Brihtanija 12

     ***

      Nedelja. Tile verski pedagogi, kaj vse so si izmislili, da bi mularijo ozaveščali v verski doktrini Boga svetlob. Molitveniki v elektronski obliki v nekakšnih animacijah, kajpak že v novem jeziku. Njihov vodja, profesor Jangod, ima res izborno govorico in je zelo načitan. Razlagal mi je, da so otroci najboljši indikator verskih usedlin, da imajo v sebi prvinskost, ki jo odrasli zamažemo z načinom življenja, ki se nam kopiči v zavesti in ne najdemo časa, da bi si res odprli pot do bistvene svetlobe, do njega samega. Kaj vem, nikoli nisem  bil ne vem kako nagnjena k religiji. Najprej sem rad preučeval krščanstvo, ki je še v sledeh prisotno tudi v globalnem smislu, ampak, da bi se iskreno vrgel v te obrede, ne. Moja babica je še bila goreča, o ja, ona ja. Hodila je v neko oddaljeno središče, kjer so se zbirali ljubitelji mučenca na križu. Ne, mene je bolj privlačila znanost, ki je tudi nek Bog. Bodonov pravi, da je človeštvo spoznalo že mnoge zakone vesolja in narave, ampak, da je zakonodajalec še vedno neznan. Popisati mu moram, kako si tu zamišljajo versko vzgojo in kako tu delujejo vzgojni principi. In molilnica, globoko spodaj pod zemljo z več linami, skozi katere posije sonce na točno določene dneve; takrat imajo poseben praznik in skupno molitev. Grof pa ni ne vam kako vnet za verska vprašanja, praktik je in racionalen človek, z visoko etično držo. Izkazalo se je celo, da so njegovi daljni predniki nekoč že bili posestniki v teh krajih, ob nekem poplavnem polju. Ostali so zapisi o tistih grofih, o dobrotljivosti gospodarja, ki je na lastne stroške izšolal nekaj vaščanov in je spregledoval manjše kraje drv v gozdu. Ja, ogledal sem si tisto molilnico. Dahomert je bil tudi spodaj in mi je pokazal posvečen oltar, nekakšno kamnito ploščad, vso vlažno in obkroženo s fluorescentnimi gobami in starimi panji, ki tudi oddajajo fluorescentno sevanje. Povedal mi je, da je ta oltar star že tristo let, da na njem izvajajo poseben obred, prehod v novo luč. Tja da polagajo umrle, ampak samo zaslužne v veri, preden jih odpeljejo v kremacijo. Temno je bilo tam in zatohlo, nobene luči, samo drobne lučke okrog tiste ploščadi, naravno sevanje – šepet Boga svetlob. In stene jim je poslikala tista slikarka, ki sem jo tudi danes zjutraj srečal, bila je spet v vijoličastih oblačilih, tokrat sama z medeninasto palico in zelo zgovorna. Razlagala mi je o posebnih stanjih jutranje svetlobe, o fotonih, ki zapišejo čudovite slike v njene možgane. In spet me je vabila na popoldanski čaj. Nisem si še utegnil ogledati njenih slik, ki čakajo v mojem komunikatorju, da jih prenesem na večji ekran. Bom, saj bom. Kar odleže mi, ko sem spet zunaj. Sedim in se sončim. Spodaj je ploskev morja, bleščeča in polna isker. Gledam jadrnice, ki se leno vlačijo proti zahodu. Bral sem, da so tam neki koridorji, kjer je tok vrtinčast in močan zaradi ohlajene Rubinarije, ki se na pomlad obogati s hladno snežnico z okoliških hribov. Zato da je takrat posebna regata, brez jader, z nekimi ultralahkimi čolni in samo z enim veslom. Kaj vse si izmislijo, samo da se mučijo. Tukaj imajo posebno tekmovanje v prenašanju kamenja. Iz enega kupa na drugega. Kdor prej prenese več kamenja, zmaga in dobi zajetno nagrado. Mar ni to neka prastara legenda Sizif in te fore. Enkrat mi je Bodonov to razlagal, ja. Saj sem študiral tudi stare Grke. Saj res, ja, o, saj res. Joj, moje filozofsko znanje začne dobivati luknje. Pa Prometej, legende. In Aristofan, pa Aristotel in Herodotovi opisi … Kajpak, tudi Sokrat, o, Pitagora … Kje je že vse to, ko sem delal seminarske naloge iz teh tipov, ko sem kopal po zgodovini miselnosti. Bodonov je pa včasih še zdaj tam. Kar nekaj tez je raziskal in napisal razprave. Njega fascinira misel na misel … In nekaj časa se je celo postil in zganjal seksualno askezo, da bi prišel do višjih spoznanj, pa je padel le v bledež in je porabil veliko energije. Odmaknil se je v neko kočo, visoko zgoraj v Alpah in tam preživel leto in pol. Rezultat vsega je bil, da je končal v sanatoriju za živčno izčrpanost, kjer je spoznal mlado pesnico in z njo še zdaj živi. Lepo, vsaj za nekaj je bila dobra tista askeza, vsaj za nekaj. Pišem Mindi, pošljem ji posnetke te pokrajine, celo vonj trav ji skušam poslati. On pa meni pošilja vonj nedeljske juhe. Nora je na te juhe, res. Kaj vse zmeče v lonec, ampak na koncu je stvar krepka in okusna. Te njen nedeljske juhe … Recepte je našla na nekem kulinaričnem spletišču, kjer je globalna zakladnica vseh mogočih kulinaričnih doktrin. Zdaj klepetava … Moram prekiniti, ker bi sicer vse preraslo v rahel prepirček. Ni mi všeč, ko mi začne težit s temi njenimi preiskavami.  