Brihtanija 11

Zvit v udoben kosmičast kopalni plašč poslušam izbrano glasbo in srkam pivo. Počasi nosim v usta odrezek posušenega mesa, menda je neka divjačina. Karkoli je, je sila dobro, prigrizujem dober kruh iz žit, ki so zrasla tod okli. Na velikem zaslonu si ogledujem posnetke potopljenega mesta. Palače, steklene stavbe, ostanki tromostovju, ploščad, kjer je bil kip znanega pesnika, nekakšne ikone tega naroda, pa naprej na sever, kjer je bilo nekdaj moderno mesto z nebotičniki, dva še zdaj gledata iz vode, nekaj nadstropji je zunaj, pa muljaste usedline na predmestjih. Berem, da je voda segala najprej samo nekaj metrov, potem se je zgodil usoden potres in se je voda sama zajezila in sploh ni več odtekala. Močni vodotoki so polnili prostor in se razlivali levo in desno. Obstajala je celo študija, da bi s posebnim miniranjem naredili novo pot vodi, a so poizkusi bili neuspešni, ker je voda tudi globoko v podtalju. V dobrih dvesto letih se je dvignila do višine šestdesetih metrov pod grajskim hribom, ki zdaj kraljuje nad to vodo. Imeli so čas in evakuacije počasi izvajali in ljudi razselejevali. Veliko gradiva je o tem, veliko filmov, posnetkov, usod … Spomnim se posnetka, ko je starka na čolnu prevažala svojega mačka in nekaj imetja, pa se nikakor ni hotela odseliti, takrat je bilo vode šele nekaj metrov. Čolnarila je in se izmikala ekipam, dokler je niso našli daleč na jugu. Kar pojavila se je iz megle pred patruljnim čolnom. Preselili so jo. Pa posnetek ostarelega zakonskega para, ki sta na čoln naložila vso mogočo šaro … Tisti posnetek me je resnično ganil. Potiskala sta čoln po ulici navzdol, se izogibala svetilkam, ki so gledale iz vode, zavijala v naslednjo ulico … Pa se je zgodilo, da so se neki mulci podili na hitrih čolnih in trčili vanju. Kamera je pokazala plavajoče stvari na vodi, lesen stol, kosi oblačil, predalnik, neke slike in fotografije, še nalepljene v album, Starka je segala po njih, da bi jih rešila iz vode, ampak se je prevrnila in izginila … Snemalec, najbrž soudeleženec na čolnu, morda vnuk, kdo bi vedel, je potem ujel starca, ki je hlipal in klečal v počenem čolnu. Oprijel se je nekega balkona, zlezel nanj in gledal, kako tone čoln in njegove stvari. Rumeno rdeč reševalni čoln je hitro pritulil, a je bilo za starko že prepozno. Ostala je nekje spodaj, pa menda prav tam, kamor je kot mladenka najraje hodila na kavo, prav nad znano kavarno … In tam je spoznala moža … tako je pisalo v komentarju. Povedano in napisano je bilo, da je vse snemal stanovalec iz istega naselja, ki se je hotel z njima odpeljati na zbirno postajo. S starcem sta ostala na balkonu, do naslednjega dne, dokler ju ni pobrala evakuacijska ekipa … Potapljači so starkino truplo spravili na površje in povedali, da je bila spodaj kavarna, celo šalili so se, da je danes zaprta … In druge slike iz kasnejšega obdobja, ko so nostalgični starčki prišli s čolni in drug drugemu kazali, kje so bili prej, kje bilo pokopališče, kje cerkev, kje hotel, kje uradi, kje nakupovalni centri. Takrat je bilo še kar nekaj stavb zunaj in se je dalo pod vodo videti strehe in ulice. Pod posnetki je tekel zapis, da so bili taki ogledi najbolj čisti v aprilu, ko se je v jezero nateklo veliko topečega se snega iz gora. In dva starca, ki