19. Vila ruj

Jutranja kava jo je tolažila, ko je sedela na terasi in vdihovala voljiv zrak; dišalo je po soli in po neki neznani vznemirjenosti. Ošinila je stensko uro v veliki dnevni sobi, še tisto, ki ji je merila čas na Krasu. Dala jo je renovirati, namazati, da ji zdaj meri drugačen čas. Ogledovala si je skodelic in usedlino kave. Nekaj čez sedmo šele, je ugotavljala. Tale, baje je pravi kitajski porcelan, kaj pa vem. Sestra A. je pravi ekspert za te reči. Z možem sta se zapičila v te starine, da je že kar hudo. Pa koliko je tega, oh. No, zadnje čase najraje pijem iz te skodelice. Prej sem hodila na kavo ven, v tisto kavarno. Enkrat sem tam srečala enega čudnega tiča, izdajal se je za umetnika, sicer Slovenec. Čuden je bil, čuden. Fantaziral je o tem, da bi napisal zgodovinski roman o Kosovelu, o tem sva se zapletla. Bilo je slučajno, brala sem Primorski dnevnik, ko sem ga odložila, pa me je lepo kulturno, v čisti slovenščini, vprašal, če smem. In na zadnji strani je bila slika Kosovela. Omenjali so njegovo življenje, kratko, kratko … Pa je kar začel, da je ta kraški poet dobesedno zgorel v pesmih, da je zanetil požar, da je … In še je govoril, da ima res take načrte, samo da … Ne vem, zmeden je bil. Pa jih nima niti petdeset, se mi zdi. Kavarna je bila znano zbirališče slovenski intelektualcev v Trstu, vem, to, vem. In enkrat sem tam naletela na starejšega advokata, belolas je bil, z močno brado, rdečih lic. Prej mi je deloval kot kakšen kmet. Kar ponudil se je za sogovornika. Zunaj je malo vleklo, ne še prav pihalo, pa ti kar prisede. In mi začne razlagati, kako je njegova nona, nosila v Trst prodajat jajca in maslo, pa od daleč, tam nekje iz neke Trnovske planote, prav od tam. Tako živo mi je to pripovedoval. In ko da je prišla do morja, da si je dolgo namakala trudne noge. In ko je prvič okušala morje, da je tako kašljala, ker se ji je slana voda zaletela … Te ženske, koliko pešačenja, koliko trpljenja. In je še govoril, kako je prišel dol v Trst, našel službo in kar ostal. Da pa pogreša gmajne, gozd. Da si je kupil eno staro hišo, samo da nimam več moči, da bi kaj postoril, žena da mu je lani umrla. Ah, ti razočaranci. Ne, ne, ne hodim več, ne. Zdaj sem doma in čakam, čakam, kaj bodo na sodiščih dorekli, kdaj bo glavna obravnava, to čakam. Danes je posebna sobota. Devetnajsti marec, sobota. Danes bo slavnostna otvoritev vile. Gospod Blaž mi je poslal vabilo. To me je začudilo, res me je. Pa si moram priznati, da tudi ganilo. Vljudno sem mu odgovorila, da me najverjetneje ne bo, ker sem še vsa šibka od vsega. Saj sem res. Vsa zaslišanja in soočanje z Dinom, takrat in še potem dvakrat. Kako me je gledal, kako me je gledal!? Najbrž si je mislil: Zato se mi maščuješ, ker sem šel z drugo, kaj. Kriminalisti mu niso dali miru, dokler ni priznal, da je res predpisoval tiste tableta, da pa po njegovem mnenju niso bili odmerki usodni, saj da tiste dni mu niso bili dodajani, kar sem potrdila. Nazadnje sem mu dodala prejšnji vikend, torej tisti vikend, preden sem zbolela. Spet se je odpravljal nekam na Hrvaško. Videla sem, da si je pripravljal vodo z okusom, mislim, da z okusom grenivke, da, tista je bila. Pa sem mu jih nekaj nadrobila in dobro pretresla, da se je snov raztopila. In ko je prišel nazaj, na ponedeljek, tega se dobro spomnim, je tiste plastenke, še povsem polne, tri pol litrske, nesel v kontejner. Pa sem ga vprašala, trapa neumna, zakaj. Rekel mi je, da pregrete vode ne bo pil, da so se valjale po avtu, da bo kupil svežo, če bom kam šel. In tako so ugotavljali, medicinski eksperti, da za smrt najbrž niso bile krive tablete, ker jih je jemal v predpisanih odmerkih. In ker je ravno tisti teden imel kontrolo glede strjevanja krvi – vse je bilo v redu, tako piše v njegovem zdravstvenem kartonu, ki so ga le našli – Dino ga je skrival … Premetali so njegovo staro ordinacijo in ga našli … No, no … Če se spomnim vsega tistega. Ne, tisti teden mu nisem dosuvala tablet, prej pa samo občasno, kadar sem videla, da se odpravlja od doma. Še celo v termovko z močno kavo, tudi tja. Pa je moral nekaj slutiti, saj je enkrat omenil, da je imela kava čuden okus, da ni bila zadosti sladka, da jo je kar zlil proč in se ustavil na črpalki, da je spil dve kavi. Ni bil neumen moj T, ne. Ko sme bila bolna je neredno jemal zdravila, to pa. In ga je kap, to zdaj z gotovostjo vem, kap gaje. Pa je bil res potreben tak cirkus, da smo ga … In toliko let brez groba … Če bi ga takrat … Pa me Dino sploh ni vprašal, kdaj sem mu nazadnje dosula tablete, ne … Kar paniko je zagnal, kar dajmo, dajmo … Vse je on skuhal, vse. In T. je vedel, da je tisti naš doktor malo tako, tako … Enkrat mi je celo omenil, da bo šel po karton k njemu in ga nesel k zdravnici v zdravstvenem domu, da se je že menil. Ni mu šlo v račun, da ga pita s tistimi tabletami, ko bi pa lahko ostal samo na aspirinu, tako kot njegov brat, žal tudi že pokojni, kap. In najbrž je tudi vedel, da se z doktorjem tudi ljubčkava, saj je ne večer namignil, če sem dobro medicinsko oskrbljena, prav tako je rekel. Majhen kraj smo, pa se je hitro razvedelo. So mu že prišepnili, so mu, zagotovo. In eno jutro, mi je ob kavi rekel: Ti, a ti ta naš doktor daje Hofmanove kapljice? Kako neumno sem ga gledala. Kakšne kapljice, bedak, kakšne, sem mu rekla. On pa se je samo skrivnostno nasmehljal in še dodal: Pravijo, da ima dobro kapalko za te kapljice. Takrat mi je pa potegnilo. Grižljaj žemlje mi je ostal v grlu. Zakašljala sem. Ne, nobenih kapljic mi ne daje, pa tudi masaže ne, če te to zanima. Raje skrbi za svojo mazalico, da bo dobro mazala, sem mu vrnila. Samo zasmejal se je in šel v svoj kabinet. In ko sem enkrat Dina vprašal, če je sam že poskusil pijačo s tabletami, me je energično prepričeval, da je to preveril pri kolegu farmacevtu, ki mu je vse razložil o topljivosti in mešanju. Sama pa sem enkrat za hec naredila požirek vode z okusom. Zdela se mi je taka, kaj vem, bolj grenka. Pa sem odprla drugo plastenko z istim okusom, bila je drugačnega okusa, se pravi … In kava, tudi to sem