Brihtanija 16

Nekoliko daljši oidlomek, ker so dopusti in možnosti branja …

Zgodbico prekopiram in jo pošljem tudi Bodonovu. Verjetno jo bo prebral in mi že jutri odgovoril. Pogledujem na uro in se gledam v ogledalo. Nisem najbolj zadovoljen s kombinacijo suknjiča in srajce z okroglim belim ovratnikom. Če bi zdajle bila Minda tukaj, bi me temeljito oštela, češ da nimam pojma, kako se je treba obleči, kadar se gre na takole prireditev. Ne, za cunje nikoli nisem imel posluha. Že mama me je čestokrat poklicala nazaj, ko sem zjutraj hitel v šolo na šolski blazinjak, tako smo pač rekli vozilu, ki nas je čez jezero vozilo v centralno osnovno šolo. Najraje sem nosil smešne ohlapne zelene hlače, ki so bile nad koleni kar napihnjene, spodaj pa tako ozke, da so bile čisto po nogi, pa še iz posebnega termičnega materiala, ki se je prilagajal zunanji temperaturi, pa škornje, take s kovinskimi podpetniki, da je tleskalo, ko sem hodil po ploščadi pred šolo. Znotraj šole smo morali nositi posebne copate, s aseptičnim premazom in halje v barvi šole, ta je bila oker. Smešni smo bili vsi v haljah,tudi učitelji. Vsaka halja je imela vdelan identifikacijski čip, ki je bil nenehno povezan s šolskim računalnikom. Takoj so vedeli, kje si in kdo si in kakšen ocene imaš. No, včasih smo si dečki namenoma zamenjali halje, kadar smo hoteli kaj ušpičiti … Ampak uprava je bila prebrisana, saj so dali kasneje vgraditi čipe, ki so bili usklajeni s prepoznavo našega telesnega vonja, barabe … Če bom zganjal takle narcizem pred ogledalom, bom med zadnjimi. Čas je, da si naročim spremstvo do posebne dvorane, sicer sem si ogledal na zemljevidu, kje je to, ampak zdajle ne bi šel peš. Obljubili so mi hosteso, zakaj pa ne … Minute minevajo. In pride mlada plavolaska v strogem kostimu s čepico in grofovskim grbom. O, kakšna hladna poslovna dama. Moral sem ji slediti do vozilca, ki ga je spretno spravila v zrak in potem sva bila kmalu na drugi strani hriba, kjer je bila vijoličastordeče razsvetljena ploščad pred vhodom v podzemno gledališče … Grof je nasmejan in vsem po vrsti stiska roke, se priklanja, njegova žena pa se drži dostojanstveno in kar nekako pretirano vladarsko. O, poglej, najbrž je tista na levi njegova hčerka, ki je prifrčala iz Moskve. No, bom že seznanjen. Sit sem teh protokolov, naj se že enkrat začne, da bom v miru šel potem v apartma in zaspal. In moram mimo grofa. Predstavi mi ženo, hčerko, dva poslanca iz sosednjih pokrajin, pa direktorja tehničnih služb, pa finančnega strokovnjaka in tako po vrsti. Potem me hostesa, zdaj že nekoliko odtajana, le pospremi do meni odmerjenega gledišča, do udobnega sedeža v prvi vrsti, kamor so že prišli neki imenitniki. Vsi imamo pred seboj majhne okrogle mizice na njih pa sadne sokove, vino in drobne prigrizke. Blag glas iz zvočnikov napoveduje, da je do predstave samo še tri minute in naj se dvorana zapolni. Ozrem se in vidim, da je že res skoraj polna. Še nekaj se jih rine v zadnje vrste. Potem pa veličastno pride grof z obsežnim spremstvom in glavnimi igralci in igralko. Zasedejo svoja mesta in stvar se lahko začne. Nastane tema in slišati je pljusk vode od vsepovsod … ogromen tridimenzionalni ekran se izlušči iz teme in začne utripati umazana zelenkasta barva … Potem se pokažejo okna podmornice in posnetek, kako mehko pristaja na školjki nekdanjega parlamenta, samo še ogrodje je in votline, iz katerih priplava kakšna splašena ribica … Notranjost podmornice … Neka udobna soba, polna medle zelene luči, dva strežaja, samo s figovimi listi, razpravljavci pa v smešnih kostumih, skoraj nagi, no … Ampak igralka, ja gola, se razume, gola kot resnica … Lep telešček, ni kaj. Le kaj bo predstavljala? In se začne.

                                                                ***

      Bilo bi preveč dolgočasno, če bi vam kar prepisal celo predstavo, bistveni del pa bom kar presnel in ga vam ponudil v tej knjigi. Najprej pa moram opisati, kako je stvar v resnici potekla. Ja, glavni akterji so bili: Gospod predsedujoči, Razumko, so ga poimenovali, talentiran igralec, res, potem naslednji gospod Jusus, strokovnjak, za pravna vprašanja, pa gospod Blebel, strokovnjak za javne nastope in politolog, Pa gospod Cvenki, strokovnjak za ekonomijo in finančna vprašanja, pa gospa – hm, lepe telešček, Amanda, strokovnjakinja za pedagogiko in vzgojo,  še  gospod Bojni, molčeč brkat visok človek, ki naj bi predstavljal varnostne sile, nekaj takega. Vsako idejo, ki so jo imeli, se je pokazala na zaslonih in interpretacija je sledila. Zanimivo, da so se pri nekaterih vprašanjih lahko vključevali tudi ljudje iz dvorane, ker so se takrat igralci znašli na odru in je bila konferenca odprta. Vse skupaj je trajalo tri ure, si mislite … res da ni primanjkovalo napitkov in hostes, pa vendarle, naporno, naporno. Ampak sem se nasmejal do solz, to pa že lahko rečem, zato sem za vas izbral najbolj humorni del, da bi tudi vi imeli od tega kaj. Aja, naslov dela je. Naredimo si demokracijo, dobesedno tako, da. Stvar me je tako navdušila, da sem jim takoj organiziral predstavo v našem univerzitetnem središču, kjer so odlične tehnične možnosti za ponovitev te predstave. Ne vem, premalo spanja bo, glede na to, da jutri zjutraj odrinem tja v tisto vilo, kjer se bo začelo resno delo. Ampak razžarjen sem od te predstave, dobesedno razžarjen. Veste, ob meni se je znašla slikarka, ki sem jo vam že omenjal in sva sproti premlela nekatere segmente predstave. Gospa je izredno podkovana v filozofiji in politiki, to pa. In omenila mi je, da zdaj dela veliko sliko za nekega drugega grofa, ki bo predstavljala evropsko zgodovino, zato je morala vse te stvari preštudirati, no, ne celo zgodovino, samo zadnjih dva tisoč let, tako nekako. Ja, krepko čez štiri je zjutraj, ko vam tole zapisujem. Ampak v glavi mi migetajo slike in dialogi. S seboj nosim tudi uspavalne praške, ki mi jih je Minda namešala. Zanimava reč. Imam takšne, ki so za točno odmerjen spanec, za nekaj krepkih ur. Preizkušeno, vam povem. V mehanizem takšnega biokemijskega delovanja se nisem nikoli poglabljal, pomembno je, da stvar deluje. Takšni dnevi … Nič. Zamešam si prašek za štiriurno spanje, ker ob devetih odrinem od tu in ob desetih je nastanitev v vili, ob dveh popoldan pa že seja univerzitetnega sveta, še prej pa … Obveznosti se začenjajo. Nič, uživajte! Se beremo, ko bo kaj novega, zdaj pa odlomek:

