17. Vila ruj

    Tale mah, lep, je pomišljal gospod J., ko je prelagal črne zabojčke iz avta v garažo. Lep mah, lepe jaslice bom naredil. Letos vse naravno: mah, prava smrečica iz Javornikov, pa keramične ovčke pastirčki, ogenj, hlevček, Marija, Jezus. Kako smo to včasih delali, ja … Bilo je obdobje, ko je bila ta tradicija povsem zatrta, saj, saj. Pa sem jih vedno naredil, v malem kabinetu, samo zase. Nikoli nisem na to gledal kot na nazadnjaštvo, nikoli. Seveda, partijski ljudje, oni, hja. Smešni so bili, smešni. Božič, češ … No, drugi časi so. Pa sem se skoraj prevrgel, ko sem lazil med kamni in iskal mah. O ja, že poleti sem si ogledoval v Javornikih, kje ga bom našel, o ja. Poznam tista področja, še ko sem hodil s kolegi na lov, bolj paradno, nikoli nisem nič ustrelil, le tako. Kaj pa vem. Dostikrat sem se vprašal, kako bi bilo, če bi moral človeka ustreliti, služba pač. Enkrat, samo enkrat je bilo zelo blizu … Takrat, ah, je pomislil in se skremženo sklonil še po zadnji zabojček. Ko ga je spravil v garaži, mu je v vojaškem anoraku zazvonil tisti drugi telefon – še vedno je bil povezan s kolegi kriminalisti in je rad vskočil, če je bilo treba. Živčno ga je izbrskal in gledal, šef postaje, kaj pa on?

      »Ja, J. Prosim.?« je odločno odgovoril.

      »Gospod J., kje sem pa vas ujel? Je komandir mirno rekel in se naslonil nazaj, malo zanihal in delal pomemben obraz.

      »Če sem iskren, prelagam mah za jaslice, 21 december je že, sem že kar malo pozen. S tem se zdaj igram,« je J. mirno rekel.

      »Pa imam bolj resno igro za vas,« se je komandir malo nasmehnil.

      »Kakšno pa, pa v takem času?« je J. že bolj tesnobno rekel.

      »Menda se nekaj raziskuje okrog vile Lavanda v Sežani. Ta predmet ste vi pred leti vodili in predali mlademu B – ju, ne?«

      »Ja, B. mi je včeraj že povedal, ja, da so našli kovček z dokumenti, da se zapleta ja. Nimam še resnega komentarja. Moral bi videti stvari, ki so jih pobrali forenziki. Vsekakor je pa to novo dejstvo, ki bo marsikaj pojasnilo. No, kriminalist je določen, ne?« je J. vprašal.

      »Ja, o tem ne odločam jaz, saj veste. Moje je, da sem tu ves in v formi. Kakokorkoli, pred seboj imam, tu v pisarni, gospo W. K., ki bi rada pojasnila dodatne okoliščine in to čim prej. Izrazila je željo, da bi jih povedala samo vam, ker da ste takrat vi vodili to stvar,« je komandir rekel in se dobrikavo nasmehnil.

      »Gospa je tam … No, mi jo prosim date na telefon, seveda, če želi,« se je J. povsem razvnel. Odpel si je anorak, ker ga je bogato razgrelo.

      »Čakajte, jo vprašam,« je rekel komandir, pokril telefon z roko in rekel. »Bi želeli govoriti z gospod J. Prosil je, da vam dam telefon,« je bil sarkastično vljuden.

      »Dajte,« je hlastno rekla.

      Vzela je telefon in globoko zadihala.

      »Gospod J,« se ji je zatresel glas, »nujno bi morala govoriti z vami, nujno.«

      »No, nocoj, kaj vem. A ne bi šlo jutri?« se je J. ne preveč prepričljivo izmikal.

      »Ne, ker bo mogoče že prepozno.«

      »V kakšnem smislu,« se je J. čudil.

      »Ne morem vam razlagati takole. Bi se lahko dobila, ne vem, predlagajte, kje?«

      »Takole bova naredila. Prišel bom dol v Koper in bova v kabinetu kriminalistov opravila razgovor, prav. Kar počakajte me tam. Čez pol ure bom že tam, če vam ustreza. Tisti prostor je zvočno dobro izoliran, sama bova in tako bo najbolje. Boste počakali?«

      »Prav, bom,« je K. rekla in se vsa stresla.