poskusila, bila je malo bolj grenka, pa sem dodala več sladkorja in se je okus skril. Dostikrat sem pozabila na sladkor … T. je maral zmerno sladko, mogoče za to, kaj vem. Prav dostikrat mu jih nisem dala v kavo, doma nikoli, le za v termovko, to pa … Pa več sladkorja, ampak, kaj pa veš, če je res spil tisto brozgo. O, zdaj se spomnim, da je potem začel sam kuhati kavo za na pot, češ, da mu ne naredim več prave … To sem Dinu zamolčala, preiskovalcem pa ne. In medicinski izvedenec je povedal, kakšna količina tistega zdravila bi bila potencialno nevarna  – daleč od tistega, kar sem sama počela, daleč. Sicer je Dino vztrajal, da naj bi mu dajala več in večkrat, doma si nisem upala. Dinu sem govorila, da to vestno počnem, pa nisem, ne. Nisem hotela gledati, kako se T. kremži ob kavi ali pa ob čudnem okusu mineštre. Hudič od doktorja, ta naj bi si jih nasul, ta. Pa naj bi sam preizkusil, kako to gre. Samo teorijo je poznal, dejstev pa ne. Kaj le fantaziral. Danes vem, gnal ga je pohlep, premoženje, to ga je gnalo, to. Tista njegov nova, tista je podedovala po teti malo bogastvo, zato se ji je nalimal, pa še hiša v Lj8ubljani, pa delnice, pa, kdo ve še kje kaj. Zavohal je denar, ta pes … No, zdaj bo pa vse potihnilo. Sodišče bo svoje povedalo. Moj pravnik pravi, da ne bo hudega, da če bi se zgodilo zaradi tablet, se gotovo ne bi doma, da ne delujejo kumulativno, da je veliko olajševalnih okoliščin, da tudi Doktor je le malo kršil etiko, ker je šlo samo za navidezni poskus, premalo odkrit, ker … Skrunitev trupla, to pa ja, to ostaja … Nič, počakajmo. Jaz sem pripravljena, Dino pa najbrž tudi. Saj se slišiva, stoka, da … briga me zanj. Zdaj imam celo vilo tu v Trstu. Gospa ni unesla pljučnice, ne. Poleti bom dala spodnje prostore prenoviti in jih bom oddajal, pa bo dodaten zaslužek, če prav, denarja mi ne manjka, samo družbe, te mi vedno bolj manjka, prave družbe. Lezem v leta, ko … jo je nenadoma zalila tesnoba. Pa bom šla, malo se bom zapeljala na Kras. Zdaj imam nov avto, se še privajam. Končno sem prišla do avta, ki mi ustreza, majhen, okreten, zadosti močan in bel, bel. Drugih barv ne maram. Ja no, saj se res hitro umaže, a imam blizu avtopralnico. Pridni fantje so, zdaj se že poznamo. Do kosila bom nazaj, se razume. Danes bom šla v ribjo restavracijo, jedla bom morskega psa na žaru pa malo zelenjave in za sladico. Ah, tiso bom pa šla k onemu Albancu, tiste bele, kaj že, šamšnite ja, tiste obožujem. Tudi po dve pojem, če prav mi je potem malo slabo. Tako je, zredila sem se, še bolj. Preveč jem, ta moj doktor … Ja, pa mi je rekel, da imam rahlo poapnele žile, da je ultrazvok pokazal. Na levi žili v vratu, tisti, ki pelje v glavo. Ma kaj me briga, živela bom, dokler bom sama hotela, tako bo. Ko se bom naveličala, bom pa legla k … Ne, ne jaz bom pokopana kar v družinskem grobu v Sežani, tako sem pri notarki zapisala, nekakšna predoporoka. Dokončne še nisem sestavila, ker še zdaleč ni čas. Jaz bom živela sto pet let, tako sem si zastavila. Dobro, zdaj je malo krize in žrem, a na poletje, takrat pa, za cel mesec bom kam šla, plavala, bila vesela, pa najbrž sama. Se že najde družba. Sestra pravi, da bi se lahko dala že enkrat v mir, da … Zgrožena je bila in dva tedna sploh ni govorila z mano, češ, sta ga vlekla v grubljo, tako je rekla in zajokala. Ja, saj sva ga res. In da me je vabil na … otvoritev vile, ta … kaj takega. Ne razumem. Mar ta ne ve, kaj se spodobi, mislim. Po tistem sva se nekajkrat slišala, ker se je najbrž bal, da se bo v zvezi z lastništvom kaj zapletlo. No, z njegove strani je bilo korektno. Moj advokat mi je rekel, da bi gospod lahko zahteval vračilo kupnine in razdrl prodajno pogodbo, ker je pač prišlo do novih pravnih dejstev, in moralna škoda in psihična, pa vse to. Pa se je izšlo, dobro se je izšlo. Najbrž, če bi bilo drugače, vile ne bi nikoli prodala. Tam je lepo, tam je bil moj drugi dom. Naš stari dom, naša hiša, zdaj jo obnavlja sestra. Pravi, da bo spodaj oddala za frizerski salon, tako pravi, na vrhu, da pa bo malo preuredila, da bosta z možem kdaj pa le prišla na Kras in se vozila na izlete. Njemu, da je Slovenija lepa, da jo rad raziskuje. Ja, ja, saj. Kar naj, kar naj. Nič, odpravila se bom. Ampak se bom pa oblekla kot angleška kraljica. Naj firbci vidijo, da me ni uničilo, ne, ne. In je šla do garderobne omare. Dolgo je izbirala pravi kostim, odločila se je za olivno zelenega, s prav takim klobučkom in rutko, pa črni škornji in črn srednje težak plašč, veliko verižico  s križanim, čisto zlato, pa naličje, se razume. Usedla se je pred zrcalo in se začela urejati. Ko je bila zadovoljna z obrazom se je počasi oblačila, se ogledovala, vrtela, si gladila obilna boka, si popravljal steznik in si rekla: madona, kakšna bajsa sem ratala. Preden je odšla, je preverila celo hišo, plinsko napeljavo, elektriko, okna, varnostni sistem, vse je moralo biti po večkrat preverjeno. Zadnje čase jo je močno dajala preganjavica, da ne bi česa pozabila. Po večkrat je stvari preverjala. Ni imela več tiste brezbrižne zaletavosti. Ko je sedla v svoj novi Reno, si je še enkrat v mislih rekla: Ja, plin sem zaprla, elektrika, sem pogledal, kurjava dela, okna spodaj vse zaprto, rolete spuščene, zgoraj, samo v spalnici, drugo sem zaprla, v zgornji kopalnici tudi, no, saj je. Speljala je. Najprej grem na Opčine pa tej stari cesti, klasični, si je rekla. Ko je prišla na planoto, se je za trenutek ustavila, da je pogledala Trst od tu zgoraj. Kakšen lep dan se dela, sonce … In vila prenovljena. Nisem še šla, letos še ne, tam mimo, ne. Nisem imela moči. Dino, on, ta, ta … mrhovinar. Ta je pa šel in mi povedal, da jo intenzivno popravljajo, da je močna ekipa in da so zid dokončali, zemljo zravnali, samo ruj je še ostal v kotu, tisti drugi grm, da so nadomestili, da ne ve s čim. Pa nekaj vej, da so obžagali v parku, popravili dovoz, prebelili vhodna stebra, prebelili fasado, pa znotraj, da vse belijo, kaj dosti, da se pa ne prezidava. In betonska montažna plošča, da je zdaj na podstrešju, da pa so ohranili prvotne trame in jih