18. Vila ruj

 Talnine snega so še ležale po globokih sencah v podgozdju, kjer se je hlad usedal in se upiral marčevskemu soncu. Liviji se je zdelo, da jo nosi čuden veter, da v njej žubori novo življenje. Test je pokazal, da sem pa zdaj zares noseča. Tiso lani, tisto … Petek je, več kot pol marca, torej, če seštejem. Novembra bi rodila, v hlad. Bo to dobro za otroka!? se je vprašala. In hočem roditi doma. Kje doma, v vili, kjer …!? jo je zaskrbelo. Pa ja, tam, doma … Tam bom od junija doma, no, od julija, ko končam obveznosti v šoli. Nadomestila me bo druga … Nekaj časa bom brezposelna, v vili. Mar bo to simbolno, rojstvo bo izgnalo smrt, tako moram to jemati. In vsa tista zgodba, ki mi jo je v ob božiču govoril Blaž, joj no. O, glej zvončki, zvončki. Saj se mi je zdelo, da jih bom tu našla, se mi je kar zdelo. Vse je naperjeno v novo življenje, tudi tisto v meni. Akvarel morastih sanj se je razlil, zdaj bodo pomladne svetlobe zasijale z vso močjo. Glej no, prvi zvončki. In lani smo jih risali. Anka je naredila lep šopek, lep akvarel, dekle v osmem, letos v devetem Ta bo šla na likovno, pravi. Saj ima talent, le, kaj pa vem, vztrajnosti pa nima. Poteze ji gredo, barve zna uporabiti, risba, tisto bo morala še vaditi, zagotovo. Pa še nekaj jih je. Od vseh se bom poslovila, šla bom na Kras, v vilo Ruj. Blaž se je trmasto zagnal v obnovo. Skoraj vse vikende je tam, pomaga … ne, ne, ne vem, kako bo, ko bom tam prvič prespala. Blaž pravi, da bodo zaključili z deli ta petek, da bo jutri otvoritev. Stanovanjski del da je prenovljen, spodaj pa da bodo uredili do junija, ko bo prenesel sedež podjetja. Jutri otvoritev, sodelavci pridejo, njegovi starši, povabljeni so tudi moji, pa … Ne vem, oče bo najbrž želel iti, mama pa ne. Jutri, ah … In v februarju sem bila dvakrat z njim, kakšna dnevna soba, najina spalnica, vse že prebeljeno, pohištvo še v kartonih, moderna kuhinja, že narejeno, kopalnica, v turkizni barvi, vse v turkizu, ko natočiš vodo, ah … In stopnice, nov tepih, medeninaste palice, na novo pobarvana ograja, luster v dnevni, steklene iskre … Stene kar čakajo na moje akvarele, se mi zdi, in njegov kabinet in podstrešje, nova lesena obloga, dodatno vgrajena strešna okna na severni strani – baje so tako zahtevali zaradi videza, no kakorkoli. V sobi bo, kaj pa vem, kaj bo v tisti sobi na podstrešju. Razlagal mi je, da so edino podstrešje na novo betonirali in pustili okrasne tramove, drugo je bilo samo beljenje, nobenih sten ni podiral, razen spodaj, kjer je razširil sobo ob čajni kuhinji, tam da bo sejna soba podjetja, namesto čajne kuhinje pa soba za serverje, in klet, obokana, polna arhivskih vin, novih kovinskih in lesenih polic. Dva pršuta v kotu, sodček, mizica, luči, vse je dal prenoviti … Spodaj bo do tri pisarne. Kuhinja je zdaj zgoraj, poleg dnevne sobe, no tam so prebili nov vhod. Na južni strani je najina spalnica dve otroški sobi in še en kabinet. Moj atelje in kabinet, no to bo na podstrešju se razume. Aja, spodaj bo še stranišče za uslužbence in čisto majhen kot za kuhanje kave in hladilnik, nekakšna okrepčevalnica, z mizo in z novim oknom, ki bo gledalo na vrt. Vrata v klet so nova, tudi zgoraj v spalnicah, so obnovljena, prebarvana, gladka, snežno bela. Povsod je veliko beline, le stene, za te sem želela, da so v nežnih barvah. Pa me je ubogal. Na računalniku sem izbrala odtenke in se je strinjal. Saj res kar sije ta novi dom, res sije. In če bova že ta vikend tam dol spala. Pozni marec, no … Dvajseti je mimo. V tej mrzli dolini so pozni zvončki, povsod drugje so najbrž že mimo. Na Krasu, tako sem slišala, so že okrog osmega februarja, v februarju pa zagotovo. Na planjavah pri nas, so že tudi prej, ampak v tej Črni grapi, so pa najbolj pozni. Saj tudi sneg tu obleži, včasih tudi do maja. No, tu je kar visoko, okrog osemsto metrov. Pa je prav, da se toliko naprezam, zdaj, ko … Včeraj sem kupila test in … Poklicala sem tudi svojo zdravnico, šla sem k njej, dala kri, tako za vsak primer, če je vse v redu. Več kot uro sem čakal v zdravstvenem domu, potem pa spet k zdravnici. Z nasmehom mi je rekla, da je vse v redu, da sem noseča, da je prvi mesec že skoraj za mano … Zvončki … In če bi jih, ah no … To je pa otročje, da bi jih nesla dol v vilo, no. Zvečer me bo poklical. Mu bom povedala že nocoj? Naj mu prihranim za jutri. Veliko skrbi ima, ne bom mu še povedala, ne, nocoj še ne, se je odločila in dopustila soncu, da ji umije obraz s spomladansko milino. Pustila je zvončke, da so kimali v nastajajoči mrak in ji odzvanjali pesem osrečenosti. Premaknila se je nižje do ceste, do avta. Še nekaj časa si je ogledovala tesnino ob potoku in premišljala: vse te kraje bom zapustila, vse te moje gozdove, te jase, srne, zajce, lisico, poletno cvetje, trave, vse to … Mama se kar ne more sprijazniti, da bom šla od doma. Junija bo poroka. Prestavljali smo jo zaradi tistih pravnih reči, končni vpis, konec preiskave in to … Vse to bo ostalo. Pogrešala bom šolo, vse svoje glavice … Iščem možnost, da bi tam dol dobila službo, nekaj se kaže, lahko bom eno nadomeščala, ko bo šla na porodniški, ampak, saj … Vidiš, na to pa nisem pomislila, še ne. Bova že kako, saj Blaž služi, dobro služi. Sklenili so dogovor o sodelovanju pri velikem projektu. No ja, prvi obrok je že prišel, denarja, u … Pa ni samo denar, kar ga vleče, vem, da ne. Hoče narediti nekaj inovativnega, to ga žene. Išče, razmišlja, uporen je. On, zdaj bo očka. Kakšen bo kot oče, hja … Nič, domov moram, mrak se gosti.