      »No, zmenjeno. Torej, gospod J., kakšna so navodila,« je komandir rekel v slušalko telefona. »Razumem ja, ja. Prav, bomo postregli, ja. Dežurni bo pazil, ja. Dobro, dobro,« je komandir pokimaval. Odložil je telefon, prepletel prste in gospo pogledal s tistim radovedno trpečim izrazom, ki hoče objeti resnico, ta pa se mu izmuzne. »Takole, kot sta se dogovorila, boste pač morali počakati. Če želite kakšen napitek, sendvič, kavo, vam lahko prinesemo, pa v udobnejši stol vas bomo posedli, glejte, v sosednji sobi, tam, tisti fotelj. Bi kaj spili?« je vprašal.

      »Imate morda kakšen vitaminski sok, pa sendvič bi in kavo, sendvič kar z mortadelo in sirom.,« je zdrdrala.

      »Poklical bom dežurnega, vse bo prinesel.« Segel je po drugem aparatu, interna povezava in dežurnemu naroči, naj skoči po naročeno. Pospremil jo je v prazno pisarno z oblazinjenimi vrati, s tremi udobnimi naslonjači, z dvema omarama, s svetlo pisalno mizo, dva računalnika sta bila, še celo velik fikus je bil v kotu. Zaprl je vrata in ji rekel, naj si kar oddahne, da bo dežurni kmalu postregel. In res, tisti mladenič, ki je bil v avli, ji je prinesel, sendvič, kavo, sok, na mizo je dal prtiček in ji rekel, naj se kar okrepča.

      Tako, zdaj je pot odprta. Ne morem več nazaj, zdaj ne več. Vse bom povedala, končno in dokončno. J. ta, ta … Skrbno je zavila drobtinice in prtiček vrgla v koš, kjer je bilo že nekaj papirčkov. Pol litra vitaminskega soka je pila počasi, kavo pa na hitro – rjav lonček je vrgla v koš. Zdaj boš videl Dino, zdaj. Vrag te vzemi. Ti si predpisoval zdravila, ti. Težka bo z dokazi, vem, ampak mogoče se je kje zakvačkal. Koliko let morajo arhivi biti na voljo v lekarnah? Menda deset let, ne vem. Nabavljal jih je tam in tam. Vem pa, da sem takrat, v tisti noči nesla v grobljo, kar v vrečo sem jih dala, vse zaloge tistih prekletih tablet. Tega pa Dino ni videl. Ko je šel po lepilni trak, tisti širok, siv in močan, v garažo, sem v vrečo, k pokojniku stlačila tablete. Niso zgnile, ne. Tam bodo. Potem pa naj pojasnjuje, zakaj in kako. On me je našuntal, da naj jih drobim, malo po malo v večerni koktajl, v kavo, v nedeljsko juho, v kompot, v mineralno vodo, ki jo je pil ponoči … Pa v vode z okusom, ki jih je jemal s seboj na potepanja. Ja, ja … zdaj boš videl hudiča. Saj ne vem, zajka sem zdravila zatlačila tja, ne vem, tiste modre tabletke za redčenje krvi. Modre, majhne, hinavske. Pa mi je razlagal: Veš, to deluje počasi in zanesljivo, enkrat bo pok in konec … Bik zarukani, ta Dino. Bik zarukani! Minute so se gostile. V njej se je nabirala sokrvica let, ko je nosila težko breme v naročje časa. Zdelo se ji je, da je v sebi prekvasila tisto pošteno deklico, ki je z belim molitvenikom in v belih dokolenkah šla v župnišče, da bi se pripravila na birmo, čeprav ni bilo zaželeno, ampak ker je sošolka, najboljša prijateljica šla, je hotela tudi ona. In v mislih je videla tisto staro češnjo ob poti do župnišča, tam spodaj se je usedla in brala o grehih, o zveličanju, o Lazarju, o Kristusu, ki je nasitil lačne z ribami … In mimo je prišla stara vaščanka, jo dolgo gledala in ji rekla: Otrok, bereš mašne bele bukve, prav, prav. Če se boš držala tistih naukov, boš srečna, če ne pa boš imela  pogubljeno dušo. Nisem razumela, kaj bi to bilo, pogubljeno dušo. Cvetoča češnja, april, jaz pa tam … In birma, botra … Potem, potem se je življenje zasukalo. Češnja se je osula … In ko sem bila v Idriji. Psihiater mi je rekel: Breme je, a ga ne znate še prav izraziti. Ko boste kemijsko zadosti podprti, se bova lahko spet menila. Nič se nisva več menila. Pogruntal me je, da nekaj tajim, da je to problem … Kje je cvetoča češnja in poštena deklica. Ni je več, ni. Kje sem, kam grem? Potem so se neslišno odprla vrata. Srednje velik, belolas, zagorel in še vedno z belimi brki je vstopil inšpektor J.

