burjac@ajd.sik.si

Berlinski poet

Po vsej verjetnosti si nisem izbral pravega kraja za samotni razmislek. Popoldanski park utripa v veselem raznoglasju teles. Razprostrte odeje obkrožajo balet kosmatih, nazdravljajočih podpazduh. Povsod okrog mene se sliši otroške napade teptanja na pomladne bilke. Še sam dodam prispevek k tej krpanki neštetih zmotnih hotenj in premičnih ražnjev, pripravljenih, da se zašibijo pod težo industrijskih klobasic. Razgrnem odejo in se usedem. Na rahlo zaprem oči in vpijam dišave odcvetajočih dreves, zgnetene s svinjsko-govejim eteričnim oljem. Ta mesna aromaterapija izvablja nasmeške na vrhu vratov pivskih steklenic, iz katerih rastejo roke, obrazi in povešajoči se trebuhi.

Tudi muha na mojem stopalu si očitno obeta obed. Počasi nožiclja, si lika krila in mane oči. Se je pravkar zbudila iz zimske otrplosti ali na novo rodila z vonjem cvetočih kostanjev?  Na videz lenobno raziskuje zaskorjano zemljo v mojem podpalčju, kot izkušen arheolog.

S pogledom preučujem situacijo in poskušam najti za odtenek manj obljudeno zaplato travnika, a zaman. Povsod so nagrmadeni ljudje. Trudim se odmakniti od tega vsesplošnega brnenja sveta in se potopiti vase. Moje misli se počasi opogumijo in zaidejo vstran, preskakujejo telesa, drevesa in čas. »Sem storil prav, ko sem se odločil za lažjo pot? Pozabil na krike svoje vesti, ki zahteva kesanje, trpljenje za storjeni greh? Po njenem bi moral poklekniti in stokrat odžebrati vseh deset kitic rožnega venca in si ob tem še s šilom prebadati koleno. Sem pač popustil želji, zaviti v poželjiv obet hitrega uspeha. Pa kaj? …«

V tistem trenutku mimo desne strani mojega vidnega polja pridrsa nekaj rjavega in prekine notranji boj, nekaj, kar je bilo nekoč čevelj, sedaj pa je le še žalostna zaplata usnja, ki jo skupaj držita neizmerna trma in rumen tekstilni lepilni trak. Brez opozorila name pade blag zvok besed v tem trdem jeziku, ustvarjenem za disciplino, poveljevanje in krivljenje železa.

“Für fünfzig Cent bringe ich dir ins Schwarze Loch der Existenz.”

 

Zmeden se obrnem proti izvoru glasu. Proti razpokanim ustnicam pod otobačenimi brčicami, okrog katerih raste ozek in izpit obraz. A to je le oder, iz katerega sijejo nesnovno modre oči, prodirajoče vame in skozme.

Moški se s šopom fotokopiranih lističev skloni k meni. Spozna, da ga ne razumem. In ponovno, sedaj v angleščini, reče: »Za majhen prispevek vas popeljem skozi črno luknjo eksistence«. Iz žepa potegne pisalo in na hrbtno stran fotokopiranega lista prevede recept za rešitev moje in vseh ostalih duš:

»Ležim poleg nenavadno dolgih poskusov preživetja,

zunaj, med rokami in nogami mojih dni,

brez biti.«

Muha še zadnjič pomenca z nogami in odleti z mojega presunjenega podplata.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice