Anton Medved, portret književnika

Topel sopuh se je razkadil v mraz. Žena, ki ga je prej objemala in tolažila, se je sedaj udrla v tla. Ostala je Šutna s svojimi svetilkami. Temperatura pod ničlo ga je za trenutek iztrgala prividom, ki so tako nazorno nadomeščali resničnost. Prividi so bili tako očitni, da je otipal kamniško svetilko, ko naj bi objemal ženo angela. Vilinska žena, v obstretu nebeške svetlobe, ga je objela materinsko in rahločutno, mu pobrisala potno srago na čelu. Bog te je poklical k peresu, mu je šepnila in izginila. Zdrsel je ob svetilki navzdol in se zazrl v svoje dlani. Mokre in prezeble so bile. Čutil je ledeno bolečino, ki je šla do kosti. Pogledal je v zvonik kamniške Marijine cerkve. Tam gori je plapolal obraz žene, ki ga je prej objemala. »Človek bi bil podoben zveri, če ne bi bilo umetnosti,« je dejala z zvonkim glasom, ki se je razlegal na nebu. Podoba je skopnela pred sanjskimi očmi in potem se je prebudil. V skromni sobici, v župniji, na Turjaku. Na nebu so se še lesketale zvezde. Sam se je počutil kot težka Saturnova luna, zato se je zakopal pod odejo, Dihal je in vonjal sobno vlago. Vsa ta leta je pritajeno mezela skozi slabo izolirane zidove. Zdrsel je v spanec, ki ga je pokril bolje od odeje. In potem je pljusknil na njegovo uho zdaj že pozabljen glas ljudskega učitelja: » Hruška je samorasla. Drevo, ki jo vidimo, je divje in necepljeno, vendar sadeži niso nič manj sladki, kakor hruške žlahtnih sort. Takšni pa bodite tudi vi, učenci, vsak naj se v svojem poklicu izkaže kot dober. Prihajate iz odročnih krajev, vendar so vas ti kraji pripravili za boj v življenju. Naj divjost najde pot v uglajenost. Naj na vašo vas ostanejo najlepši spomini, če vas ponese pot na široko cesto življenja.« Moral si biti trdobučen, da si preslišal stavke ljudskega učitelja, ki so bili po eni strani tako domači in resnični, po drugi  strani pa tako nenavadni in čudni. Sedaj v času bolezni, prisluhov in pretirane umetniške preobčutljivosti so Antona Medveda odžejali v tem pustem svetu samote. Ko je studenec usahel in ni prave pijače za njegovo žejo, pridejo prav takšni spomini. Ko ni sorodne duše in je večina tako predana posvetnim opravkom. Bil je  med farani, ki jih razveseljujejo in žalostijo malenkosti. Njihove duše nimajo velikih sanj. Njihove duše ne širijo krila v vetru umetnosti in znanosti. A tudi za to potrebnega notranjega boja ni, je ugotavljal Anton po številnih sobicah slovenskih župnij. Jutro ga je zaščemelo v obraz, sončni žarki so lili v sobo. Sonce je pogrelo staro pohištvo in vzduh v hiši je postajal domač. Gospodinja mu je prinesla juhe: »Gospod mora jesti, da se bo kmalu dvignil iz postelje in šel med farane…« Pomagala mu je, da je srebal juho in spominjala ga je na ženo, ki ga je v sanjah tolažila pod kamniško svetilko. Na ženo iz pravkar končanih sanj, le da je mehko dolenjsko dejala: »Ankar ne vstajate, zaspite še malo.« In je zaspal. V sanjah se je prebudil pod kamniško svetilko. Sključen pod njo je zaslišal zven lakastih čevljev. Zven je odmeval v Šutni, sredi Kamnika. Pričakoval je, da bo v ranem jutru zagledal gosposkega človeka, ki v ranem jutru stopa novemu dnevu naproti. Spočitega in vedrega moža, ki ga bo vsaj malo potegnil iz čemernosti s pozdravom ali prijaznim stavkom. Zagledal pa je brkatega piskrovezca, ki se je podjetno pojavil z velikim kovčkom. Zdaj zdaj bo pognal kresilno kolo, da  bodo noži kamniških gospodinjstev zažareli in se bo od njih zaiskrilo, Toplota mlačnega železa bo tako segla vse do ročajev. Možak bo brusil nože in vmes prodajal bižuterijo. Za drobiž bo prodajal ceneno okrasnost, ki bo krasila okoliške kuhinje. »Ali gospod postopa, nima drugega dela,« je prestrelil z glasom tišino sredi Kamnika. Ali gospod postopa,  stavek ga je švisnil v obraz kakor bič, ki pušča skelečo in pekočo bolečino. Hotel mu je odgovoriti, da je pod svetilko pristal, ne po svoji volji, nikakor ne po svojem ravnanju… Hotel mu je reči, da je bolan in da mu je iz dneva v dan težje. Usta so bila presušena in lepila so se mu, kakor bi v njih žgalo neznosno poletje. »Ankar do gospoda, gospod je bolan,« ga je prebudil glas in sonce je stalo visoko nad župnijo. Gospodinja je spodaj, v predverju, prepričevala nekoga, da ni umestno motiti bolnika, ker se ta bojuje z boleznijo. In že je pred njim stal brkati mož z izzivalnim pogledom. »Zavoljo plačila sem tukaj, novi stoli in miza,« je dejal mizar in gledal župnika Medveda z neprizanesljivo uradnim pogledom. Antonu je odleglo, češ, vsaj ne bo vprašal, če postopam in se ne bo širil do nosnic vonj po vročih nožih. »Nisem pozabil na vas Cene, samo omagal sem, grozno me je položilo v posteljo, kakor vidite,« je dejal za bolnika s precej jasnim glasom. Trenutek za tem so se po lesenem podu zakotalili štirje srebrniki z zvokom, ki si ga je mizar  Cene na moč želel. »Mizarja sem želela zadržati,« je opravičevala položaj gospodinja in si vznemirjeno brisala roke v predpasnik. Mož je tiho pobral velike kovance in izustil: »Ampak to je preveč…« Župnik je sedaj pogledal brkatega moža s stvarnim pogledom: »Doma sem iz Vrhpolja, pri Kamniku, tam je navada, da sosed sosedu ni ničesar dolžan in da so vsi dolgovi poplačani. Raje več, kakor manj. In vi ste prišli, da bi bilo več, ne da bi bilo manj.« Gospodinja je občudujoče pogledala gospoda, še tako bolan in onemogel obvladuje položaj. Bolezen ga je izčrpala in posušila, vendar mu ni vzela razsodnosti in volje. In njegova morala ni ostala samo na prižnici. Antona je ponovno zmagal spanec in kovček z bižuterijo se je razsul pred cerkvijo. Brkati krošnjar je pobiral svoje imetje. »Veliki gospod na nebu razsoja, kdo je postopač in kdo ne. Onemogel sem zdrsel ob svetilki, zakaj življenje do mene ni bilo zmeraj prijazno in na udarce življenja se odzivaš nič manj in nič več, kakor po človeško,« mu je odgovoril Anton z glasom puščavnika preroka. Krošnjar je pobiral svoje imetje okrog cerkve. Pobito in osramočeno je gledal v tla. Takrat se je pojavila žena, takšna, kakršno kiparji klešejo v nagrobni kamen in bolnemu župniku pokrila obraz s satenasto ruto. »Bog te je poklical k peresu…«  Čeprav je bil svetel dan, se je okrog svetilke naredil svetlobni obstret. Močnejši od dnevne svetlobe.