      »Ste se načakali?« Jo je očetovsko vprašal, si slekel vojaški anorak, ga obesil in se usedel za pisalno mizo. Iz aktovke je izvlekel nekaj zvezkov, bržkone stare zapiske o primeru in povsem nov zvezek pa nalivno pero. Nadel si je očala, jo umirjeno gledal in izpod belih brk je pritajeno mezel zadovoljen smehljaj zmagoslavja.

      »Načakal, že sedem let, čakam, da …« jo je lomilo, da je zajokala, se dolgo stresla, drhtela in se razbijala v svetlobo odrešitve.

      »No, no, zdaj bo lažje, boste videli. Resnica ohladi dušo, veste. Dali ste mi mislit, to pa že moram priznati. Okoliščine so bile pač take, da ni bilo nobene, rekel bi, napačne sledi, ki bi kazala, na drugačen razvoj dogodkov, kot so bili kasneje pravnomočno zakoličeni. Kot psihologu mi nekateri stvari seveda niso bile jasne – zakaj nenaden in hud živčni zlom, že tu sem pomislil na pretirano reakcijo, ki bi lahko kazala tudi v drugo smer. Dobro, to so psihiatri obrazložili na svoj način. Kar jočite, kar …« ji je dopuščal, da jo je metalo v odklepanje.

      »Vi ne veste, kaj sem prestajala vsa ta leta,« je skozi hlipanje rekla.

      »Ja, predstavljam si lahko, vem pa res ne, ker nosi vsak v sebi svoj svet in svoje kategorije resnic. No, če ste zdaj okrepljeni, bi začela na začetku. Žal se morava vrniti v tisto noč v marcu, žal,« je J. pokimal in si pripravil pisalo.

      »Tista noč, saj, saj,« je jecljala in spet burno zajokala, tokrat kar z malim tulečim krikom, ki je kričal v noč spoznanja, da je resnica vzniknila v mogočno lilijo, dišečo po nepravični smrti.

      »Če začnem pri odhodu, najprej tam. Zmanjkal je mali terenec, tu bi se zgodba lahko začela,« je J. čez čas rekel, ko se je umirila, in si brisala razmazek nacejene tesnobe.

      »Ja, avto je izginil, brez njega,« je rekla, ponosno dvignila glavo, pripravljena, da se izlije v vrč dokončne resnice.

      »Hočete reči, da so avto naročeno odpeljali, nekam pač,« je J. previdno tipal.

      Prikimala je.

      »Razumem. Zdaj pa, ja, žal, moram direktno vprašati, je šlo za umor ali za …«

      »Ne, nisem ga ubila,« je jecnila.

      »Dobro, dobro, ničesar vas ne obtožujem. Ugotovila sva, da je nekdo zrežiral odvoz avta. Pa greva naprej. Kdo je to bil?« je J. ostro vprašal in si popravil očala.

      »Avto je šel, ja, na tovornjak in nekam na Hrvaško v predelavo, kaj vem. To je bila ideja …« jo zapeklo, da jo je spet stresalo; spet se je v njej vzdignila tektonika dvoma, ki ji je vsa ta leta jeklenil notrino.

      »Imate občutek, da boste nekoga izdali, kaj?« je izkušeno vprašal J.

      »Ja, ja, pa ga bom,« je jezno rekla in celo udarila z roko po mizi.

      »No,« je rekel J. ves naperjen, da si zapiše ime sostorilca.

      »Moj takratni ljubimec. Saj ste ga zasliševali,« je rekla z neko trudno olajšanostjo.

      »Doktor Dino,« je J. prikimal.

      »On,« je zdrobljeno rekla in povesila glavo, kakor da pada v kroge nove teže.

      »V tem primeru, ga bomo morali na novo zaslišati, še nocoj. Tak je protokol, žal. No, zdaj pa k človeku, za avto se je razjasnilo. Kaj se je zgodilo s pokojnikom?«

      »Tisto noč, gripa me je dajala, pa ne več tako hudo. Ne vem, kaj me je gnalo v spalnico, ne vem. Šla sem tja, prižgala luč, ker se ni zganil v postelji in videla …« je spet zajokala, tokrat na kratko in trzaje.

      »Kaj ste videli?«

      »Videla sem curek krvi iz njegovih ust in malo lužico na blazini. Groza, kakšna groza me je obšla. Takoj sem poklicala Dina, potem …« se je spet zatekla v hlipnino.

      »Potem je sledilo, kaj?« je J. čakaL in si nekaj pisal.

      »Čez petnajst minut je prišel. Rekel je, da se je pač zgodilo, da je mrtev. In omenjal je, da nikakor ne smeva klicati policije, ker bi sledila obdukcija, da ga morava pač skriti,« je skozi mrmrajoči jok le povedala.

