16. Vila ruj

^***

    Vonj kuhanega vina se je vijugal med obiskovalci med stojnicami, tam so se ustavljali, gledali razstavljeno blago, si kimali, si popravljali maske in se premikali naprej. Po deseti uri dopoldan se je kožuh megle že začel trgati; kazalo je, da se bo ujužilo, ker so se po tleh že delale umazane luže in je rjavkast zgneten sneg izginjal. Če bi enega kuhančka, se je K. nasmehnila, si popravila krznen ovratnik in se postavila ob stojnico, kjer je rdečeličen moški spretno točil kuhančke v plastične rjave kozarčke. Gospa, za vas? Je vprašal. Ja enega, ne, kuhančka, je rekla in pripravila drobiž. Zamaknjeno je srkala in gledal zvonik cerkve, kamor je sonce že položilo svoje otožne zimske tipalke. Ogreta je vrgla lonček v kanato ob stojnici in zahtevala še enega. Prodajalec jo je sumničavo pogledal: taka dama, brezhibno urejena, v dragi obleki, zlate zapestnice, nekaj prstanov, šminka, pa ti pride dopoldan na kuhančka. Ne, take ne videvamo tukaj, take sedijo za steklom v dragih lokalih, je najbrž premišljal, ko ji je spretno natočil še drugi kozarček. Zavrnila je ostanek drobiža in se oddaljila vse do ograje nad Ljubljanico. Zagledala se je v leno zelenilo in premišljala: Ja, tako je zdaj to. Podjetje je prodano. Vse je urejeno, podpisano, ožigosano. Z novim letom začnejo delati za gospoda iz Kranja, do takrat imajo dopust, božičnica bo izplačan, letna nagrada tudi. Joj, kakšna je bila poslovilna večerja, bog se usmili, kako me je lomilo. Vsi ti fantje, eni so pri nas od začetka, Đuro, on, pa Samir, pa Jože, pa … Vsega tega je konec. Podjetja ni več, vile ni več. Slišala sem, da je novi lastnik vile na hitro zastavil, da je že prignal ekipo, arhitekta. No, denar očitno ima. Ampak zdaj … jo je stisnilo. Cili sem veliko povedala o odnosu s pokojnim, glavno sem ji pa zamolčala, truplo, prekleto no. In ponoči se mi je sanjalo, da je moj pokojni prišel čez park s tistim kovčkom in se čudil, kaj delajo z najino vilo. Preklete sanje, je jezno pomislila in vrgla lonček kar v Ljubljanico. Gledala je, kako ga leno odnaša. Pa je pomislila: takole me odnaša, tako odnaša tudi mene. Saj ne vem več, kje sem prav doma. Zdaj sem se kar usidrala pri teti Cili, že od četrtega januarja sem tu, danes je pa 21, sreda. Ah, kako čas teče, dosti bolj hitro kot ta reka, dosti bolj. Kam naj zdaj? Malo sem že omotična. Teta Cila bo pripravila krvavice in repo, ona je bolj za to kranjsko hrano, mene bi pa mikali špageti z morskimi sadeži. No ja, po novem letu, nič prej. Sklenila sem, da bom kar tu praznovala, pri teti Cili. Toliko mi ima še povedati, jaz pa … Danes je čuden dan, tišči me v grlu, noge me bolijo. Do središča sem prišla s taksijem, nazaj bom tudi šla, ko se bom nagledala Ljubljane. Vse drugače je tu, Trst, hmm. Kaj počne Enrico. Dvakrat je še klical in se hotel nekaj izvijati. Ja pa ja, ko požagam mostove, požagam, amen! Zdaj sem povsem svobodna in bogata. Nisem si še na jasnem, kje bom, Ljubljana … ne, ne, Trst, no ja … Mogoče pa bi šla kam v Toskano. Daleč proč od vseh, kjer bi lahko pozabila na vse to. Murgle. Prekleti Dino. Eno jutro sem ga videla, ko sem se sprehajal, na kratko je pristavil in mi rekel, če ga slučajno zasledujem. Joj, kakšno srečanje je to bilo. Kakšnih dvesto metrov naprej je bil z njegovo. Kaj režira življenje? Na hitro sem mu povedala, da sem pri teti Cili, da imam zavetje tudi v Ljubljani. Čisto drug človek je, ta Dino, zdaj je drugi. Obraz ima gladko obrit, prej je nosil malo bradice – kako me je žgečkal po trebuhu … Pa lase si je pobril, gola rdeča glava … Pa ti takole renči iz črnega velikega terenca … Malo sva še govorila o tem, da se vila prenavlja, da pa se zidu še niso lotili … Bevsknil je, da ga to zdaj res ne briga več. Pa te, krota zmešana, te. Že marsikakšno noč sem se borila z idejo, da bi preprosto poiskala tistega inšpektorja J. in se mu zaupala. Njegovo številko še imama, ampak je tip v pokoju, to vem. Mogoče je obdržal službeno številko, pri teh tipih je vse možno. Krota od Dina. Priznam, tudi zaradi njega sem prišla v Murglje, priznam. Naj gre vse v maloro, še na enega kuhančka bom šla k drugi stojnici. Potem bom pa videla. Tako ne morem več. Prepričana sem, da bodo do spomladi odkrili mojega T. Naj ga, naj