Brihtanija 15

Zmoti me strežajka, mlada frklja, pretirano naličena, s predebelimi nogami in nekam zabuhla. S hlastnostjo pojem, si umijem zobe, se še enkrat na hitro oprham in preoblečem v spodobna oblačila, da bom pripravljen, za večerno predstavo. Izberem tudi primeren parfum, tak, ki me umirja. Joj, joj, to dišavljenje. Minda je morala vzeti vzorce mojih kožnih celic, da je končno našla ustrezne reagente dišav, ki jih moja koža vkomponira in naredi prijeten vonj. Nisem za te reči, res ne, ampak tale parfum me vedno pomirja. Spominjam se očetovih parfumov po britju, nikoli jih nisem maral. Mamini, to je druga zgodba. Ah da, še tričetrt ure in me pridejo iskat. In se usedem, da bi v miru prebral prejle odkrito razpravo. In berem:

       Zgodovina pohlepa se je začela v hladnih predelih sveta, kjer so ljudje bili v nenehni skrbi za prehrano, za obleko in kurjavo. Začelo se je tako, da so začeli stvari kopičiti, da bi bila njihova ogroženost manjša od drugih. Tisti, ki si niso začeli delati zalog, so kaj hitro ugotovili, da so dolge zime krute in mnogi so izginili. Skozi selekcijo so se ohranili tisti, ki so bili nagnjeni k kopičenju osnovnih dobrin. Kasneje, ko so se življenjske razmere izboljšale, so ti, ki so bili navajeni kopičenja, začeli trgovati z drugimi, ki so že od prej živeli v boljših pogojih in niso bili navajeni brezpotrebnega kopičenja. Pa se je začelo divje pohlepništvo. Ni jim bilo dovolj, da so začeli kopičiti stvari, začeli so kopičiti tudi ljudi. Omislili so si suženjstvo in plenilske vojne. Gon po preživetju, ki je osnovni gon, se je prelevil v gon po kopičenju. In cele civilizacije so izginjale zaradi tega gona. Tisti, ki so skoncentrirali posameznike z nagnjenostjo h kopičenju, tisti so kmalu prerasli v velike skupine, ki so počasi podjarmile vse ostale. Le redki otočki so ostali nezavzeti, kjer so še ostajali nomadi in poljedelci. Tudi poljedelci so sčasoma začeli kopičiti stvari in pridelke in so nastala velika mesta, ki so se bila sposobna tudi vojaško organizirati. In znotraj teh so se kmalu pojavili mogočniki z divjo strastjo po kopičenju, ki ni imelo osnovnega namena, da bi ljudje zadovoljili svoje osnovne potrebe. Že takrat Bogu svetlob takšno kopičenje ni bilo všečno, pa je zato mnoga mesta uničil in naščuval druge vojske, da so obračunale z najbolj pohlepnimi. Zgodovina je polna prevratov, ko so ljudstva iz obubožanih pokrajin oplenila bogate pokrajine, kar gre razumeti kot božjo jezo. Kasneje, z industrijskim razvojem, je pohlep dobil močan zagon in je kulminiral do začetka tretjega tisočletja. Neverjetne oblike pohlepa so nastale. In zato upravičeno smatramo pohlep za nekakšen rak v razvoju človeške civilizacije. Sprašujem se, zakaj ga je Bog svetlob ponudil ljudem, zakaj ga je dopustil. Najverjetneje je to preizkusna doba človeštva. Pohlep, razvrat in oderuštvo in suženjstvo, so preizkusni ognji za plemenitost človeške duše. Dokler ni Bog uredil tako, da je dokončno udejanjil razum in ustvaril svetovno vlado, je bil pohlep edino pravo sredstvo vladanja. In vse, prav vse civilizacije so šle skozi te faze. Zanimivo je tudi to, da so se pohlepnosti oprijeli tudi nekateri verski sistemi, ki so kopičili bogastvo brez prave potrebe, da bi se na ta način dokazovala moč vere. Prve plemenske skupnosti so poznale obliko socialne pravičnosti, kasneje se je gojil kult odvečnosti in bili so ekstremi, ko so nepotrebne enostavno pobili, ponekod celo tudi pojedli. In skozi takšne sloje zavesti se je moral človek razvojno kaliti. Zdi se, da je Bog svetlob po kapljicah spuščal znanje med ljudi, dokler se ni odločil in naredil nek hitri tečaj