      »In zakaj se je gospod doktor tako bal obdukcije? Je bilo v krvi sredstvo, ki bi ga kompromitiralo kot družinskega zdravnika?« Je J. vprašal, z ostrim glasom.

      Prikimala je in si brisala solze.

      »Razumem. Katero, bo že pojasnil gospod doktor, bomo poskrbeli, da bo pojasnil, če prav, tudi če truplo najdemo, tega ne bo moč več dokazati. No, zdaj sva tam, ko je pokojnik bil zares pokojnik, kaj sta potem ukrenila. Ugotovili ste, da je mrtev, kaj potem?« je J. nepopustljivo vrtal naprej.

      »Sredstvo sem skrila k pokojniku, Dino tega ni videl,« je K. rekla in se vzravnala. V očeh je imela neko novo zaplato jeznih svetlob, ki bi požgale vsa zatajevanja teh let.

      »Čakajte, torej ostaja domneva, da je možakar umrl zaradi nekega sredstva, zastrupitev torej, ampak, kri … Ne, ne, nekaj nejasnosti je. Mi bi zaupali, za kakšno učinkovino je šlo, da bom vsaj približno vedel,« je J. postajal nepotrpežljiv.

      »Tablete,« je K, nacmihala.

      »Tablete, kakšne, za kakšen namen. In omenili ste, da naj bi bile v vreči s truplom. Dobro, kakšne torej?« je postajal J. nestrpen.

      »Za redčenje krvi, ime sem pozabila, male, modre. Tudi sicer bi jih moral jemati, saj mu jih je doktor Dino predpisal, pa je vedno napisal recept za večjo količino. Vsi v pokojnikovi družini so umirali za kapjo. Dino je rekel, da malo povečane doze, lahko pospešijo, da se bo pač enkrat zgodilo, kjerkoli, tako je domneval. In jaz trapa, sem tu in tam, ko sem vedela, da se odpravlja od doma podtikala tablete, v pijačo, v vodo z okusom, ki jo je vedno jemal s seboj, tisti večer pa ne, ker sem ležala. Saj sem že omenila, da sem prebolevala gripo. No, pa se je vseeno zgodilo. Prepričana sem, da je šlo za naravno kap. Cel dan je jamral, da tudi njega boli glava in je prišel v mojo sobo, vzel lekadol in šel. Potem pa …« je spet jokala.

      »Ja, panika, predvsem s strani gospoda doktorja, tako domnevam. No, na zaslišanju bo že povedal, kako in kaj. Tokaj bo nenadoma več kaznivih dejanj, skrunitev, prikritje, pa še kaj bomo našli. Oprostite, takoj pokličem mladega sodelavca, da bo začel z poizvedbo. Kje pa zdja živi ta vaš bivši?« je J. vprašal in se ves naprožil.

      »V Murglah, v Ljubljani, pri novi ženski. Ločuje se. Natančnega naslova ne vem, vem pa, kako se piše njegova nova, L. je,« je K. rekla. Useknila se je in si popivnala razmazana lica.

      »Ni problema, zadosti ste povedali, našli ga bomo. Preiskovalni bo izdal nalog, takoj bo. Zgodbo zdaj počasi sestavljam. Motiv je bil, da bi se na nek način rešili moža, ker je na vas pritiskal ljubimec, ta vam je bog vedi kaj obljubljal, potem pa se je vse sesirilo. Tako nekako jaz razumem dinamiko teh dogodkov. Nisva pa še prišla do dejstva, kam sta ga skrila, tu še nisva,« je J. rekel in si poravnal brezhibne brke.

      »V parku,« je čez čas le iztisnila K.

      »V park? Kolikor se spomnim, je park bil tak kot po navadi, nobenih sledi kopanja, nič. Pregledal sem takrat. Vse imam v beležkah, draga moja, vse. No, kam natančno?«

      »V kot, kjer sta dva grma in še kup kamenja. Tistega je Dino napeljal pred dnevi, ker je nameraval dokončati suhozidni zid. Glede tega je res mojster. Odmetala sva nekaj kamenja, Dino je na hitro še malo odkopal, potem pa sva premetala kamenje na …« je spet kričeče zajokala.

      J. je počakal, da se je vihar razdražljivega spoznanja polegel. Udarjal je s prsti po mizi in si hitro zapisal potek dogajanja. Zakopano pod kamenjem v kotu parka. Takoj v akcijo, je pripisal in podčrtal. Poklical je mlajšega kolega in mu na hitro povedal, kaj in kako. Kolega je obljubil, da bo kmalu v Kopru, pa da lahko prevzame nadaljnjo akcijo, da bo vse uradno. Da je že itak bil včeraj tam gor, da je obvestil nadrejenega, da so forenziki potrdili identiteto dokumentov in podobno.

