Brihtanija 13

»Pa bi gospodu smela prerokovati iz njegove kavne usedline, če je že izpil?« me Anda preseneti z vprašanjem. Prerokovanje, mi šine skozi glavo. Z Bodonovom sva razpravljala tudi o tem. Obstajajo informacije, ki prosto lebdijo in so jih nekateri res sposobni prestreči. Znan biofizik jih je nekaj dokazal, to že, ampak takšno prerokovanje iz nekih podobic in iz kavne usedline. Biofizik je razlagal, da se slina pomeša s kavo in se neke informacije na tak način zapišejo, spravijo v drugačen red molekule v kavni usedlini in se tisti kaos na novo organizira. Nasmehnem se, odsrknem preostanek kave in rečem: »Pa poskusimo, pa dajmo.«

      Anda naredi resen obraz. Popravi si številne obročke in pisane zapestnice, potegne zelenkast rokav navzgor, da lahko vidim kipljivo meso in belo kožo. Prsi ima tako velike, da jemlje sapo. Najbrž jih ima blizu petdeset, pomislim, ampak je še vedno polna nekega ognja. Predse potegne mojo skodelico, jo hitro obrne, da se usedlina steče na podstavljen krožniček. Zaziblje se v bokih in reče: »Počakala bova kakšno minutko, da se stvar stabilizira.«

       Gero se samo nasmiha in s prstom udarja na strogo črto brčic. Očitno ga vsa stvar zabava. Malo se ozrem na uro, že ena in petnajst. Anda zavzdihne in počasi, prav počasi dvigne skodelico. Pa začne: »O, vidim, da boste imeli bleščečo kariero, pa res. Vaša mati je bolna, tako vidim, pa ne bo še umrla, ne še, žilava ženska je. Vaš oče, žal še … vam to lahko povem,« reče in me otožno gleda.

       »Kar povejte,« nisem ravno prepričljiv.

      »Vaš oče ima resno obolenje, že dve leti, na kliniki je, kajne?«

      »Res je, pa so rekli, da se stvari stabilizirajo, da je celo upanje, da bi se stvar ugodno iztekla po še eni operaciji,« sem patetičen.

     »Žal, tukaj piše drugače … No, piše pa tudi, da boste imeli tri otroke, kar tri, dve deklici in enega fantka. Prva deklica bo že naslednje leto, potem pa hitro še dva. Vaša življenjska spremljevalka je res vsa vaša, obožuje vas in se silno boji za vas, veliko strahu ima. No, pa še materialno stanje, zmerno bo, zadovoljivo, ne bo pa velike bogatije, ker se boste posvečali znanosti. Paziti morate na živčni sistem in na prebavo, ki vam včasih kar podivja, tako vidim. Pa desno oko, z leti  bo nekaj narobe, tako je videti, to sem razbrala,« Anda vidno oddahnjeno reče.

      »Ne jemljite vsega dobesedno, gospod Bobinsky,« posmehljivo pripomni Gero. Andica pač pove, kar pove, kako si boste stvar razlagali, pa je odvisno od vas. Včasih so stvari zgolj informacija in nič več.«

      »O, gospod Gero, moja videnja so zagotovo resnična, se dogaja, se zgodi. Mar nisem vsega natančno napovedala? Ste pozabili, vaš nenavaden prehlad pred tremi leti, kaj?« se brani Anda in je kar malo jezna, rahlo zardevajoča.

      »Prav, vse napoveš prav, Andica. Zdaj pa prosim, če greš še drugim napovedovat, ker imava z gospodom resne pomenke. Naj ti dajo tvoj običajni eliksir in sporoči jim, da jaz plačam. No, prosim!« je Gero nergav in ukazovalen.

      »Lepo, da sem vas spoznala gospod Bobinsky, besede pa, nabor besed bom pa kar gospodu tajniku posredovala, pa bo on naprej urejal. Se opravičujem, ker sem tako padla vmes, pa lepo nedeljo. Sicer se pa najbrž zvečer dobimo na dramski predstavi, kajne?« reče in vstaja.

     »Ja, ja, Andica, pa lep dan,« Gero že kar ukazuje in maha z roko, češ, naj že gre.