Jezno mi je zabrusila, da hoče videti mojo krvno sliko v naslednjih štiriindvajsetih urah, če ne, da bo prišla jutri popoldan dol in mi sama odvzela vzorec. No ja,  v slabi uri bi bila tukaj, s posebnim vozilom, ki ga imajo na kliniki. In mimogrede mi je omenjala težavne sosede, da ima zopet nosečo hči, da …  Mar naj bi spet opravili odpravo plodu … Enkrat je to že bilo, ko je zanosila pri šestnajstih, zdaj jih ima dvajset in … Je pa čedna tista smrklja, res. Kako se zna spakovati in kako zna pokazati prav tisto, kar je nam moškim všeč. Ko sem lani poleti urejal vrt in kosil travo z majhno lasersko kosilnico, se je sončila na drugi strani žive meje. Ležala je na hrbtu povsem gola in si naravnala škropilnik, da ji je metal drobne kaplje vode na pregreto telo. Jaz pa obstanem in gledam tiste bisere vode na njenem trebuhu na njenem dlačju tam spodaj … In ona kar leži tam … Prsi … Kako dobro je vedela, da jo opazujem. Potem se je gladila z roko po trebuhu in nategnila vrat. Za trenutek je odprla oči, me zagledala in nič. Takrat nisem mogel skriti svoje zadrege, takrat ne več. Nekaj je rekla o tem, da hoče dobiti barvo, preden gre nekam na jug na nek skalnat otok za tri tedne, z novim fantom, ki da je nor na potapljanje. K sreči Minde ni bilo doma, da mi ne bi očitala, da sem neuravnovešen špegavec. In zdaj je spet noseča. Pri vsej mogoči zaščiti ti punca zanosi … jej jej. Kaj je z nami, bojimo se zaroda!? Mar ni to neka čudna anomalija duha. Ne, Bodonov trdi, da je to nova realnost v naši zavesti, da je to neka že na novo vgrajena kontrola zaroda. Človeštvo je pač doseglo svoj biološki maksimum in je nuja, da se poraja strah pred zarodom, ker je to v bistvu strah pred propadom vrste. Kar vidim našo sosedo, v joku, v strahu … Bes ji sije iz oči in pretirava z likerčki, tako kot vedno, ko se ji kaj naprede. Sposobna  modna oblikovalka je, a tako raznešena, da je kaj. In se niti ne čudim, da je sama s takim karakterjem. Cele noči je v studiu, prenaša lutke, vesi na njih cunje, riše kroje, šiva … Kako sem se smejal, ko sem neko jutro zagledala v njihovem vrtu parado teh lutk, teh zelo dobrih imitacij mladih ljudi moških in žensk. Takrat je delala kolekcijo za poletje. Bil je marec, ja. Vstanem, grem ven, da bi pogledal, če je že kaj novih narcis in … Kakšnih dvajset lutk v različnih držah, navešenih z novimi oblačili. Gospa Mareja pa z dolgo cigareto med njimi in jim popravlja oblačila. Dolgo strmi v posamezno lutko, stopi nekaj korakov nazaj, sesne cigareto, pa set stopi k lutki in ji popravi kašen kos oblačila. Joj, tisti kroji, nekakšno cefranje in kako kričeče barve. Moral sem na drugo stran in pokomentirati njeno kolekcijo. Za neko moško lutko sem predlagal, da bi bil srajčni rokav lahko na koncu narezan na trakce, da bi se ujemal s trakci na kratkih hlačah. Zasmejala se je in mi rekla, da imam zdravo fantazijo, da bi bilo to morda res v redu. In čez dva meseca sem ob nekem jezeru res videl mladeniča s tako poletno srajco … Smešna je bila ta naša kreatorka, ko je kakšno lutko z obleko vred tlačila v majhno vozilce. Primerilo se je že, da se je nekoč le odločila za zračni let, ki ga je vozilce bilo sposobno, pa je lutka padla iz majhnega tovornega prostora, pa ravno na stojnico s sadjem v nakupovalnem delu naselja. To je bilo smeha. Vse novičarske strani so bile polne tiste na pol polomljene lutke med pomarančami in ananasom. Naša Mareja pa v jok in morala je zaprositi navigacijski center, da jo je varno spustil na prvo parkirišče. Ko smo imeli piknik pri nas, sem ji omenil, da bi lahko kreirala oblačila za tiste nore skakalce iz letečih vozil, na posebni elastični vrvi. In takrat mi je zabrusila, da mi bo prav rada sešila poseben nagobčnik, če bom še take stresal. Pogledam na komunikator, kaj sledi. Dobro, sestanek z verskimi pedagogi je mimo, to ja … Nič, do dveh imam prosto, zdajle pa je deset minut čez poldan. Toplo je še, štirinajst stopinj, tule v senci, na soncu nekaj več. Kar sedel bi, saj je tu tako prijetno in blagodejno. Od nekdaj obožujem vonj borovcev. Pod stezi pod seboj slišim neke glasove. Aha, družinica na nedeljskem izletu, dva otroka, mama in oče. Rdečelični in zadihani pokukajo čez rob, tik ob gozdu. Napotijo se na levo, na stezo, ki pelje na hrib na zahodu. Mene takile pohodi nič kaj ne privlačijo. Nekajkrat sem se vzpel na vrhove, ko sem bil še mulc, z očetom. Zdaj, zdaj me ne bi več spravili na takšno hojo, kaj še … Mar ni bolj udobno, da sedeš v vozilce in se lenobno voziš nad pokrajino. Vseeno se bom malo sprehodil po pokrajini. Na vzhod se bom odpravil mimo vrtičkov v dolgi vrsti zaselka, vse do lokala, kjer baje kuhajo prav dobro kavo, še na star, prastar način. Seveda jo najprej spečejo, potem zmeljejo in šele nato skuhajo. Baje ima gost možnost, da si kavo sam zmelje v posebnem ročnem mlinčku, ki je replika tisoč in več let stare priprave, s katero so včasih mleli kavo. No, to bi bilo dobro poskusiti. Na komunikatorju poiščem točno lokacijo in preverim, ali je lokal odprt. Seveda je, grem.