restavrirali. Vse to da mu je povedal eden od malarjev, ki je njegov bivši pacient in sta se slučajno našla na bencinski pumpi, pa sta šla na pivo …  Od takrat, ja, od zadnjega soočanja spet malo govoriva, samo kako si, kaj delaš, kje si in to. Pravi, da je žena živčna, da ima kmalu rok, da … Boš že videl, tak star junc, pa otrok, daj no. Kako bo, ko bo šel v šolo na govorilne. Kaj bo učiteljica rekla, naj pride kdaj tudi oče, ne samo nono, se ji je nasmehnilo, tam na robu. No, v vilo ne bom šla, mogoče, mogoče … Lagodno se je peljala proti Sežani. Že od daleč je videla, da je ob vili in zadaj pri nekdanjih skladiščih veliko imenitnih avtov. Nekaj ljudi je že stalo pred vilo, kjer je bil majhen začasen oder, črn … In okrog bele okrogle mize, pa ena daljša. Katering bo, glej no, si je šepnila. Parkirala je nekoliko vstran na nekdanjem avtobusnem postajališču, da bi od daleč spremljala, kaj se bo dogajalo. Pogledala je na uro na armaturni plošči. Nekaj do desete. Začeli bodo. O, glej, pevci, no, pa tri violine in violončelo. A to je tisti znani kvartet, o katerem mi je govoril moj zdravnik, ta, ta ta novi, tudi glasbenik v prostem času. Violino igra. Razlagal mi je, da hodi na koncerte v eno Kraško vas, pa v Istro. No, no. Ja pa bo res muzika. Madona, kakšen festival. Pa kako je lepa vila, fasada osvežena, okrog oken bele obrobe, prej smo jih kar zanemarili. Ampak na stari sliki so bile, pa vse tako dodelano, kaj je šele notri. In nov pesek na dovozu. Železna vrata prebarvana. Korita za rože ob stebričih, nova, kamnita, kot so bila v originalu, a so jih med vojno ukradli. Mi smo imeli samo eno daljšo betonsko, na zdaj pa vse to. Pa bom stopila iz avta, da bom, kaj slišal. Mali daljnogled sem vzela, da bom, kaj videla. Mimo nje je peljal kombi in je zavil k skladiščem. Aha, hrano peljejo, je ugotavljala. Cela reč. Dostojanstveno, ni kaj. Sloves vili, ni kaj. Čakaj napis nad vhodom. o madonca, vklesano: vila ruj. in tam na desni modra tabla z napisom podjetja. ja, ja, to sem že prebrala, ja. Saj so pisali v časopisu, da se odpira sedež tega podjetja v Sežani. Ja. še dobro, da se niso razpisali, kaj se je dogajalo v tej vili prej. Vsi vpleteni smo se strinjali, da se prepove publiciteto, no, čisto brez ni šlo, ker so tisti policijski trakovi takrat privlekli firbce, se ve, tudi novinarje. Napisali so samo, da je policija preiskala okolico vile in vilo samo, ker se vila, oziroma je vila prodana in da še enkrat preiskujejo primer pogrešanega. Kasneje pa niso več pisali, ker smo zahtevali, da se to skrije pred javnostjo. Truplo so diskretno prenesli v kombi in tako naprej. Tisto policijsko preiskavo, da je zahteval novi lastnik, da bi se prepričal, če je res vse tako kot, je zagotavljala pogodba. Ampak en Ljubljanski časopis je pa le zapisal, da so na Krasu našli truplo osem let pogrešanega uspešnega podjetnika. Moj advokat jih je skušal tožiti, pa je odnehal, ker je ugotovil, da so zadaj druge povezave. Nič, čez mesec dni so objavili intervju z novim lastnikom, češ, da ga to njega in njegove partnerke ne moti, da bosta vse to opremila s pozitivno energijo, da bosta dala vili novo življenje. Takrat sem pa res mislila, da bo prišel v Trst in rekel, da odstopa, dokončno odstopa od nakupa. To je bilo že konec januarja, ja. Naš lokalni časopisi so potem v črni kroniki samo povzeli, da se vila prenavlja, kljub temu, da je tam v parku bili najdeni ostanki pogrešanega … K sreči niso zgodbe napihnili. Seveda policija ni dal nikakršnih podrobnejših podatkov. Na dan izkopa je od daleč gledal sosed, ta pa je takoj vedel, kaj pomeni tista črna, nacefrana vreča, takoj mu je bilo jasno, zakaj je toliko policajev in kombi in možje v belih pajacih in z maskami. Pa je ušla informacija, pa je. Inšpektorji so ga spregledali. Ja seveda, vedel je, kje je treba gledati, da te ne vidijo, ta naš sosed. Izza grmovja in dveh hrastov onkraj zidu. Kdo te bo tam videl. Slišal je bager, slišal je ljudi, jasno. Srečala sem ga enkrat v Januarju v Trstu, uro je nesel k urarju, birmansko uro. Najbrž mu je veliko pomenila, pa sva se srečala v tisti ulici. Povabila sem ga na pijačo, saj je veliko naredil za nas, kosil, popravljal to in ono, preskrbel radič, krompir, čebulo … Ni mogel dojeti, kaj se je zgodilo, pa … Samo zavzdihnila sem in mu rekla, da je tako pač bilo in da nisem morilka, to sem mu rekla. Pa je kar molčal in čez čas šepetaje rekel, da to on že ve, ker me pozna, samo doktor, da se mu pa zdi sumljiv, tako je rekel. In take so se potem širile, take … Se pravi mesto ga je obtožilo … O glej, zdaj pa se začne, glej, glej. Podžupan bo govoril. O, kakšne govori, o plemenitem trgovcu iz Trsta, ki da si je tu izbral drugi dom, da ni bil privržen fašistični stranki, da je rad pomagal domačinom, da je daroval sredstva za gasilko društvo in še za druge stvari. Po vojni, da so tam domovale politične organizacije, potem da je vilo najprej prenovil pokojni T skupaj z ženo W. K. Kruta usoda, da je pripeljala do tega, da je vilo zdaj kupil uspešen podjetnik, ki da bo dal kraju pečat digitalne dobe in take … In da ima vila nov sijaj, da ji je vrnjena lepota in da je izjemna pridobitev za kraj, saj dopolnjuje dediščino, pa tudi park, da je dobil dokončno estetsko podobo, za katero je poskrbela gospodična arhitektka ta pa ta, notranjo opremo in osvežitev vile pa je prispeval arhitekt iz Zagreba, sicer Slovenec… Aha, zdaj bo nekaj rekla on iz spomeniškega, baba še kar dela, že vsa siva, blizu sedemdesetih. Oh, zgodovina vile, v kakšnem stilu in to. Muzika, pa spet, a ja arhitekt, aha, pa arhitekta, pevci, spet kvartet, na to muziko se ne spoznam.  In končno lastnik. A tista je njegova, glej no, kakšno vilinsko bitje, pa kakšna eleganca, barvna usklajenost, saj, saj, slikarka je. No, no, naj bosta srečna. Kaj bo ta klobasal. A ja, ljubezen na prvi pogled, a to. Čakaj, čakaj, zdaj grem bližje, to hočem slišati, zdaj je potegnil list iz črnega suknjiča, ves v črnem, kot kakšen župnik. Prej je samo nekaj omenjal, o ljubezni na prvi pogled, zdaj bo pa resen govor, o to, to.