      Pri večerji je molčala in odrivala ocvirke na stran. Pa jo je mama vprašala, kaj zdaj to pomeni, da ji ocvirki ne gredo več v slast, saj da jih je včasih zobala raje kot rozine ali bombone. Pomežiknila ji je. In mama je takoj razumela – punca je noseča. Oče se je samo odkašljal in rekel: »Vsak ve, kaj mu gre, pa zakaj ne, tudi.« nekaj časa je brnela tišina, potem pa je mama vprašala:

      »Ti, Livi, kaj si pa včeraj iskala v zdravstvenem domu. Soseda mi je povedala, da te je videla v čakalnici. No, je kaj narobe, je kakšna bolezen. Videti nisi bolna, ne,« se je mama skremžila.

      »A ja, pri dohtorci si bila?« se je oče začudil in obstal z vilicami v zraku.

      »Kaj vaju skrbi. Bila sem. In naj vam povem, saj bi se itak čez čas videlo. Dedek in babica bosta,« je z ožarjenimi lici rekla.

      »O!!!« se je začudil oče. »To je pa vredno polič cvička, o, to pa ja. Mati, ponj, da vsaj midva nazdraviva, ker mlada mamica mora paziti, kaj je. Bo že vedela, kaj ji gre in kaj ne. No, dajmo, polič ta boljšega. To pa je novica. Koliko pa je že?« se je oče zanimal.

      »Noseča si, pa … Ohcet bo pa junija, no ja … Malo bodo opravljali, saj veš. Briga me, samo da bo vse prav, pa bo,« se je mama razvnemala.

      »Ja, prvi mesec je za mano. Nima nobenih težav, če to mislita, le hrana, ene stvari mi pač ne gredo, druge bi pa žrla, tako to je. Nimam pa nobenih bruhanj, pa kaj takega. Hotel sem se samo prepričati, če je res, samo to. Zdaj vesta,« je umirjeno rekla in odpahnila krožnik s krompirjem in ocvirki.