      Najdem ga. Nedeljski mir, dva mlajša moška sedita v kotu terase in se prepirata, če prav slišim, se kregata okrog nekih športnih dogodkov. Iz terase se gre po stopnicah navzdol v podzemni del, kjer je ovalni prostor, dišeč, da je kaj. Omamen vonj kave, joj. In strežajke, vse po vrsti rjavokože in skoraj gole, če ne štejem zelenih hlačk in veliko nekih okraskov. Štiri so, gostov, pa komaj kaj več. Ja seveda, ura je poldan in tu se še vedno držijo pravil, da je poldan čas za nedeljsko kosilo. Na velikem ekranu je moč videti neko pokrajino, kjer raste kava, kar naprej se vrtijo posnetki z glasbo iz tistih pokrajin. Izberem si prijeten kotiček, pod jajčastim oknom. Mizica je rumenozelena, sedeži pa mehki, napravljeni za lenivost. Sedem in čakam. Takoj se prismeje dekle, pokaže bogate, pretirano obeljene zobe. V čisti worldščini me vpraša, če sem si že izbral svojo kavo. Odkimam, kar najbrž ni vljudno. Ponudi mi majhen elektronski meni, pa naj malo prebrskam. Ko bom izbral, naj pritisnem tipko, pa bodo zmešali mojo mešanico. Nasmehne se in se oddalji. Gledam za njo. Kakšna hoja, kakšna … Saj veste, moške oči vidijo stvari, ki jih narava naredi zato, da jih vidijo. Tako je že dolga tisočletja, nič se ni spremenilo. Prebiram. 120 vrst kav ponujajo iz raznih pokrajin. Tam piše, da priprava traja 10 do 15 minut, da pa lahko dobim tudi že pripravljeno hišno mešanico, ki jo dnevno spreminja njihov računalnik. Odločim se za svojo, tako iz čiste radovednosti. Nabor sem sestavil iz Etiopske kave in Brazilske. Pritisnem in naročilo je oddano. Lepotica pride, mi vzame elektronski meni in predme postavi neko slaščico, ki da je darilo hiše. Zaprosim še za čisti ananasov sok. Pokima, se spet nasmehne in gre. Nekaj trenutkov sem le sam. Gledam poslikave na stropu, neka džungla in nametani smejoči  se obrazi, pa glava kače in geparda. V središču je modro nebo in vse manjše ptice, ki izginjajo v neko novo dimenzijo. Takole zamišljeno opazujem strop in sploh ne opazim, da se ob moji mizi smehlja gospod Gero, ves svež, nedeljski, v zanimivi opravi, strogi, no, se razume, v rdeči in črni. Hlače poudarjajo ozadje in tanke noge, bela preprosta bluza in čez rdeč telovnik, okrašen z biseri, kaj takega!? Nasmehne se in si popravi ovratnik. Zalisce ima strogo pristrižene. Priznam, da mi je nelagodno, ker sem hotel sam posedeti, ampak tu je že tako, da me imajo vsak trenutek na očeh. Nič lažjega, pogleda v varnostni računalnik, odtipka mojo šifro in me najde. Ne vem pa, če me je iskal. Zgleda, da je slučajno tu.