se prepirata na čolnu, gnanem že na novimi motorji na biogorivo, pa s steklenim dnom, se kregata, kje je bila njihova hiša. Satelitska navigacija ju je sicer pripeljala nad naselje, a sta se kregala, kje sta bila doma. Dokler ni eden poklical potapljaške ekipe, da bo šla dol in naredila nekaj podvodnih posnetkov ostankov hiš. Potem sta na računalniku gledala in manjši z dolgimi belimi lasmi je izgubil stavo. Takrat so še deloma govorili star jezik, samo deloma … In posnetek treh deklic v poletju … Velik družinski čoln, mama, še lepa … Nekaj streh starih stavb je še zunaj, celo en lokal je še, kjer si vstopil kar iz čolna. Ena od deklic uide v neko stavbo, kamerman pa za njo. Deklica vstopi v nekakšen salon, suh, prazen, odpre vrata in gre v spodnji prostor, ki je bil že deloma zalit z vodo, tam pa v naslonjaču starec, samo še neko posušeno truplo. Deklica zavrešči in se zrine nazaj. Kamera poplesuje in zbežita ven, ampak zunaj njunega čolna ni več, odrinili so nekoliko višje, kjer je bil spet en lokalček. Deklica kriči, se joče … Mimovozeči jo opazijo. Stvari se hitro uredijo. Deklico spravijo k staršem. Slike potem pokažejo odnašanje tistega pozabljenega trupla … Pa plavajoče pomaranče in dva dečka čolnarita med njimi, jih z vesli odrivata, se žogata, jih mečeta v zrak in tekmujeta, kateri jih bo več zadel z veslom, dokler eden od dečkov ne pade vznak v vodo. K sreči je bil dober plavalec in je sam zlezel nazaj v nizek bel gumijast čoln. Lep posnetek, počasna vožnja skozi pomaranče, malo naprej je bilo nekaj na pol gnilih ananasov zelenjave. Očitno se je prevrnil kakšen čoln in je tok prinesel to nesnago v mrtvo zalito ulico. In zdaj gledam posnetek selitve knjig, ko je bila že napovedana povodenj. Težki tovornjaki vozijo knjige v novo univerzitetno knjižnico. Na tone jih je. Poseben sklop o knjigah. In kasneje, ko je bila voda nekako do prvih nadstropji hiš v mestnem jedru, so se še našli razni prekupčevalci, ki so plenili preostala stanovanja in stvari preprodajali kar na čolnih. Glej no, slike, kipci, knjige, majhni predmeti, celo zanimiva svetila … In potem se zavrti posnetek s čolnom polnim knjig. Na premcu sedi starec, z izjemno gosto sivo brado in s sivim klobukom in v temnozeleni pelerini. Prav počasi vesla mimo hiš, nekam v predmestje med breze in kostanje. Čoln ustavi ob neki hiši, vzame steklenico in nagne, očitno žganje. Potem pobrska po kupu knjig, vzame eno v roko in prebira. Kamera pokaže celo naslov in letnico izida – 2010. Prelistava in bere. Pa vzame naslednjo, že zelo razmajano in natrgano, neka pesniška zbirka, pa naslednjo. Počasi ustvarja kupčke, najbrž jih sortira. Naveličam se tega dolgočasnega kadra in preskočim na podvodne posnetke zdajšnjega mesta. Videti je ostanke hiš, mostov, palač … Celo tok nekdanje reke je nekako viden. Ja, tile močni vibracijski tokovi res dobro očistijo mulj, v bistvu ga prestavijo na drugo mesto, ga na nek način odpihnejo na periferijo. Ko delajo te vibracije, je ves promet na jezeru ustavljen, kar je razumljivo. Kamere se dolgo zadržijo nad pokopališčem, kjer so nekatere grobnice osvetljene s posebnimi podvodnimi svetili, ki so tam ostala menda skoraj celo stoletje, in je bilo moč videti te lučke skozi vodo. Tako razsvetljavo so si privoščili