Božični sneg

Pričelo je snežiti; to vejo vsi. Še ena stvar, ki je znana vsem, je ta, da je pričelo snežiti na božični večer: ob tisti uri polsvetlobe, ko se ne zgodi nič, ko svet le obstaja; ko je še malo prezgodaj za pripravo intimne družinske božične večerje. Takrat je pričelo snežiti. Ni se ustavilo do novoletnega večera, in vse, tudi največje zadrgnjeneže, je preplavljala neka otroška razigranost, saj se je tisti vedno izmuzljivi »beli božič in novo leto« končno zgodil.

Novoletna praznovanja so bila taka kot vedno, le da so bili vsi veliko boljše volje. Socialno sprejemljive droge v likvidnem agregatnem stanju niso botrovale nobenemu pretepu ali prometni nesreči, ampak so poskrbele za nerodne ljubezenske afere, ki so naslednji dan bile le še sladek spomin, glasbeniki na odrih so prepevali svoje najlepše in največje hite, obenem pa organizatorjem teh dogodkov niso zaračunavali višjih cen svojih storitev, kot je bila navada v preteklosti. Optimisti bi rekli, da je bil svet skoraj idealen. Skoraj preveč idealen.

A snežiti se ni ustavilo tudi naslednjih ducat dni. Odročne vasi v gorah so bile že nekaj dni prepuščene same sebi, saj so plužne službe imele svoje prioritete, najširši pasovi temnega asfalta so morali biti čisti najprej, nato malo ožji in tako naprej; belih kosmov pa je bilo dovolj, da je zmanjkalo časa za tiste najožje ceste, ki so bile ukleščene med sedaj težko obložene smreke in jelke, nad prepadne stene in pod gola prepišna pobočja. Otrok to seveda ni zanimalo preveč. Snega je bilo dovolj za snežaka pred vsako stanovanjsko hišo, četudi ga je čez noč pokrila nova odeja; na tratah med mestnimi stanovanjskimi naselji pa je šmrconosna mladež kar tekmovala, kdo bo uspel zgraditi največjega. Snega je bilo pač dovolj. Tisti z najdaljšim spominom so jih skozi stekla toplih hiš gledali in se spominjali; take zime pa res še ni bilo.

Na nekaterih parkiriščih ni več bilo moč razločiti kje je vozilo in kje ga ni, le manjše neravnine na kristalno beli podlagi so namigovale o morebitnih podsnežnih artefaktih. Problemi so nastali pri dobavah dobrin: trgovine so se že dodobra izpraznile, in le še redkokatera je zmogla dohajati povpraševanje.

A snežilo je še vedno.

Koledarsko gledano nekje takrat, ko bi v prisojnih legah že pogledali prvi zvončki, je bila ledena prevleka dovolj visoka, da so iznad nje kukali le še dimniki, zgornje tretjine dreves in visoke stavbe. Odločevalci, ki bi lahko tak čas porabili za planiranje poletnih investicij v mestih, državah in ostalih skupnostih, so reševali, kar se je še rešiti dalo. Krizne rezerve, vojaška pomoč; denarna pomoč pač ni bila potrebna, saj skoraj nisi imel kaj kupiti; a vse skupaj je imelo pozitivno ironijo; sneg se je vsaj topil: pitne vode, čeprav mrzle, je bilo dovolj. Nekateri so se še trmasto upirali naravi in svojo energijo trošili za odmetavanje snega, a iz dneva v dan je bilo manj možnih odlagališč. Medtem, ko so tisti, živeči bližje trdnim tlem, že začeli z inovacijami na nove življenjske standarde, so stanujoči v najvišjih nadstropjih stolpnic in blokov bili blagoslovljeni z inverzijo post-apokalipse. Belina, kamor je segel pogled, z le tu in tam videnim betonskim izdelkom, s sivimi oblaki, ki so poljubljali obzorje. Seveda je še vedno snežilo.

Datum ni bil več pomenben in marsikje ni več obstajal. Električne povezave so padle; življenje se je nadaljevalo v temi. Baterijske svetilke, polnjene z garažnimi izumi človeštva, ki so tako ali drugačno obliko energije pretvarjali v električno, so bile edini vir svetlobe v ledenih tunelih, ki so povezovali skupnosti; moč ljudi, oziroma, bolje rečeno, toplota ljudi je bila v številkah, nekoč naselja so bila združena v eni ali le nekaj hišah, kjer je naravna toplota telesa pomagala tudi drugim, ostale stavbe pa so bile počasi porabljene za kurilni material ali za morebitne bodoče izume.

Le še od časa do časa so prišle govorice, da še vedno sneži. Vedno je snežilo. Za rajo, kopljajoč temne tunele, to dejstvo ni spremenilo nič. Vsaka skupnost je poiskala svojega boga, svoj pobeg iz realnosti k nečemu večjemu: od klasičnih starčkov v oblakih in rogačev v ognjenih bazenih in mnogorokih orientalk, do novih, temačnejših, prijaznejših ter krvoločnejših bitij, ki so jih obupani možgani videli v večnem snegu.

Minila so leta. Po tem, ko je osnovno preživetje bilo bolj ali manj pod kontrolo, ko so se vlade in avtoritativni režimi polomili kot veje v zimi, ko so se naveličali rudariti in kopati, so se nekateri ozrli pod svoja stopala, spet drugi, bolj pogumni ali pa le nori, nad svoje glave. Malokdo se je še spomnil sonca, zelenih listov in tekoče vode. Malokdo je še sanjaril ob nenehnem delu; iskanju hrane v ledeni skorji, popravljanju priprav, ki so omogočale lažje preživetje. Deteta so bila rojena in so odraščala v večnem hladu in temi, ljudje so si izmišljali nove načine preživetja, pridelave hrane in vode, ter komunikacije. Življenje je teklo naprej.

Verjetno je visoko nad vsem tem, nad kilometrsko plastjo belega niča, še vedno snežilo.