Brihtanija 14

 Tole pa je vozilo, to. Nekaj sekund in si na primerni višini, potem pa hiter premik v smer, le pristanek je počasen, se razume. Davort že čaka na pristajalni ploščadi na svojem posestvu. Vidim, da je ob njem neka mlada dama, črnolasa in kadi. Za moj okus je nekoliko preveč debela, ampak je na njej nekaj eksotike, rahlo je čokoladna. Davort mi predstavi gospodično Merindo in me takoj povabi v posebno vinsko klet. Voznik seveda mora čakati v vozilu, kajti dogovorjeno je, da bom na tem posestvu največ pol ure, potem pa v samostan, da kar naravnost vprašam, kar me žuli. Merinda je precej spogledljiva, to že lahko ugotovim. Me pa veseli, da ima Davort tudi žensko družbo, da ne bi bil povsem vojaško deformiran, kot so mnogi, ki so bili predolgo v takih službah. Klet je globoko pod zemljo in se po položnih stopnicah spuščamo ravno prav daleč, da se človek navadi na zelenkasto svetlobo. Okrogel prostor je poln polic in zidnih duplin, kjer so zložene steklenice s posebnimi šiframi. Tu je njegov glavni arhiv in izbor. Na sredi je miza, okrog nje pa okroglasti udobni stoli. Strežaj v črnobeli kombinaciji že čaka in pladenj s pršutom, domačimi olivami in domačim kozjim in ovčjim sirom je tudi že tam, pa izjemno lepo oblikovani posebni stekleni kozarci. Davort mi na hitro razlaga, da jih je dal narediti nekje na vzhodu, ker da so tam posebni minerali, ki imajo neko prainformacijo, da dopolni okus vina. Davort predlaga, da bi poskusili steklenico izjemnega letnika, s prav posebno aromatično nabitostjo. Namigne strežaju in mu pove neko številko. Dama pa še kar kadi in je razpuščena. Vidim, da ima obilno oprsje, skorajda nekoliko pretirano dekoltirano. Nazdravimo. Opa, tole pa je napoj, to pa ja. V tem vinu je pa res kozmična energija. Kakšen vonj, kakšen okus v ustih. Kar čutiš, kako se ti žile odpirajo in se v telesu udejanja sonce … Davorta so poklicali nekam ven. Ah, pa taka služba … Nekaj besed navrževa z damo, ki mi pove, da je prišla iz Argentine, kjer je bil Davort pred petimi leti v neki akciji, ona pa profesorica politologije v neki pripravljalnici na univerzo. Pa je prišla za njim, ampak, da gre še tja dol, da še ni čisto doma tu. Ko se Davort vrne, je namrščen, lahko bi se reklo, da celo tečen. Razgovori se o vinu in o načinu skladiščenja. Pokaže mi na preplet cevi pod stropom, po katerih se uravnava zračnost, vlažnost in temperatura, v sosednjem prostoru, kjer je matični arhiv. Tu so samo eksponati za goste, pravo skladišče je za velikimi vrati za mojim hrbtom. Strop je imenitno poslikan, tudi del stene. Vse je tako čisto in skladno, da se ti res zdi, da si v nekakšni molilnici vina. Steklenica je prazna. Davort predlaga, da bi pokusili še poseben izbor, pa mu odklonim in pojasnim, da sem namenjen v samostan k plemenitemu Dahomertu. Pokima in me pospremi po stopnicah na ploščad, kjer šofer kadi in si ogleduje komunikatorček. Zlezeva v vozilce in se vzdigneva v mračnost. Pod nama so razlite luči na mirnem zalivu. Niti pet minut ni trajalo in sva že na pristajalni ploščadi samostana. Dva meniha sta že čakala, oba v belih oblačilih do peta, z velikim rdečim v na prsih, kar naj bi pomenilo zmago, zmago svetlobe nad temo. Pospremita me do vhoda in zavitega hodnika, ki je očitno peljal do prostorov glavnega. Nisem se motil. Vrhovni je imel svoje prostore v privzdignjeni kupoli nad naseljem. Pravilna pravokotna vrata so se brezšumno odprla in stopil sem na mehke preproge. Eden od spremljevalcev mi je zašepetal, da smo tu in da me vrhovni pričakuje. Zaradi močne bele svetlobe, ki je lila iz geometrijskega središča prostora, sprva nič ne vidim, potem pa zagledam nekakšen oltar, na njem pa vinskordeč stol, pravzaparva udoben naslonjač, v njem pa v beli tuniki bradati Dahomert. Na levi strani, ob steni, je velika masivna lesena miza, pregrnjena z belim prtom, na desni je nekaj manjših, po stenah je veliko menjajočih se elektronskih slik in meditativna glasba mehko lije iz vseh kotov. Prostor je tudi odišavljen, pa moram reči, da prav prijetno, čeprav meni te umetne dišave včasih naredijo lahno alergijo. In zdaj vidim, da je vsa preproga porisana z listi, lipovi listi so to, sem prepričan. Dahomert, razširi roke in reče: »Dragi Bobinsky, kakšna naglica vas je pripeljala k meni. Kolikor vem boste do pomladi pri nas, pa bova imela časa še kar nekaj, da se bova pogovarjala. Vsekakor sem vam tudi danes na voljo, čeprav so nedelje naporne; saj veste, posvečen dan je to in moram biti v službi svojih vernikov. Vidite, tu jih sprejemam. Ampak, ker gre za zaseben obisk, se bova usedla v kabinet tu poleg. Tam mi boste zaupali, kaj vas je vznemirilo.«