samo najbogatejši, celo pokopališče pa je bilo zaznamovano s posebnim vencem laserske svetlobe, dokler ni gladina dosegla današnje višine in bi bila taka razsvetljava preveč potratna in prevečkrat nevidna, ker se usedline hitro nalagajo. Preskočim te morbidnosti, pokopališča in to. Ugasnem ekran, se razpotegnem po ležalniku in v mislih še enkrat vidim majhne lučke, ki so pod vodo. Potem se spomnim, da sem pred tremi leti videl prav posebno pokopališče visoko zgoraj na severozahodu, v neki čudni deželi. Tisto, joj … Tam imajo navado, da pokojnike spravljajo v lesene zaboje in jih pokopljejo v zemljo, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi na vrhu pustili posebne steklene odprtine, sicer prekrite s plastjo zemlje, a poseben mehanizem lahko odgrne tisto zemljo in svojci lahko pogledajo, kako jim sorodniki razpadajo … nekateri so šli celo tako daleč, da so v grobove namestili posebne kamere in kar doma pogledajo, kako jim svojci razpadajo. Tam imajo prav posebno vero, častijo drevesa, zidajo male kamnite piramide, hodijo na dolga romanja do teh malih piramid, ki ima vsaka svoj pomen. Razložili so mi, da so to kozmične koordinate njihovih bogov, ki da jih je več … Ko sem kasneje Bodonovu to razlagal, mi je samo prikimaval, in mi povedal, da se pri nekaterih ostankih ljudstev dogaja fenomen ponovljivosti, da se pradavne podzavestne vsebine privzdignejo in dobijo družbeno veljavo. Globalna policija je bila že nekajkrat opozorjena, da se tam dogajajo, sredi gozdov, tudi okrutne stvari, žrtvujejo otroka … Obstajal je celo posnetek o tem, a so ga kriminalisti hitro umaknili iz vseh mogočih elektronskih mrež. Tja je bila poslana posebna opazovalna komisija, ki je odkrila, da se verski voditelji opajajo s posebno gobo in so res nagnjeni k takim deliktom, ki se jih je nekaj zgodilo. Versko skupnost so skrbno nadzorovali in uvedli strog režim vseh mogočih opazovanj, ki so hitro dala rezultate. Šlo je za nekaj kriminalnih dejan, od obrednega razdevičenja mladoletnic, do rezanja znamenj v kožo otrokom in zastrupljanje starčkov in stark – na ta način naj bi bilo umorjeno čez dvesto oseb, starostnikov. Glavnega verskega voditelja so zaprli in je še danes v neki ustanovi, versko skupnost pa so pustili, ampak so ji vsilili nekaj zunanjih opazovalcev. Nekaj piratskih posnetkov teh nemoralnosti je še ostalo in tu in tam se da še katerega na posebni mreži ujeti. Sam sem videl obredno razdevičenje petih mladoletnic – groza, pretreslo me je. Ne, tega vam ne bom popisoval, tega pa ne. Veste, vsako so pred obredom okopali in potem stlačili v nekakšen medvedji kožuh s čisto pravo medvedjo glavo … Dovolj, dovolj, kaj je bilo potem, naj ostane skrivnost, prav. Še enkrat pogledam na komunikator. Minda mi spet piše, da bi rada v živo klepetala z menoj. Zdajle, pa prav zdajle, ko sem tako razlezen in, joj, tista maserka … No ja, pred spanjem, kajpak, naj ji bo. Nastavim kamero, vključim prenos slik in … Minda sedi v najini spalnici, v beli tuniki. Takšna je najraje, v belini. Nora je na belo barvo. Hotela je, da jo v podobni tuniki posnamem, kako teče skozi zrelo žito. Nisem ne vem kako dober snemalec, a tisti tek je bil čudovit, potem ga je popravil Farioro, multivizijski umetnik, ki sem ga spoznal na neki univerzi, ko