Kako smo hoteli narediti demokracijo.

BLEBEL: No, no, nerodna reč, tale demokracija, nerodna, vam pravim. Povsem iz osebnega stališča, demokracija, kaj pa to pomeni, a, kaj? Ste se že morda vprašali, ste  – se nasrši in vstane. Bogato maha z rokami. Demokracija, ljubčki moji, je staro ime, zelo staro. No, nastalo je iz grščine, če vas že zanima.

JUSUS: To menda vemo.

BLEBEL: Če bi zares vedeli, ne bi rinili v nekaj kar je, ah, no. Vidite, pa ste me zmotili. Zakaj tako netaktno vstopate v moj govor. Tako se pa demokracija ne dela, ja, tako pač ne! Reče in cepetne z nogo ob tla. Torej, da pojasnim. Demos, je v grščini ime za ljudstvo in kratis, je izpeljanka za moč, oblast, zakriči in razširi roke.

RAZUMKO: Nekaj takega sem že bral, slišal, ne vem. Ampak gospod Blebel, politični značaj te tvorbe ima vendarle tradicijo v Evropi, še preden začnemo resno razpravljati, kako bomo pri nas naredili demokracijo.

AMANDA: No, rada bi pripomnila, da imamo tudi v vzgoji že demokratične vsebine. Ena od teh je, da se učimo demokratičnega dialoga, ki ima prav poseben ritual, če hočete gospodje.

BLEBEL: Ritual, rituanala, joj, to bi lahko bilo rituanal, hahahahha. Na, pa imamo lepo našo  brihtanščino. Torej rit, ja vemo, kaj je rit, pa še vzklik uuuu, al, bi lahko tudi pomenilo vse. A to pomeni, da naj gre vse malo v …. Hahahahha. Veste, se mi zdi, da je rituala, kar prava prispodoba za miganje z ritjo pri starih plemenih okrog ognja, in bržkone od tod ritual. A, pa jo imam, pa jo imam. Tisti, no no, tisti, ki bo sestavljal naš novi slovar, ja, baje že čiča tam nekje, ja no …

RAZUMKO: To je pa neokusno. Blebel, umirite se in dopustite prosim, da  gospa Amanda, no,  Amandica, sladkasto reče predsedujoči in se kremži in z roko sega pod mizo, se ve kam, ampak ga tlesk klofute ustavi.

AMANADA: Gospodje, namenoma sem prišla gola, da bi vam dopovedala, da hočem samo golo resnico v teh dogovarjanjih. Torej, ko govorimo o vzgoji za demokracijo, je najprej potrebno, da se držimo pravil dialoga. Vedno dopustimo tistemu, ki govori, da pove, kar ima povedati.

BLEBEL: Ampak saj to je, to je nedemokratično, saj se ve, da nekateri imajo več naravnega gona za govorjenje kot ostali in ti bi blekali, da je kaj. Poglejte si našega Bojnega. Samo molči, si viha brke in, prepričan sem, pogleduje, kako bi, ne zamerite, kako bi osvojil našo kolegico. Najbrž na tihem kuje zaroto, dela taktiko, preigrava manevre, dela strateške premike, saj se je že nekajkrat presedel.

RAZUMKO: Gospod Blebel, opozarjam vas, da res preveč govorite in da se vaš priimek čudovito staplja z vašim bistvom. Torej Amandica, prosim, nadaljuj.

BOJNI: Če ne zamerite, tele pripombe, gospod Blebel. Moja naloga je samo ena, da ubogam tistega, ki vlada in da branim teritorij, ki mi je zaupan, zato prosim, ne govorite, da se ukvarjam z mislijo na zapeljevanje, kajti jaz imam navado osvajati, če se le da s trdimi sredstvi …

CVENKI: O rad verjamem, s trdimi sredstvi, s trdimi, se razume! Ampak veste včasih je pa trdna valuta tudi garancija, da se kaj doseže pri osvajanju dam.

RAZUMKO: Prosim vas, res vam prosim gospodje, da postanete razumni in dopustite dami, da pove, v demokratični maniri, kako je z vpeljavo demokratičnega dialoga v vzgojnih sferah. Takoj bo dami dovoljeno, se opravičujem, ampak tu sem za to, da nekatere besede razložim, ker veste, ko bomo sestavljali novo ustavo, bo zelo pomembno, da bomo besede na pravi način vkomponirali v tkivo ustave. Torej, oh, že moj priimek je, na, pa sem tam, se zamisli, zakroži po prostoru, se spakuje in ostali čakajo, kaj bo rekel. Torej, končno reče in privzdigne prst, besedica razum. Vsi vemo, kaj pomeni um, kaj ne, pa tudi za predpono raz, smo že slišali v stari slovenščini, ki bo zdaj postala brihtanščina, pa je bila sploh dostikrat uporabljena. Recimo tak primer je bil za razjahanje, jahanje in potem, ko zlezemo s konja razjahamo. Ampak zdaj me pa bega, reče, se prime za brado in se zazira nekam v modrino neba, virtualno seveda. Torej, če rečemo razum, potem gremo dol z uma, potem, potem zapuščamo um.

JUSTUS: Oprostite, moram vskočiti, gospod predsedujoči, zdaj pa že mešate pojme. Razum, bi lahko pomenilo, da to prihaja iz uma dol iz njega iz vrhovnega, razumete, iz samega Boga svetlob, ki je univerzalni um. To bo prava interpretacija, to, ne pa tisto vaše mešetarjenje razuma s konji, lepo vas prosim.