      »Če sem zmotil vaše verske obveznosti, se opravičujem. Ne bi rad motil ustaljenosti, ki ste jo navajeni,« slabo prikrivam nervozo in zadrego. Očitno je bilo narobe, da sem popil nekaj kozarcev vina in zdaj slabo krotim nervozo. Dahomert se samo nasmehne in sestopi iz nekakšnega prestola. Z mehkim gibom roke me napoti proti vratom na desni. Vstopiva v manjši prostor, ki je poln nekih kipcev, celo knjig, glej no … In seveda spet elektronske slike, tudi na stropu. Tudi ta prostor je poln dišav in glasbe. Posede me v mehak stol, skoraj ležalnik, in mi odkrito reče: »Nervozni ste videti. Bi bilo hudo narobe, če bi vam naročil čaj, ki pripomore, da se človek lažje zbere in se umiri. Sumim, da ste nekaj popili, pa se je vino v vas spremenilo v ogenj nemira. To se rado dogaja, če navijemo svoje misli, zelo rado,« se Dahomert smehlja in me blago gleda. Privzdigne svoj mali komunikatorček in naroči čaj. »Veste, te čaje pripravlja moj osebni zeliščar, ki se na te stvari spozna in jih sproti analizira, no, včasih mu pomaga Zobrow, tudi dober strokovnjak, ki stavi tudi na kemijo. Moj čajar pa se ukvarja zgolj z naravnimi pripravki. Nekaj teh pripravkov tudi prodajamo, ampak nismo industrija, to pa ne. Ne boste verjeli, zjutraj, preden sem imel slovesno obredje, sem pomislil na vas. Jezik, jezik, kot zven duše, hja … In padlo mi je na pamet, da bi enega od naših bratov zadolžil, da se počasi pripravi na to, da bo imel obrede v brihtanščini, kar bi bilo seveda všeč tudi grofu, ki za zdaj bolj škrtavo podpira naš red. Pa mu ne zamerim, ker je ljudem vendarle ponudil dobroto in blagost. Saj nam ne gre slabo, živimo od prostovoljnih prispevkov in od samooskrbnega gospodarstva. Vsi naši bratje so redno zaposleni, pa tudi sestre, vsi so primerno izobraženi in večina njih dela na univerzah, nekaj jih poučuje na pripravljalnicah za univerze, nekaj pa jih dela v zdravstvenih postajah kot strežno osebje, ti so brez zavidljive izobrazbe. Veliko dohodkov pa pride tudi od znanstvenega udejstvovanja naših bratov in sester na globalni ravni, pa še nekaj posesti je tudi v Španiji, v Sibiriji, v Južni Ameriki, nekaj celo v Aziji. To niso kdo ve kako veliki kompleksi, ampak nekaj navržejo. Ja, imamo pa tudi notranji davek, torej vsi prispevamo še dodatne dajatve od osebnih dohodkov. V zameno dobimo brezplačno bivanje in prehrano. Tako smo organizirani.« Dahomert naprede in sklene roki v naročje. Strežaj v beli tuniki z manjšim v – jem na prsih prinese na pladnju velik srebrnkast vrč in dva manjša, pa dve skodelici, sladkor, med … Počasi preliva krop na posušek rastlin pokrije in pove, da je treba čakati pet minut, potlej bo čaj gotov. Sede odmaknjeno v ovalni del prostor in čaka.

      »Zanimiva organiziranost,« priznam in se počasi umirjam. Že sam vonj čaja me umirja. Tak bogat vonj, res. »Pa davki?« sem kar nekoliko vsiljiv.

      »Celotno poslovanje nadzira posebna skupina strokovnjakov in daje trimesečna poročila grofovski finančni upravi. Nobenih napak, nobenih prikrivanj, vse je zelo pregledno in pošteno, kajti poštenost je ena od naših poglavitnih vrlin, ki jih učimo. Če se je Krščanstvo bojevalo s hudičem, se mi s konkretno nepoštenostjo in pohlepnostjo. Kar nekaj del je napisanih na temo pohlepnosti, ki je prejšnjo obliko civilizacije pripeljala do kolapsa. O vsem tem ste lahko poučeni na naših posebnih elektronskih straneh. Nekaj, ampak, samo nekaj je šifriranih, pa vam bo zaupana šifra, ko bo čas za to, saj veste, varnost …« umirjeno govori Dahomert in namigne strežaju, naj nama postreže. Rjavkasta tekočina se peni v skodelicah, strežaj umeša nekaj medu in kapne nekaj kapljic limoninega soka. Potem mu Dahomert da znak, da naj naju zapusti. Pokima mi, kar naj bi pomenilo, naj vendar že poskusim čaj. In ga. Okusna reč, nekoliko grenka, a svežljiva. Pogreje me, skoraj spoti. Že po prvih požirkih čutim, da so to močne zeli.

      »Omenili ste šifrirane strani. Prav zato sem hotel govoriti z vami, prav zato,« bojazljivo rečem

      »In kaj takega ste našli. Predvidevam, da vam je dal grof šifro od svoje zasebne elektronske knjižnice,« se Dahomert nasmehne.

      »Ja, dal mi jo je. Zanimive stvari so tam, ampak ena me je pa vznemirila,« nekoliko bolj umirjeno rečem. Čaj prijemlje, ni kaj. Postajam zbran in le nekoliko bolj počasen v mišljenju.

      »No, pa bi rad slišal, kaj ste takega brali, da vas je tako zbegalo. Kar povejte,« me Dahomert spodbuja.

      »Prebiral sem – Navodila za Suicid – če poznate,« tlesknem

      »To, to ste prebirali!?« se Dahomert zamisli. »Razumem, zdaj razumem, da vas je vznemirilo. Nemara vas zanima, če se je ta stvar v teh samostanih res izvajala. Ja, pa vam moram takoj povedati, da je bil  brat Hamanijo odslovljen in se je kasneje zdravil v sanatoriju za živčne bolezni. Tisto delo so moji predhodniki dali zakleniti, ampak na nek način je gospod grof prišel do njega. To zdaj ni pomembno. Že dvakrat sem ga prosil, naj ga ne posreduje in da bi bilo najbolj pametno, če bi ga uničil, tako  kot smo ga mi, a žal se je na svetu ohranilo nekaj kopij. Nimam podatka, kdo vse to delo ima, ampak v našem redu ga ne boste našli, ker je strogo prepovedano. Posebna komisija je lanskega marca, takrat imamo zasedanje varnostnih informatorjev, sklenila, da bo inštalirala na medmrežja poseben program, kajpada s privoljenjem svetovne vlade, ki bo iskal sledi za tem delom. Pred stoletjem je bil naš red še šibak in slabo organiziran. Ravno v tistem obdobju je bil predstojnik in vrhovni gospodov svečenik  Duihtinij 4, nekoliko zmeden mož, sicer izjemen filozof, ki je zagovarja suicid, to se ve tudi iz drugih dokumentov. Po njegovi smrti, leta 2881, pa je red prevzel Armoncij, veliki reformator, ki je red povzdignil na globalno raven. Vse do že omenjenega suicidnika, je red širil drugačno blagost, potem se je pa dogajalo, da se je nekaj primerov res zgodilo, ko so bratje nekatere pospremili v smrt. Obstajajo posnetki tega početja, vendar tega ni moč videti, to šifro imamo samo zapriseženi predstojniki, in še dva revizorja, pa nihče drug. In ni jih v nobeni mreži, so samo na enem komunikatorju, ta pa je skrbno zaklenjen v posebnem sefu pod planoto. Tudi pot do tja ni znana vsem, pa še pregrada s podzemnimi vodami je tam in sistem izpuščanja vode tudi ni znan vsem. Lahko pa vas potolažim, da so bili vsi tisti, reciva temu obupanci, pospremljeni onkraj na human način, to že, pa tudi številka, je, no, blaga, reciva blaga, natanko 62, od tega je bilo približno dvajset žensk. Ne vem več natančno, ker sem to zgodbo hotel čim prej pozabiti. V tem samostanu se to ni dogajalo, to vam z vso zvezetostjo Bogu svetlob lahko zatrdim. Vsi dokumenti v zvezi s tem so urejeni in deponirani,« Dahomert umirjeno razlaga, ampak vidim, da ga to utruja, če že ne kar jezi. Obraz se mu je napel v togoto, ki mu je ne bi pripisal.

      »Lokacije teh dogodkov so najbrž znane, a ne?« zavrtam vanj.

      »Saj vam pravim, da je vse natančno dokumentirano, ampak, no … Dve sta bili na vzhodu, rob Balkanije, ena v severni Afriki, in ena v vaši Normundiji, kjer smo še šibki, a smo; pet samostanov je in ena naša univerza. Žal je to naš črn madež, naša sončna pega, ki  jo skušamo oprati. K sreči širša javnost ni za to nikoli izvedela in iz tega ni nastala nobena afera. Veste, obupanci so prišli čisto prikrito, to je v njihovem gonu, to spada h gonu po izginjanju. Tega ni moč zanikati, ta je, čeprav trdijo, da so utišali tovrstni gen. Nekaj pa naj bo vendarle jasno, dragi moj Bobinsky, če bi vi zdajle tole vrgli v javnost, bi najbrž naredili dobro reklamo za nas, pa nekaj moralne škode tudi. Če se ne motim, ste morali grofu podpisati, da boste vse podatke ohranjali v zasebnosti, torej tudi tega, sicer, oh, če vas pravno začne obdelovati gospod Gero, boste najmanj ob eksistenco,« Z neko slabo prikrito jezo reče Dahomert in odpahne od sebe skodelico.

      »Nisem novičarski razpihovalec, sem samo filozof, psiholog in jezikoslovec, samo to in človek, seveda. Kako naj vam prisežem, pri Bogu vam ne morem, ker sem blagi ateist, ampak z vso svojo častnostjo pa lahko zatrdim, da bo to ostalo samo med nama. Veste, ko sem tiste stvari prebral, sem doživel temeljit kulturni šok, zato sem hotel o tem z vami nemudoma spregovoriti. Zdaj mi je odleglo, res. In ta čaj, čudovita reč. Kar razlezel bi se.«

      »Gospod Bobinsky, moj čut za ljudi me še nikoli ni izneveril. In čutim, da ste poštenjakar, kar je dobro, takim bo svet zaupan. No, zdaj sva razrešila skrivnost, ki naj taka tudi ostane.  Naši novi bratje o tem ne vedo nič. Veste koliko nas zdaj to ve, čakajte, ja pet ljudi, nič več, samo nas pet, vključno z grofom, ki je bil prav tako razburjen, ko je za to izvedel. Mislim, da mu je to dal eden od pokojnih revizorjev, ki se je potegoval za eno od hčera njegovega brata, vsaj mislim, da je bila ta zgodba takšna. Leto dni za tistim, je revizor nesrečno umrl, ker se je njegovo vozilo pokvarilo in je utonil, žal. Najbrž je dokument najprej prinesel tisti ženski, ki je raziskovala psihološke vidike samomora v nekaterih predelih sveta, kjer se ta deviacija dogaja, vsaj zdi se mi tako. In potem je prosila gospoda grofa, da stvar prebere in shrani. K sreči je dokument tako narejen, da se ga ne da kopirati in varno shranjevati v elektronska skladišča, ampak shrani ga lahko samo tisti, ki ima posebno šifro, samo shrani, odpre in prebira, in to šele potem, ko se šifri ujemata … Ah, zapletena informatika, vam rečem, zapletena,« utrujeno pokimuje Dahomert.

