Brihtanija 17

      Ne bo ravno taktno, da vas še naprej utrujam s to politično satiro ali nekaj takega, ker se imajo zgoditi druge reči. No, morda je bilo vmes še nekaj posnetkov, vrednih pregleda, vsaj tisti, ko je gospa Amanda zakinkala in so se prikazovale njene sanje: V sanjah je sedela v velikem vežbališču tigrov. Mislim, da sem jih naštel vsaj osem, nekaj takega, in tigri so imeli napise na hrbtih, joj, smešno, napise političnih strank. Gospa Amanda pa je imela na vijoličastem plašču napis DEMOKRACIJA. In je pokala z bičem in udarjala, pa kričala, ampak tigri so jo pa ubogali. In za konec so dobili veliko požrtijo, velik kup surovega mesa. In veste, kaj je pisalo na pladnju, veste kaj; pisalo je REPUBLIKA BRIHTANIJA. Po končanem posnetku je bila dvorana polna smeha in muzanja. Moja soseda je rekla, da se tako že ne gre šaliti iz resnih stvari. Povedala mi je tudi, da je živela v grofiji, kjer so že imeli oba sistema, grofa in demokracijo, ampak, da je tam grof bil zgolj še neka javna burka, neka javna maškarada, ker je ostareli grof zapravil celo grofijo in jo razprodal svojim grofljanom, ki so takoj organizirali tržno kapitalistični red in parlament in podobne zdraharije. Nič več ni šlo, tako kot bi moralo. Začele so se podkupnine preostalih grofovih uradnikov, da je bila razprodaja še pospešena, pa kriminal se je povečal, kriminal, ker grof ni imel več denarja, da bi najemal bolj usposobljene globalne varnostne sile. Zaupala mi je, da je to bilo na robu južne Afrike, ki je zdaj pod oblastjo mednarodne združbe velikih političnih oligarhij, ki imajo najbrž en sam namen, da zopet uvedejo neko konfederacijo svobodnih republik. Ah, zadosti te politike, mene bolj zanimajo druge stvari, zdaj pa sploh, ko sem že nastanjen v vili ob jezeru z vsem osebjem. Kuharica in hišnik sta mlada, komunikativna, kuharica še bolj; reklo bi se, da je kar klepetava. Hišnik pa je bolj zadržan človek. Toliko mi je le zaupal, da je njegov ded imel včasih lepo posest, ampak, da je moral vse prodati grofu, ker ni imel izvornih listin. Kasneje se je razvedelo, da je tisti dedek zemljo z zvijačo prepisal nase, ker je bila začasna anarhija in je na veliko prekupčeval z nepremičninami. Njegov oče je stanje samo še poslabšal, ker je bil velik ljubitelj hazarda in je kar veliko zapravil, tako da se je potem moral zadolžiti in je odšel nekam na sever, da je lahko zaslužil za preživetje. Dol se ni mogel vrniti, ker je bil tu še vedno iskan zaradi nekih dolgov. Babico so pustili tukaj in je k sreči dobila grofov osnovni znesek, ker je genogram pokazal, da je njen rod že dolgo tukaj. Možakar ni imel osnovnega dohodka zaradi očetovih dolgov in je bil zato v grofovski službi, ki pa je vendarle ponujala neke ugodnosti, brezplačne vožnje, nastanitev, prehrana in še plača. Ja, kar ugodno. Ampak dal mi je vedeti, da mu grof ni kaj prida všeč, da bi on takoj stvari spremenil. Ja, seveda bi! No, vidite, zna biti zgovoren, zna. Iz takih potem sestavljajo revolucionarji svoje oddelke, me prešine misel, ko polegam v udobnem naslonjaču in pregledujem skupke besed, ki