      Zahvalim se za povedano in gledam za njo, kako graciozno izginja na osončeno teraso. Gero pogleda na uro na stropu in zavzdihne: »O, čas se nama izmika. Pridete na kosilo, kajne?«

      »Po protokolu bi se spodobilo, da res pridem. Če ne bo zamere, bi se zdaj poslovil, da se še nekoliko sprehodim po osončeni pokrajini. Ravno dovolj, da dobim živalski apetit,« melanholično rečem.

      »No, saj še mene čaka neka malenkost, nekaj je pač treba še urediti. Torej se vidimo. Zapitek pa, saj veste, dokler ste naš gost, imate povsod odprt račun, razen v sumljivih klubih,« reče in pomežikne.

      Vstaneva in si pokimava. Gero gre k nekakšni točilni mizi, jaz pa ven na teraso. Zrak je še vedno prijetno topel, mehak. Zavijem po tezi, ki naredi velik ovinek do centralnega platoja, kjer ima grof svoje prostore. Opazujem to kultivirano pokrajino, vrtički, kopaste hiše in veliko cvetja, ki je namenoma gojeno med kamni. Čudim se, zakaj so veliki kamni odloženi med zelenjavo in zakaj je toliko zidov okrog vrtov. No, to bom vprašal Davorta, saj se možakar res spozna na agrarijo, to pa. Čudno, da ga danes še nisem srečal, saj se kar naprej prevaža s tistim elipsastim rdečim vozilom in nekaj nadzoruje. O, a ta človek bere misli. Glej no, nad mano, zgoraj je. Skoraj neslišno drsi njegovo vozilo skozi zrak. Na majhnem komunikatorju, ki ga vedno nosim s seboj na srebrni verižici, pogledam, če je kaj novega in potem na hitro odtipkam sporočilce za Davorta. Po nekaj minutah pristane na bližnjem travniku in zdaj vidim, da je z njim še en od varnostnikov, ves v uniformi in mrk, odljuden. Davort mu nekaj ukaže, sam pa se peš nameni k meni.

      »Hoteli ste govoriti z mano. Je kaj narobe?« Zaskrbljeno reče in preskoči majhen kamnit zidec.

      »Ne, le nekaj sem vas hotel vprašati. Očitno je naključje hotelo, da ste se znašli v bližini. Res, ne gre za nobeno resno zadevo in se lahko mirno odpeljete po svojih opravkih. Ne bi rad, da vam pokvarim nedeljo,« se skušam opravičevati.

      »Oh, opravki, nič takega. K grofu sem namenjen na kosilo, običajna nedeljska zgodba, kadar je grof tu zgoraj. Najbrž ste tudi vi namenjeni tja. Čez dobre pol ure se bo začelo. Saj veste, grof ne mara čakanja. Nisva več daleč, pa se lahko sprehodiva, če vam ne bo odveč. Moj pomočnik bo pa že sam opravil  s pregledom rajona okrog grofovega platoja. Kaj pa ste hoteli vprašati?« se Davort sprošča in si popravlja toge hlače uniforme. Možakar, da je kaj pomislim, pa … Je brez stalne partnerke, nedeljsko kosilo, sam … Zberem se in rečem:

      »Gledam te vrtove, toliko kamenja kar med zelenjavo. Mar ni ta stvar nerodna za obdelavo?«

      »A to?« se zasmeje Davort in si prižge dolgo belo cigareto, ki tako omamno podiši. »To je star trik. Kamni absorbirajo sončno toploto in jo tudi ponoči oddajajo, in jo širijo v bližnjo okolico, kar je na tej višini že dobrodošlo v taki pozno jeseni. In vsi tisti zidci imajo isti namen. Kar glejte, pa boste videli, da zelenjava lepše uspeva okrog teh kamnov kot pa na praznem prostoru. Stopite sem, vam pokažem,« reče in odpuhka zajetno količino dima, ki se na čistem zraku hitro razkroji.