AMANDA: Če mi je dovoljeno, gospodje, bi vendarle lahko nadaljevala na pameten način, da ne bo zgage s tem razumom. Vidim, da bodo to težka in naporna pogajanja, ampak demokratični dialog zahteva vpeljavo pravil. Dopustno je vskočiti v pogovor le takrat če imamo trden argument. V vzgojnih in izobraževalnih inštitucijah imamo že pripravljene programe, po katerih bi grofljane počasi naučili, kako se morajo vesti v demokratičnih razpravah, na kakšen način naj stvari utemeljijo in kako se gradi pravi dialog. Po tej plati smo že naredili veliko poskusnih debat, ki se izvajajo že v osnovnem šolstvu, pa v pripravljalnicah na univerzo in tudi na univerzi se že izvajajo mnogi debatni forumi, odprti tudi za javnost.

BLEBEL: Mislim, da imamo vsi trde … haha hahahha, se smeje in se končno usede na svoj udoben stol.

JUSTUS: Gospod Blebel, zdaj pa že pretiravate in postajate opolzek.

BLEBEL: Kaj, rekli ste, opolzek, ja saj za to gre, za to, da trdi argumenti na rahlo spolznejo v  debato, to sem mislil, to. Vsekakor gre za polzenje in sočnost debate, kamor naj bi spolznili, pa če tudi na opolzek način, ti trdi argumenti. Ker pa bo danes še veliko govora o argumentih, naj pojasnim, da je to spet izpeljanka iz latinščine »argumentum« in arguere naj bi pomenilo dokazati, pokazati. Vidite, mi pa imamo staroslovenski dodatek za pogovor, oprostite, ta je bil doma samo na tej planoti, kar dokazujejo zvočni zapisi iz pred več sto let, da so tukaj za pogovor uporabljali besedico /ment/, torej gremo se ment. In tako bi  lahko izpeljali, da je argument pojasnjen s tem, da se je treba o dokazljivosti pogovarjati, o pokazanem pogovoriti, podati mnenje. Saj nenazadnje slovenščina pozna tudi pomenek in meniti, pa kaj menite … Torej je zdaj povsem jasno, da že sam pojem  – argument – napeljuje na to, da se je treba o njem še prej pogovoriti, da je vsebovan v samem pogovoru in pogovor sam. Politične oblike prejšnjih družb so imele veliko argumentov, ki so bili sami po sebi že tiranija, ampak o tem vam bom predaval kdaj kasneje.

CVENKI: Gospodje in dama, mislim, da veliko preveč govorimo. Meni je jasno, da je treba marsikaj doreči, ampak tukaj zdaj samo besede obračamo. Še nič nismo rekli, kdo bo financiral akcijo uvajanja v demokracijo. Nič nismo rekli na to temo.

JUSTUS: Ne prehitevajte, saj še ustave nismo napisali, vi pa bi že tržili in ustanavljali posebne profitne sklade in vpeljevali tuj kapital, kajne. Sama računica vas je, samo to, se Jusus razhudi in na pol vstane

CVENKI: Mar vi ne znate računati, mar vi ne pobirate kar velike honorarje za zdraharije, kaj? Nekaj besed, nekaj razlag paragrafov, pa se na računu pokažejo nove številke.

JUSTUS: Glej no, oponašanje, kaj. Pa pravilno izgovarjajte moje ime, prosim. Videl sem, da so celo na vabilu narobe zapisali moje ime, jaz sem vendar Justus, jasno! In če me boste še naprej nadlegovali s temi na pol obtožbami, potem …

RAZUMKO: Dovolj, gospoda, dovolj, zakriči modri mož, vstane in razširi roke. Gospa Amanda, torej bi prevzgoja potekala po začrtani poti, po smernicah, ki smo jih sprejeli v ožjem štabu za uvod demokracije v našo ljubko grofijo. Seveda bo nekaj odpora med nekaterimi predavatelji na univerzi, ampak naš boj se je začel in zdaj ne moremo več odnehati; sploh pa zdaj, ko smo že uvedli tudi svobodno izražanje in je kar nekaj medmrežnih forumov. Sami ste lahko videli, kakšen je interes za takšno politično vrenje. Samo še vprašanje časa je, kdaj bodo zahteve prerasle v realnost.

BOJNI: Ja, ampak, če smem, potlej bo treba misliti tudi na novo funkcijo vojske, ker zdaj je edini poveljujoči gospod grof sam, pa  tisti globalniki, ki se tako ponašajo z uniformami. Veste, čas je, da bi se spet majčkeno igrali vojne, ker to očisti človeka. Mi smo že pripravili osnovni načrt za transformiranje novega štaba, ki bi izdelal natančen plan delovanja nove vojske z novo oborožitvijo in kasneje ni izključena kakšna ekspanzija.

JUSTUS: Pretiravate, pretiravate … Niti ustave še nimamo, vi pa že govorite o vojnah. Tako ne bomo prišli daleč, sploh nikamor. Kar povejte to tam dol grofu, kar dajte. No, stopite do njega in mu recite, gospod grof, mi vas bomo odstavili in prevzeli oblast. Ah, kakšen fantast ste Bojni. Pričakoval sem, da boste bolj konstruktivni, bolj uvidevno resni, da prav vidite nastali položaj. Vaša vojaška moč je še nedefinirana, vi pa že sanjate neke bojne slave, kajne. Ne, ne, ne, tako se jaz ne bom pogovarjal. ( smeh v dvorani, grof zaploska)

AMANDA: Gospod Bojni nam samo dokazuje, da premore moč in voljo, da nam bo stal ob strani, če bo treba. Dajte to tako razumeti, prosim.

BLEBEL: Stal ob strani, kajne, ja … No, če bi na sebi imel hlače, bi mu morda res kaj stalo ob strani, hihi hihi …. Vojska je v demokraciji nuja, to že, a če ji damo preveč pooblastil, bomo imeli zmešnjavo. Politični sistemi so vsi po vrsti uporabljali vojske, pa tudi zlorabljali. Naj vas spomnim, da so ZDA včasih s pomočjo vojske razvažale svojo demokracijo in sami veste, kako se je končalo. Politični vzvodi za nastanek naše demokracijo morajo biti iskreni in pristni. No, iskreni, tu ne mislim na iskrenje in pokanje, to ne, da ne bo pomote.

RAZUMKO:  Blebel, opozarjam vas, da se vzdržite neslanih pripomb. Vi se tu edini, ki zares pozna politične ustroje družb, ampak kaže, da ste sem prišli kot burkež in ne kot resen razlagalec, kako naj bi delali politiko, jezno reče  predsedujoči in vstane. Videti je, da ga daje erekcija … Amanda se preteguje in si mimogrede razčeše lase. Zlekne se po kavču in se za hip ogrne s tigrovo kože, da ne bi gospodje tako noro gledali v njo.