      »No, no, samo da bo vse dobro in zdravo, pa bo. Mati, polič, polič vinca,« se je oče zableščal v sreči. Pa je kar vstal in sam šel do kredence pa malo majoliko in si šel po vino. Mami je prinesel njen tako željen kozarec, napolnjen do dveh tretjin, tako navado je imela. Pa sta nazdravila. Občudovala je očetovo bleščavo v očeh, tisto igrivo veselje, da bo rod nadaljevan, da se je nekaj dopolnilo, mama pa je še kar gubala obraz, zaradi pradvane skrbljivosti, ki je ni mogla skriti in ki jo je delala tako napeto, pa vendar malo tudi ganjeno, da je zmogla blag odtajan smehljal, razpet čez zardena lica. Z ihto si je popravila lase za uho; s tisto mladeniško kretnjo, ki je bila tako zelo njena. Obsedeli so ob mizi v večernem pomenku, kako bo razporejeno v vili in da sta oba vabljena na jutrišnjo otvoritev. Pa je mama, pričakovano, takoj rekla, da je to zanjo preveč naglo, da ima doma zadosti opravkov, da res ne more. Oče se je pa ponudil, da jo z veseljem pelje, da bi bil že čas, da vidi to čudo, kjer je tista babnica počasi zastrupljala ubogega možička. Ruj, je ponavljal, ruj, tisti rdeči grmi, ki da so kot ognji na kraških gmajnah. Povedal je, da jih je že videl, da se je že klatil tudi po kraških gmajnah, ko so si lovci prirejali lov na divjega prašiča in so bili povabljeni na kras. To je bilo pred leti, ko je še aktivno sodeloval kot lovec, zdaj ne več. In je razlagal, kako je čakal merjasca za nekim kamnitim zidom, pa mu je prišel za hrbet. K sreči ga je kolega potegnil … Ni računal na to, da tako dobro vohajo. In ker je pihalo v napačno smer, napačno se je postavil, so ga prasci prej zavohali, poreden jih je on videl. Kar razgovoril se je. In je povedal tudi zgodbo o izgubljenem kolegu, ki je odtaval po nekem kolovozu in se je v gmajnah izgubil. Bali so se, da ni padel v kakšno brezno, pred katerimi so jih svarili domačini. Nazadnje pa so ga našli pri domačinu, ki je ravno kuhal žganje. Pa bodi pameten, je zaključil oče. Domenili so se, da gresta z očetom že kmalu po šesti uri zjutraj, kajti slavnostna otvoritev naj bi bila ob deseti dopoldan. V načrtih je bilo, da se sama pelje do Ljubljane, da bi potem šla z Blažem naprej. Vedela je, da je Blaž še vse organiziral, pijača, pojedina, strežba, vse je organiziral. Povabil je veliko ljudi, menda okrog petdeset, in tudi inšpektorja. Ko so se vse pomnili, kako in kaj, je oče premišljal, da bi si natočil še polič vina, pa je rekel: »Ne, se bom šparal za jutri, tako bodi.« mama ga je jezno pogledal, češ, vem, vem, kako ti vleče pumpa.