      »Gospod Bobinsky, če Vas ne bi pretirano motilo, bi se prisedel. Vesel, sem, da ste odkrili to kavarno, najboljša v tem delu stare Evrope, vam povem. Naš strokovnjak za kavo je svetovni as. Prepričali se boste. No, lahko neprotokolarno prisedem,« slinasto reče in se zaziblje.

      »Prosim,« olikano rečem in prikimam.

      »Veste, ob nedeljah, ob tej uri sem stalen gost, če sem tu zgoraj na grofovem posestvu, če nisem službeno kje drugje. Ljubitelj sveže kave sem. Tega sem se nalezel od našega grofa, veste,« se zasmeje in si priviha rokave. Zdaj vidim, da ima okrog obeh zapestji kar veliko srebrenih in zlatih verižic – kako neokusno. Mlada dama samo pokima, ker najbrž že ve, kakšno mešanico pije tale tajnik. Poskusim pecivo. Glavna sestavina je kokos, odlično, topljivo mehko. Tudi njemu postrežejo, pa odkloni, rekoč, da je na blagi dieti. Nekaj časa se zabubiva v premolk. Potem pa gospod Gero spet začenja:

      »Ko sva že tukaj, jutri boste torej nastanjeni v vilo ob jezeru blizu Karantona. Popoldan se boste sestali s profesoricami, ki bosta vam v pomoč. No, če bo treba kaj urejati, vi samo sporočite, pa bo urejeno. Te dni imam sicer veliko dela s preoblikovanjem lokalne zakonodaje, ker se baje pripravlja demokratizacija družbe in se bo uvedlo politično življenje. Veste, to me bega, to ni tako preprosto, kot so si nekateri to zamislili, še zdaleč ne! Zadnjih petdeset let tu sploh ni bilo parlamentarne oblike odločanj o javnih zadevah. Imamo krajevne urade in ljudske odbornike, ki se sestanejo enkrat na teden, da usklajujemo javno porabo denarja, da načrtujemo lokalno infrastrukturo, da rešujemo spore in podobno. Pa so vsi zadovoljni. Zdaj bi radi radikalizirali javno življenje s političnimi strankami. Zunaj imate to navado, da se greste strankarstvo, ki je itak samo v službi kapitala, kajne?« reče in pomežikne.

      »Nikoli se nisem pretirano ukvarjal s politiko. Naše okrožje ima lokalni parlament, v katerega se naberejo poslanci, izbrani na volitvah. Strank pa je, čakajte, samo štiri večje, nič več. Ene zagovarjajo še stare oblike kapitalizma, dve, se ubadati z varstvom človeka in narave. To je star boj med kapitalom in civilno sfero,« se pustim zapletati v pogovor.