BLEBEL: Neslane pravite, neslane. No, potlej, si bom kar zdajle nekoliko posolil jezik, tako, vidite. In vzame solnico iz bogato obložene mize in si res strese nekaj soli  na iztegnjen jezik (smeh v dvorani kar traja in traja) Tako, zdaj moje izjave ne bodo več neslane. Ljubčki moji, moj preljubi avditorij, spodaj pod nami je lupina parlamenta, ki je že poznal demokracijo, še prej pa, da da, še prej pa, pred tisoč leti, se je zasnovala komunistična oblast, ki je gojila absolutnost in so bili rdeči grofje, ja  … Imeli so več oblik nadzora in služb za ta namen, imeli so posebne oddelke za nadzor nad politiko; volitve, uf, so bile tako tako, ampak to je trajalo slabih  petinštirideset let, do leta 1991, ko se je začela tam spodaj nekakšna demokracija, ki bi jo zdaj sept radi. A bi jo, zakriči dejansko iz odra. Zdaj  je zares na odru. To prehajanje iz virtualnega v resnični svet, to fascinira.

      Dvorana se smeje in nekaj glasov je slišati, da bomo šele videli, da naj se komedija nadaljuje. Kolikor sem lahko videl, se je grof ob tem držal mrko in nebogljeno.

JUSTUS: Gospodje, ne tako, ne tako na silo, na tak populističen način. Najprej se bomo dogovorili o zasnovi političnih strank, potem bomo uvedli poskusne volitve, pa razpravo o novi ustavi in tako naprej.

BLEBEL: Volitve, volitve, zapoje. Volitve. Pa veste, da v slovenščini obstaja ime za domače živali, ki se jim reče voli, a ste vedeli. Niste, no vidite. Voli so biki, ki so jih pripravili do tega, da so jim odvzeli mošnjo in so postali voli. In kot taki so bili bolj mirni in delavni, pa ukaze se povsem mirno sprejemali. Hočete to, kajne, da bi volivci bili kot voli, kajne. Ja, volitve so za … Ne, ne  ne bom tako prostaški.

AMANADA: Kaj, kaj so jim naredili, bikom, mislim!? To pa prvič slišim. Vem, da so včasih imeli bikoborbe, celo posnetke sem gledala. No ja, moram že reči, da me je pa majčkeno navdušil tisti ples po pesku z bikom, ampak, da so jim, joj gospodje, oprostite izrazu, jajca odrezali, to pa. Ne tega pa ne morem sprejeti, to je svinjarija. Taki so bili naši predniki, o Bog, vzklikne, vstane in se še bolj zavije v tigrovo kožo.

JUSTUS: Draga Amanda, ne razburjaj se. To se je sicer res dogajalo, a zdaj se ne več, vsaj v naši grofiji je to strogo prepovedano. Naš sodni inštitutu, oddelek za zgodovino sodstva ima posnetke teh kastraciji, ki so bile predmet sojenja, ker so se nekdaj izvajale, sicer z vso veterinarsko spretnostjo, ampak na nelegalen način, kar tako, na podeželju. Kasneje so to izvajali na mnogo bolj strokoven način v posebnih klinikah. No, če želite, če bi se res radi prepričali, kako je to bilo, potem vam lahko zavrtimo takšen posnetek.

BLEBEL: No, no, mar smo se zbrali, da bi preučevali objajčenje ubogih bikcev. Čeprav jaz kaj takega nisem še videl! Pa ne vem, če bi me mikalo, res ne.

BOJNI: Oh, mi smo navajeni vsega, saj so to delali tudi z ljudmi.

AMANDA: Kaaaaaj! Zavrešči in odvrže kožo, spet je povsem gola.

JUSTUS: Žal res, v minulih vojnah se je to dogajalo, da so kastrirali določene moške, določenih etničnih skupin. Zgodovina je polna tega, teh okrutnosti, pa tudi kar nekaj je posnetega materiala na to temo, ampak tega ni humano prikazovati. So pa več kot tisoč let nazaj že dečke kastrirali in iz teh kastratov sestavili pevski zbor, Dunajski dečki. Veste to je posebno poglavje v pravni zgodovini naše ljube Evrope. To bi vam prihranil.

AMANDA: Dečke so … so naredili za ne dečke. Ja, če to ni … Pa ne bi pokazali posnetka kastracije bikov, res ne bi.

JUSTUS: Kako, gospodje, bomo dali stvar na glasovanje, kaj pravi Razumko, no …

RAZUMKO: Bojim se, da smo zašli iz začrtane smeri razprave. Če že hočete, naredimo lahcen odmor in si to bedarijo oglejmo, če le ni predolga.

JUSTUS: Kot nalašč, imam te posnetke spravljene v posebni mapi, da bi na to temo predaval študentom, ker se baje pripravlja tudi nov zakon za zaščito živali. Če smem, bi ga pa pokazal. Opozarjam vas, da je zelo star in iz klasičnega filma spravljen v posebno elektromagnetno tehniko. No, pa poglejmo.

      In se zavrti posnetek na velikem zaslonu. Podeželje. Pomlad. Nekaj teličkov privezanih za cvetočo jablano in smešni možakarji. Podnapis navaja, da se je stvar dogajala davnega leta 1969. Veterinar se pripelje v smešnem vozilu. Z njim je tudi pomočnik z vrvmi in posebnimi kleščami. Slišati je staro trdo podeželsko slovenščino. Možakarji se šalijo in čohajo svoje nemirne teličke, ki so očitno začeli nekaj slutiti. Kamera se približa teličkom in kaže njihova še majhna moda. Med moškimi kroži steklenica žganja, vsi jo nagibajo, si obrišejo usta, se kremžijo in podajajo steklenico naprej. Veterinar jo odkloni in razločno pove, da bo naredil nekaj požirkov, ko bo stvar opravljena. Odkaže prostor, kjer se ima poseg dogajati. In tja pripeljejo prvega telička, ki nerodno poskakuje in se otepa, ampak pomočnik mu hitro nadene vrv na zadnje noge in ga spodnese, da teliček pade na bok. Poseg je hitro opravljen, nekaj šivov, razkuževanje in vsega je konec v nekaj minutah. Kamera pokaže odrezana moda v modrem kovinskem vedru, dve rožnati elipsasti krogli. In tako gre stvar naprej. Na koncu posegov je vedro skoraj polno. In film potem še pokaže, kako v vaški gostilni gospodinja pripravlja tista moda, ki jim zdaj rečejo prašniki. Možakarji se zberejo z veterinarjem vred in požrtija se začne, celo pesem se na to oglasi in harmonika … Ob teh posnetkih je dvorana prikovana v globok molk. Slikarka ob meni težko vzdihuje in mi šepne: »Vidite, človek je sila obredno bitje, primitivno … « Moram priznati, da  me je to pretreslo, sila pretreslo. Da bi stvar hitro pregnal, sem na hitro spil dva kozarca odličnega belega vina. V ložah se je slišalo mrmranje in negodovanje, dokler se na velikem odru ni prikazal predsedujoči, v smešnih rdečih hlačkah in s prav takim ogrinjalom.