      »Na mene se lahko zanesete, sem resen raziskovalec in nimam namena, da bi neko zaupneje zapravil za take  neetične reči, Je pa res, da sem slišal o teh genih, celo ena večja grofija obstaja tam okrog Blatnega jezera, kjer so ga prepovedali uničevati in je bilo nadpovprečno veliko samomorilcev. Tistemu sindromu so rekli panonska melanholija. Pa mislim, da se je zganil globalni zdravstveni forum in zahteva, da se te stvari začnejo urejati. Genska modificiranost je prinesla tak napredek, kakor bi ga evolucija šele skozi tisoče generacij. Saj sami veste, kakšni veliki premiki so se zgodili v zadnjih petsto letih. Mnoge  genske bolezni so popolnoma izginile zaradi uspešnih genskih modifikacij. Isto bi dosegli s striktno selekcijo in z uničevanjem gensko neprimernih ljudi, kar je zagovarjal nov red, nekih restavriranih nacistov v osrednji Evropi, tam okrog leta 2125, približno sto let prej, so že imeli rasne zdrahe, pa ne samo tam, tudi v severni Ameriki. Gotovo ste slišali za evgeniko,« se umirjeno razgovorim

      »O, dragi Bobinsky, to sem zelo dobro preštudiral, namreč nacionalnost me od nekdaj zanima. Ni moč zanikati narodnostne vsebine, čeprav jo je nekoliko potisnil v podzavest globalni jezik, to že, ampak navade in kultura in način življenja, to, vidite, to so preostanki nacionalnih entitet. Žal, je globalizem izničil pomen kulturnih vrednot nacionalnosti, a so ostanki tako močni, da bodo spet pridobili na veljavi, sicer ne vem, kdaj in kako, a bodo. Bog ni ustvarjal kar tako več jezikov, vse je imelo svoj namen. V bistvu bi morali biti bilingvistični že ob rojstvu, že takrat. En jezik bi bil za splošno sporazumevanje, drugi pa za lastne potrebe v svoji nacionalni kulturi. Danes ne moremo govoriti o nacionalnih kulturah, razen seveda v nekaterih primerih, ko gojijo folkloristični značaj takih kultur. In slovanski jezik je nenavadno odporen na globalizem, tu mislim, na osnovni slovanski jezik, ruščina in vsi odtenki, nenazadnje tudi brihtanščina, tudi ta. In  prav ob vašem prihodu in prebiranju vaših del na temo jezika kot osnovne šifre duše, smo sklenili na kongresu pred pol meseca, da bomo uvajali verske obveznosti v posameznih jezikih, kjer bo za to volja. Mimogrede, omenili ste, da ste blagi ateist, pa toliko pišete o duši. Kaj pa je po vašem duša?« me preseneti z vprašanjem.

      »Duša,« se za nekaj hipov zmedem, »Duša je superorganizirana materija, ki ima posebno informacijsko energijo in namen.«

      »Ja, teorij je toliko, kolikor je filozofskih šol, ampak mi učimo, da je duša osnovna zavest božjega v nas in da je, če hočete, programska opreme Boga samega, Boga svetlob. Je iz posebne materije, ki jo nam ne bo nikoli dano dokazati in prepoznati – vodeni smo od nje in je neuničljiva. Veliko lahko sami naredimo, a temelji so tam, tudi sposobnost učenja jezika, tudi to. Ste že kdaj pomislili na to, da se človek rodi povsem brez vsakega jezika. Saj poznate poizkus, ko so otroka, še dojenčka, odvzeli in ga deset let držali v osami; krut poskus, pa je potem premogel le neko kričanje, jok in smeh pa gestikulacijo. Najbrž je Bog tam pustil prazno mesto prav zato, da se kasneje naučimo jezika, ki nam služi za sporazumevanje v kulturi,v kateri smo rojeni,« premolkne Dahomert in si popravi brado, da je lepo sedla na prsi.