      »Pri nas je dedek našega grofa ukinil strankarstvo že pred petdesetimi leti, ko je bila reformirana globalna ustava in je spet dovoljevala plemiške naslove, po dolgih stoletjih, po tisočletju in pol, ko so takšne ureditve cvetele. In potem je naš grof dokupil še nenaseljena zemljišča in zaključil kar veliko posest in uvedel naseljevanje s posebnimi merili, saj veste. Zdaj, ko imamo povečano maso prebivalstva, zdaj so spet žive ideje, da bi se igrali politiko. Ljudje se ne zavedajo, da so v grofovi hiši in da on in samo on lahko piše dnevni red in hišna pravila, kar je v skladu tudi z globalno ustavo. Ampak visoki komisar, ki je bil pred dnevi na obisku, je prinesel neka nova sporočila iz zadnjega zasedanja svetovne vlade. Tam smo bili omenjeni kot redek mednarodni subjekt brez političnega življenja. Naročeno nam je bilo, da pripravimo osnutek demokratizacije družbe s posebnimi pravili. Javno politično življenje mora imeti oblike, ki so še sprejemljive za zdajšnjo obliko lastništva, tu je problem. Radikalci bi radi celo razlastitev grofa, lepo vas prosim, nezaslišano!« Gero jezno reče in si pritegne visok kozarec z zelenkastim sokom, ki ga je predenj postavila lepotica. Niti ozre se ne, ko odziblje svojo lepoto v poltemo lokala.

      »Seznanjen sem s tem, da svetovna vlada pripravlja družbene reforme, saj je jasno, da je stari pohlepni kapitalizem v zatonu, to je jasno. Tudi pri nas so že nevladna gibanja, ki si prizadevajo za pravičnejši socialni red, saj so zdaj mnogi na samem robu preživetja in je podpora za brezposelne mnogo premajhna, za dostojno preživetje, zato je kriminala mnogo več, kot pa so ga varnostne sile sposobne preprečiti. Vem tudi, da se pripravlja zakon, ki bo velekapitalistom določil, do katere višine še smejo koncentrirati kapital, bral sem o tem,« se delam poučenega.

      »Ja, ja,« pokima Gero. »Vidite, socialna varnost je bistvo vsega. Če imajo ljudje dovolj za normalo porabo, če so vzgojeni v zadostnost in ne v hlastavico, potem se lahko nadejamo splošne družbene blaginje. Stari kapitalizem je regeneriral pohlepnost in nerazumno porabništvo, zato je tudi v zatonu, deloma tudi zato, ker so omejeni naravni viri. Ampak socialni model naše grofije je nekakšen predmodel prihodnjih družbenih ureditev, boste videli. Če se količina socialno ogroženih poveča, se zmanjša tudi povsem navadno porabništvo, kar seveda zmanjša dobičke proizvajalcev, začne se odpuščanje in še več socialno ogroženih in še manj uporabnikov proizvodov, kar pripelje v vsesplošno ekonomsko krizo, ki se ji reče recesija,« pokima Gero in se rahlo umakne, ko predme mičnica postavi srebrn pladenj in poseben vrček z dišečo kavo. Skodelica je kar velika in lepo oblikovana. Na pladnju je še mleko in tri vrste sladkorja, pa visok kozarec pitne vode. Previdno si nalijem kavo in gledam plemenite biserne pene. Kako to diši, to bi še mrtvega obudilo. Odsrknem. Gero se kremži v nasmeh in prikimuje. Odložim skodelico in se naslonim nazaj, spotegnem roki po naslonjalu in rečem:

      »Videl sem že pokrajine, kjer je socialno bednih na pretek, pa je morala svetovna vlada narediti red z raznimi ukrepi. Poznam primer, ko je prišlo celo do prisilne razlastitve upravnikov plinskih polj, ker so na črno prodajali plin in nesramno obogateli. Imeli so celo zasebno vojsko, ki se je spopadla s svetovnimi silami. Saj poznate ta primer, kajne? Sibirija, lanski avgust.«

