Cvetanija 5

Mačke se ženijo

Tako, zdaj vas bomo peljali v naslednjo zgodbo v grofiji Cvetaniji. Ste za malo bolj resno, morda tisto, kako je skušal učeni Čukaš dopovedati polžem, da ne smejo objedati grofovske solate. Ne, ne, ta pride na vrsto kasneje. Še vedno smo v hladnem februarju, tam smo ostali, Aja in njeni trije mucki, godni za ženitev, razposajeni, polni nagajivosti, no …

      Aji se je sanjalo, da je nad gradom letel velik labod, ki ga je prejšnje poletje videla na nekem jezeru, kamor so se peljali na izlet. In v sanjah je bil velik, zelo velik. In spet je bilo jutro, čemerno, hladno. Niso ji še zakurili, hlapec se je obiral,  najbrž je preskočil njeno sobo in šel najprej k starejši sestri, šestnajstletni gospodični, bratoma je nanesel drva že popoldan, sama sta si kurila majhne peči, nista imela kamina. Saj tudi sestra ne; tudi ona je imela železno pečico in veliko dimno cev. Samo Aja je imela v kotu kamin, to pa zato, ker je bila tista soba včasih tajnikova, tega pa so preselili. Pred hlapcem je v sobo prišla stara Marija, se jezila nad Tinetovo nevestnostjo, ki je imel na skrbi kurjavo. Nejevoljno je služkinja razgrinjala težke zavese in govorila:

      »Pa je še kar mraz, jutri bo prvi marec. O, pa sem že našla zvončke, sem. Dol ob potoku. Jutri ti jih prinesem in jih postavim v stekleno vazico na tvojem pisalniku. Bo prav tako?« jo je vprašala.

      »Zvončki pravite, lepi beli. Ja, ja, kar prinesite. Čukaš mi je včeraj razlagal, kako so ti zvončki prvi, in naznanjajo novo rast. Razložil mi je tudi, da imajo čebulico v zemlji, da je tam skrita nova moč za rast. Aja, kaj pa tiste čebule, ki jih kuharice režejo, kaj pa iz tistih zraste, če jih damo v zemljo?« je bila Aja radovedna.

      »Oh, ljuba moja. Tiste pa zrastejo iz manjših čebulic in zelena stebla imajo. Jih še nisi videla na vrtu, na oni strani zidu, spodaj, kjer raste še vse drugo, fižol, korenje, ki ga ne maraš, pa solata, grah, tega maraš, kaj?« je bila Marija prizanesljiva.

      »Grah, grah, ja maram, maram. Potem pa …« je Aja pomolčala. Prepovedano ji je bilo omenjati prdenje. In navajali so jo na to, da se tega ne počne pred drugimi, da če jo prime, mora ven, drugam, kakorkoli.

      »Ja, ja, človeka napne, kaj pa. No, grem po Tineta, da mi da netivo. To je pa že od sile, da klepeta z Viko. Veš, tvoja sestra je že punca, velika punca, mlada ženska. Ne vem, če je pametno, da ji še vedno kuri ta, ta … Hudič ga vzemi, žganje krade, pije … Včasih pijan poje, ko cepi drva, sem ga že slišala, ja. Pa če bi vsaj pel – samo kruli, pijanec pač. Tako kot njegov oče, ki je tudi delal v grofovskih gozdovih in ga je polomilo. Grof so ga vzeli v službo iz samega usmiljenja, ker je družina ostala brez hranitelja, potem ti pa takole … No, grem, da bo vsaj malo toplo, preden te napravim z k fruštku, no. Mamam so naročili, da danes moraš biti lepo počesana, urejena, ker pride še en učitelj na grad, ki te bo poučeval klavir, tako so rekli mamam. Klavir, oh,« je zavzdihnila Marija.

      »Klavir?!« se je čudila Aja.

      »Klavir, ja. Saj ste sami pokazali voljo do, do te zvočne omare, ne,« je bila Marija radoživa.

      »Ja, ja, raje kot violino. Mamam so mi dali na izbiro, oče pa so rekli, da imam več darov za klavir. Vika, ona pa vleče tisto violino, da kar boli. Dela se, da zna, pa ne zna, ne,« je bila Aja neprizanesljiva.

      »Ljubi otrok, jaz se na glasbo ne spoznam, na cerkveno petje še, tam pojem, drugo pa. No dol na trgu in v vasi, včasih slišim petje, tisto mi dopade. Gosli in klavir, kaj pa vem. Moje uho tega ni vajeno. Na kmetih imamo samo petje, tako je to. Tako, dnevni razpored bo tak: ob pol devetih zajtrk z grofom in mamam, oba brata, Vika pride kasneje, ker, kaj pa vem, nimam je jaz na skrbi. Cilka skrbi zanjo, mlada Cilka. Ob enih je kosilo, potem imaš en uro prosto, ob pol treh pa klavir, ja,«

      »Ja, ja, je že v redu. Sem razumela navodila, sem,« se je Aja vdala.