jih bo treba kvalitetno urejati. Ena od profesoric se je sama ponudila, da bo urejala narečne sklope. Mislim, da mi je grof omenjal drugi dve, pa je univerzitetni svet izbral ti dve. No, saj je čedna tale Marana, visoka, izobražena, ampak tudi ona ni ne vem kako prijazna do grofa. Kar naravnost mi je omenila, da bi bilo bolje, če bi imeli klasično republiko, da bi bilo vse bolj odprto, da bi potem imeli več tujih študentov in podobno. Pa sem ji skušal dopovedati, da to ne bi vplivalo na pretok študentov, da je itak povsod worldščina in da je kvaliteta študija odvisna od predavateljev, ne pa od politične ureditve. In to zadnje mi je kar malo zamerila, se mi zdi. Saj je pobrala svoj komunikator, se vzdignila in si izmislila neke opravke v Karantonu. Majceno je naduta, to že, ampak strokovnjakinja za jezike, to sem takoj ugotovil. Slovenščino izgovarja brez napak, čisto in lepo, da jo je veselje poslušati, žubori kot studenček. Sam bom moral še kar precej delati na izgovorjavi, da bo tako čista. Do takrat, ko bom imel predavanja, do takrat bo še dosti časa. Tista druga, gospa Helnija, tista je, hm, no, hladna, razumarska, stroga. Obvlada semantiko in statistično vrednotenje jezika in zelo dobro klasificira cele besedne sklope. Za njo pravijo, da je tako stroga in pedantna, da se študentje tresejo na ovalnem hodniku, da je pravi zmaj, kot se temu reče v študentskem žargonu. Predava normativni del jezika in zgodovino slovanskih jezikov. Presenetila me je, ko je kar na pamet metala letnice in obdobja in strokovnjake. Leksikon, ki hodi naokrog. Nasmehnil sem se, ko mi je pravila, da predava na udobnem kavču, da s študenti debatira krepko čez predpisan čas, da nikoli ne uporablja zapiskov, ker je mnenja, da mora profesor svojo snov obvladati do potankosti. Seveda, da včasih ošine komunikator, kjer ima napisane oporne točke, ampak, da pa potem govori in vmes hoče, da se študentaraj vključuje v kvalitetno debato. Pripravila mi je že vse izpeljanke znanih besed, ki so nastale izključno iz staroslovanskih in indoevropskih izpeljav. Joj, koliko materiala. Utrujen sem, tako prekleto utrujen, da bi najraje legel in zaspal. Sinoči, tista predstava, pravzaprav neka mešanica razprave in predstave, potem nastanitev, seznanjanje z osebjem, pa sodelavki, pa varnostniki, pa … Stopim ven na teraso in gledam kako mrak spreminja barve na mirni vodi. Jezero se na zahodu končuje z dolgim vencem kupolastega naselja, v katerem še vidim nekaj lučk, večinoma zelenkasto turkiznih, ki se blago odsevajo na vodi. Eno samo vozilo drsi po jezeru z močnim napisom: Ribiško nadzorstvo. Kuharici naročim, naj mi pripravi močno kavo in spodoben narezek, pa vložene artičoke naj pridoda. Amanda mi jih je nasvetovala, češ, da čistijo jetra in da delujejo antistresno. Saj res, krvna slika. Spet bo ogorčena in jezna. Pa če bi jo šel naredit zdaj in jo poslal. Menda se jo dela zjutraj na tešče. Ne vem, vprašati jo moram in se ji opravičiti. Najprej pa moram pod tuš, najprej to. Ja, tu ni maserk, tu ne, tako kot zgoraj pri grofu. Ah, saj danes ne bi nič opravil, zbit sem.