ga, da ga vsaj človeško pokopljem. S tem ne morem več živeti. Ustrašila se je nenadnih solz, ki so v zasedi čakale, da zarišejo struge strahu in nemira na brezhibno naličen obraz. Šla je vzdolž obrežja in se ustavila pri prvi stojnici s kuhančki. Tu ga je točila mlada dama s štajerskim naglasom. Tokrat se ji je zdel presladek in je to tudi rekla. Pa je dama rekla, da imajo tudi takega z manj sladkorja, da pač nekatere dame hočejo bolj sladkega. Naročila si je še manj sladkega. Zdaj so se ji mavrice barv v glavi okrepile. Vse se ji je zazdelo toplo in lepo. Gledala je okrog sebe, vse te maske, te hiteče ljudi, pravzaprav leno hiteče; podobni so bili umirjeni reki tam spodaj, ki je odnesla že toliko solz in trpljenja. In spet se je naslonila na ograjo, gledala goloba, ki se je sprehajal sem ter tja in kimal z glavo. Potem je gledala odseve hiš v vodi in ljudi na drugi strani, ki so prav tako bili v nenehnem gibanju. Božič bo, potica, drevček, jaslice. Teta Cila je pravila, kako sta z možem na podstrešju urejala te stvari, ko so bili še strogi partijski časi in sta dobivala pomembne obiske. Ta sranja, je pomislila. Vera za domačo rabo, saj. Njen mož, trd človek, vedno v nekakšni funkciji, do prezgodnje smrti. O, pa ji je veliko poklonil, hišo, malo počitniško hišico v Bohinju, staro stanovanje v Piranu, prej last Italijana … Ne ve, kaj bo z njim. Prodala bi, pa ni prave cene, ker je v ozki ulici in težko prideš z avtom. Ne ve, ne ve. Včasih sta šla z možem tja, potem je nekaj časa tam živela hčerka, ta se je odselila v London, sin pa je ostal v ZDA, kjer ima podjetje in ga malo briga za ta naša sranja. Kaj bom jaz, kaj? Je vrelo v njej. Stiskala je plastičen kozarec in se borila z jokom, ki ji je napovedoval nevihto razodetja, da je vržena v naročje resnice, tako pekoče, tako razvidno pogubne … Nenadoma je zagledal obraz inšpektorja, modre oči, beli brki in zavita vprašanja: pa ste prepričana, da ni morda doma pustil kakšne malenkosti, da je v naglici, kaj le pozabil? Kako se spomnim tega vprašanja. Pa sem mu rekla, da je vedno vse imel v rjavem usnjenem kovčku na ključek. In kovčka ni bilo nikjer, izginil je z njim … Dokumenti, kondomi, nogavice, vse sem pregledala, preden ga je Dino grobo pograbil, ga tleskoma zaprl in nesel nekam na podstrešje v tisti strašni noči … Zdaj bo osme let, marca meseca … Nisem ga vprašala, kam ga je dal, pa bi ga morala … In zakaj sem ponoči sanjala to, to. Pa kako je bil lep moj T. V belih hlačah, v belih čevljih, modra majica, bel suknjič, z rutko, nasmehljan, s tisto jamico v bradi, malo je bil podoben tistemu pokojnemu pevcu, kako že, čakaj, čakaj. Ja, zdaj sem se spomnila Tomislav Ivčič, ja. Čekaj me Silvija … Oh kolikokrat si jo je zavrtel … Jaz sem raje poslušala italijanske pevce, še zdaj jih, te Balkance, kaj pa vem. Pa naše, no ja, nekaj že. Kuhanček, kuhanček, se ji je nasmehnilo. Naj gre k vragu, še k naslednji stojnici grem. Teti Cili sem rekla, da imam še nekaj poslovnih opravkov, saj, saj … Teh ne bo več, adijo računi, adijo davčna napoved, adijo fascikli, mape, datoteke in prekleti računalnik. Ne, W. K. baronica je svobodna. Čutila je, da je korak negotov in da jo tišči na malo potrebo. Da bi šla na javni WC, taka dama, daj te no, si je rekla. Ogledovala si je, kje je prvi lokal. Našla ga je, izbral mizo, se usedla in vzneseno, zdaj že glasno naročila merico kuhanega vina, brez cimeta in klinčkov, nič, samo vino, kuhano. Mlad natakar je samo pokimal. Potem je vstala in našla toaleto. Olajšana se je pogledala v zrcalo: taka sem? Jaz somorilka, jo je prebodlo. Ko je stopila čez mali prag, bi kmalu padla, komaj se je ujela za rob mize, kjer je sedel starejši par. Gospod jo je jezno pogledal in na glas rekel: Madona je mesto polno odsluženih kurb. To jo je tako pogrelo, da mu je zabrusila, da bi njemu zaračunala trojno, če bi še zmogel. Izzivalno se je odzibala proti svoji mizi. Ni dolgo čakala, da ji je natakar prinesel kar dva deci kuhanega vina v lepem kozarcu, s pozlačenim robom in medeninastim ročajem. Opa,  vse tole, skoraj na tešče, samo pol žemljice z malo masla pa kava, no, no … Pa kaj, veseli december je, ne. Ko je srkala vino, ji je v torbici zabrnel mobitel. Pogledal ga je, teta Cila. Javila se ji je:

      »Ma, kaj je teta?« jo je opogumljeno vprašala.

      »Kod pa hodiš, saj je že pol poldan, pa si rekla, da boš do enajste nazaj, no. Ti, en možakar je klical sem. Rekel je, da tvoje nove številke nima, da pa je obveščen, da si trenutno nameščena pri meni. Kaj za enega hudiča si spet skuhala?«

      »Ah. Tetica, daj no. Malo sem se razgledovala po centru, stojnice, ljudje, tega v Trstu ni, veš. Praviš klic moškega. Si shranila številko?« je živčno rekla, ko je prišla.

      »Sem ja, tamle, pri kipcu matere božje je listek. Ne poznam je. Pravi, da mora nujno govoriti s teboj, da si prej imela drugo številko mobitela, da je pač zvedel, da zdaj vedriš pri meni. Rekla bi, da te ta moški zelo dobro pozna. Govoril je izbrano, omikano. Samo, veš kaj, hudiča, kje je pa zvedel za mojo številko stacionarnega telefona. Vidiš, s tem sem si razbijala betico cel dopoldan. Nekaj prijateljic jo ima, moja zdravnica in konec. V javni mreži je ni, saj veš, že od nekdaj ne. Ga boš poklicala?« je bila teta vsa vznemirjena.

      »Tetica, zdaj ne, po kosilu, po kavi. Diši repca, diši,« je K. želela speljati pogovor v bolj praktične vode. Kdo bi lahko bil, kdo. Šla je po listek, se namrdnila, ker ji številka ni bila znana, očitno stacionarna. Zatlačila ga je v žep suknjiča in se preobula v tople rdeče copate, z belo debelo obrobo, tako božičkaste.