      »Ja, krute stvari. Pri nas, kaj takega ni mogoče, ker imamo izredno dobro uglašeno varnostno službo in relativen socialni mir,« Gero z neko pomembnostjo v glasu reče. »Kapital, ki je naložen v socialni mir, nam omogoča, da živimo v lepo poseljeni, kultivirani pokrajini z urejenim življenjem, brez prevelike industrije. Prav gotovo je veliko tistih, ki bi želeli tu narediti nove industrijske komplekse, a so priselitveni normativi zadnjih petdeset let sila sila strogi, kar že meji na rasizem, ki je po globalni ustavi prepovedan, vendar ni strogih predpisov, kaj rasizem je in kaj ni. Politične stranke bi pravzaprav morali imeti samo zato, da bi imeli videz moderne demokracije in nič drugega. Že pred leti je nas opozarjal komisariat za politične zadeve, da pri nas ni politično razvitih družbenih entitet. Čemu le? Ljudje so v veliki večini zadovoljni s tem, kar imajo, kajpak imajo možnost zaslužiti več in živeti bolje, če le hočejo, ampak ugotavljamo, da ni prave podjetniške volje v naši grofiji,« Gero govori in primahuje z rokama. Zmoti ga punca, ki postreže z njegovo kavo. Spet je niti ne pogleda. Očitno ga ženski spol res ne privlači. Če se spomnim, kako je zadnjič gledal natakarčka …

      »Ko sem se pripravljal, da pridem sem dol, me je najbolj veselilo to, da ste dosegli status zavarovanega območja, da je tu najti kar precej narave, ki je avtentična in naj taka ostane,« iskreno pripomnim.

      »No, hvala, hvala. Kar precej diplomatskega napora je bilo potrebno, da smo to pri svetovni vladi dosegli. Omogočili smo samo dva večja logistična centra in mrežo tranzitnih koridorjev, ki se letno usklajujejo. Od industrije imamo samo živilsko, nekaj specialnih delavnic, kakšno butično mizarjenje, krojaštvo, skratka, gigantskih kompleksov ni najti pri nas, pa jih tudi ne bo, čeprav, saj veste, apetiti so,« Gero zašobljeno prikima in si umetelno meša sladkor v kavi. Opazujem njegovo držanje žličke; prsta sta zakrčena, ampak kretnje pa so tako precizne in tako prefinjene …

      »No, če prav pomislim, so vaši, reciva temu grofljani, nekakšni grofovski vzdrževalci čudovite krajine in zato dobivajo plačo, tisti osnovni dohodek,« sem nekoliko provokativen.

      Gero se zasmeje in tleskne z roko po stegnu.

      »Dobro ste to definirali, zelo dobro. Lahko bi se tudi tako razumelo, prav lahko, ampak vsak, ki se priseli ali pa so njegovi predniki že prej bili na teh prostorih, je z grofom podpisal posebno pogodbo, da se strinja s temi pravili, tako da, po pravni plati, imamo vse urejeno, tako kot to predpisuje konvencija o človekovih pravicah znotraj večjih grofij, ki so prostorsko omejene, saj veste.«

      »Nisem vedel!?« sem res presenečen.

      »Niste vedeli?« sarkastično reče Gero in napne obrvi. Odsrkne kavo in me gleda, rekel bi, zmagovalno. »Že ko se je sprejemal amandma k svetovni ustavi, da se lahko rehabilitirajo plemiške posesti, je bil sprejet zakon, po katerem sme posamezna grofija imeti največ 10 000 kvadratnih kilometrov. No, naša jih ima nekaj čez osem tisoč, kar je v redu, od tega je kar nekaj procentov vodnatosti in gozda, saj imate podatke vsepovsod. Najbrž pa veste, da je  sistem kraljevin prepovedan, pa tudi zasebne vojske v klasičnem smislu ni. Varnostne sile imajo strogo definiran pomen in namen, da o oborožitvi niti ne govorim, vse je pod kontrolo, vsak kos orožja. Kajpak se dogajajo kršitve, ampak se stvari hitro uredijo, saj so enote za hitro posredovanje izurjene in izredno mobilne, pa tudi v nevarnih regijah stalno prisotne. Majhne grofije, če smeva reči majhne, so pravzaprav ponekod geografsko zaključene enote, kjer so v modi različni modeli družbene  in družabne ureditve. Najbrž ste poučeni, da v Aziji zelo lepo uspevajo grofije, ki so predvsem verskega značaj, v Južni Ameriki pa so to predvsem gospodarsko zelo aktivne grofije, včasih bi temu rekli karteli, nekaj podobnega, med tem, ko je vaša Normundija neka zastarela oblike države od severa nekdanje Evrope, pa daleč na zahod in vzhod, na jugu pa imamo še bolj zastarelo državo Balkanijo, ki je folkloristično izredno zanimiva, to je že treba reči,« se Gero razživlja.

