov. Zdaj lahko tudi vidim, da se pod njegovo brado skriva zardelo lice blagih potez, ki deluje prijazno, in v črnih očeh je posebna vlaga, taka, ki jo premorejo zdravi ljudje, polni življenjske energije. Potem se zresni in reče: »Kaj ste želeli gospod?« Prav počasi mu odgovorim, da bi si pa vendarle rad ogledal enega od muzejev, saj sem na komunikatorju prebral, da so te lesene stavbe muzeji, razporejeni po posebnem sistemu: rogata divjad, zveri, mali sesalci, strelno orožje, pasti in lovski slikovni material, pa muzej lovskih oblek za nekaj stoletji nazaj in seveda zgodovinsko orožje in lovske priprave. Mene bi bolj zanimalo videti nagačene zveri. Medveda sem že videl, ostalih pa ne. »Ja,« kratko reče in se mi smehlja. Potem se nenadoma ustavi in reče s posebni patetičnim glasom: »Pa ne bi stopili k meni na moj liker, posebne sorte je. Sam ga delam.« Zmedem se in ne vem, kaj bi. Skozi glavo mi brni: mu gre zaupati. Kaj pa če v tisti liker meša kakšne psihotropne rastline. Odkloniti pa tudi ni vljudno, če je že toliko spregovoril z mano. »A ste obvestili grofa, da sem se brez najavljanja znašel pri vas?«  ga najprej vprašam, preden odgovorim na povabilo. Samo pokimal je in mi ponuja njegov komunikator, da bi lahko preveril. Smehlja se, taja se. To je dobro, si mislim, to je v redu. »Prav, če le ni premočan, ker imam nocoj še nekaj dela. Odkimuje, se smehlja in reče: »Ne, če ne verjamete, pa kontaktirajte Zobrowa, saj ga on redno analizira in mi ga dopušča ponujati« Se razgovori, kar me preseneča, kajti vsi so mi zatrjevali, da je redkost, da govori. Ne vem, nekaj se z njim dogaja. Ja, mogoče ga pa naša Marija odpira, zato se tolikokrat znajde tam okrog in tudi divjačinske jedi so pogostokrat na jedilniku. Tukaj se nekaj dogaja, prav gotovo. In punca bi mu kar ustrezala, saj je burjasta in nora na naravo, to že. Za takega pusteža govori izredno čisto worldščino, čeprav sem o njem prebral, da obvlada tudi narečno slovenščino. In vem, da je ogromno prebral se dodatno izobraževal, še posebej na področju biologije, botanike in gozdarstva. Ko so ga našli, ni obvladal dosti znanja, le primitivni komunikator je znal uporabljati, ki ga je imela njegova mati, ampak to je posebna zgodba. Celo to sem prebral, da so jo imeli za nekakšno čarovnico, ki ponoči kuri kresove in čara. Bili so celo takšni, ki so trdili, da pri njej gostujejo nezemljani. Tudi to sem bral v lokalnih kronikah, zanimive zgodbice, res. Zapisuje jih lokalni pridigar, ki nasploh veliko piše. Morda bom eno samo zgodbico celo prekopiral, ampak zdaj ni čas za to, zdaj ne. In greva čez ploščad, psa za nama, reflektor pa se tudi suče nekje zgoraj in dela velike sence. Ob vhodu se ustavi, se nasmehne in mi nakaže z roko, naj prvi vstopim. Znotraj me zajame prijeten vonj, najbrž sem ga zmotil ravno pri večerji. Na mizi je res bil bakren kotlič in svetla zajemalka iz krožnika pa se je dvigovala para omamnih vonjav. »Najbrž sem vas zmotil pri večerji, kajne?« skušam rešiti nastali položaj. »Ja, sam si kuham, nimam kuharice, pa tako čedne kot vi,« se nasmehne in je povsem človeški. Aha, to bo, ja. Možak se je zagledal, to pa. In tu bo potrebna posebna diplomacija, da bi se stvar udejanjila, no tu bom pa lahko pomagal. Prepričan sem v svoje psihološko znanje. Najprej bo seveda treba pridobiti psihogram deklice, potlej še njegov, ampak, no ja … Časa je še dovolj, še nekaj mesecev. »Mislite našo Marijo. Krasno bitje, res, pa tako okusno kuha, da sem se kar poredil, saj se vidi,« rečem in se pogladim po zaobljenosti nad pasom, ki se mi rine izpod težkega zimskega plašča. Slečem se in plašč obesim na obešalnik v kotu, kjer visi njegova težka zimska terenska zelena bunda, podložena s pravo volno. Podobno je imel tudi moj dedek, kadar se je pozimi spuščal v gozd, da je šel krmiti srne, ker je bil ljubiteljski fotolovec. Rad je živali slikal s posebnim aparatom. »Verjamem, da punca dobro kuha, ampak jaz najraje sam poskrbim za te reči. Vsaj vem, kaj skuham. Njeno pecivo sem pa že poskusil, rajsko,« reče in pomežikne. Pokaže mi na grob lesen stol za mizo. Na nasprotni steni je velik zaslon, kjer se odvija neka komedija, pod njim je še ena miza, polna nekih strelnih naprav, in na desno je očitno nekakšen kabinet, saj