      Poskušala je še malo brati, Dostojevski, Stričkove sanje … Ni ji šlo. Misli so ji uhajale v vilo Ruj. In dal je vklesati nad vhod, in rdeče črke kričijo Vila ruj, spodaj pa je že tabla podjetja: BALBIT. Razložil mi je, da je to kratica za Blaž, Andrej, Leon, on in dva zvesta sodelavca od vsega začetka. Firma je njegova, ona dva sta pa od začetka zaposlena pri njem, tako je to. Balbit, hm, se ji je nasmehnilo. In v kotu, kjer je bil prej, jo no, a moram nocoj to premišljati, a moram. No, tam je zdaj zid lepo zgrajen, zemlja poravnana in zasajeni sta dve grmovnici, po načrtu urada za urejanje krajine. Tako mi je to razložil Blaž. Prej je bilo pa kar nekaj, tista dva grma in kup kamenja in … Ne, ne, ne smem pomisliti na to. In v kateri sobi je človek umrl!? Naj ugibam, tam, kjer bodo zdaj dve otroški sobi, tam, da. Tam je bil velik kabinet, Blaž ga je dal pregraditi z montažno steno, da je dobil dve otroški sobi. Za začetek dovolj, potem … Imela bi tri otroke: čakaj, čakaj, punca, koliko si pa stara. Tako bi moral razmišljati pri dvajsetih, letos mi jih bo enaintrideset, pa mamica … Otroški sobi … mrtvec … Vse energije so enkrat poravnajo, vse. Smrt da prostor novemu življenju. Vsak dan v nas umira na milijone bakterij, da smo mi lahko živi, spermij umre, da nastane otrok. Umiranje je temelj življenja. Kakšne misli pa so to, ej. Blaž pravi, da je vsak minus nujen, da pride plus do izraza. In jutri bo bleščal, ga že vidim, v črnem, ves v črnem. Zakaj se kar naprej najraje oblači v črno. Pravi, da iz poslovnega vidika, da tako deluje bolj resno in zbrano, da daje vtis kompetence in zanesljivosti. Nekaj malega da se je o tem naučil na podjetniških delavnicah pred leti. Ja, očitno mu to znese, saj podjetje še zmeraj dela dobro in na nek način raste. Pravi, da obsega ne bo širil, da bo pa delal na kvaliteti in inovativnosti. Kar nekaj razvojnih projektov je zastavil. Vsaj ve, kaj hoče. Jaz, jaz hočem otroka, morda še enega, in … Služba, kaj pa vem. Risala bom, slikala, mogoče tudi kaj prodala, da ne bom samo na njegovih ramenih. Saj nikoli ne veš, kako se stvari zasučejo. Kakšna zgodba s tisto vilo, jo, no … Pa se je Blaž bal, da … Najprej sem bila prestrašen, zgrožena, zdaj, zdaj začenjam uživati. In kako se je bliskovito vse razkrilo, kovček pade iz podstrešja, gospa gre sama na policijo, primejo njenega bivšega ljubčka, zdravnika, zgodba bo dobila epilog na sodišču. Doktor je smel obdržati ordinacijo v Ljubljani, a je pod skrbnim nadzorom, gospa je v Trstu, vendar se more do sodne obravnave zglašati na policiji … Oba sta bila baje kriva, tako mi je razlagal Blaž, ona mu je dajala najdene tablete, doktor pa ga je spravil pod kamenje in dal odpeljati mali terenec. Dobro zamišljeno, kot v pravih kriminalkah, a se jima ni izšlo. Gospa se je zlomila … In farsa bi bila, če … Ne, ne saj jo ne bo na otvoritev, saj je ni povabil. No, pokojnika so pokopali v njegovi vasi … Povabil pa je inšpektorja, ki je pravzaprav vseskozi sumil, da nekaj ne bo v redu, a je baje zamudil pravi čas, oziroma, tako mi je razlagal Blaž, da mu takratni šef ni dovolil dodatnih preiskav. Blaž se je kar navezal na tega gospoda, dostikrat mi ga je omenjal, češ da je zanimiv intelektualec in psiholog. S kolikimi ljudmi se bom morala jutri rokovati, bog se usmili. Vsi sodelavci, vse že poznam, pa predstavniki občine, pa … Ah, kaj bi to, otroka nosim, otroka, se ji je nasmehnila v noč, ki je že nalila svoj težak katran, preboden z mlado mesečino, ta je oplazila vrt in na steno vrgla silhueto starega oreha. Pozabila sem spustiti navojnice, je pomislila, vstala in se zagledal v belino meseca, ne še povsem polnega, samo košček ga je manjkal. In pomislila je, smehlja se mi vesoljski otrok. Otrok, saj. Našim sem povedala, kaj pa njemu. Ni še klical, pa je že pol desetih. Samo da ni … Ne, ne, saj bo, si je oddahnila in se usedla na posteljo. Razpustila si je lase, prižgala malo luč na nočni omarici in si popravljala blazine. V ustih je še čutila nežnost nove ustne vodice, s katero si je po umivanju zob izplaknila usta. Zdaj je bila obsedena od higiene, vse je moralo biti razkuženo, čisto, otrok bo. In potem se je zableščala svetloba mobilnega telefona 

      »O, kako gre. Kje si? Si doma?« je zdrdrala in se naslonila na blazino.

      »Ja, zdaj pa že. Sem bil dol in sem še zadnje stvari uredil. Katering bo, za vse bodo poskrbeli, pripravili bodo kozarce, pijačo, pogrinjek, narezek, divjačinski golaž s polento, vse bo. Domenjeni smo, da tudi vse pospravijo, kar bo ostalo, narezek in to, pa spravijo v tisti veliki hladilnik v kuhinji. Sva se menila ne, da hočeš takega. No, saj si ga videla, spodaj je pa še manjši, tak za sproti. To je zdaj urejeno. Mize pripeljejo oni. Vrem bo, sem preveril, okrog prijetnih petnajst stopinj pa nič vetra. Trak na vhodu bo prerezal podžupan, ker je župan trenutno v toplicah, baje hrbtenica, kaj vem. No, oba bova prerezala, tako smo domenjeni. Začnemo okrog desete dopoldan. Protokol bo tak, da bo najprej mali kvartet nekaj zaigral, menda nekaj od Tartinija, nekaj takega. Dobri so, sem jih že poslušal, potem bom dal besedo podžupanu, pa spet glasba, potem bo nekaj povedala predstavnica spomeniškega varstva o zgodovini te izjemne vile, pa glasba in nato končno jaz, s svojo vizijo in poslanstvom, pa za konec pevski zbor s tremi pesmicami. Tako, vse bo kul,« je le dokončal.