      »Kakor hočeš. Zdaj poslovnih zadev nimaš več, drugo pa lahko počaka. Če je to novi princ, potem pa naj potrpežljivo čaka,« se je teta Cila nasmehnila in pristavila solnico na mizo. »Repco sem davi kupila na tržnici. Veš, imam svojo prodajalko. Kar v škafu, pravem, lesenem, jo pripelje in jo vedno lahko poskusim. O, ima dobre reči, repo, zelje in  kdaj pa kdaj domače krvavice, te sem tudi kupila. S sosedo sem šla na tržnico, kmalu po sedmi, ti si še spala. No, saj sem ti pustila listek. Poklicala si me in mi rekla, da greš malo ven, no. Kar sedi, takoj bo, samo še krvavice pogledam. Še nekaj minut bo trajalo,« je teta žarela v prizadevnosti.

      »Kar počasi, kar. Kdo pa je tvoja zdravnica?« je K. vprašala.

      »Moja, no. Zdaj zadnjega pol leta je mlada, Ada ji je ime. Prej je delal v bolnici, zdaj pa ima privatno ordinacijo. Zaupam ji, ker se posveti, dolgo se je pripravljena pogovarjati. Pa še v Murglje se je preselila, dvesto metrov naprej. In slišim, da ni več sama, da je pri njej zdravniški kolega, da bosta skupaj vozila zasebno ordinacijo, tako sem slišala. Pa je dobra, veš. Pošlje me na vse sorte preiskav, moj stari doktor je bil pa stiskač, kar se tega tiče. Nobenega ultrazvoka, samo enkrat na rentgen pa CT zaradi prebavil, imela sem vnetje debelega črevesa, hudo je bilo. Očitno sem pretirava s sladoledom in si črevesje prehladila. Hvala bogu je ostalo samo pri vnetju, driske in to. To je bilo poleti, zdaj sem zrela tudi za krvavico in kozarec terana, brez tega ne bo šlo,« se je razgovorila.

      Ada, Ada, njegova Ada je … Bog, kakšne kombinacije. A tam je dobil signal, kombiniral je, ker se moja teta piše še po dekliško in ima zraven še priimek pokojnega moža. Šel je lepo v računalnik in našel številko ženine pacientke. Ti glista hudičeva, ti, se je K. mrščila in živčno prekladala pribor.

      »Ada praviš, aha. In doktor bo z njo, ja, ja« je kimala.

      »Veliko pacientov že imata, derejo k njima. Tako je, nova sta, prijazna, odločna. No, čakaj, evo repca, krompir z ocvirki, pečenice pa vzamem iz pečice. Boš teran ali kaj drugega?« se je teta še kar smehljala.

      »Ne, ne bo mineralna voda kar dobra. Sem kuhančka spila na stojnicah, bo zadosti za zdaj,« se je K. branila.

      »Ah kuhančki, kuhančki. Meni so presladki. Če že, potem imam svoj lokal, tam mi naredijo tako kot jaz hočem. No prav pa mineralna voda, jaz ga pa bom kozarec, originalnega, našega, kraškega. Beno ga pripelje, še zmeraj, že štirideset let mi ga vozi. Vidiš, to je zvestoba. Zdaj je posestvo prevzel sin in še razširil klet, pa sušilnico za pršut sta naredila. Saj kaj pa kras lahko še ponudi? To, draga moja, to, vino in pršut in burjo. Pogrešam jo, to pa. In rada bi še enkrat stala na gmajni in čutila, kako me premetava. Ko sem bila otrok, sem tekala za kravama in tulila v burjo, oh, tisti čas,« je vzdihnila in se sklonila k pečici. Odprla je vratca, da je mogočno zadišalo.

      Kosilo je minilo v spoštljivem cmokanju, pripivanju in mrmranju o tem, da so pa krvavice res dobre, da so ocvirki na krompirju hrustljavi, da se kar topijo v ustih. Po kosilu je teta skuhala še kavo, dober espresso, je temu rekla. In je res bila močna in dobra. K. je pospravila posodo, pripravila pomivalni stroj, dala tableto v predalček in ga pognala. Teta je rekla, da gre v sobo, da bo eno urico odležala tako kot vsak dan. K. je vzela listek, se usedla na stol v kuhinji in odtipkala. Roka se ji je bogato tresla, da je listek kar plesal. Dolgo je zvonilo potem pa:

      »Dober dan želim, doktor Dino tukaj?« se je zaslišalo, v ozadju pa neko moško pokašljevanje.

      »Dino, ti, ti, glista si me zvrtal pri teti, kaj?« je bila napadalna.