vedenja. Ob koncu prejšnjega tisočletja, tam od 1700 –  2000, je bi skokovit tehnološki napredek, tak, da jemlje sapo, ampak navznoter se je pa krepil pohlepni človek. Prva smešno je bilo prebirati razlage, kako je prav pohlep usmeril razvoj človeka, kar ni res. Razvoj je samo pripomogel okrepiti gon pohlepa, to bo res. Pohlep je iracionalne tudi zato, ker vsak človek potrebuje le toliko, kolikor zares potrebuje, da je zadovoljen na vseh ravneh, hrana, pijača, obleka, socializiranost, duševne potrebe. Da se mu porajajo potrebe, da bi bil boljši kot je, je stvar genske strukture in naravne pristne tekmovalnosti, ki pa ima svoje zakone in namene. Zanimivo je, da so preživeli evolucijo tipi ljudi, ki so razvili visoko socialno zavest in so še vedno v večini, kar je sila logično, kajti tisti, ki so pohlepnejši in nagnjeni k iztrebljanju kmalu dobijo ukor od Boga in so omejeni, čeprav najbrž morajo obstajati, da se ljudje ob njih učijo, kako ni prav, kar počnejo. Ampak prihaja čas, ko bo pohlepništvo zamrlo in končno odmrlo. Minule vojne so bile vojne pohlepnežev in nič več ras ali ver. To je najbrž zadnja faza čiščenja planeta, kjer ima Bog svetlob namen narediti nekakšen raj, ki ga je oznanjala že katoliška cerkev, v nekaj obdobjih preveč zaznamovana s pohlepništvom, ampak se je prečistila in je kar spodobna naša sestrska verska skupnost. In v letih 2280 -90, v tistem desetletju je bil odkrit gen za pohlep. Odkrili so ga, kje drugje kot v ZDA, kjer je imel svoje usihajoče carstvo. Ta oblika večnacionalne stopljenosti je imela en sam skupni imenovalec – pohlep. In zanimivo je, da je Bog svetlob najbrž namenoma v tisto skupnost dolga stoletja zbiral posameznike s takim genom, da bi jih lažje nadziral. Najbrž je zato imel tako rad to noro združbo, ki je kar dve stoletji človeštvu vsiljevala svoj model prestižnega porabništva in hiper razvoja, kar je pripeljalo do kolapsa civilizacije. Pohlep se je pri starih civilizacijah dostikrat odrazil v gradnji ogromnih spomenikov, ki so zahtevali mnogo človeških naporov zasužnjenih posameznikov. Čestokrat so takšno početje opravičevali z verskimi vzgibi, pa se je naš dobri Bog samo nasmehnil, češ da se otroci, njegovi otroci igrajo njega samega. Prav kmalu jih je razočaral in jim razdrl igrišča, prepohlepne civilizacije pa uničil. In nekoliko se je tudi poigral z igranjem in vojskovanjem med rasami. Hotel je pač skozi selekcijo izničiti tiste rase, ki niso bile pripravljen na šolanje, na prepoznavanje njegovih del in so se zapredle v svoj iracionalni tradicionalizem in primitivizem. Mnoga plemena so na ta način izginila. Namen vojn je vedno bil, da bi se izdivjalo nekaj, kar je bilo zajezeno v človeku, ampak so pravila ušla iz vajeti. Nesmisel vojn se je ustalil in Bog je zaukazal sodelovanje. Gen za pohlep se bo sam po sebi izrodil, ker se mora, ker je taka njegova narava. Bili so že poskusi, da bi ljudi navadili sopodbnosti in socialne pravičnosti, ampak napaka je vedno bila v političnem vodstvu takih skupnosti, ki se je odela v pohlepnost in to tako rada kazala navzven, zato so oblike visoke socialnosti propadle in se zrušile v vojnah in revolucijah …