lahko vidim tri zaslone in komandno mizo. To je najbrž nadzorna soba lovišča, na levo pa je moderno opremljena kuhinja in še naprej vodijo neka vrata najbrž v spalnico in kopalnico. Prinese na mizo dva lepo brušena kozarčka. Spet me zmoti pisk na komunikatorju. Aha, tole je pa naša Marija. Namenoma vključim tudi kamero, da lahko vidi, kje sem in s kom. Nasmehne se, očitno ji je to všeč, nagajivo pomaha in si popravi lase za uho – tako očitna kretnja, kadar želi dekle ugajati. Sprašuje me, kdaj mislim priti na večerjo in če bom nocoj jedel omlete s skuto in brusnicami in marelični kompot. Povem ji, da bomo večerjo prestavili za celi dve uri, torej ob devetih, pa naj ta čas počne kar se ji zljubi. Vpraša me, če lahko uporabi moj 3D ekran v mojem kabinetu, da bi si rada ogledala neko limonado. Dovolim ji, saj ne bo prvič, da je to počela, ko sem imel nujne zadržke na univerzi v fonokinetičnem laboratoriju, kjer smo že začeli s posnetki prostovoljcev. Bango je uganil in mi videl čez ramo, da sem se pogovarjal z Marijo. Ko je nalival liker, črno gosto reč, se mu je roka na rahlo zatresla, pa tudi potnjava je buhnila od njega – tako se pač fiziološko nakazujejo čustva. Potem se le usede, si popravil kuštrovino na glavi, zaplete prste v gosto brado, pripre oči in vzdigne kozarček. Nazdraviva. O, tole pa je likerček, pravi, lovski. Take žametne stvari še nisem pil, res ne. Kako na lahno steče dol, gost je in grenko sladek, ampak vonj. Ne, takega ni najti, res ne. Priznam mu, da je to odlična stvar. Pokimuje in mi pove, da je notri dvajset zelišč, ki jih sam nabira. Pove mi še, da stvar pomirja in ureja prebavo. Če je človek nespečen, ga spije zvečer skupaj z mlekom, pa bo zaspal kot dojenček. In še reče: »Ne točim ga komerkoli.« Očitno me je sprejel. In zdaj vidim, da ima v hiši štiri mačke in še enega psa, ki je leno ležal pred velikim kaminom, v katerem je živahno svedral ogenj. Nerodno mi je, ker ne vem, kje bi začel s pogovorom. Potem pa me on reši iz zagate in mi reče: »Bi vsaj poskusili moj golaž, pravi lovski golaž, z dodatkom posušenih gob. A, recepta pa ne dam, niti Mariji ne, ne … « se taja.  Pa le ni tak pustež kot pravijo, le prijaznost mu je treba pokazati, pa jo bo znal vrniti. Saj to velja tudi pri ostalih ljudeh, to je stara modrost. In zanimivo, prav te dni smo brskali po starih pregovorih recimo tale: lepa beseda, lepo mesto najde. Bo že res, bo že res … Kar veliko pregovorov premore stara slovenščina. »Pa če bi vas še enkrat prosila, takole, reciva tukaj, ob kozarčku vašega likerja, bi ji tudi takrat ne zaupali,« se morda malo preveč provokativen. Nasmehne se in mi pokaže zdrave zobe. Popraska se po zatilju, kar je spet ene od tipičnih zadregnih kretenj. »Ja ne vem, ne vem, ne sprejemam obiskov kar tako. Vas sem povabil, ker mi je gospod grof naročil, da so vam odprta vrat pri meni, če boste le želeli, ampak seveda, če bom na volji. Kot vidite, sem danes na volji, ker ste, ker ste drugačen od drugih tukaj, ki se mi samo posmehujejo, češ da sem gozdovnik. In, ne zamerite, še največkrat jih poslušam zaradi uboge matere, ki zdihuje v tisti betonski luknji. Veste, pravijo, da je čarovnica. Kaj pa oni vejo, kaj vse sva prestala, da sva sploh ostala. Kaj pa oni vejo, kako je, ko je snega čez meter in je treba nekaj dni zdržati ob pičli hrani, preden se ujame kakšen priboljšek. Kaj pa oni vejo, koliko akumulatorjev je treba, da ostaneš v stiku s svetom, in kaj vedo, kako rohnijo viharji in kako se parijo medvedi. Nič ne vedo o meni, nič! In prav je tako. Vestno opravljam delo za gospoda grofa, ki je zame kot oče, ki se ga komaj spomnim, res. Niti tri leta nisem imel, ko je izginil, no, ubili so ga, to vem, grofovski gozdni nadzorniki so ga … Ampak o tem ne bi govoril. Bi poskusili, prosim. Počaščen bi bil, če bi tak učenjak poskusil moj golaž, res.« Čudil sem se tej plohi besed. Nenadoma se je ta človek tako silovito odprl. Le s čim sem si pridobil njegovo zaupanje. Morda so to tiste posebne energije, ki ti jih pokloni narava, če z njo živiš. O tem mi je govoril dedek, ki me je vozil s posebnimi sanmi v gozd in mi razlagal, da tudi drevesa čustvujejo. Bangov obraz zdaj ni več v oklepu togote in odljudnosti. Ves spremenjen je, upajoč, bi lahko rekel.