      Tako, zdaj je bolje. Amanda mi je med tem napisala, da naj raje kri dam jutri zjutraj, Prav, bom, ji odpišem. Potem sem ji moral izblebetati v kamero, kako je bilo, kako smo se organizirali in kdaj konkretno začnem z delom. Jutri zjutraj, takoj po osmi začnem, sem bolj njej obljubil kot sebi. Klepetava kuharica me pokliče dol v jedilnico in se kar usede za mizo. Ja, kaj si pa ta deklina misli, hej. Podeželanka, zdrava, debelih lic in tako lepih pšeničnih las, da redko srečaš takšne. Razlaga mi, da se doma ukvarjajo z rejo zajčkov in kokoši, da kar nekaj tega prodajo tudi grofovski kuhinji, da imajo tudi lasten rastlinjak za zelenjavo in rože, ki bodo kmalu šle dobro v promet, saj se bliža prvi november, ko tukajšnji ljudje znosijo na tone cvetja na krajevna grobišča, kjer je spet dovoljeno pokopavati ljudi na klasičen način, v trugi in v grob, seveda se lahko odločijo tudi za podzemno shranjevanje žar, vendar je tu že veliko pokopališče sredi gozda, kjer je tudi velika kapela Boga svetlob. In veste, kaj je rekla, to me je res presenetilo. Ravno sem nesel košček sira, vloženega v olivnem olju v usta, ona pa mi govori o tem, kako so ti pogrebi lepi, kako ljudje lepo gredo v vrsti še zadnjič za pokojnikom in kako lokalni pridigar naredi lep govor za vsakega, ki umre. Takoj za tem, mi je predlagala, da bi poskusil vino iz sosednje grofije, neko znano rdeče vino, pozabil sem ime. No ja, na količino hrane, ki sem jo zmetal vase, bi se bržkone prileglo, si rečem. Pa prinese izbrano steklenico iz kleti, pritisne šifro na svoj mali komunikator, jo odčepi in mi nalije. Bledordeča reč, ampak svežega, nekoliko kiselkastega okusa. Na nalepki preberem, da gre za vino s posebnim geografskim značajem in da ima manjšo alkoholno stopnjo, samo 10%. Vprašal sem jo, zakaj je morala steklenico prisloniti k komunikatorji. Pa mi je razložila, da hoče grofov oskrbnik natančno evidenco, kaj se v tej hiši postreže in koliko se porabi. Vse je označeno s šiframi, te pa so v centralnem računalniku ekonomata, s katerim je povezan tudi njen služben komunikatorček. In zdaj mi šele pove ime, preprosto staro slovensko ime, Marija. Stara je 23 let, še neoženjena, se mi zdi … Toliko življenja je v njej, da bi ga težko krotil. Nekako sem se sprijaznil z njeno brbotavo prisotnostjo, ker sem se zavedal, da bova skupaj do pomladi. Razlaga mi, da je hodila na poseben kuharski tečaj in da ima za seboj kulinarično šolo, da pa zdaj preučuje tipično kulinariko nekdanje Slovenije in da njen brat piše doktorsko disertacijo na to temo. Domenila sva se, da mi bo vsak večer poslala jedilnik za naslednji dan na hišni komunikator, jaz pa da lahko prav tam zapisujem svoje želje in bova stvari na tak način uskladila. Pove mi še, da bo vilo pospravljala njena sestra, ki je tudi že prej delal kot čistilka tukaj, kadar je grof nastanil goste, da pa še študira in bo prišla vsak dopoldan, če bo pa moteče, pa po dogovoru. Vse sva se pogovorila, dorekla … Tih večer ob jezeru. Stojim zunaj na veliki terasi in vonjam ta vonj, teh gozdov, ki že zaudarjajo po odmrlem listju. Poznam ta vonj, zelo dobro ga poznam. Ta vlaga, meglice … Drobne lučke na vodi, tišina, utrujenost … Spodaj vidim odhajati Marijo, kar peš, po peščeni poti, ki je pri tleh osvetljena z majhnimi lučkami. Ozre se gor, si popravi lase in mi vošči lahko noč. Njen nasmeh je nekaj posebnega, je posebna energija, ki je še nisem srečal. In hoja, ta čvrstost, to tako … tako, ne znam opredeliti, ampak v njej je res nekaj, kar bi vsakega moškega po kapljicah ubijalo, po kapljicah, ki bi jih … Ne bom opolzek. Tako, in jutri se začenja resno delo, aja, zjutraj v zdravstveno postajo. Tole si moram napisati v komunikator, da me bo glasovno zjutraj opomnil. Pa res. Nič, notri bom šel, si ogledal še kakšno reč na komunikatorju in na velikem 3D zaslonu, pa med sveže rjuhe in če bi bila še Marija tam … Ah …  Kar preveč fantazije, za tkale jesenski večer …