      Joj, tole, tole bi pa utegnilo zanimati Bodonova. Kar kopiral bom, razprava je predolga, da bi jo zdaj do kraja prebiral. Aha, eno sporočilo. Gero mi sporoča, da bo predstava šele ob desetih, ker imajo majčkene protokolarne zaplete s povabljenci, ki ne bodo mogli priti, Grof, da hoče, da bo vseh tristo prisotnih in zato enourni zamik. No, zdajle je dvajset do devet, fino. Naročil si bom dobro kavo, kokosovo pecivo in grenivkin sok, pa še malo bom prebiral te njihove antipohlepniške teze. Tale worldščina je izborna, to moram že priznati. Minda, kaj pa ona, aha kamera, nasmeh. Kaže mi gobe, ki jih je nabrala na podeželju. Govori mi o tem, da je bila pri mami, da je nabrala veliko gob, pa da jih bo dala v pripravo za zimo. Sama jih ni znala vlagati, to vem. Vsako leto jih je baje dala neki daljni sosedi, ki se je ukvarjala s temi stvarmi. Meni gobe niso dobre, težke so in ogabno sluzaste. Kar deset minut klepetava in se preko kamer poljubiva, no ja … Moral sem ji obljubiti, da ji jutri popoldan pošljem krvno sliko. Te njene skrbi … Kaj mi pa manjka, petinštirideset let, razen to, da sem malo zaležan zaradi vnetega študija, to ja … Saj si bom omislil kolo in kolesaril po soseskah, ki so temu namenjene, bom, na pomlad res začnem. Čez zimo se bom pa odpravil gor na sever, za kakšen teden na posebno smučanje, na trikotnih deskah, ki so spredaj ukrivljene in z njimi deskaš po posebni progi, to imam rad. Zdaj pa kava in kokosovi prigrizki. Spet postreže debelonoga, tokrat je bolj prijazna in zardevajoča. Zdaj bo najbrž že dovolj teh na pol filozofskih stvari, se vam ne zdi. Če vas dolgočasijo, preprosto zaprite knjigo in si recite: ja, kaj pa zdaj naklada, a se ni nič bolj pomembnega zgodilo. Verjetno se še bo, življenje je križanka, ki ni nikoli do konca rešena, a ne. Joj, pecivo, odlično. In še brskam po zapisih na straneh verskega sistema Boga svetlob. Prebral sem čudovito zgodbico z naslovom Parabola o pohlepu. Še tole vam zaupam, potlej pa se bom odpravil na predstavo.

        PARBOLA O POHLEPU

      Na blagem gričku, ki se je razlil v ravnino, ni sprva raslo dosti dreves. Semena je veter tja znaša počasi in dolga leta. Prav majhno hrastovo drevesce se je čudilo, da je tam samo. Drgetalo je v prvih močnejših nevihtah in močnih zimskih vrtincih, ki so tam okrog znali pustošiti. In mimoidoči so ga lahko slišali, kako je jokalo in tarnalo na pomlad, ko je Bog svetlob oblačil drevesa v nežne zelene oblekice. In se je slišalo: Joj, ljubi Bogec, kako sem sam. Poglej, nikjer nikogar, griček je prazen, le nekaj kamnov je tu in tam, pa ostre travice, ki me bodejo v telesce. Ljubi Bogec, kje so vsi moji bratci, da bi se jim dotikal rok in bi skupaj peli v viharjih. Ti ne veš, kako me upogiba in me hoče kar odtrgati. Zima, kakšna kruta zima. Taki vrtinci so bili, da jo! In še listje, ki bi moral biti na pomlad že razpadlo in pod mano, je veter raznesel kdo ve kam. Zdaj sem pa lačen, dragi Bogec. Pa se je zaslišalo skozi grom in tresk: Potrpi, potrpi, veliko bratcev in sestra pride za teboj. Tebe sem določil, da boš prvi tam, da sem videl, če je dovolj tal, da vanje lahko zasadiš trdne noge. Cel blagi grič bom naselil z vami. Že prihodnjo pomlad ne boš sam. In res je bilo tako. Priselilo se je veliko hrastov, celo nekaj bukev, in tam na robu ravnine so sanjale vitke breze, tik ob potočku, ki je tako milo žuborel v poletne noči. Leta so minevala, vsi so bili zadovoljni in družno rasli v nebo. Pa se je zgodilo, da se je čisto na vrhu griča znašel že skoraj odrasel hrast. Bil je enako velik kot njegovi sosedje, le da je bil nekoliko nergav. Kar naprej je govoril take čudne reči: Ti, pod mano, ti ja, kaj stezaš tace v moj trebuh, nehaj, ti rečem, nehaj! In tistemu za njim: Bi nehal udarjati po mojem tilnik! Kako ste sitni! Hočem biti večji od vas, da mi ne bi več stezali rok v moj trup in se prepletali z mojimi vejami, ki so tako rade osončene. In neko noči se je nanj vzpel koreninski škrat, pravi navihanček, in mu takole šepetal: O, sem te slišal, sem te slišal, kako si nergal. Nič ne rečem, so takšni med vami, ki bi radi bili več kot