       Spoštovani in spoštovani, spoštovani predstavniki lokalne oblasti, gospod podžupan, spoštovana gospa iz zavoda za spomeniško varstvo, spoštovana arhitektka za urejanje krajine, spoštovani sodelavci, spoštovan oče, moje izbranke, spoštovana mam in oče in vsi, ki ste prišli na slavnostno otvoritev na novo imenovane vile ruj. Seveda sem dolžan zahvalo tudi lovskemu pevskemu zboru in umetniškemu kvartetu Karsika, ki so dopolnili to slovesnost.  Kot sem že omenjal, ko sem zagledal oglas in prvič videl vilo, sem si rekel, to bo moja dokončna trdnjava vseh najinih in mojih sanj. Zavedal sem se, da ima ta vila neko staro dušo, ki ji mi nismo pripadali, a je očitno dovolj velika, da bo tudi nas sprejela. Vsekakor je bil to tudi finančno zahteven projekt, a ker sem človek s trmo in vizijo, sem se zlahka odrekel sredstvom za nakup te vile, ki danes blešči v novi podobi. In tu bi se rad zahvalil, če je prisotna gospe W. K., ki mi je vilo dobrohotno razkazala in sva napisala predkupno pogodbo. V lanski pozni jeseni. Potem sva decembra uredila ostale formalnosti. Zagotovo vsi tukaj veste, kakšen je bil nadaljnji potek dogodkov. Mnogi so dvomili vame in mislili, da pa bova z mojo izbranko zdaj odstopila od prenove in nakupa. Ne, tam, kjer je zadosti volje in moči, tam se rade naselijo tudi pozitivne energije. In ker oba zaupava v to moč, sva vztrajala, da je vila danes taka kot je. Seveda je notranja oprema potekala pod skrbnim nadzorstvom gospoda arhitekta, ki je bil pripravljen ta projekt sproti dopolnjevati, ker sem želel, da se vila razbohoti na pomlad, čeprav nima več starega simbola – namesto Lavanda, bo zdaj vila Ruj. To ime sem izbral, ker je ruj tako zelo kraški, trmast, vztrajen in poln neke lepote, ko dozori jesen. In tudi zato sem preselil sedež podjetja v to malo mesto, ker je Kras odlično izhodišče za kreativno nadaljevanje v podjetju in nudi tudi prijeten oddih. Vem, da ste bili mnogi zbegani, zaradi zgodbe, ki je krožila v javnosti, da je ta vila zaznamovana z neko slabo energijo. Kot sem že omenjal, v to vilo prinašamo novo energijo in novo poslanstvo umetnosti in računalniške kreativnosti. Naša dejavnost je nemoteča za okolje, pripravljeni pa bomo tvorno sodelovati pri vpenjanju v novo okolje in bomo na voljo za storitve, ki jih ponujamo. Ne želimo biti samo še eno podjetje, hočemo biti del Krasa. Zahvaljujem se vsem institucijam, ki so sodelovale pri obnovi, da so tako hitro odreagirale in nam omogočile nadaljevanje obnove. Še posebej bi se rad zahvalil gospodu županu, ki danes žal odsoten, da je pokazal veliko razumevanja, za naše poslanstvo. In zavalil bi se tudi očetu in mami, da sta podprla mojo namero, sodelavcem, da so ponotranjili nov položaj podjetja in moji izbranki, da je zmogla zbrati moč in stopiti z mano na to pot. Dame in gospodje vabim gospoda podžupana, da skupaj prereževa trak ob vhodu in s tem odpreva vilo Ruj in priložnostno slavje. Upam, da se boste zadržali v prijetnem pomenku v tem toplem pomladanskem dnevu.