      »Ja, tako sva zgodbo sklenila, kruto zgodbo. Vidite, če bi se oba ravnala po vesti, bi bila vi vseeno dedinja, ne bi bilo pa teh zapletov, Kolikor vem je novi lastnik že začel s preurejanjem vile. Žal bodo dela za nekaj časa zaustavljena, dokler ne izgrebemo pokojnika in opravimo vseh formalnosti. Do božiča bo gotovo akcija sklenjena, ker so fantje učinkoviti in bodo bili za praznike kolikor toliko prosti. No, gospa K. takole, jaz sem vse lepo zapisal. Zgodbo boste morali žal še enkrat ponoviti, tožilcu in mlademu inšpektorju. Vem, da bo za vas to mučno, ampak še nocoj bosta oba opravila svoje. Če želite sem lahko poleg, da se boste počutili bolj varni. Na nek način sem še vedno honorarni sodelavec in imam te kompetence. Če povzamem, dne 4. 3. leta … je ob pol dveh zjutraj, približno preminul gospod  T. W. Smrt ni bila prijavljena. Naslednji dan ste prišli na  policijsko postajo v Sežani in prijavili izginotje. Truplo je bilo zakopano v parku, avto odpeljan v razrez. Ampak, kar me čudi, kako je v tisti noči lahko gospod  Dino nenadoma dobil ljudi za to akcijo, za odvoz avta, to bo pa on pojasnil. Vse kaže, kakor da bi bilo načrtovano. To so zdaj nov dejstva, ki jih bomo še raziskali. Našli bomo človeka, upam, ki je pomagal, ki je odpeljal avto, in kam. No, tudi če tega ne bomo izvedeli, bo gospod Dino moral zapeti o vsem drugem. Toliko, da veste, policija ga že išče. Midva sva na nek način zaključila. Vidim, da je za vas to velik šok, kar je razumljivo. Takole bomo naredili. Nastanili vas bomo v hotel, omejili vam bomo gibanje, ker vas bomo nocoj še potrebovali. Tukaj gre za delikte, ki imajo visoko stopnjo prednosti obravnavanja, razumete.  Več krivde, no, za zdaj težko rečem, kdo ima več krivde, vsekakor pa je tudi pri vas padla etična barjera. Jaz sem že takrat močno sumila v gospoda doktorja, njegovi cinični nasmeški, vedno zaprta drža rok, obramben položaj, pa podpis, veste, nekoliko se spoznam tudi na grafologijo, podučil  me je izkušen grafolog. No, najbrž vam ni znano, da se po izobrazbi tudi diplomiran psiholog, kar mi je pri poslu zelo pomagalo. In odkrito sem se čudil, kako ste zmogli tak teater vsa ta leta,. Človek ni iz kamna, to se ve. Posledice pridejo, tudi pri najbolj zakrknjenih kriminalcih pridejo, verjemite. Že veliko skesancev in zlomljencev sem videl. Za vas bo ta katarza zdravilna, zagotovo. Zdaj bo vse prepuščeno najprej preiskovalni mašineriji, potem bodo še pravne posledice, najbrž kakšna kazen, kaj vem, morda tudi zapor. Odvisno od sodnika ali sodnice, za gospoda Dina pa si upam trditi, da bo sledila tudi poklica prepoved, če mu bo krivda dokazana. In mogoče bo preiskovalni sodnik zahteval celo soočenje, tudi to je v pravnem smislu možno. Ampak kot rečeno, trudil se bom dobiti pooblastila, da bi ta postopek speljal sam, ker sem ga takrat pač prevzel. Prvo kar bo, mi bodo preiskovalci zamerili, da takrat nisem dal pregledati okolice, torej parka. To bo prvi tak očitek, tega sem že slišal. Moj takratni nadrejeni, žal je že pokojni, je rekel, da to ni potrebno, ker se ve, v kakšnih krogih se je pokojni gibal in da moramo tam iskati pravo sled. No, drugo kar je, mi ni uspelo dobiti celotne dokumentacije o zdravljenju pokojnika, nekdo jo je skril, najbrž, kar gospod Dino. Tudi to bo moral pojasniti. Takole, zdaj bi vas pospremil do hotela, kjer lahko malo ležete. Nekaj čez sedmo je, okrog devetih bosta tu mlajši kolega in preiskovalni sodnik, morda tudi tožilec, kaj vem. Čakajte, telefon. Aha, ste ga prijeli, aha, ob stojnicah, ja, ja, razumem. Z njim je njegova nova žena, noseča, pravite, aha. Ja, obzirno, ja. Njega prepeljite v Koper, zmenjeno, ja. Hvala, hvala,« je kimal J. »Vidite, naši fantje so učinkoviti, če le hočejo. Izbrskali so Ljubljanski naslov, našli zdravnico, sledili so jima in ju med stojnicami diskretno aretirali. Njega bodo pripeljali v Koper na razgovor, čez eno uro bodo tukaj. Bomo videli, kaj bo odredil preiskovalni, on odreja dinamiko. In spet je zvonil telefon. Dežurni mu je sporočil, da je spodaj v avli preiskovalni sodnik in inšpektorica, ki je bila včeraj dežurna v Sežani. J. je rekel, da je zdaj gospa precej utrujena, da pa bo čez kakšno uro na voljo za novo zaslišanje, naj ji vendar dajo nekaj predaha, ker je v hudem stresu. Obrazložil jim je, v kateri hotel jo bodo nastanili in kdaj naj bi z zaslišanji nadaljevali. Sodnik pa je vztrajal, da bi pobral samo fakte. »Žal, morate toliko še počakati, da pride gor inšpektorica in preiskovalni, žal,« se je J. opravičeval. Med tem jaz pokličem nadrejen in jim ponudim svojo v kompetenco. Kar mirno. Sodnik je mlad, izobražen, razumevajoč, inšpektorica pa se še privaja. Povprašala najbrž bo kaj v zvezi s prepoznanimi predmeti, s seboj ima dokumentacijo na prenosniku. To bo za zdaj vse, draga K. Ko opravita ona dva, vas peljem v hotel, prav?« je bil J prizanesljiv.