      Stopim za njim čez skrbno pokošen travnik. V zakotjih pod grmovjem je že nekaj odpadlega listja. Kmalu se znajdeva pri neki kupolasti stavbi. Obideva kamnit zid. Pred nama se razprostre nekaj gredic brez kamnov. Res je tu zelenjava bolj borna in v slabi rastni kondiciji. »Vidite,« mi reče Davort. Prikimam in se čudim. Vse mi naenkrat postane logično. Greva nazaj na glavno stezo in skozi drevored bukovih dreves, ki so tu negovana, pretirano negovana. Pogledam v zlatorumene krošnje in se nehote spomnim, da sem kot otrok rad nabiral jesensko listje v našem parku in ga lepil na leseno desko, kar tako za zabavo. Oče mi je takrat govoril, da sem bedaček. Na hitro mi je razlagal, da listje pač pade dol, da je to nova hrana za naslednje leto, ko zraste novo. In takrat sem postavljal tako neumna vprašanja; Zakaj pa listje razpade. Zakaj pa drevesa ne hranimo kar s kakšno infuzijo, zakaj. In kakšna usta pa imajo drevesa in podobno. Moj dedek je o tem vedel več kot oče, saj je bil nekakšen arhitekt parkov. Kazal mi je svoje projekte, me vozil v parke, kjer so bili potočki, leseni mostički in majhni ribniki, pa vsa mogoča drevesa, tudi takšna z lesenimi hiškami v krošnjah. Moj dedi je zmeraj rekel: Vsak človek na svetu ima svoje drevo, prav vsak. In če me je zalotil, da lomim veje mladim drevesom, mi je zmeraj rekel, da drevesa to boli, da so živa bitja.

      »Lepe barve, kaj?« me zmoti Davort.

      »Ja, res … Občudujem jih. Narava ima res smisel za estetiko. Je pa lepo urejen ta drevored. Moj dedek bi ga bil vesel, ker je bil arhitekt krajine. Veliko je pisal o tem in predaval na dveh univerzah,« se pohvalim

      »No, mogoče je pa ta park načrtoval kateri od njegovih učencev. Dalo bi se preveriti,« Davort pripomni in odnese ogorek do bližnjega kamnitega zidca. Pljune nanj, ga zatišči ob kamen in še enkrat pljune nanj. Potem privzdigne kamen in ga da spodaj Ozre se in nasmejano reče: »Odmetavanje ogorkov ni dovoljeno, tu, na tem posestvu pa sploh ne. In tega se kar vsi držimo. Moji fantje nosijo s seboj posebno kovinsko škatlico, kamor jih stlačijo, ko so na obhodih. Red mora biti,« reče si popravi pokrivalo in hitro stopi naprej. Po blagem vzponu sva na centralnem platoju. Na levi je veliko parkirišče. Nekaj vozil je že tam. Ustaviva se in se razgledujeva. Na severu je venec kopastih hribov, odetih v jesensko pisanost, na jugu pa se blešči svetloba. Na skrajni levi je velik travnik ujet v ogrmovljeno raščo. Porumenele trave izstopajo iz negovane pokrajine. Davort se poslovi, rekoč, da ima še nekaj nujnih opravil in da se čez deset minut dobimo v jedilnici 2b, torej tisti, ki je namenjena za nedeljska kosila, kamor so povabljeni samo nekateri …

                                                                ***

      No, pa sem sam. Najbrž ste že naveličani teh opisov, kajne, samo žre se in pomenkuje. Kaj hočem, tu teče čas povsem drugače kot drugje, tu delajo želodci in možgani, pa žleze … Pozabil sem povedati, da sem tam res videl ročne kavne mlinčke, saj veste, tam v tisti kavarni. Ena od starejših gostji je škrtala z zrni kave, da jo je bilo veseleje gledati. Ja, čudne navade imajo v tej Brihtaniji, čudne. In njihova vera, Bogo svetlob, joj. O tem vam bom pisal kasneje, ko bom šel na obisk v samostan, ampak upam, da ne danes, ker je že vsega preveč. Popoldan hočem biti sam in počivati. Zvečer pa drama. Prebral sem, da je v posebni dvorani in da je bila posneta v posebni podmornici, parkirani nad deloma ohranjeno stavbo parlamenta v potopljeni prestolnici. Z efekti poskrbijo, da se vsi gledalci počutijo kot da bi bili tudi sami pod vodo, celo svetlobo temu primerno priredijo. No, me prav zanima, kaj bo to, res. Zdaj pa kosilo, mmmm, tudi vam dober tek, če imate namen karkoli jesti.