      Zaslišal se je gromek aplavz, še sam je zaploskala, ko je hitro spustila mali daljnogled v torbico. Kar pozabila je, da stoji blizu vhoda, na drugi strani ceste. In takrat sta se z Blažem spogledala, nasmehnil se ji je. Livija je držala pladenj s škarjami. Ene je prijel podžupan, ene pa Blaž. Hitro se je odmaknila na levo stran, da je ljudje ne bi prepoznavali. Obrnila se je na desno in … Če tam ne zija ta hijena v črnem terencu, ta, ta Dino, si je šepnila. Trak je bil prerezan. Ljudje so ploskali in zažebrali in se pokupčkali okli miz. Vino se je odpiralo, vse je šumelo. Hiteli so čestitati Blažu. Ona pa je stala tam, vsa zmedena, na robu joka. Mimo se je pripeljal Dino, spustil zatemnjeno steklo in ven za trenutek pomolil rdečo obrito glavo.

      »Si videla, krasotica je zdaj, krasotica. Zdaj lahko začneš pozabljati,« ji je rekel in se pri tem držal, kakor, da je nek višji odposlanec svetlob resnice.

      »Nič ne bom pozabljala, mogoče tebe,« je jezno rekla in si pritegnila torbico.

      »No, no, čas bi bil, da bi se pobotala,« je Dino še kar vztrajal.

      »Spelji se,« je jezno rekla. »Če ne bi tebe spoznala, vsega tega ne bi bilo, razumeš, spelji se, lepo te prosim,« je renče rekla.

     »Prav, prav,« je cinično rekel, se naščemeril in zaprl zatemnjeno steklo.

      Hitro je šla do svojega avta in nekaj časa vsa tresoča obsedela. Takole ti pride firbcat, takole. Ja, jaz sem bila povabljena, on pa ima svoje obveščevalce. In inšpektor J. je tudi bil videla sem njegove belkaste lase, po strani se češe in beli brki … On me k sreči ni videl, bi me povabil, bi. Še nekajkrat me je potem poklical in mi zatrjeval, da on ve, da je šlo za krut slučaj, da je se je dal poučiti, kako tista zdravila delujejo, da je nemogoče, da bi ga tisto ubilo. Kaj pa, ampak doktor Dino, da je pač posebnež, koristolovec na kvadrat. Ja, prav tako je rekel, koristolovec na kvadrat. Da to še ni ne vem kako kriminalno dejanje, da pa se običajno žrtve zapletejo do te mere, da niti ne vedo, da so žrtve. Prijazen, razgledan človek, z lepo hišo gor v Kortah, z lepo še mladostno ženo, pa vinograd, celo čebele ima. Samo enkrat me je peljal k sebi domov, takrat, ko sva že oba vedela, da bodo sodni mlini potrebovali kar nekaj mesecev, da bo iz tega nekaj, kar pač že bo. V glavnem, doktor Dino ima za enkrat prepoved izhoda iz države, ker je menda še v enem postopku, o katerem pa mi inšpektor ni hotel nič povedati. Tipček se je zaklal, pa bi še nekaj fintiral, pa ja. Z mano zagotovo nič več. Z inšpektorjem bi pa še klepetala, to pa, samo ne vsem na očeh, pa še tisti Občinarji, ki me še vedno gledajo kot staro pokvarjenko. Pa nisem, nisem. Malo več bi morala hoditi v cerkev. Sestra pravi, da molitev zdravi. Oh, ona, ker je njen mož tako veren. Ja, ampak, a ni bil nekaj časa celo vnet za budizem. Bil, bil, saj je kot mladenič celo dve leti živel v Indiji, potem pa ga je prineslo nazaj domov, da je nadaljeval družinsko tradicijo, prodajo porcelana. Kam vse se ljudje zatečejo, kam vse. Kam se bom jaz? Na, vila je dokončno drugačna, nikdar več, nikdar več … In zdaj bom šla na grob mojega … Nesem mu zvončke, kupila sem jih, spotoma … Vse se prodaja, vse … Denar maže vsa kolesa, je rekel moj pokojni. Počakala je, da so se ji samotne solze umaknile, da se ji je vid zbistril. Pa še vedno je skozi kopreno jeze in žalosti videla ljudi onkraj, kako veselo nazdravljajo, kako so okrog mize in posedajo po belih plastičnih stolih. Novi lastnik kroži med njimi, se pogovarja, pevci bodo spet zapeli … Ja, zaslužila si je to ta vila, zaslužila. Vila Ruj, pa je ljubše ime Lavanda. Pa naj bo ruj, kakor je rekel novi lastnik, znak Krasa, znak naše ponosne trme. Speljala je. Na glavni cesti je zavila proti vasi na majhno pokopališče zgoraj na griču ob mali cerkvi. Zakaj mora biti tam zgoraj, tako samotno je tam, samo nekaj rodbinskih grobov, mala vas, mala cerkev. Nič, bom pa tja hodila, dokler bom lahko. Tako je to, tam dol se bodo veselili, jaz pa bom z njim v tišini, tako bo to. Parkirala je in si zapela plašč, ker je tam zgoraj vleklo. Šla je skozi škripava železna vrata, vsa zarjavela in slabo gibljiva, vedno je tako prekleto cvililo. Že od daleč je videla, da je nekdo prinesel rože – seveda, obletnica je bila, osmo leto, pred nekaj dnevi. Tako ali tako sem nameravala priti sem gor danes, na … Le, kdo me je prehitel, glej, glej, rože, sveče, pa še ene rože, ikebana, no, no … Položila je zvončke v malo stekleno vazico, šla v avto po veliko ikebano in jo stlačila poleg že obstoječe. Belila si je glavo, kdo bi lahko bil. Prejšnja leta je v teh dneh prihajala njegova sestra, tista iz Ljubljane, ki je poročena z zobozdravnikom … Pa mi je porihtal zobe, pa kako dobro … Ona, ona je bila. Navezana je na Kras. Slišala sem, da sta z možem kupila v sosednji vasi staro hišo in da jo prenavljata. Potem je bila ona, ona, me je prehitela, dobra M. Ona, ona … Na pogrebu je bila, z možem, zdaj je že siv, pa še vedno tak topel človek … Ona pa, suha, drobna, žilava, sicer profesorica, kaj že, aja Angleščina pa književnost, nekaj takega, saj ne vem, ne. No, ona je bila, ona. In ona mi je takrat prišepnila, da ga je zagotovo kap, ker da njihova familija je taka, vse moške pobira kap, ženske pa so žilave in doživijo visoko starost; mama, da je dočakala sto dve leti. Kakšna čudna simbolika, spodaj so odprli vilo, tu se pa tišina smeje, ja, ja … Vidiš T. prenovili so jo, pa kako, da bi ti videl. O, ja, vem, če bi ti bil še živ, bi jo tudi, saj si delal načrte, kako bi vse preuredil, si delal, ja, pa … Nič, tu si, revček, tako sam, v tej gluhi gmajni na tem griču. O, saj bom prihajala, obljubim, večkrat bom prihajala. In se še je z njim pomenkovala, trgala plevel ob zakrajku, popravljala cvetje, na novo prižgala dve že ugasli sveči in obrisala steklo nad sliko, da je zasijal njegov brezbrižni obraz, ki je tako radoživo svetlikal skozi tista leta, ko sta … Ples, obljube, kino … Gmajna, borovci, vožnje, morje, motorni čoln, ribe pečena na kamnu, vino, Dalmacija. Adijo mladost, adijo T. je šepnila in pustila solzam, da so oprhale ikebani. Stresalo jo je in ji dalo tolažilno izgorevanje. Nisem te jaz ubila T., nisem, pri bogu prisežem, nisem. In potem se je od nekod zaslišalo: Kaj se zdaj cmizdiš. Bi me vsaj lepo pokopala, ne pa tako, tja v grubljo, ko crknjenega psa … Ko se je spet zbrala, se je vzdignila in si ogledovala rdečkaste prste od zemlje, ki je bila tudi tu zgoraj premešana z rjavo. Kje naj se očedim, se je spraševala. Pozabila sem vodo, no, no. Vzela je robčke in se za silo obrisala. Malo je še počakala, da se je vrelina solz unesla, da se ji je povrnila dostojna žalost. Šla je. Za seboj je zaprla cvileča vrata; tisti cvilež je bil zarez grozljiv, kakor da bi vsi mrtveci tam zapeli v cvilečem zboru in kričali nad uborščino onstranstva, kamor so bili oddani, nekateri tudi pozabljeni, o čemer so pričali malomarno zvrnjeni spomeniki, in celo velik leseni križ, ki je že padel vznak in se naslonil na steno cerkve. Pogledal je mimo velikega hrasta v obsijano ploščad Krasa. Drobna meglica je ležala na vzhodnem robu, proti morski strani pa se je izbistrena modrina smejala njeni trpkosti in njeni zveličavni hoji po preteklosti.