      »Ja, ja,« je zlomljeno prikimavala.

      Prišla sta, plavolas preiskovalni sodnik, v elegantnem plašču v škornjih, z rjavimi rokavicami, ki si jih je takoj snel in mlada inšpektorica v športni budi, z lasmi spetimi v repek in v črnih hlačah. Oba sta ji pokazal uradne legitimaciji in se posedla v fotelja. Sodnik je še enkrat obnovil dejstva, odvoz avta, skritje trupla, skritje tablet. Potem je spraševal o ostalih okoliščinah, ura, vreme, take reči. In še, zakaj sta se bala obdukcije in zakaj se je sama javila policiji šele po toliko letih. Pa je povedala, da je vilo prodala in da je kar slutila, da se bo začelo s preurejanjem odvijati. Inšpektorica jo je seznanila z dejstvi in ji na ekranu pokazala slike odprtega kovčka. Takrat je pa K. spet silovito zajokala. Kimala je, da je vse to res njegovo, da je vedno imel ta kovček pripravljen, kadar se je odpravljal od doma, vedno. Nikoli ni šel brez njega, ne, nikoli, ker ni vedel, koliko časa ga ne bo domov. Preiskovalni sodnik si je nekaj pisal kar v pametni telefon, inšpektorica pa v računalnik. Čakal sta, da se vihar poleže, da se K, toliko zbere, da so lahko nadaljevali s vprašanji. Kdaj je spoznala Doktorja. Kaj sta v resnici bila. Kaj ji je obljubljal. Zakaj je vztrajal s tistimi tabletami. Kaj je imel v mislih, ko sta se odločila, da bi skupaj zaživela. In take reči. Inšpektorico je zanimal sam postopek odstranitve trupla, sežig rjuh, in to. In na glas je rekla. Zakaj inšpektor J. ni dovolil analize pepela, oziroma ni zahteval. Pa ji je mladi sodnik pojasnil, da so takrat šefi odločali, kako in kaj se bo še pregledovalo. Inšpektorji so bili samo orodje. In morala je še enkrat pojasniti, kaj vse je videla v tisti noči, tovornjak, odvoz avta in take malenkosti.