      »Naša država, če mene vprašate,  je preveč, kako bi rekel, preveč upravno zapletena, saj so nagnjeni k kompliciranju; kar naprej se dopolnjujejo predpisi in novi in novi zakoni, da človek komaj sledi spremembam. No zdaj je na vrsti paket ekoloških zakonov, ki bo  dobrodošel, saj počasi spet lezemo v nekakšna onesnaženja, ki so bila pred stoletji že usodna v teh prostorih. Čeprav so normativi jasni, a je dobičkarstvo močnejše od zakonodaje, to veste, Sistem kaznovanj je zastarel in so donosi že takšni, da vključujejo tudi kazni. Pa sva spet tam, če je preveč iracionalnih potreb, se zgodi tudi ekološka katastrofa. No, to ni nobene primerjava iz pred stoletji, ko je porabništvo doseglo svoj usodni vrh. Zdaj so ljudje bolj osveščeni, več jim pomeni kvaliteta življenja, kar me osrečuje. Tudi vzgojni sistemi so tako naravnani, ampak brez zgledov ne gre. Cela družba se mora enako vesti, potem stvar funkcionira,« postajam še sam filozofski.

     »Bistre ugotovitve,« pokimuje Gero. »Veste, zelo vestno sem preštudiral pravne sisteme teh prostorov, še prav posebej bivše Slovenije, ki je eksistirala, do leta 2250, potem so bile usodne vojne v Evropi. Ja, pa sem naletel na obdobje 2010 -2050. Kakšne bedarije so imeli in nekaj resnejših na pol revolucij, dokler se ni socialni mir stabiliziral z omejitvijo divjega bogatenja in rekonstrukcijo družbene ureditve, ki se je transformirala v nek nov socializem. Ampak,« reče in pomaha s prtom, da kar zazvonijo vse tiste verižice, na suhih zapestjih, »poslušajte to! Imeli so zakon, tam okrog leta 2010, pa naprej, da tisti, ki imajo socialno podporo, dano od države, pa posedujejo manjše posesti, recimo nekaj zemlje, morebiti stanovanje, se jim to po smrti odvzame, oziroma, si je država poplačala dano socialno podporo, kljub temu, da so v aktivni dobi plačevali prispevek tudi za tak primer. Lepo vas prosim, kje je tu bila logika pravičnosti, najprej daš, da bodo imeli ljudje občutek, da jih država res varuje pred fatalno revščino, potlej pa se jim imetje zapleni s preprostim zakonom, ki je dovoljeval državi, da je dala posebno označbo v evidencah nepremičnin … In to brez posebne obrazložitev, fina pravna prevara … Stvar je delovala, dokler niso ljudje zanjo zvedeli, potem so se že znašli, brez skrbi. Seveda so pouličniki prav tako dobili podporo, ampak njim ni imela država kaj vzeti, torej so revni podpirali še revnejše, med tem ko so bogati lahko preprodajali industrijske komplekse, prej podržavljene na sumljiv način in zato so dobili celo državne kredite; ena sama pravniško dobro kontrolirana  lumparija, ki danes ni več mogoča, ker so ljudje pravno mnogo bolj podkovani in se ozavestijo v to smer skozi izobraževalni sistem, takrat, takrat pa so bili prava vešči samo pravniki, tu in tam še kak vnet družboslovec in upravni strokovnjak, velika večina pa ne,« Gero povedano poudari s tleskom skodelice.

      »Čakajte, ne razumem prav dobro, najprej so delili socialno pomoč, potlej so terjali vračilo od tistih, ki so nekaj posedovali. Ja, zakaj pa jih niso prisilili, da bi že prej stvari prodali, da bi imeli vsaj nekaj sredstev za preživetje. Tu ni nobene logike,« postajam radoveden.