        Oh, končno oddih. Lenobno poležavam na majhni terasi pred apartmajem, ki mi bo služil do jutri zjutraj. Končno sem lahko spoznal tudi nekaj družinic, neka daljna sorodstvena veja gospoda grofa in celo Gero je pripeljal svojo ostarelo mamo. Gospa je načitana, saj je predavala filozofijo na univerzi, ampak je muhasta in razvajena, vsaj tako kot obe odrasli hčeri, nekega drugega uslužbenca, za katerega ne vem, kaj počne v grofiji. Ja, punci … Ena je kar naprej pogledovala na komunikatorček in drugi kazala, kdo ve kaj. Hihet je bil tako osoren, da je gospod grof glavnemu strežaju naročil, naj ju opomni, da je to vendarle kosilo pri gospodu grofu. Slišal sem to prišepetavanje, slišal. Eh, ti protokoli, to ni zame. Za danes imam povsem dovolj vseh teh rokovanj in srečanj in pogovorov. Do zvečer bom kar tu in pregledoval, kaj premore grofova elektronska knjižnica. Kar nekaj priročnikov je. Ampak, o, kaj pa tole … Saj to ne more biti res … PRIROČNIK ZA SUICID: Avtor, Hamanijo Ortijo, supervizor reda Boga svetlob. Kolikor vem, so gen za samomorilnost odkrili leta, čakaj, ja, pred petsto leti. In od tlej so ga uspešno uničevali in je samomorilnost izginila, skoraj izginila. In prav v teh prostorih je bila genska predispozicija za to deviantnost zelo pogosta. Leto izida- 2837, malo več kot sto let star zapis. In tudi mednarodna konvencija strogo prepoveduje nagovarjanje k taki obliki izginjanja. Čeprav se lahko vsak zemljan odloči, da si bo muke skrajšal, če tako željo deponira že ob prejemu osnovnih dokumentov in se to potem vnese v njegov zbir podatkov, v njegovo osnovno šifro. Da pa bi nekdo napisal takle priročnik, to je … Tole pa moram pregledati, če je dostop mogoč. Poglejmo. Odprl se je. Jezik čista worldščina, brez napak. V uvodu piše:

        Nastanek našega življenja ni nujno vedno posledica iskrene ljubezni, torej ne vemo, če smo na svet prišli zaželeni in pričakovani. Vsako živo bitje premore poseben gen za ponovno povrnitev v nastanek, ne dobesedno, pač pa, se začne razgradnja bioloških substitov. Vsaka celica je tako organizirana, da se sam lahko ukine, če so okoliščine takšne, da se ne more več prilagoditi. In kaj je človek drugega kot celica velikega organizma, ki se mu reče človeštvo. Naš Bog svetlob je stvari tako uredil, da so ponovljive, da je naša smrt zgolj prehod v novo svetlobo in nov občutek življenja. Samoukinitveni gen ni bil kar tako položen v človeka, čeprav ga lahko odstranimo, ampak je imel svojo funkcijo. Ta samoukinitveni gen je varovalka, ki jo je Bog svetlob dal posebnim ljudem, takšnim, ki imajo občutljivost za višje stvari in vedo, kdaj je trpljenje prešlo v nekoristnost stanju v katerem se posameznik znajde. Trpljenje, kot najvišji dokaz boga, za nas ni več dokaz, prej antidokaz. Življenje nam je dano, da ga užijemo v popolnosti, ki smo jo zmožni dojeti in si jo do neke mere soustvariti. Želja po lastni presoji, kdaj si bomo izbrali prehod, je praželja po uravnavanju naših življenjskih ponavljan. Zato bi to morala biti pravica vsakega posameznika, ki v sebi nosi to željo, kajti ta je bila zagotovo dana od Boga svetlob. Kvaliteta bivanja ne odloča o tej želji, niti ne bolezensko stanje, pač pa sam klic Boga svetlob. Poklicani so od njega, ker on spoznava v njih neko novo namembnost. Mnogi učenjaki so trdili, da je samoukinitveni gen nastal zaradi mutacij, ampak tega jim nikoli ni uspelo dokazati, ker smo jim dokazovali, da ima ta gen vsaka živa celica. Ta gen je nek regulator staranja in nič drugega. So ljudje, ki so v duši stari že v mladih letih in so ljudje, ki so mladi še v visoki starosti, tako jim je pač dano, tak je izbor Boga svetlob. Ne vem, zakaj nas neki primerjajo z Luciferjem, ker mislijo, da smo iskalci nekega antiboga in zato poveličujemo vse osnovne človeške volje. Ne, naš Bog je ljubezniv in nas ljubi bolj kot je to moč občutiti. Svetloba je nuja za življenje, to je nesporno, ampak da bi bili deležni večnosti v ponavljanju, moramo imeti močno voljo, da uresničimo vsak klic Boga svetlob. Zato, naj ta knjiga pripomore tistim, ki bi radi odšli v ponovno življenje na strokoven in neboleč način. Mi smo veliki poveličevalci življenja, strpnosti, sobivanjske ljubezni. Bog nas je naučil ljubiti edino luč na nebu, ki daje svetlobo in življenja vsemu, ga regenerira in mu vrača zagonsko silo, ki je nastala ob prvi svetlobi, utrnjeni iz njegovega srca. Ogenj je samo del vseh svetlob, ogenj, ki gori v drugih dimenzijah. Ogenj plod ustvarjene materije iz svetlob, zato je življenje posledica edine in prave ljubezni, njegove svetlobe, našega starega sonca. In zato, tisti, ki preveč trpijo navznoter in navzven, niso obsojanja vredni, če se hočejo samoukiniti. Tak je pač njihov namen. Jaz vidim vzrok za takšno občutje v tem, da so bili rojeni brez prave ljubezni, brez pravega hotenja, torej so bili deležni premalo svetlobe, premalo sonca, če hočete. Rastline, ki rastejo v zasenčjih se prav tako same ukinejo, ovenejo in strohnijo, da so hrana drugim rastlinam, ki z večjo močjo segajo proti Bogu, proti soncu. Poglavja sem razdelil na smiselne enote, od tehnologije samoukinitve, do duhovnih priprav, ki morajo biti pod vodstvom izkušenega zapriseženega meniha našega redu. Šele skozi to fazo se izkaže, ali je želja po samoukinitvi zgolj odraz trenutnega stanja ali je to dokončna želja, potrjena od Boga. Sam sem vzgojil dva brata, ki vešče prepoznavata, kdaj je nuja, da se nekdo samuikne in kdaj gre le za padec življenjskih moči, zaradi slabih stanj, kot so čustvena in hotenjska, predvsem takrat, ko si posamezniki želijo biti več kot so sposobni biti. Takim potem pomagamo, da na novo zaživijo, ostalim pa svetujemo, kako lahko sami izvedejo prehod, brez kakršnekoli pomoči, se razume.