RAZUMKO: Publikum, tole, kar ste videli, tole je bilo včasih nujno, saj se je na tak način pač vzgajalo vlečno in delovno o živino, ampak to je že taka zgodovina, da jo nocoj ne kaže več omenjati. Rad  bi pa opozoril, da smo dolžni poznati svojo zgodovino, če zares hočemo pravo politično življenje. Še kaj hujšega se je dogajalo kot to, a o tem ne bo govora nocoj. Gremo naprej. Zasuče se, da mu plašč zavihra in postoji pri Amandi, ki spet pade v virtualni svet, saj jo kamera kaže na celem zaslonu, njene velike lepe zaprepaščene oči, in sled solza.

AMANDA: Tole, tole se je dogajalo, groza. Uboge živali. V ustavi bodo morali biti členi, ki bodo prepovedovali vsakršno mučenje in obredno žrtvovanje živali.

JUSTUS: Se strinjam.

BLEBEL: No, no, tudi mučenje ljudi, bo moralo biti izrecno prepovedano, kajti, veste v demokraciji je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano.

BOJNI: Ja, kaj pa zasliševalske tehnike represivnih organov. To, to bi pa tudi moralo biti napisano, do kje se bi smelo. Do kakšnih kastracij najbrž ne, a zasliševalske tehnike bodo morale biti napisane in dane v uporabo, če bomo hoteli obdržati ozemeljsko in politično integriteto. Vem, da ima ta grofija v mednarodnem pravu poseben status, ker ima veliko naravnih parkov, ampak, tudi drugi bi jih želeli upravljati, tudi drugi, saj je turizem donosen biznis.

CVENKI: Seveda in tuja vlaganja v infrastrukturo teh parkov, bi nedvomno pripomogla k še večji donosnosti. Na to je treba misliti, na to.

JUSTUS: Brezpredmetno, dokler ni kvalificirana lastnina. Zasebne je malo, da bi smeli govoriti o interesih trženja. Zato se vendar že lotimo razprave o tem, kako bi definirali lastnino. Kot veste, je zdaj večinski lastnik spoštovani grof Alfred Brihtko, ampak apetiti so!

BLEBEL: Kaj, z mojim apetitom ni nič narobe, nikar ga ne spominjajte, reče in se pogladi po tolstem belem trebuhu. Iz mize vzame zajeten kos pečenega piščanca in ga začne obirati. Pa nadaljuje: Takole, vidite bi bilo treba pohrustati …

RAZUMKO: Kaj ste s tem mislili?  Ogorčeno

BLEBEL: Saj se vendar ve, ne, takole bi, no bi …

RAZUMKO: Kaj bi? Razumko razkačeno reče.

BLEBEL: Ne vem, če je pametno, da to povem na glas, lahko vam prišepnem, reče, gre do Razumka, do njegovega privzdignjenega sedeža. Nagne se nadenj in šepeče.

RAZUMKO: Zdaj ste me pa res razkačili, zdaj pa res. Sedite na svoje mesto in pojete že to vašo smrdečo kuretino. Kaj, kaj ste predlagali, se Razumko jezi in maha z rokami.

BLEBEL: A, tako, razkačil sem vas, tako. Pa veste, kaj bi to pomenilo, razkačiti. Se pravi, da sem vas spravil s kač dol. Da ste postali kačasti, sikajoči, strupeni, oprostite, hhhhahhha …

RAZUMKO: Če bi tole slišal naš plemeniti grof, ki bržkone sedi tam dol, bi vas, bi vas, ja, morda tudi kastriral, morda tudi. ( Sledi smeh v dvorani)

BLEBEL: Ah, pretiravate, pretiravate … Blebel nekoliko otožno reče, odvrže načeto bedrce in se usede. Na dušek spije kozarec vina rigne in se ploskne po trebuhu in nadaljuje. Veste, sem le politični analitik in vem, kako so se ustvarjale revolucije in demokracije. To našo, ki jo imamo namen narediti, to našo, pa moramo najprej še narediti v naših glavah, ampak bojim se, da je že na začetku kastrirana.

JUSTUS: Kastrirana, ste rekli, kastrirana je vendar ženska oblika, kako pa naj bo ženska kastrirana, lepo vas prosim.

AMANDA: Gospodje, ne bodite nesramni.

BLEBEL: Hja, na nek način smo ne sramni, saj nas, takole na pol gole, ni prav nič sram, kajne? se zasmeje

RAZUMKO: Vas bi moralo biti, ko pa trosite take, take, ah … Zamahne z roko. No, kako potlej, do kje smo prišli, najprej se moramo pogovoriti, kako bomo ustanavljali stranke, s kakšnimi birokratskimi prijemi. Registracija strank bi, po mojem, morala potekati preko posebne grofovske službe, in seveda, jasno je, da bi bile prepovedane stranke, ki so v globalni ustavi opredeljene kot škodljive in so kot take tudi prepovedane. Vsekakor bomo morali temeljito premisliti, kako bomo uvajali politično življenje. Gospod Blebel, pametno bi bilo, da bi nam zdaj vendarle razložili temeljni princip parlamentarne demokracije, čakamo.

BLEBEL: Omenili ste prijeme, te bi najraje uporabljal pri Amandi, da … Sicer pa so principi demokracije sila preprosti, eni so zgoraj drugi spodaj, to je tako kot v spalnicah …

RAZUMKO: Gospod Blebel, opozarjam vas, da boste iz razprave izločeni, če se ne boste orazumili. Prosil bi vas, da nam realno razložite principe demokracije, če hočemo o njej sploh razpravljati. Prosim! Nestrpno reče predsedujoči in jezno spije kozarec vina.