je predaval, kako nastanejo zvočne slike. Razpuščeni lasje ji najbrž dišijo po … čakaj, saj imava montirana detektorja vonjav in si jih lahko izmenjava. Prosim jo, naj ponese detektor k lasem, da bi rad vonjal njene lase. Seveda je ta vonj le približek tistega, ki ga občutiš v živo. Vonj je predelan v posebno informacijsko strukturo, ki so se jo naučili razumeti naši možgani … Mmmm, diši. »Dišiš, kako dišiš,« ji zašepetam. Ona pa se samo nasmehne na tisti njen zapeljivi način, ki me vedno znova začara. Pripoveduje mi, da je le našla soj virusov pri tisti deklici, da gre za novo stvar, ki je že klasificirana, a težko obvladljiva, ker ima ta virus to slabo lastnost, da se potuhne v skoraj vse telesne celice in začne delovati, kadar je človek v dobri kondiciji, in mu imunski sistem deluje brezhibno. Uporablja taktiko, da se zapne na posebne celice imunskega sistema, ki jih je na prebitek, kadar ta dela tako kot mora. Nova taktika virusa, nova … In zanimivo, če človek takrat zboli za kakšno drugo boleznijo, se ta virus potuhne, ima posebno latenco, odporno na visoko temperaturo, ki jo vzbudi običajna infekcija. Sila pa je neodporen na zakisanost. Upanje je, saj ga intenzivno preiskujejo in že delajo poizkusno cepivo. Vse, kar narava naredi, naredi prav, tudi protiviruse … Mi Minda drobi, razčesana, hotna … Povem ji, da bo naslednji vikend že lahko priletela sem dol, da se bova sprehajala po jesenskem gozdu ob velikem jezeru. Kima mi, si meče lase čez ramo, zeha … Majčkeno me grabi ljubosumje, ker vem, da se okrog nje rad suče neki mlad zdravnik, ki je k njim prišel na brezplačno prakso. Čeprav imava odprto zvezo, me včasih zagrabi prastar gon po posesti žene, ženske … In ko sem nekaj dni nazaj bral o sistemih, ki so dovoljevali imeti več žena, se mi je zdelo, da je to na neki način biološko bilo opravičljivo. Celo Bodonov me je v tej domnevi podprl. Prišla sva do zaključka, da je bil tak sistem pač nuja, ker so potentni in sposobni samci bili sposobni poskrbeti za obširen zarod in so se temu ustrezno namnožili sposobnejši posamezniki, geni, ki so te sposobnosti prenašali iz roda v rod, dokler ni prišlo do naravnega izrajanaja, do neke informacijske napake v prepisu genov. Tako, ugasnem komunikator, se razlezem po ležišču in ugasnem razsvetljavo, ki počasi pojema. Pripravim si slušalke in glasbo. Dan je dopolnjen, si rečem. Mehkoba ležišča me hitro vleče v vrtinec spanca. Pa se spomnim, da sem pozabil pogledati razpored za naslednje dni, ki mi ga je posredoval vestni Gero. Sobota nič, počival bom, bral, se sprehajal. Nedelja. Ob desetih delovni zajtrk z nekaterimi verskimi pedagogi, ki bodo tudi prispevali korpus besed, ob dveh kosilo, ob osmih zvečer pa drama v posebni dvorani za povabljence. Ah ja, naporen dan bo, naporen, si šepečem in si podstavljam blazino, nekoliko premehko za moj okus. To zdaj ni pomembno, ker sem tako utrujen, da bom takoj padel v dupline spanca. Tik preden me zares vzame, pa vidim drobno sličico majhne deklice, ki se je igrala s psom na terasi v našem naselju tam zgoraj … In potem je psa zaprla v nekakšen kovček in odšla z njim v hišo. Uboga živalca. Sem tudi jaz zaprt v nekakšen kovček časa in me prenašajo sem in tja, sem tudi jaz tak psiček, s katerim se igrajo …? Nič, jemlje me!