      »Čakaj, čakaj, pacienta imam, te pokličem čez minutko,. Nekaj zelo važnega ti moram sporočiti,« se mu je zatresel glas.

      »No, bom počakala, pa ne celo večnost.«

      »Takoj bo.«

       Stisnila je ustnici in si mislila: Kaj mu roji po glavi, kaj je zdaj. A ne, ne bo me zvabil v svojo mrežo, ne, ne! Mogoče bi hotel kaj flikati, pa ne bo, ne. Nekaj nujnega, nekaj nujnega … In je zazvonilo.

        »No, kaj bo?« je K. zašiljeno rekla.

        »Veš kaj, včeraj sem bil v Sežani in sem se peljal tam mimo. Glej, ne morem tega po telefonu. Čez petnajst minut bi se lahko dobila v malem bifeju na Viču. Ni daleč. Lahko pridem pote, saj zdaj vem, kje stanuješ. Poslušaj, zelo nujno je, nujno!« se mu je tresel glas. Takega ni poznala, tako paničnega.

        »Hja, bife, vem, tam na začetku tega naselja, ne. Ti, grem, zdaj grem tja, ampak, da veš, samo nujno informacijo potrebujem pa nič drugega. Je to jasno?« je bila trda in hkrati vsa zmedena.

      »Prav, se dobiva,« je dojecljal.

      V modrem kotu sta pila čaj z medom in limono. Dino je živčno otiskal limono, roke so se mu močno tresle, ustnici drhteli. Ni se ji upal pogledati v oči. Medla luč je padal na njegovo pobrito rdečkasto glavo. Pomešal je čaj, si popravil očala, dvignil obraz, poln rdečih lis, tega neusmiljenega požara zadrege.

       »Včeraj sem bil v Sežani, to sem ti že rekel. Peljal sem se mimo vile in veš, kaj sem videl?«

      »Kaj« je K. cincnila in odvrgla žlico na črno površino mize.

      »Policijski trak, policija je bila tam, pa novi lastnik in še nekaj ljudi. Zdaj najbrž veš, kaj bi to pomenilo,« je šepetaje butnilo iz njega, pri tem pa se je tako skremžil, da je bil podoben preganjani zveri.

      »Policijski trak, preiskava, ja, ja,« je pokimala.

      »Kaj misliš, kaj vohajo.«

      »Po moje so našli kovček, ki si ga ti tako prekleto dobro skril. Ko bi ga vsaj res. Še ljubice nisi mogel dobro skriti, pa bi kovček,« se je K. branila in se skepila v žaltavo snov strahu.

      »Saj sem ga, prisežem. Se je pa najbrž novi odločil, da bo podrl celo podstrešje in temeljito preuredil hišo. Iz dobro obveščenih krogov sem izvedel, da je premožen računalničar in da bo tam imel sedež podjetja, potem bo pa že moral preurediti vilo. Ampak, ko sem videl policaje, ej. Kaj bova zdaj?«

      »Kaj bova, kaj bova, čakala, ne. Mene ni še nihče klical na noben zagovor. Ko me bodo, kaj pa vem,« je ječaje rekla in srknila čaj.

      »Me boš izdala?« jo je direktno vprašal.

      »Kaj naj, po tvoje, kaj naj. Naj rečem, da sem mu jaz prepisoval tablete, da sem ga sam zvlekla tja. Ne, Dino, oba sva kriva, oba bova lepo skupaj nosila ta križ, pa amen,« je jezno rekla.

      »Ej, ej, ne tako. Jaz jo lahko pocvirnam v Kanado in pustim za seboj vse. Imam možnost. No, po novem letu bi lahko šel, prej ne,« je melanholično priznal.

      »Prasec, trikrat prasec,« je K. zardela. »Ločuješ se, mladi si naredil otroka, zdaj pa rep med noge in spet gremo. Prasec si Dino, prasec. Zadosti te ime, razumeš. Mene si spravil v nesrečo, zdaj bi pa še kakšno. Ti prekleta svinja nagravžna. Zadosti te imam!!!« je začela kričati, da se je cel lokal oziral v kot.

      »Čakja, čakj no,« je Dino rdel.