      Ko so končali z zaslišanji, jo je v avli čakajoči inšpektor J. sprejel in ji predlagala, da jo pelje v omenjeni hotel. Čisto zmedena je samo kimala in se prepuščala usodi. Pomagal ji je v avto. V hotelu so ji dodelili sobo, najbrž stalno rezervirano za take primere. Okno je gledalo na pristanišče, na vse tiste močne luči, na dvigala na kontejnerje. Dolgo si je oddihala v rdečem naslonjaču in vzdihovala. Kaj se je zgodilo, kaj se je vse zgodilo danes, srečanje z njim, s tem prascem … Vse je zakuhal, vse! Zdaj bo videl, kaj je kraška lisička, zdaj. Mar misli, da bo kar šel, pa ja. Ko je takole premišljevala, jo je spet razvnel telefon. Klicala je sestra v skrbeh, kje je, ker je teta rekla, da je odšla. Rekla ji je tudi, da je bila v vili nad mestom, da je ogrevana, da pa je stara gospa v bolnici, ker ima težko pljučnico, da se ne ve, kako bo. In kje da je. Ni ji še hotela povedati, kakšne opravke ima v Kopru, samo rekla ji je, da bo prenočila v Kopru, da jutri pride, če bo vse kot je načrtovala. Zlagala se ji je, da je morala na upravni enoti še nekaj urejati v zvezi s prodajo podjetja in to. Pa ja. Kako naj ji povem, kako. Tudi ona mora izvedeti za resnico. Vsa ta leta mi je stala ob strani, me bodrila, misleč, da žalujem za tako grozno izgubo. Malo pred deseto pa jo je spet poklical inšpektor J. Zvenel je prijazno, in povsem bolj mehko kot popoldan na zaslišanju.

      »No, gospa W. K. Dosegel sem, da bom zadevo izpeljal. Od ministra sem dobil odgovor, oziroma od njihovih uradnikov, da smem stvar speljati kot honorarni sodelavec. Pomagala mi bosta mlada inšpektorica in inšpektor B. Oba že poznate. Kar je novo je, da je gospod Dino najprej tajil, da ne ve za kaj pravzaprav gre, da je to že toliko let, potem pa smo mu povedali od kod nam informacije, pa je spremenil taktiko. Zdaj skuša vso krivdo zvrniti na vas, kar razumem kot taktiko zmanjševanja odgovornosti.  Trdi, da ste ga vi prosili za tiste dodatne tablete, da … No, podrobnosti vam bi prihranil. Vrednotenje obeh izjav bo seveda preverjal preiskovalni sodnik in se potem odločil, kako in kaj. Ne razumite me narobe, nočem biti pristranski, iščem samo resnico. Jutri bo preiskovalni sodnik ob desetih dopoldan zahteval soočanje in bosta oba navzkrižno izpraševana. Vem, da bo za vas to zelo mučno, ker imam nekaj izkušenj s takimi izpraševanji. Če želite, vam pošljem zdravnico, ki vam bo dala pomirjevalo, da se boste vsaj naspali kot je treba,« je bil J. povsem zmehčano vljuden.

      »Mislite, da je res potrebno, mislim soočenje?« je strahoma vprašala.

      »Vsekakor. Tak je protokol preiskave. In jutri zjutraj takoj po sedmi bodo forenziki šli do domnevnega groba. Tudi to je že odobreno. Ne bo težav, mali bager je že na gradbišču, policija bo dodatno zavarovala kraj, da ne bo nadležnih firbcev. Do desetih bo imel preiskovalni sodnik že dodatne argumente. Tako to gre,« je J. rekel in se malce odkašljal.

      »Jutri ga bodo,« je spet zajokala in zatulila v telefon.

      »Umirite se gospa, umirite. Torej vam le pošljem zdravnico. Sam jo bom pospremil. Če si še česa želite, povejte,« je J. vztrajal.

      »O Jezus, odkopali ga bodo, odkopali. Pa ga bom smela potem po krščansko pokopati na malem pokopališču v njegovi rojstni vasi?« je zajokala.

      »Ko bodo forenziki opravili, kar pač morajo opraviti, bo to mogoče. Bojim pa se, da zna to trajati, veste, DNK analiza iz kosti, pa še druge sitnosti. Tam se zna zavleči za kakšna dva meseca, lahko da tudi tri. No, seveda, potem pa ne bo zadržkov, se razume. Takole, zdaj prideva z zdravnico do vas, da se vas umiri in boste jutri sposobni prenesti mučno soočenje. Gospod Dino bo moral prenočiti v priporu, ker je pokazal nekaj namena, da bi lahko pobegnil. Preiskovalni sodnik mu je odredil pripor za 24 ur, kolikor lahko po zakonu. Zadosti, da bo jutri pri roki za nadaljnja zaslišanja in soočanja. Veste, tisto z organizacijo prevoza z avtom, oziroma odvoz avta, tisto se je hitro pojasnilo. In slučaj je hotel, da je tisti večer gospod Dino bil pri enem od svojih pacientov, mali prevoznik, pa sta se menila o možnosti, da bi, če bi bilo treba … No, pa ga je ponoči poklical, oziroma se je zapeljal kar mimo, ko je prihajal do vas. Dino je pravzaprav na nek način vse strateško načrtoval, to je posredno priznal. Najprej je seveda vse tajil, pa smo ga seznanjali, z vašimi dejstvi in je odnehal. Tisti možakar, ki je avto odpeljal, ne živi več tukaj, preselil se je v Avstrijo, tam odprl malo podjetje, ampak zaslišan bo, tudi on. Vi ste samo videli kamion in napis na ceradi, tako ste povedali v nadaljnjem zaslišanju, kajne?«

      »Ja, ja, živo se spomnim tistega modrega napisa na sivi podlagi, ker je luč nad vhodom svetila, ko sem gledala, kako Dino vozi malega terenca po kovinski klančini na tovornjak. Tega se tako spomnim …« je hlipnila in se tresla.