drugi, pa jim ni dano. Ampak, veš, jaz poznam zdravilo. Koreninski škratje vozimo hrano do vaših korenin, da ste močni, da vam korenine rastejo pod zemljo. Čistimo podzemne tunelčke, kamor potem pridejo vaše korenine. V zameno dobimo poseben sladek sok, ki ga vaše korenine izcejajo, da se z njim potem hranimo. Tisti sok naberete zgoraj v listih v poletnih mesecih, ko vas žge sonce. In prav tu na griču je priložnost, da bi ti bil največji in bi imel najmogočnejše korenine, ampak potlej bi moral nekoliko krasti pri sosedih, najprej majčkeno, potem zmeraj več. Tega mi ne moremo zate, to moraš sam, saj čutiš svoje korenine in jih  z lastno voljo stezaš. Do slej si bil uvideven, vemo, da si bil. Če si naletel na koreninice soseda, si se ustavil in poskušal razpresti koreninice na drugem še prostem mestu. Vidiš, Bog svetlob ti je ukazal uvidevnost in spoštovanja drugega, ampak nam koreninskim škratom je dal samo temo in vaš sladek sok, ki brez njega ne bi nastal. In če bi ti bil mogočnejši, bi tudi mi, ki živimo ravno pod teboj, imeli več soka. To se pravi, da bi moral biti malce brezobziren in pri sosedih krasti prostor in hrano, ki jo jesen pusti, dokler na robu poletja ne začnemo delati še mi in vam pomagam. Do tlej spimo in živimo od zalog vašega soka. A, kaj praviš na to? Bil najmogočnejši, mnogo večji kot drugi. In mi bi ti z veseljem vozili hrano, ampak, če ne boš stezal korenin, ne boš mogel te hrane potegniti vase. No, kaj praviš na to, a? In tako sta sklenila dogovor še tisto noč. Leta so prinesla svoje. Hrast je res postal mogočen, velik, bahav. V nočeh ga je bilo moč slišati, kako je rjovel in se bahal: Hooooho, vidite, kako sem mogočen. Vi ste zdaj samo še moja hrana. Kar imejte bogato listje, kar imejte, da bo zame več hrane na pomlad, poleti mi pa škrati pomagajo. A, zdaj pa ni več tečnega stezanja vaših gnilih tac v moj trup, zdaj pa ne več. He, he, kako to dobro dene, ko vas pogledam takole dol. Joj, pravi grmički se mi zdite, res. Kaj nergate, kaj nergate. Mar mi je za vaše pravljice o tem, da me Bog kaznoval, ker sem tako nesramno odjedal drugim hrano in prostor. Če Bog tega ne bi hotel, bi me ne vabil tako visoko, tako k njemu, a, kaj pravite na to!? Pa ni bilo odgovora, nikoli ga ni bilo. Med seboj so si sicer šepetali, da se ne bo dobro končalo, da je postal že preveč velik. Našli so se tudi takšni, ki so govorili, da jih ta velikan tudi ščiti, da so varnejši pred točami, vsaj tisti, ki so smeli veje stegniti v njegovo mogočno senco. Vitke breze ob potoku so včasih pele pesem o orkanu, ki ruva drevesa, ki ga Bog pošlje, da počisti s tistimi, ki so prekršili njegovo zapoved. Tudi palčki koreninarji so hitro ugotovili, da so tisti izpod velikega hrasta postali močnejši in nesramnejši, da so kradli hrano drugim in jo vozili pod velik hrast. In potem se je začela vojna, najprej med palčki. Majhne skupine hitrih in zvitih palčkov je začela napadati palčke izpod debelega hrasta. Kradli so iz njihovih mogočnih skladišč in zastrupljali koreninice velikega hrasta, kjer so le morali. Pa so se palčki izpod velikega hrasta organizirali, omislili so si posebne skupine, ki niso delale nič drugega, kakor da so se urile v vojskovanju in stražarjenju. Zdaj je bilo še slabše kot prej, saj so ti izvežbanci za boj začeli hoditi na bojne in plenilske pohode in mogočni hrast je postajal še mogočnejši. Kar nekaj odprav je bilo modrih palčkov, ki so hodili h glavnemu, zdaj že osivelemu, k tistemu, ki je tiste usodne noči prepričal hrast na hribu, da je začel krasti prostor in hrano drugim, da bi v koreninskem svetu zavladal mir in bi se nekako pomirile stvari. Pa