BLEBEL: Torej, glasno reče, vstane in se pojavi na realnem odru, smešen v črnih ohlapnih kopalkah in s kozarcem v roki. Za pasom kopalk ima zatlačen kos piščanca. Bodi luč, zakriči. Močan reflektor ga osvetli. Napihnjeno in glasno nadaljuje: Publikum, sledi zelo resna razlaga, zelo resna, zato si natočite napitke, se udobite in poslušajte. Demokracija je v osnovi družbena pogodba o sobivanju. Veliko oblik jo je in jo je bilo. Zdajle ne utegnem, da bi vam razlagal, kako so to delali Grki v mestnih državicah, kako se je ta bolezen raznesla preko revolucij v Evropo in se potem naselila v hipercivilizaciji, v ZDA. Potem so sledile vojne in konec klasične dobe navidezne demokracije in velikih kartelov in finančnih oligarhij. V bistvu so bile demokratične družbe zgrajene tako, da so se ljudje združevali v nazorske skupine, plačevali članarino, kasneje terjali od države soudeležbo pri vzdrževanju njihovih strank in se šli izbiranje kandidatov, potrjenih na splošnih volitvah. Videz poštenosti so ohranjali z javnimi mediji in deloma s sodstvom, dokler ni bilo podkupljivo. Potem so se pojavili problemi z naravnimi surovinami, z nenehnim pretokom cenene delovne sile in stvari so se zapletle. No, ampak vrnimo se k pojmu demokracije. Poglejte, recimo, da imate neko naselje, ki je zaključena enota in ima natanko sto volilnih upravičencev, torej sto takih, ki so že zmožni lastnega preživljanja. Pa se odločijo, da bodo imeli demokracijo. Najprej se jih dvajset odloči, da se bodo združili v politično gibanje, ki se bo borilo za delavske pravice, torej za tiste najnižje, komunalne vzdrževalce, frizerje, peke in podobno, saj veste, kaj mislim. Prav. Na sodišču se jih registrira in stvar je opravljena. Plačujejo članarino, ustanovijo svoje spletne strani, zganjajo politiko. Potem se jih prav tako dvajset organizira v stranko za čisti trg, za staro tržno logiko in ekonomijo. Prav. Spet se jih na sodišču registrira, imajo članarino, so agresivni v vseh mogočih medijih, nase navlečejo dodatni kapital, ki skuša preko njih vplivati na celoten razvoj zaselka. In potem je še nekaj manjših interesnih združb, od ekologov, do tistih, ki so že v poznih letih, ampak vseh skupaj je politično organiziranih šestdeset. Napišejo si ustavo, jo uskladijo z globalno, organizirajo parlament, določijo nove davke za vse, se razume in se domenijo, da bodo iz skupne blagajne plačevane tudi politične organizacije in verska skupnost, čeprav ji vseh sto ne pripada. In potem razpišejo volitve. Naredijo parlament, izvolijo predsednika parlamenta, predsednika celotnega zaselka in predsednika vlade. Seveda organizirajo javne servise, šolstvo, zdravstvo, vojsko, policijo, inšpekcije in še vse ostalo. Potem pa seljani, recimo jim seljani, ker je to zelo majhna državna tvorba, zgolj ekzamplična, da se razume, začnejo negodovati zaradi vse višjih davkov in dajatev. Prej so prispevali samo v globalne sklade, zdaj morajo vzdrževati še domačo politiko.  In se začno zanimive debate. V enem koncu zaselka živita dva poslanca in bi tam hotela imeti hipermoderno infrastrukturo, čeprav je na drugem koncu zaselka nujno potrebna obnova obstoječe. In kaj se zgodi, ker imajo v parlamentu začasno večino, lepo izglasujejo, da se skupen denar porabi za tisti konec zaselka – temu se je v starih demokracijah reklo lobiranje. Ja, seveda, ampak tista dela bodo izvajali prijatelji teh poslancev, se razume, pa čeprav imajo zakon o javnih naročilih. No, so  še takšne podrobnosti, da o njih tu ne utegnemo razpravljati. Hočem vam samo ponazoriti, da je demokracija v bistvu organizirana politična tiranija relativne manjšine na račun celotne skupnosti, to je demokracija. Kajti, če bi volitve imele kakšen vpliv, bi se najbrž stvari izboljševale, ampak, veste, volivci, sploh pa tisti, politično ne preveč angažirani, se odločajo kakor se pač odločajo in ponavadi gredo na volitve samo tisti, ali pa v veliki večini, ki jim strankarstvo nekaj pomeni. Sami najbrž veste, da so volilne udeležbe bile sila pičle v klasičnih demokracijah, kar spet kaže na to, da manjšina odloča o veliki večini. Ja, zdaj boste najbrž ugovarjali, zakaj pa naj ne gredo na volitve in se odločijo tako kot mislijo. Ah, stvari so mnogo bolj prepletene kot si mislimo. Obstajajo vezi od sorodstvenih do političnih, ki pripeljejo do vplivanja na volilno voljo. In kot sem že na začetku omenjal, teh sto, vsi plačujejo davke, ampak je  odliv teh dirigiran z vladajočo garnituro, ki se sicer menjuje, a to za večino nič ne spremeni, saj mora pod vsako oblastjo plačevati politične intrige, ki stanejo, oho ho ho. Sejnine, ves birokratski aparat, pa potovanja, pa parade, pa … Parlament je drag, izkupiček pa ničen, če vemo, da se včasih dogovarjajo samo o tem, kaj bi se bilo treba dogovarjati in na kakšen način. In ko bi morali zares o nečem odločati, se najdejo nekateri, ki nočejo biti prisotni, pa se potem seljani čudijo, kakšne neumnosti se delajo in na kakšen način se njihov prispevek troši. Sčasoma se pojavijo še tesnejše povezave med kapitalom, bančništvom in oblastjo. Nič nenavadnega ni, če kapital financira neko stranko, ki se rine na oblast in kandidata za predsednika, saj se preko njih da potem usklajevati lokalno zakonodajo, usklajevati razne projekte. Stvar se tako zasuče, da je peščica tistih, ki imajo vpliv in moč, pa smo samo še korak do popolne totalnosti, ki se ji reče finančno politična totaliriteta. Strankarsko življenje je seveda burno in popestri debatiranja, ampak o finančnih učinkih se nihče ne sprašuje, žal. No, so pa tudi druge koristi od demokratizacije družbe, poveča se javno zanimanje za dogajanje v parlamentu, vsaj v prvi fazi demokratizacije in potem, potem se to sprevrže v burko, ker so tisti, ki so vneti za politiko, nekako že navajeni na to, da se jim dogajajo afere in radi menjujejo stranke, to pa zato, ker jih daje močan gon, gon po oblasti. Tako, ljubi moj avditorij, tako nekako zgleda, kadar se gremo demokracijo. Je kakšno vprašanje v dvorani? No dajmo, odpiramo odprt forum. Bo kdo kaj vprašal? Srnice, mladenke, poskrbite, da bodo ljudje ozvočeni, no. A vidim prav, Anzeljc ima vprašanje, no. Vprašaj Anzeljc( posebnež in burkež, sicer upokojeni profesor komunikologije)

ANZELJC: Ja, kaj pa javno izražanje, saj mi je znano, da še danes obstajajo zaprte družbe, kjer je javno govorjenje in pisanje omejeno na doktrino vladajoče strukture. Mar to ne bi veljalo za to vašo demokracijo, za ta vaš kokodajoči kurnik, ki se mu bo reklo parlament.