      »Z jezikom smo definirani kot kulturni substitut, to nedvomno drži, saj se jezikovne skupine prebujajo, da je veselje. Mnoge univerze so začele  uparbaljati tudi druge jezike in ne samo worldščino.Vsekakor bo pa svetovni sporazumevalni jezik ostal samo eden, kar je praktično, sila praktično,« umirjeno rečem in ošinem uro, že krepko čez šest, ob devetih je predstava, joj!«

      »Vidite, duše ni moč prelisičiti, sama si ustvari potrebo, ki je vsaj tako močna kot so ostali goni. Ampak zanimivo pri tem je, da se človek s starostjo šele začne zanimati za svoj nekdanji jezik, da pa si v mladosti blazno želi tudi drugačnega jezika, kar je spet trik duše. Naučiti se hoče več stvari, ki bi ji prišle prav, na stara leta pa hoče privzdigniti jezik, ki je osmišljaj njene nekdanje replike. Sled jezika se zapiše v ponovljivo dušo, tako kot ostale genske posebnosti, to že, ne pa na način, da bi človek že kar ob rojstvu znal uporabljati te sledi jezika. Mar ni to zanimivo?« se smehlja Dahomert

      »Ja, to je fenomen, ki si ga ne znamo pojasniti. In naš resonančni spodbujevalec ima to sposobnost, da se dokoplje do sledi jezika, ki pa, tako je moje mnenje, se nalaga v podzavestni del možganov in ne toliko v dušo, ki je skrita nekje v osrednjem delu možganov. In s tem problemom so se že mnogi ukvarjali. Kako to, da se ob razvijanju možganov ne prebije jezik v operativni del možganov, to je še uganka. Nekateri menijo, da je zato kriv poseben ukaz, ki je najbrž zakodiran, reciva temu v duši. Biokemijski zapis informacij je mnogo bolj zapleten kot pa elektromagnetni, mnogo bolj, čeprav so osnove podobne, le da so mediatorji drugačni,« sem umirjeno zresnjen. Očitno je ta čaj res dober za takole meditacijo.

      »Vidim, da ste res podkovani. Z vami bi se dalo razpredati cele noči, že vidim. Veste Božji nameni so le deloma znani, le toliko, da varno obstajamo, ampak sledi nam je dal, ker hoče, da bomo na koncu časov vedeli prav toliko kot on in ga bomo nadomestili – postali bomo edini gospodarji vedenja v vesolju, v to tudi osebno verjamem in učim. Upam, da sva se razumela glede tistih neprijetnih informacij, pa da boste spoštljivo molčali, kajne!« poudari Dahomert in se nagne naprej.

      »Še enkrat vam zagotavljam, da sem preizkušen v molčanju, saj sem delal za razne institucije, ki so to od mene terjale. Če ne zamerite, bi se poslovil, ker me čaka še predstava zvečer. Pridete tudi vi?«

      »Ne, sem jo že videl, posnetek so mi odstopili. Zabavna reč, vam rečem, do solz sem se nasmejal. Večji del je že v brihtanščini. Bo pa tam nekaj naših vidnih predavateljev, vsaj tisti, ki so poročeni. Naš red dovoljuje poročanje. Strogo meništvo izvajajo samo tisti, ki so se tako odločili in so mentalno dovolj zdravi za kaj takega. Bom pa vesel, če se boste še kaj oglasili v našem samostanu. Veliko besed smo že nabrali in jih vam v kratkem posredujem. Če se odpravljate, pa naj bo lep večer in še kdaj nasvidenje,« se Dahomert raztaplja v  prijaznost, ki je pristna in ne samo privzgojena.       Tak dan, tak dan mi nabija skozi glavo, ko ležim na postelji in si skušam nekoliko oddahniti od vseh teh pogovorov. Premišljujem o Dahomertu, o razgledanem možakarju, ki premore tudi iskrenost in ni versko nadut, kot so nekateri drugi verski voditelji, ki sem jih imel priložnost spoznati. To, da misli vpeljevati jezike v verske obrede, to se mi zdi smiselno, to zna vernike privezati; je neka nova radovednost, ki bo vlekla, prav gotovo. Njihov verski sistem se bori proti divjemu potrošništvu, proti razsipništvu, proti revščini, proti zanemarjanju družine, proti vsakršni tiraniji, proti ideološki ozkosti, ki je v drugih verskih sistemih skorajda zapovedana. No, saj so mi kar všeč, moram že reči, da res. Njihova intelektualna drža je nadvse zgledna in prijaznost in stopljenost z ljudmi, prav to slednje, to je najpomembnejše. Lagodno pregledujem njihove strani, ko čakam na naročeno večerjo, jajca v solati in mineralna voda zmešana z naravnim jabolčnim sokom. Kadar pijem vino, mi potem strašno dobro dene jajčna solata. In naletim na razlago pohlepa. Tole utegne biti zanimivo branje.