      Knjiga je dostopna samo posvečenim in vsaka zloraba je kazniva.       Zmrazi me, ko brskarim naprej. Opisane so vse možne tehnike z vsemi fiziološkimi procesi vred. Če to ni noro!? Še dobro, da imam to posebno šifro, ki jo javnosti nima. Joj, navodila za samomor. Pa če to ni … Škoda, stvari ni možno kopirati in sistem bi zaznal, če bi hotel Bodonov priti do teh zapisov. Prav zanima me, kakšen bi bilo njegov komentar, najbrž zelo žolčen, ker nima ravno v čislih te verske ločine, sploh nobene, če sem iskren. Upam, samo upam, da te prakse niso nikoli izvajali. Vem pa, da je bil v teh hribih nekaj časa hotel, kjer so si naročali zadnji žur in odšli, kajpak s pomočjo nekega ruskega psihiatra. Bral sem o tem, ko sem brskal po zgodovini te grofije. Tisti hotel je imel tak sloves, da je tja prihajala vsa smetana teh prostorov in marsikdo se je tam poslovil. Zanimivo, postavili so pravilo, da mora k njim priti človek še vitalen … Kasneje so stvar ukinili, mislim, da tam okrog leta 2110, ko so se začele lokalne vojne. Nekaj podobnega je bil tudi majčken penzion v švicarskih Alpah, ampak tole, s strokovno vodenim samomorom, tole je pa … Koga bi vprašal, kako je s tem danes? O, kar predstojnika in glavnega, Dahomerta bom vprašal. Ja vidiš, obljubil sem mu obisk. Zdajle je ura pol petih, majčkeno se mrači. Če bi skočil dol na kozarček k Davortu in potem še v samostan, pa če bi res, me zagrabi radovednost. Ne, tole moram izvedeti, moram! V trenutku sem ves neprožen. Pokličem Gera in ga vprašam, kako bi bilo to najhitreje izvedljivo. Takoj mi je organizira posebno vozilo za hitre premike z voznikom vred. Vozilo ima poseben vodikov pogon in dosega strašne hitrosti, tudi do 500 kilometrov na uro, če je treba, seveda kadar je v zraku. Obvestim tudi Davorta in predstojnika Dahomerta. Oba mi prav kmalu obisk potrdita. No, pa gremo