BLEBEL: Joj, kako lepa prispodoba za parlament, kurnik. Hvala  Anzeljc, da si postavil resno vprašanje, na katerega bom takoj odgovoril, ampak tole, tole s kurnikom, se začne smejati, potegne  spet piščančje bedrce izza pasu in začne z njim mahati. Vidite, potlej bi jaz bil kanibal, kaj, reče in se smeji, dvorana pa z njim. No, no, ampak tam bi v večini sedeli moški in valili, oprostite, jajca, skozi smeh doda. Počaka da se publika odsmeje, potem pa nadaljuje resno in vzravnano. Kar se pa cenzure tiče, ni potrebna, ker kapital plačuje samo tiste, ki pišejo njemu v prid, kar je pa neodvisnih, slej ko prej propadejo, ker ni sredstev, da bi se obdržali. Logika trga in samo navidezne svobode, ljubčki, samo to. Mimo so časi, ko so svetu vladali ideološki režimi in imeli resnično cenzuro.

ANZELJC: A, razumem. Kaj pa financiranje javnih storitev, šole, vzgoja nasploh, pa javno zdravstvo. Pri nas je to zdaj na računu gospoda grofa, kaj pa potem, kako potem. Kolikor vem, je to bilo v demokracijah, in je še, sila slabo urejeno, ker se je veliko sredstev nabiralo v ogromnih ustanovah, kjer je šlo največ tega denarja za zaposlene, za realne storitve pa premalo in so bili problemi. Bral se zanimivo študijo, spoštovani publikum. V totalitarnem sistemu, naše ljube bivše domovine, pred stoletji, kajne, so imeli nekaj časa režim, kjer so ljudje skozi davke, rekli so jim prispevke, prispevali za ves javni servis, potem pa so morali še prostovoljno delati in graditi, šole, ceste … Ja, bojim se, da bi se vrnili v neke krute čase. Pa še nekaj, kaj pa javne hiše, mislim … No, mislim, kako je s tem v demokraciji in javna morala, kaj pa s tem. ( V dvorani se spet smejejo) Starček, pa sprašuje o javnih hišah.

BLEBEL: Med demokratično državo in javno hišo pa res ni nobene razlike, oba sistema potrebujeta stranke, kajne. Ja, svobodna tržna pobuda je dovoljena, če se nekdo hoče prodajati na tak način, naj se! In če to nekdo kupi, potlej, prosim, zakaj ne. Seveda je to zakonsko strogo urejeno. V naši grofiji očitnih tovrstnih servisov nimamo, ker jih ne potrebujemo. Naše ljubezensko življenje, ah, kaj bi to … Ljubčki in ljubice, mi smo v raju sveta, pa smo zato osrečeni, kajne. V politiki se pa itak gre kdo bo koga, saj veste kaj mislim.

ANZELJC: Niste mi še odgovorili, financiranje javnih storitev.

BLEBEL: Nisem finančni izvedenec, vem pa, da stvari res niso urejene teko kot bi morale biti, saj se v političnih elitah dogovorijo, da se denar porazporeja, kakor se komu zljubi. In, ja, to sem pozabil omeniti, politiki dosežejo, da se denar celotne skupnosti kot kredit posoja posameznikom, ki tu in tam zavozijo kakšno gospodarsko organizacijo, pa more potem spet skupnost reševati nastali položaj. V demokracijah ni osnovnega dohodka vsakega državljana kot pri nas. Tam se mora znajti vsak sam, pa če tudi na kriminalen način. Zato se potem veliko več denarja porabi tudi za varnost. Ima še kdo kakšno vprašanje? Aha, tamle gospa Greta, no, prosim.

GRETA: Tale burka s to demokracijo, ampak, če prav razumem, potem bi morali najprej grofu vzeti vse kar ima, da bi lahko bili posamezniki resnični gospodarji imetja in bi prosto trgovali. Ja, saj vi pravzaprav napovedujete revolucijo. Gospod grof, ne boste nič rekli na to.

BLEBEL: Saj res, gospoda grofa pa nihče nič ne vpraša. Kaj pa mislite, da bodo kar prišli in rekli, gospod grof, zdaj imamo parlament, predsednika grofije, predsednika vlade in prosim, če nam odstopite imetje, ker bi radi, da se začne svobodna demokratična volja udejanjati. Jej, nerodna reč. No, to bi pa bil hec. In to je ravno tako kot če bi nekdo prišel k vam domov in rekel, ja tale hiša mora bit zdaj nam na voljo, ker smo se organizirali v novo versko sekto in bomo mi odločali, kako smete živeti v vaši hiši, ki ni več vaša. A, vam bi bilo to všeč, kaj. No, gospod grof,  boste kaj rekli, bi kaj rekli?

      Reflektor osvetli častno ložo gospoda grofa, ki se očitno zabava. Ozvočijo ga in grof vstane in začne svoj govor:

ALFRED: Dame in gospodje, upam, da se intelektualno zabavate ob tem govoričenju. Slišal sem, da imamo namen ustanoviti demokratično grofijo. Lepo, všeč mi je, ampak veste z lastninjenjem bo pa težko. Kakšen gumb in srajco bom že odstopil, tudi nekaj steklenic dobrega vina, pa brezplačno solato in kakšno kokoš, če bo treba, vse ostalo je pa plod fantazije, da se razumemo. Če bi si zares želeli imeti kruto demokracijo, ni problema, grofijo, lahko jutri prodam in se preselim, ampak potem vam bo ukinjen osnovni dohodek in boste, no ja, boste parlamentirani. Ker pa ste nocoj zbrani v večini takšni, ki ste se odrekli osnovnemu dohodku v prid javne blaginje, ker ste tu takšni, ki si finance pridobivate z svojo uspešnostjo, upam, da razumete to delanje demokracije kot zabavo, saj smo navsezadnje tukaj za to. In moram reči, da me to poigravanje z idejo demokracije sila zabava. Veste, da bi rad sedel v parlamentu in poslušal, kako se poslanci kregajo, kje bo potrebno speljati nov koridor prometa, kje je potrebna nova šola, kje je treba dovoliti tujcem investicije in kje ne. Zabavalo bi me. Nimam nič proti parlamentu, če se bo sam vzdrževal in financiral. Zakaj pa ne, ostalo je pa znano. Vem, da je nekaj političnih sanjalcev, ki jih nocoj ni tukaj, ampak sanje so v naši grofiji dopuščene, tudi takšne, ki se dogajajo čez dan. No, da ne bi dolgovezil, dame in gospodje, pustimo umetnikom, da izpeljejo vizijo delanja demokracije do kraj, pa na zdravje.