        Sonce je popoldan že pridno sejalo zlate, tople cekine; polno dvorišče jih je bilo. Aja se je odtihotapila proti konjskim hlevom, da bi preverila, kako je z mačjo kajžo. Zavedala se je, da se mora brezpogojno držati dnevnega reda. Učitelj klavirja je že prišel, z očetom sta srebala tisto črno reč, kavo, so ji rekli. Menda so jo zanesli od drugod. Pa se je stisnila ob zid in čisto po tiho prišla do mačje kajže. Srce ji je močno udarjalo. Potem pa je zaslišala:

      »Ti, Tom, si že bil zadaj za gradom, v vasi. Kakšne punce so tam, ej. Madona, celo noč sem se klatil, vse me boli. En starejši maček me je pregnal. Debel, večji od mene, ja. Pa sem mu ušel, no, malo me je že šavsnil, glej, tule, glej, tu mi manjka šop dlake. Ja, tisti vaški, eni so prav grozni, nič vzgojeni, mačkice, pa, ej …«

     »Daj mi mir, ne ljubi se mi zdaj. Pa ravno sem zadremal. Saj veš, da sem bil spodaj na trgu in sem lovil mestne punčke, mestne razvajenke. Madona so fine, nič jim ni mar. Ko so pa zvedele, da prihajam iz gradu, o, to bi moral videti, kako so stopale, kako so se zvijale, mahale z repi, to, to je bila parada,« je leno odgovarjal Run.

      »Ha, mestne, ah, daj no. Razvajene so, izbirčne. Jaz raje zaleze med vaške, čeprav so tam mački bolj divji, bolj bojeviti. In menda veš za pravilo, da se grajski nikakor ne smemo ženiti med vaškimi. Med mestnimi, menda še, meda vaškimi pa ne. Da je tako tudi pri ljudeh, sem slišal. Ja, da boš vedel, o tem je govoril Čukaš, tisti debelinko. Razpravljala sta z grofom. In veš, kaj je rekel debelinko? Rekel je, da je vaški živelj neotesan in potreben izobrazbe.«

      »Oh, Run, daj no. Glej sonček sije skoz lino, pa prav name, blagoslov za popoldanski dremež, ti pa nakladaš, nakladaš, do amena nakladaš.«

      »Oprosti no. Ti, kaj pa pomeni, da si neotesan? Tega še nisem slišal in ne vem, kaj bi to pomenilo. Čakaj, tesati, tesati, menda trame tešejo, to sem slišal, videl tudi, ko so popravljali hlev, ja. Trame so tesali, ja. Kako pa je potem človek obtesan, s sekiro? Ne, ne, ne razumem te visoke človeške govorice. Ti pametni ljudje, tako čudno govorijo, čuden jezik, včasih prav čuden, menda latinščino. Naš mijav je mjav v vseh jezikih. Otesan človek, ah, kdo bi se zdaj s tem mučil. Pred dnevi sem bil v sobah debelinka. Da ti vidiš, zemljevidi, kamni, knjige. Ne boš mi oporekal, da ne znam brati, ti in Dor ne znata, jaz pa. Prvi sem znal abecedo in prvi znam brati, tako,« je dorekel Run.

      »Bi prosim nehal, glasen si. Saj maček ne more počivati, če je tako govorjenje. Tiho bodi in počivaj, če misliš spet v nočni lov. Jaz bom zagotovo spet šel do mlinarjevih, lepo mladenko imajo, lepo. Njena dlaka je snežno bela, le na tačkah ima malo rjavine in na glavi, drugače je pa snežno bela, kraljica, princeza, o … Komaj čakam, do jo spet posmrčkam,« se je Tom raznežil.«

      »Ja, ja, ko se maček zaljubi, o mijav mijav …«

      »Nehaj, nehaj.«

      »Daj Tom, vem, kako je, ko si zaljubljen. Jaz sem hodil tulit pred neko vilo spodaj na trgu. Lepa mestna mačkica, lepa, tigrasta, živahna. Pa so jo zaprli, samo na oknu je še. Jaz sem pa tulil in tulil, potem pa sem dobil poleno. Vidiš, pa sem se premaknil v vas, kaj pa hočem. Tako to je, v tem času, ko se mački ženimo. Tako to je. Ti, naš Dor, že drugo noč ga ni. In Aja, že dva dni ni prišla v kontrolo. Se ti zdi to kaj sumljivo?«

      »Narobe sklepaš. Veliko dela ima, šola, klavir, ah … Ona še ne ve, kaj so ljubezenske težave, še ne, vsaj upam. Čeprav, deček iz mesta, sin nekega inženirja, tisti, plavolas, dve leti je starejši od nje, resen, lepo počesan. Ja, ja ti povem, drugače se gledata. Sem videl, pred dnevi. Mali se je šopiril, da njegov oče riše mostove, gradi hiše. Menda grof razmišljajo o novem mostu, stari je majav, škripa, lesen je, zdaj pa naj bi zgradili kamnitega, večnega. Slišal sem to, slišal. In sem ju gledal. Sprehajala sta se pred gradom, jaz pa sem oprezal skozi staro lino. Joj, kaj vse sta klepetala. In povabil jo je na praznovanje rojstnega dne v marcu, si misliš,« se je bahal Tom.

      »Zalezoval si ju, saj nista miši, daj no Tom. Pusti ji veselje. Saj sem tudi jaz videl, kako so ji gorela lica, saj veš, tisti dan, ko je padal dež in nas je imela spet zgoraj v sobi. Si pozabil, da je tisti fant prišel na grad k uri latinščine – Ajin učitelj, saj veš, uči tudi otroke premožnih s trga, no. Pa ti pride s kočijo, v sivi pelerini. Aja pa stoji ob oknu in gleda in gleda, pa taka lepa rdeča lička je dobila. Veš taka, kako naj ti razložim, taka kot so jeseni tista jabolka v nasadu, saj veš, kjer zalezujemo miši, ki se skrivajo v luknjah pod prašičjimi hlevi. Pa koliko jih je tam, saj, saj. Hrane imajo, pomije in to, saj,« je modroval Run in se pretegnil, potem pa kar obstrmel. Zazdelo se mu je, da je nekaj zagrnilo sonce. Pa ga je res. Ajina senca je padla čez rešetke mačje kajže. Pol glave je imel v senci, pol pa obsončene. Velike oči je naredil, velike in preplašene.