      Doma se je najprej preoblekla, potem pa si je zaželela dobro mero konjaka, še tistega, ki ga je imela na zalogi za take trpke dogodke. Najprej ga je nalila v navaden kozarec, se oštela in poiskala primernejšega. Šla je na teraso in na dušek spila prvi kozarec, si natočila hitro drugega, pa še enega. Zmehčana od alkohola, se je prepustila soncu in ležalniku, zvestemu odjemalcu njenih sanj in teže. Mobilni telefon je pozabila v plašču v predsobi, zato ni slišala, da jo je klicala sestra. Vsa v strahu, kaj je z njo, je malo čez eno uro popoldan prišla pogledat. Pa jo je našla na terasi, s steklenico konjaka, smrčečo v naslonjaču, oplaknjeno z marčevskim soncem, zavito v težko domačo haljo. Sestra je mislila, da se je česa nažrla. Tresla jo je za rame in …

      »O, kaj je, kaj je,« je K. trznila in tako preplašeno gledala sestro, napravljeno v lahek staromoden plašč in s košaro v roki, polno mandarin in zelenjave.

      »Kaj je, kaj je. Rekla si, da se boš javila, ko prideš dol s Krasa. Pa te že eno uro kličem, šla sem mimo restavracije, kamor si rekla, da boš šla na kosilo, ni te bilo tam, pa sem se zategnila sem gor. Bila sem na novi tržnici. Na sem ti prinesla malo zelenjave in mandarine, pomaranče, take reči. Košek mi boš že vrnila. Ti pa kar to, pa konjak, pa to. E, tako ne boš dobro vozila, draga moja, ne,« ji je očitala.

      »Ja, ja. Danes sem pač take volje. Saj veš, da sem šla kukat, kako bo z vilo. Ti povem slavnost ku če bet, res. In je lepa, boš videla. Peljita se mimo, boš videla. Nevesta je, lepa. In nisem vedela, da je v parku tudi japonska češnja, tista veš, ki je tako lepo cvetela. Vse to sem slišala, ko je ena gospodična, menda specialist za urejanje krajine, nekaj takega govorila o starem parku, ki ga bodo negovali po visokih standardih. Saj veš, da je prvotni lastnik nabiral ta drevesa, no. Vidiš, pa še druge govorance so bile, ma je bilo lepo do žalosti lepo. Saj veš, da me je lastnik povabil, ma sem bila od daleč z daljnogledom. Ne upam se med ljudi, saj veš,« je K. tarnala.

      »E, draga moja, deni ti lepo alkič na kraj, tablete vrzi u kanto in začni na novo živeti. Zdaj veš, da je tvoj umrl naravne smrti, jaz to trdim, jaz, ki včasih vem več kot oni preiskovalci. Ma jaz preprosto ene reči zastopim, alora, zadosti je bilo te komedije. Pokopala si ga in  konec. Alo, skuhala ti bom kavo, da se zbrihtaš, pa mineralno vodo, potem te pa odpeljem k nam domov na kosilo, rižota bo z morskimi sadeži in motovilec s fižolom. Popoldan te pa jaz peljem, veš kam?« je sestra bleščala nad njo.

      »Kam?« je preplašeno vprašala K.

      »V lepo dolino še naprej gor od Rezije do enega turkiznega jezerca, da malo pozabiš te oslarije, a.«

      »A tja, do tistega jezera, ko se gre potem čez v Slovenijo, tja?« je vprašala in se kremžila.

      »Taj, točno tja in nazaj čez Goriška Brda, zdaj tam že cvete kaj, vem. Imam prijateljico iz Čedada, zato vem. Alo dejmo, zadosti teatra, zadosti.« je bila sestra ukazovalno zdravilna.

      »No, no, bom šla. Daj mi čas, da se preoblečem in se malo oprham. Trudna sem od vsega. Tri kozarčke sem spila, pa me je kar vzelo. Praviš tja gor, no prav, se bom bolj športno napravila,« je rekla.

      »Ja, kar daj, kar. Jaz se bom tudi. Vozila bom možev terenec, se udobno sedi, saj veš,« je še rekla. K. je pomislila, ta moja sestra, pet let mlajša, pet let je med nama … Dobro vozi, hudičevo dobro, ne ustraši se niti kolovozov, niti strmih gozdnih cest, povsod pelje, ta hudiček … Še dobro, da jo imam, samo še njo, samo še njo …

***

      Jutranji mrak je pohlevno sedel na terasi za vilo in čakal, da se sonce pretiplje skozi rogovile starega hrasta, ki je stražil zgodbo vile Ruj. Obetala se je spokojna marčevska nedelja, stišana in navdahnjena z mehkimi sapami, ki so vlekle čez Kras. Napovedanih je bilo kar osemnajst stopinj, preveč za marec. Blaž se je spotegnil in ovohaval povsem novo, sicer preprano posteljnino. Na drugi strani je spokojena umirjeno dihala Livija, z eno roko pod glavo, druga pa je bila globoko ugnezdena pod odejo. Spomnil se je njenega sinočnjega razglabljanja o posteljnini, zavesah – vse je izbrala naša mama, je pomislil Blaž, vse. Polna omara je teh pregrinjal, kombinacij, preoblek za vzglavnike. Uživala je v nakupih v kombiniranjih, sem jo videl. Morda pa Liviji ni bilo prav. No, saj bo še čas za to, še bo imela priložnost, da bo izbrala naslednjo rundo potrebne cunjaste opreme. Na te stvari se pa res nisem nikoli spoznal. No, obleka, to ja, samo, da je črno pa je, je domislil. Mama in oče sta se peljala domov, no … Nisem ju mogel prepričati, da pa bi le prespala v sobi za goste, Livija pa je prepričala očeta, da je ostal in zdaj najbrž še spi v kabinetu, kjer je trenutno samo razsežen kavč. Saj bi lahko v sobi za goste, ali pa v otroški. Ne, ne, tam ne, tam so postelje otroške. No, ni še vsega, ni. Pa tudi, se mi zdi, da diši po sveži barvi. Nič nenavadnega, pred dvema tednoma so končali. Pa so lepe te barve, te stene, rahlo rumnozelene, vrata pa bela, povsod bela. Arhitekt se je strinjal z barvami, take je Livija načrtovala. Barva je energija, ta razumem, valovanje, atomčki, ja, ja. Sem ga pa spil, Bog se usmili, šampanjca, uf. Nabija v glavi. Livija se je držala, ker … O Bog, tamle spi, zdaj lahko rečem, tamle spita … Spita, dvojina in to. Nič v kopalnico grem, da preverim, če deluje ogrevanje, čakaj … Opa, o, saj me kar zanaša. Radiator v sobi je mlačen, tako je prav, v kopalnici bi pa moralo biti že toplo, tako sem nastavil. Sicer mali računalnik upravlja to, povsod so senzorji in sam lahko določim, koliko toplote bo v prostorih. Pa še fasado smo na novo izolirali po novih standardih. Odkopali so temelje, zaprli kapilare, vlažno tudi ne bo. In hitro so vse naredili, hitro, saj, močna ekipa; za dober denar so pohiteli, ker pozimi ni ravno dosti dela. Na Krasu se pa da. In letos je bilo samo nekaj dni, da je bilo res nemogoče. Stopil je na hodnik in slišal hrupno smrčanje očeta. No, malo se ga je nabral, težko bi vozil nazaj, vem. Je kar prav, da si bo tu odpočil, je kar prav. Zabaven možakar, ujel se je z lovci, pel z njimi, se pogovarjal z mnogimi. Super tip, odprt. Prijeten dedek bo, se je Blažu nasmehnilo. Moj stari pa, kar naprej je ponujal čemeren obraz. Rekel mi je, da to ni vila, da je to kar mala graščina, da bo koštalo vzdrževanje, pa take. Mama pa, ona, ona si je pa našla družbo. Kar dolgo je klepetala z mlado damo za urejanje krajine, o ja. Instinkt uradnic, saj, je Blaž domislil, ko je stal v lepo ogreti kopalnici, odprl je vodo, teče, topla voda teče. Se bom samo stuširal. Ne da se mi zdaj ležati v vodi. Livija pa … bomo videli, kaj bo želela. Vem, da sem kupil njej najljubšo kopalno sol z vonjem po borovcih, tisto ima najraje. Zame je gel za tuširanje čisto dober, pa za njenega očeta bo najbrž tudi. In omara je polna brisač, spet naša mama, bog se usmili, koliko vsega je navlekla. Opran in preoblečen v običajne črne hlače in razvlečeno črno majico je šel v kuhinjo, da se razgleda po posodi in da najde primerno za kuhanje kave. Pa če bi jo skuhal po primorsko, mislim v tisti mašinci. To so mi dali sodelavci, pa komplet skodelic. Aha, tamle je. Koliko kav, jaz bom dvojno, Livija, ne vem, oče pa jo bo, zagotovo. Kaj imamo v hladilniku, narezek, ej, koliko je ostalo, pa pijače, vodka, rum, liker, aperitiv, nekaj piva, vino je v buteljkah ostalo spodaj, pa sok, vitaminski, aha, pa liker, menda domač, eden od lovcev ga je prinesel, pa domače žganje; madona, saj lahko odprem bife. No ja, vse bo prav prišlo, vse. Kaj bomo pa za zajtrk, malo narezka, artičoke, kumarice, olive sir, pršut je še, o, torta, velik kos torte je še, čuda stvari je še. Bosta že povedala, kaj bosta. Jaz bom samo nastavil za kavo, ko bosta budna, pa bosta povedala, kako in kaj. In tistem trenutku je zaslišal, drsajoče korake. Livija, ga je zmehčalo. Pogledal je na hodnik in jo je videl v halji, kako drsi proti kopalnici, s povešeno glavo, še vsa v neki omotici.