      Po dolgem aplavzu, se na oder napoti Razumko, v togi črni pelerini.

 Stopi v krog luči in jih nagovori:

RAZUMKO: Slišali ste gospoda grofa. Blaginja, ki nam je dana, je blaginja zato, ker smo edina grofija na svetu s temeljnim dohodkom in kjer sta napuh in pohlep skorajda neznatna. Pa ne, da ne bi imeli bogatih ljudi, imamo jih, ampak nihče ne povečuje svojega bogastva zato, da bi drugim kazal, kaj ima. Pri nas tega ni več. Res pa je, da nimamo političnih združb, ampak imeli jih bomo in bo burkasto, kajne. Še vedno so namenjene minute vašim vprašanjem. Najprej pa hvala za razlago demokracije našemu Belebelu, ki si zdajle nabira moči ob dobro založeni mizi. No, kar poglejte ga, kar poglejte ga, kakšen apetiti ima. Kašno vprašanje še, vi Anzeljc?

ANZELJC: Ja, kaj pa davek na ekstraproizvodnjo. Zdaj je urejeno tako, kar se teh majhnih ohišnic tiče, da tisti, ki prideluje več kot mu je potrebno in s tem trguje pač plača davek od tega, kar je normalno. Mene pa zanima, če bodo končno plačevale tudi ženske davek na  jajca, ja, davek na jajca, počasi zloguje. (Dvorana se začne smejati)

RAZUMKO. Gospod Anzeljc, pojasnite nam to, prosim, pojasnite.

ANZELELJC: Preprosto, ve se, da nekatere ženske na skrivaj gojijo kure in potem individualno prodajajo jajčka po naseljih, takole prijateljicam in in … Ja davka pa ne plačajo na jajca, tega pa ne.

RAZUMKO: No, no pomirite se, vsa stvar je pod kontrolo nadzorstva za samooskrbno gospodarstvo pri grofovskih tovrstnih službah. V demokratični ureditvi bodo najbrž dovoljene farme in bo davek na jajca tako moč povsem legalno in na eksakten način kontrolirati.

      Nek glas ženske iz dvorane navrže: Najbrž gospod Anzeljc misli davek na uporabna, torej na še uporabna jajca.

      Sledi huronski smeh, ki ga je težko ukrotiti.

BLEBEL: Kaj, uporabna jajca, seveda so uporabna, pa še kako, da vam povem. Nemalo demokracij je to skusilo, ko so v parlament letela jajca, da. Veste, kar nekaj posnetkov je, ki dokazujejo, da je ljudstvo izkazovalo svoje nezadovoljstvo z metanjem jajc. In, oprostite, to je moje zasebno mnenje, bržkone ljudstvo hoče politikom na tak način dopovedati, da so brez, no, saj se ve … In kaj bi bilo, če bi potem začeli metati v parlament možgane, a … ?

AMANDA: Gospodje, nespodobni ste, da veste. Če hočemo res odprto debatirati o demokraciji, ki je, se ve, ženskega spola in nima nič opraviti z jajci. Prosim, da se držite spoštljivega kodeksa.

BLEBEL: No, no, gospe in gospodične imajo rade opravka z jajci, kajne …. Se začne smejati, dvorana pa tudi. Kakšne jedi vse znajo pripraviti, joj, zavzdihne in se umakne za mizo.

JUSTUS: Nekoliko ste se odmaknili od pravega namena razpravljanja. Še vedno nismo dorekli načina, kako bomo prišili do ustave, kdaj jo začeti pisati.

BLEBEL: Če mene  vprašate, potem bo tista vaša ustava samo nekakšen pravilnik o klubu debaterjev, pa nič drugega. Me prav zanima, kaj bodo vaše pravniške betice novega izumile. Saj se ve, kakšne zakone ste sposobni napisati, takšne, da jih še sami ne razumete. Zadnjič sem bral nek odlok o javni razsvetljavi, pa tam piše, da je dovoljeno osvetljevati poti do lastnega doma s toliko in toliko energije in ste še pripisali, da če kakšen drug zakon in okoliščine ne določajo drugače stopi odlok v veljavo takrat pa takrat. Vidite, uporabljate če, besedico če v zakonodajnih aktih, kar ni dopustno. Kajti »če« ne dopušča in ne definira določenega stanja. To je tako kot če bi jaz rekel, če bom vstal ne bom več ležal., lahko pa da bom sedel. Jaz to razumem, da hočete s tem reči, če ne gre drugače bo šlo tako. Ampak zakon mora jasno govoriti, kaj se sme in kaj ne, brez če. Kar se pa ustave tiče, jo boste začeli pisati  že jutri zjutraj,  če …

RAZUMKO: Zdaj je pa zadosti prerekanj, stvar mora počasi v resnejšo fazo. Torej, gospod Justus bo s svojo ekipo pravnikov pripravil osnutek ustave, na kar bomo na političnem forumu razpravljali o zapisanem. Potem bomo zbirali in registrirali stranke, potem bomo  imeli javne razprave in končno bomo oblikovali nacionalni svet brihtancev in uvedli parlament, ki se bo financiral iz prostovoljnih prispevkov za takšno udejstvovanje zainteresiranih. Skupaj z grofovskim političnim forumom bomo usklajevali javno življenje, tak je načrt.

BLEBEL: Ja, ja, zamisel je dobra, ampak gospod Razumko, kaj pa če bo ljudstvo zahtevalo radikalizacijo, kaj potem?

RAZUMKO: Ah, mar ne veste, da se bomo samo igrali politiko, samo to, da nam bo bolj pestro.

BLEBEL: Saj to bo potem prav tako kot če bi se igrali seks, samo igrali. Ja, to bo pa zabavno, to bo pa res zabavno. Predlagam, da si pogledamo nekaj sočnih parlamentarnih razprav, kratkih odsekov iz zgodovine parlamenta, ki je potopljen pod nami. In zato je to vidite res prava utopija, dobesedno utopije, no, če hočete potopija … Vsega skupaj je za deset minut, potem pa sledi glavni odmor in zabavnejši del večera, ko si bomo ogledovali, kako so se odvijale agitacije za politike in neumnosti v zvezi s tem. Poglejmo si.