      »Vse to?« se je čudila.

      »Ja, vse to. Tako sem si zamislil. Končno tam odpiram tudi sedež firme, kar ima nek pomen za njihov kraj, ker je moja firma že mednarodno prepoznavna, če se smem pohvaliti. In zdi se mi, glede na vse, kar je bilo, da se da vili nov zagon, za novo življenje,« je nadihal v telefon.

      »Ja, tvoje ambicije so res v zagonu. Ti, oče bo prišel z mano, mama pa ne, saj veš, večni izgovori,« je Livija rekla z mlačnim glasom.

      »Škoda, moja dva prideta, pa brat tudi, pa arhitekt iz Zagreba, no mogoče bo še on kaj povedal. Tudi on bo imel besedo, to sem ti pozabil omeniti, takoj po tisti ženski iz spomeniškega varstva. Se je res potrudil, da je ohranil zunanji videz vile, pohvalili so ga, res. Ja  no, škoda,« je zavzdihnil. »In kako je s tabo, si v redu?« jo je vprašal.

        Zakaj me to sprašuje. A morda že kaj sluti. Morda pa …

      »Je v redu, ne skrbi, zelo v redu. Veš, ja no,« je mencala.

      »Kaj no?« je postajal živčen.

      »Očka boš. Zdaj pa zares,« je le dahnila.

      »Očka, u  madona,« je vrisnil.

      »Našim sem že povedala. Hotela sem ti to prihraniti za jutri, za jutri zvečer, ko bova prvič prespala v vili. Ampak če bi ti zamolčala, bi se moj oče zagotovo hvalil s tem in bi te tolkel po rami in ti čestital. Popoldan, včeraj popoldan sem bila pri zdravnici, dala sem kri, še prej sem naredila test, no, to je to. Vse je v redu, nimam bruhanj, le ocvirki mi ne grejo, to. Pa kislo zelje bi kar naprej jedla, kar takega, brez nič, pa še kakšna stvar, kaj vem. Zdravnica pravi, da je prvi mesec že za menoj. Se pravi, na jesen bo novo življenje,« je razneženo rekla.

      »O, madona, to … Ti, pa … Ne, nič, ne bom razlagal naokrog, ne. Jutri še ne. Pustiva to srečo za naju, kaj?« je bil spravljiv.

      »Ja, nočem publicitete, ne,« se je strinjala.

      »Prav, nikomur ne bom povedal, niti našim ne. Itak sva določila datum poroke, takrat bo pa že vsem jasno, kaj. Takrat bo že trebušček luštek,« je smeje rekel.

      »O, ja, bo. No, zdaj veš, zdaj pa le pojdi počivat, ker te jutri čaka taka slavnost. Ti, mene bo kar oče pripeljal tja dol. Kdaj boš pa ti šel?«

      »Jaz, no, računam, da kmalu po sedmi, saj veš. Še nekaj usklajevanj, telefoniranj, pevci, kvartet, sicer vse je zmenjeno in potrjeno, a bom vse še preveril. Saj me poznaš, kakšen sem, vse more biti preverjeno, vse do zobotrebcev,« je v smehu rekel.

     »Vem, vem, toliko te pa že poznam, da si perfekcionist, če je zares treba. Daj Blaži, greva ninat,« je vsa mehka rekla.

      »Pa greva. Evo stuširal sem se, luč ugasnem in bo jutri svetel dan. Dvakrat svetel,« je šepnil.

      Še nekaj časa je premlevala slike, ki so se ji nizale: bele mize, kvartet, pevci, govori … Kdo bo vse to zdržal. Pa ljudje, pa … Oh, jutri. In otrok v meni … Blaž, Blaž … Bog mi ga je daroval. Kako bom zaspala, od vsega tega vznemirjenja. Naj vsaj še malo berem? Poskusila bom, mogoče me bo uspavalo. Dostojevski me že ne bo uspaval, on ne. Bom pa Ferija Lainščka do konca prebrala, to bom. Noč jo je le pograbila in jo z mehko roko odpeljala v sanjske labirinte, kjer so se ji smehljale srne in je otrok tekel čez nihajoče trave …