      »Livija, dobro jutro v vili Ruj,« ji je v praznino hodnika zašepetal.

       »O, kaj pa delaš tam v kuhinji. Dobro jutro. Malo me je začudilo, ker te ni bilo na postelji,« je bila še malo zakrknjena.

      »Je kaj narobe?« jo je vprašal.

      »Ne, ne, lulat greva …« je hudomušno rekla. Namenoma je uporabila dvojino. Pohitel je do nje in jo zajel v jutranji objem, da je bilo obema nenadoma pomladno toplo, da sta začutila dopolnitev. Po odddhljivih poljubih jo je le spustil v kopalnico. Čez čas je odprla vrat in mu rekla, da se bo kar stuširala, pa če ji prinese cunje, da bi se oblekla. Navrgla je še, da pa oče spi, da orje v sanjah. Preoblečena in dišeča, se mu je pridružila v kuhinji. Vse si je že včeraj ogledal in se ji je smehljalo, ker je bilo že za vse poskrbljeno, posode, da boli glava, pa ne kar kakšne, vse moderno, vse lepo. Izbrala je skodelice za kavo in se strinjala, da bo tudi ona pila pravo primorsko kavo, ne pa iz đezve, iz mašince, kot tukaj rečejo. In razlagala je o svoji sošolki na fakulteti, ki je študetskem naselju imela tako mašinco in jim je kuhala pravo ekspres kavo, tako, da te je res postavila pokonci. Pripravila je zajtrk, zase lep kos torte, njemu je naredila obložene kruhke, tako si je zaželel. Rekla je, da bo oče najbrž kar potegnil, da je komaj nekaj čez sedmo. In sta jedla, se pogledoval, se smehljal, potem pa je Livija vprašala.

       »Ti, sinoči nisem imela volje, da bi te vprašal. Kdo pa je bila dama onkraj ceste, tista v kostumu, ko ste rezali trak. Pa še mali daljnogled je imela, videla sem, da si jo videl in se ji nasmehnil. No, kdo je bila?« je rekla in se obliznila, v levem kotičku ust ji je ostala bela sled torte.

      »Tista dama je bila dama, ki je prej imela v lasti to vilo. Povabil sem jo na prireditev, spodobi se, pa je najbrž imela premočne zadržke, da bi prišla med nas, zato je od daleč spremljala vse skupaj. Zdaj veš,« je Blaž prikimal.

      »Aha, bivša lastnica. To je pa lepo od tebe, da si jo povabil, lepo, viteško. Ne glede na vse se je spodobilo. Ne nazadnje najbrž res ni nič kriva. Na dolgo sem govorila s prijetnim inšpektorjem in mi je razlagal zgodbo, pa kako je on ves čas sumil, da nekaj ne bo prav. Prijeten možakar tisti inšpektor, tudi njega si povabil. No, lepe gesta Boštjan, lepa.« je rekla Prijela skodelico in okušala kavo. »U, ta pa je, take bova tu kuhala, take,« je prikimavala in se mazilila z jutranjo svetlobo neke osvoboditve. »Ti, a veš, kaj sem sanjala. Mimogrede, spi se pa na teh posteljah, bog, kako se spi. Že dolgo nisem tako dobro spala, res. Vsak ti čast, kakšne izbral, res. Podloga, pa udobje, pa prilagajanje telesu, ja res no. Ja, sanje, ej.«

      »No,« je rekel Blaž in si še sam nalil kavo. Pritegnil si je sladkornico.

      »Najprej sem sanjala, da je zunaj na vrtu še ena češnja, velika, vsa bela in da so se spodaj lovili otroci, vsi pa so imeli v rokah rumene trakove. Potem pa sem sanjala, da se midva voziva s kočijo po kraških gmajnah in je levo in desno sam ruj, nekje daleč pa velik požar. Konji so hrzali, se vzdigovali, ti pa si zategnil vajeti in rekel, da bo treba v drugi čas. In potem sva že bila na avtocesti, ki pelje na morje. Pa še ni bilo konec. Znašla sva se v visokem ločju, tam sem sedela in risala eno posebno ptico, kaj vem, ti pa si dobil idejo in si moral nujno domov, pustil si me v ločju. Ko si prišel nazaj, sem pa imela cel oblak tistih ptic okrog glave, ti si slekel suknjič in jih podil, pa sem se zbudila,« je dorekla in se smehljala v jutro, ki se je zdaj že razprlo s soncem; blesknilo je čez južni del parka in se ujelo v sukljanje arom iz posede za kavo. Prameni zlata so trudno obsedeli na medeninastem okovju ob omarah in na črni plošči štedilnika.

      »Lepe sanje. Pravijo, da moraš biti pozoren na to, kaj se ti prvo noč sanja v novi hiši. Vraževerje ali ne, te so lepe. In take sanje bova živela, verjemi,« je dahnil in jo prijel za roko. »Livija, premagala sva temne sile in bova vilo naselila z novo energijo, čutim to. Vidim jo, vidim, v tvojih očeh,« je bil raznežen. Prepustila se je božanju, njegovi tolažljivi toploti, ki je plaho odrivala megle dvoma in zaskrbljenosti. Zdaj je končano. Začetek je tu. Nenadoma se mu je odtegnila in šepnila, oče vstaja. In res se je zaslišalo kašljanje na hodniku.

      V nedeljo zvečer sta vilo skrbno pregleda, jo zaklenila in se odpravila spet v Ljubljano. Livija je še enkrat gledala, kako reflektor na desni osvetljuje vhod in krvavo rdeč napis, Vila Ruj. Nasmehnila se je in si rekla: Ruj, ruj, žareča jesenska ljubezen.

KONEC