se jim je samo smejal, mnoge je dal kar pobiti, mnoge pa peljal v suženjstvo, da so delali na odročnih delih mogočnega koreninskega spleta velikega hrasta. Prestrašeni palčki pod ostalimi hrasti so uvideli, da se morajo drugače organizirati. Začeli so delati majhna skrita skladišča za hude dni, zato so hrasti slabše rasli, ampak so vsaj preživeli plenilske pohode. In našel se je med njimi pridigarski palček, ki je bil že vse tja do brez na robu potoka. Breze da so mu zaupale, da se je Bog namenil stvari spremeniti, da je veliki hrast že preveč mogočen in bo slabo prenašal hude vetrove, ki se vsako leto valijo sem čez ravnino. Pridigal jim je mir in potrpljenje, čeprav so nasilniki bili vse hujši. In se je začelo neko jesen. Močan orkan je prišel in se zaganjal v mogočnika, tako hudo, da mu je takoj polomil nekaj krepkih vej. Slišati bi ga morali, kako je stokal in rotil svoje koreninske palčke, naj mu zvežejo korenine na jih drže, da ga ne bo zvrnilo med brate. Ampak palčki, zdaj že pijani od poletnih man so varno skriti spali in čakali na zimo. Če bi bili oživljeni, bi lahko pomagali, kajti v poletnih viharjih, so pomagali. Zavezovali so korenine okrog skal, ki so jih našli pod zemljo, pa je bilo. Zdaj pa, nič, spijo in smrčijo. Ne slišijo viharjev tam zgoraj. Velikan že joče: O Bog, kaj mi delaš!? Bog, zakaj me ruješ, saj sem pošteno branil svoje manjše bratce. Mar nisi videl, kako sem jim pomagal v poletnih mesecih in jim dajal blagodejno senco, pa koliko listja so imeli na voljo od moje mogočne krošnje. Bog, kaj mi delaaaaš … se je slišalo boleče rjovenje daleč čez ravnino. Uboge breze je priklanjalo do tal, a so ostale tam, kjer so bile, tudi jelše in gabri so jo dobro odnesli, ker so znali varovati drug drugega. Veliki hrast pa je v tisti noči ječe padel med svoje brate in jim polomil nekaj krošenj in vej … Še dolgo v zimo je ječal in jokal, ampak ni nič pomagalo, umolknil je. Na pomlad, ko so se palčki prebudili, pa je sledilo presenečenje. Ostali so brez korenin, mnogi so zmrznili, ker jim je razdejalo skrivališče, še več jih je noro tavalo sem ter tja, da bi našli ostanke korenin mogočnega hrasta. Ni jih bilo težko prepoznati, saj so si v svojem napuhu omislili prav posebna barvita oblačila, da bi se tako ločili od drugih. Tisti, ki so bili izvežbanci za bojevanje, so bili še bolj nebogljeni, ker so bili navajeni, da jih drugi hranijo, da jim drugi strežejo, ampak zdaj jih ni bilo od nikjer s krepčilnimi zalogami sladke mane, ki so jo na robu poletja shranjevali v posebna skladišča. Mnoga so bila uničena. Tavali so po teminah podzemlja in niso imeli moči, da bi se spopadali z ostalimi palčki, poskusili so, a so jih zlahka obvladali in jih prisilili, da so se slekli in so morali začeti delati. Dajali so jim manj hrane, da ne bi spet postali močni. Palček pridigar, je zdaj prevzel oblast in zbral preostale izpod velikega hrasta in jih pripravil na to, da bodo morali spet postati navadni palčki v sožitju s svojimi brati. Tisti, ki so se bojevali in pobijali, so bili dodeljeni v posebna delovna taborišča in so morali pomagati najmlajšim drevesom v gozdu. Čistili so podzemne poti za nove koreninice. Nadzirali so jih izkušeni palčki, ki so se nekdaj bojevali z njimi in branili svoja skladišča mane. Vse se je počasi umirilo in uredilo. Na mestu, kjer je prej rasel veliki hrast, je zdaj bilo zasejanih več manjših in so prav lepo in skladno rasli. Truplo velikega mrtvega hrasta pa so najprej napadle gobe in ostali lesni mrhovinarji. Palček pridigar je še dolga leta uspešno pridigal sožitje in sodelovanje in gozd se je razrasel, da ga je bilo veselje gledati …