      »Kaj naj čakam, kaj, povej. Če so tam, bodo … Ma bom kar tiho, zadosti je,« je planila v histeričen jok, se tresla in polila čaj. Dino je na hitro pivnal in brisal in začel mrmrati:

      »Poslušaj, poslušaj, lahko to urediva danes zvečer, lahko se dobiva, a?«

      »Dino, zadosti je. Jaz ne zmorem več, amen.« je jeknila in se še bolj tresla.

      »Čakaj no, saj …«

      »Zadosti!« je zakričal, odrinila stol in razpeta šla proti izhodu. Dino je planil za njo in jo prijel za komolec, obrnila se je in ga udarila s torbico po rdeči goli glavi. To ga je tako šokiralo, da je komaj ujel izbita očala. Samo še gledal je za njo, kako je jezno šla okrog vogala in v ulico. Ni si upal za njo. Šel je do natakarice, se opravičil, češ, da je to ena od histeričnih pacientk, da ima pač težave, prazniki se bližajo in to …

      Zatekla se je v kopalnico. Dolgo je tiho hlipala in premišljala. Ne, ne, zdaj je konec, konec. V Koper bom šla in zahtevala starega inšpektorja gospoda J. Novo leto bom dočakal, če ga bom na svobodi sama v Trstu. V kaj me je stlačil, ta, ta … In zdaj bi šel v Kanado. Pa ne boš, ne. Še danes bom vse povedala, vse. Zadosti, zadosti, zadosti … urediti se moram. Ko teta vstane, se bom poslovila, češ, da moram nujno v Trst, da … No, si bom že kaj izmislila. Ne, ne v bližini tega prasca nočem več biti. Policijski trak, saj … Prasec, prasec …

      Malo po dveh popoldan se je vreme povsem zjasnilo. Topel južni veter je vlekel čez barje, ko je za silo stabilna sedala v avto in se še enkrat poslovila od tete. Pregledal je torbo in torbico, potovalke, vse je bilo, kar je potrebovala. Speljala je počasi in z neko težo v psih, kakor da bi nekdo nasul tja celo tisto gomilo kamenja, ki je težila T -ja. Ko se je spuščala proti morju, je v sebi nenadoma začutila mir. Šepnila si je: konec bo, konec bo. Ustavila se je pred policijsko postajo, si popravila ovratno ruto, se pogledal v zrcalo in odločna šla v stavbo. Mladi uslužbenec sprva sploh ni razumel, kaj hoče ta dama z dvojnim državljanstvom. Ni vedel, za kaj gre. Govorila mu je, da je bivša lastnica vile Lavanda, da je iz Sežane, da. Pa jo je ustavil in ponovno vprašal, kaj se ji je zgodilo. In je spet začela, da njej nič, da pa bi se rada prijavila zaradi sostorilstva. In spet ni vedel, kakšnega, ker tega v računalniku ni bilo več. Trajalo je kar nekaj časa, da sta le prišla do zaključka, da dama hoče govoriti z enim inšpektorjem, ki pa je že v pokoju, tisti da je pred sedmimi leti vodil preiskavo. In mlad policist je tudi našel inšpektorja B – ja, ki pa je bil trenutno nujno zadržan na neki drugi nalogi in bo prost šele po osmi uri. Dama se mu je zdela močno zmedena, celo vinjena, pa jo je prosil, naj zapusti policijsko postajo, da so podatke vzeli in da bo obveščena. K. pa je povzdignila glas, da hoče nemudoma govoriti z nekom višjim, pa da jo lahko tudi zaprejo, da pa ne gre, dokler ne izve imena in priimka inšpektorja v pokoju, samo njemu, da bo zaupala celo zgodbo. Policistu je bilo dovolj in je poklical šefa. Ta je že bil doma. Dal mu je navodila, naj dama počaka tam, da bo osebno govoril z njo, da se mu svita, za kaj je šlo. In malo pred peto je prišel šef. Peljal jo je v svojo pisarno in jo vprašal, zakaj hoče gospoda J. Pa mu je povedala, da gre za Vilo Lavanda, ki je menda spet v preiskavi, da je ona bivša lastnica in da ima koristne informacije. Šef je samo kimal in poiskal v telefonu inšpektorjevo številko. Poklical ga je.