      »Vidite, to ga je podrlo. Našli smo registrsko tablico tovornjaka, ker je bilo tisto podjetje malo, en mož, en tovornjak. Našli smo vse, kar smo potrebovali. Tako je to v dobi računalnikov in strežnikov, ki prepisujejo podatke, pa tudi v papirni kartoteki, v fasciklih, se kaj najde. Torej, našli smo podjetnika S. P. je imel z napisom na ceradi. In potem je bilo vse jasno. Ko smo s tem seznanili gospoda doktorja, je bila stvar zaključena. Hotel sem vam to sporočiti, čeprav se zavedam, da je za vami težak dan. Toliko, da veste, v katero smer gredo stvari. No, saj dovolite, da prideva z zdravnico k vam, kaj?«

      »Ja, ja, res rabim nekaj, da, da malo izklopim. S seboj imam spisek zdravil, ki sem jih že jemala v takih situacijah. Bo že vedela, kaj mi dati, upam. Prav, pridita,« se je vdala.

      Ko je čakala na prihod inšpektorja in zdravnice, je premišljala: Pa se je zahakljala ta krota. Saj res, sodnik je hotel, da še enkrat opišem, kaj sem videla v tisti noči,. Dosti je spraševal, kakšen terenec je bil, barva in to, pa kako je bil odpeljan. Pa sem se spomnila, srednjevelik tovornjak in napis na ceradi, še telefonsko številko sem vedela, ljubi bog. In to je bilo najbrž usodno. Potem ni mogel več tajiti, ker je bil vpleten še tretji človek, ki bo moral priznati, če prav bo lahko tajil, da nič več ne ve, da je to toliko let nazaj … Ampak se je Dinček očitno usral,  najbrž tudi zato, ker je tistega človeka zdravil malce bolj po domače, ni mu prepisoval ustreznih zdravil in kar naprej antibiotike, če prav je imel samo virusno pljučnico. Tisti šofer, ja … Čokat, hmmm. Enkrat se mi je pritožil, ko je prišel v naše skladišče po televizorje, ki jih je moral peljati na Hrvaško. O ja, spomnim se tega. Rekel je, da je ta Dino malo švrknjen – ni vedel, da sva par, on ne. Jezil se je nanj, ker mu je drago zaračunaval storitve. In tisti večer je Dino prišel pravzaprav k njegovi ženi, sam Dino mi je to rekel. Nič hudega, samo malo vneto grlo, ni bila angina, pa vročina … In se je z njim najbrž dogovarjal za protiuslougo … Tudi hčerko jima je zdravil, tudi, eno alergijo, ali kaj že … Pa spet na svoj način, tako da je potem tisti človek peljal hčerko v Zagreb, Hrvat je bil, in so tam postavili drugačno diagnozo. To mu je dokončno zameril. Dolžan pa mu je bil, to pa vem, ja. In potem uslugica v tisti noči, da bi se dolg izbrisal. Naslednje leto se je pa družina odselila v Avstrijo, kjer je imel brata … Ja, Dino, kvačkal si in kvačkal, zdaj si se pa zakvačkal.

      V misli je vdrl sobni telefon. Iz recepcije so ji sporočali, da prihajata obiskovalca. Malo pred enajst je ležala v postelji, umirjena, v nekih lepih krogih kemijskega sanjanja. Vse je bilo tako prijetno in mehko, vse dorečeno. V mislih je videla grobo roko bagra, kako razkopava kosti, kako se razsujejo tiste škatlice tablet, kako kriči lobanja. Pa se ji ni zdelo strašno, prej pomirjujoče. In ga bom pokopala, si je šepnila. Na grobu bo imel ruj, tako si je zmeraj želel, nobenega cvetja samo majhen grmič ruja. Ja, saj ga je vsa ta leta imel. Moj bog, niti ene sveče mu nisem prižgala, niti ene. Oh, Kristus, kakšni smo, Kristus. Misli so se skrčile v eno samo svetlobo, ki je počasi odnašala snope teme in jo je umila s spočitostjo in odvzetostjo realnemu svetu. Onkraj so sence sanj in je sonce polno krvi ruja, drhtečega v kraški burji.