      »Če vas ta stvar zanima, poiščite mojo razpravo na mojih znanstvenih straneh. Naslov dela je: Pravo v tranziciji in pravni nesmisli  mlade demokracije v Republiki Sloveniji. To boste našli v korpusu pravne zgodovine Evrope. No, zdaj pa k vprašaju. Če bi jih z zakonom prisilili, da naj najprej vse prodajo, potem pa zaprosijo za pomoč, bi ljudje navidezno prodajali stvari, nekateri tudi zares, pa bi bila socialna zmešnjava še večja, v to ne gre dvomiti. Kajti ljudje brez vsega, postanejo kmalu družbi nevarni, poveča se kriminalna dejavnost in anarhističnost, zato so si pač umislili takšno zelo dobro skonstruirano prevaro. Še bolj noro pa je bilo, da so odprodali državna stanovanja, kmalu po zamenjavi političnega sistema, torej po nastopu parlamentarne demokracije. V prejšnjem sistemu so vsi zaposleni prispevali za gradnjo teh stanovanj, torej so bili na nek način solastniki, tako kot celotne države, in so v ta namen dobili delnice, vrednost le teh, no to je druga zgodba,« reče Gero, prisrkne kavo in nadaljuje. »Torej, tista stanovanja so prodali po nizkih cenah najemnikom, po tako nizkih, da je smešno. Saj so jih lahko, saj so bila enkrat že plačana. In tako je država prišla do čedne količine denarja, vidite. Tisti, ki niso bili stanovalci v teh stanovanjih, tisti pa nič …! Ja, prevarantsko pravo na državni ravni, se temu reče, dragi moj Bobinsky. Pa ne mislite, da ga danes ni. Je je, pa vas ne bi utrujal s tem,« reče, se nasloni nazaj in z obema rokama zajame nenavadno veliko skodelico, vso porisano s nekimi čudnimi ornamenti. In zdaj opazim, da ima celo grofov grb. Torej ima tu osebje posebno posodo, no, prava grofija, prava …

      »Ja, prevar je kolikor hočete. Tisti, ki si izmišljujejo zakone, si jih po navadi sebi v prid in pravna tehnologija je toliko napredna, da so zakoni hitro operativno urejeni. Žal je že tako, da je nepoznavanja prava škodljivo. Enkrat sem že plačal na ta račun. Imel sem v uporabi vozilo, ki je bilo z novim odlokom uvrščeno v drugačno kategorijo in bi moralo biti na novo homologizirano. Pa me ustavi varnostna služba in, ja, pa je šel polmesečni zaslužek. Kriv sem bil seveda sam, ker nisem pregledoval informativnega ekrančka na armaturni plošči, kjer so vsa pomembna sporočila o prometu in novi zakonodaji. Vem, logistični centri jih pošiljajo vsem registriranim vozilom, ampak, saj veste, človek sede v vozilo in ima v mislih še mnogo stvari,« pojasnjujem in se odžejam z naravnim ananasovim sokom. Svež je in dober, morda malo prehladen za moje občutljivo grlo. Minda mi je vzela vzorce sluznice in mi povedala, da imam v ustju grla neko specifičen kulturo bakterij, v katerih pa lahko gostuje tudi virus, ta pa kaj lahko sproži vnetje. Zato moram kar naprej paziti, da ne pijem prehladnih pijač.

      »Pri današnji informacijski tehnologiji, je poznavanje prava na ravni poznavanja športnih rezultatov, če se le malo pozanimaš,« mi Gero poočita. Zmoti naju čudno našemljena ženska, vsa v rdeče zeleni kombinaciji. Osupnem, ko vidim, da ima na zlati verižici obešeno posušeno mačjo glavo, neko miniaturo mačje mumije, joj. Ploskne z rokama in Reče: »Gospod podvrhovni, ste tukaj, pa gosta imate, joj. Ne bi pretirano motila, pozdravila pa bi!«

      Gero se vznemiri, se zasuče k meni in reče: »Gospod Bobinsky, prav rad bi vam predstavil našo Ando, našo vedeževalko, ki ima res čut za človeške usode, čeprav, veste, jaz na te vraže nič ne dam, sem strog racionalist. No, Andica, pa prisedi za trenutek. Veš, tole je vrhunski strokovnjak za jezik in psihologijo. Nov slovar nam bo sestavil, za to našo novo brihtanščino. Najbrž imaš tudi kaj svojih besed, svojih vraževerskih,« se Gero kar topi od vljudnosti.

    »O imam, poln notesnik jih je. Pa da boste vedeli, celo zbiram jih. Kdo je pa vedel, da bodo še kdaj v uporabi. Že moja prababica jih je shranjevala, ja,« govori Anda in se ziblje, da ji pozvanja debel nakit na zapestjih. Jaz pa vstanem, se rahlo priklonim in podam roko tej debeli smešni dami. Njena roka je sila mehka in topla, vražje topla. Potem sede na drugi konec ovala. Kar naprej gledam posušeno mumificirano glavico mačke.