14. Vila ruj

      Blaž je gledal, kako se bele vijuge snega kopičijo pred oranžnim plugom, ki je čistil avtocesto. Vozil je strpno in zadosti počasi, če prav se mu je kar malo mudilo. Še enkrat je na hitro ošinil sporočilo na telefonu: Šefe, rušili smo leseno podstrešje pa se našao neki kovček sa dokumantima – šta da radimo. Tako mu je sporočil vodja, ki bo vodil adaptacijo vile. Takoj po podpisu pogodbe je pripeljal arhitekta, ta je svetoval najprej odstranitev starih podov, trame naj bi ohranili, najprej to, najprej podstrešje. Dvajseti december, dober teden delajo, no … Zmenili smo se, da najprej odstranijo strope in deske, potem pa začnejo pripravo za betonsko ploščo nad starimi tramovi, ki bodo očiščeni in na novo zaščiteni, nobene nosilnosti ne bodo več imeli, samo okras. Kovček, dokumenti, kaj za boga se tam skriva, ga je zaskrbelo, kar preveč je padel v zamisel, da je mogel spretno zaviti mimo težkega tovornjaka, ki ga je rahlo zaneslo na še ne prav očiščeni avtocesti. Poslušal je poročila, kjer so rekli, da bo od Postojne naprej samo burja in se bo začelo jasniti. Še ta klanec, na Uncu smo, si je šepnil. Ko je zapeljal mimo Postojne, je že videl raztrgano oblačnost in koščke modrine. Burja pa je tu bila še močnejša. In vrt, saj … Tisti kot. Končno sem dobil pravo osebo na občini. Napisali so mi dovoljenje, da tisti vogal lahko počistim, da uredim suhozidni zid. Mali bager je že  tam, a z deli začnejo po novem letu, tako smo se zmenili. Mojster iz neke vasi je obljubil, da bi v januarju lahko začel s popravilom zidu. Mlada dama,  strokovnjakinja za urejanje krajine, je nadomestila starega gospoda, tako so mu razložili, pa še žena njegovega sodelavca je, tako se je izkazalo, je vse poslikala, primerjala in se strinjala z arhitektom, da tisti vogal ni ravno v soglasju s sicer urejenim parkom. Park ne bo nič izgubil, kvečjemu pridobil estetiko. Vse je šlo tako hitro, tretjega decembra sem prevzel ključe, čez dva dni je prišel arhitekt, potem sem našel izvajalca, ja, ja. V načrtu imam, da bi se v marcu že lahko preselil, dobro, mogoče šele maja, če upoštevam še beljenje, opremo in to. Raje Maja, raje to. In Livija, Livija, ne vem, če je pokazala pravo srečo. Saj je kazala tisto veselost, samo njena Dolenjska, to … Patološka domotožnost. No, bomo videli. Pravi, da … In če je res noseča … Že drugi mesec … Nisva bila zaščitena, od avgusta naprej nič več, tako sva se zmenila … Na morju, mogoče pa v septembru … Noseča … Poroka, v marcu, tako smo načrtovali, v Štanjelu. Če je noseča, se ji bo že malo poznalo. Ne prvi ne zadnji. Neveste s trebuščkom, o, ja, videl sem jih že nekaj, sodelavec, pa drugi, pa Karmen, celo v osmem mesecu … Mogoče pa še ni, testa si noče narediti, vse drugo, bruhanja in želje po neki hrani, vsega tega mi ni omenjala – za zdaj še ne. Joj, koliko vsega se mi je nabralo. Pazil je, da bo pravočasno zavil. Še malo, pa bom videl, kaj je s tistim kovčkom. Kovček, kovček, ko je padel dol, se je odprl, dokumenti, ključi … Prava drama. Zapeljal je na privoz. Ob vili je videl mali oranžni bager, dva delavca sta kadila v zavetrju, čeladi sta imela tesno zatisnjeni na volneno pokrivalo in sta bila zapeta. Strašno je pihalo. Videl je, da je nekaj materiala že na traktorski prikolici. Vodja je prišel iz stavbe, v temno zelenem kombinezonu in z rumeno čelado. Snel si je zimske zaščitne rokavice, da sta se lahko rokovala. Pa je rekel:

      »Šefe, gor u dnevnoj sobi imamo kovček. Mora da bude jako važno. Meni su rekli, da je muž pokojni, mislim da je otišao s svim, sa dokumentima i to. Pa sam našao kovček, pa da vidiš. Vse je tam, vse ima, putnički, drugi dokumenti, lična karta, ključevi drugog avta i jednog kamijona, ma sve. E to treba da se da na policiju. To ne ide … Zato sam zaustavijo rad, zato.  E pa sad vi odlučite šta čete uraditi sa dokumentima. Da se mene pita ja bi odmah na policiju, pa da se pokrene istraga. Pozano sam ja njega, fini čovjek. Kad su rekli, pre čekaj sedam godina, da je onako nesto, ma kurac moj. Ne može čovjek, da onako nestaje, dobro, ma da može, ali on … Za nas  je kadkad dao kamijon, sve dogovreno, sve korektno.  Ajmo gore.«

In sta šla. Blaž je videl rjav kovček, ki se je ob udarcu ob tla razprl. Na tleh je bilo vse pregrnjeno s kartoni in polivinilom. Popoldanska svetloba se je odbijala od sten, še najbolj od tam, kjer je bila včasih stara omara, tam je bil zid bolj bel. Blaž je pokleknil in si ogledoval stvari: parfumi, rutke, kondomi, tablete, potni list, ključi, osebna izkaznica, še en dokument, ključi: hišni, avtomobilski … Dvoje spodnjic, črne nogavice, robčki, dišavni bomboni, žvečilni gumij, sprej in še nekaj drobnarij. Vzel je osebno izkaznico, odpihnil prah in se zagledal v pokojnika, črni brki, prodorne, odločne oči, frizura kratka, ostro začesana v desno, polni ustnici, jamica v bradi … To je bil torej solastnik, oziroma njen pokojni mož. Tole pa … Kaj bo, če vse naznanim policiji. Bo vila še vedno moja? Če dokumente odvržem, uničim, potem sem neke vrste sostorilec. Če pa grem s to šaro na policijo … Ne, ne, kar sem bom poklical policijo. Še dobro, da nisem snel leve rokavice, z desnico nisem nič prijemal, se je Blaž v hipu zavedal. Ne, ne, zdaj vedo že vsi ti delavci, enemu bi že ušlo, konec je. Stvari ni mogoče zamolčati, zdaj ne več. Moram poklicati policijo, moram … Blaž je vstal, si nadel spet rokavico na desnico, smrknil in rekel:

      »Vse pustite, kakor je. Poklical bom policijo in za letos zaključite z deli. Tretjega januarja pa bomo začeli, seveda, če ne bo policija komplicirala. Kar ste pospravili, ni treba takoj odpeljati, mogoče bodo še kaj vohali, razumete,« je bil Blaž prepričevalen.

      »Razumjem šefe, razumjem. Jaz bom pokupil svoje ljudi, pa napustimo zgradu, do trečeg januara. Nema problema. Samo vi to sredite. Pozano sam ja njega, ovo mi smrdi, jako smrdi. Dobro, dogovoreno. Odoh ja, a vi samo nazovite,« je vodja možato rekel in odšel. Blaž je ostal sam v tišini, ki jo je lomila burja tam zunaj. Prekleto sranje, pa kako izginil, z vsem. kam, kako. Madona, kaj sem si nakopal, madona. koga naj najprej pokličem policijo, mogoče mamo, ona ima pravniške zveze … Livijo … ne, ne, njo pred večerom ne, saj sva tako dogovorjena. Policijo!? Ja, najprej policijo. od živčnosti se je začel potiti, razpel se je, si snel usnjeni črni rokavici in se sesedel na star stol, ki je ostal, bog vedi zakaj, zdaj ves prašen, pod nacefranim polivinilom. Policija v Sežani, številka. Čakaj, pobrskam. Aha, ta. Odtipka, čaka in le dobi nekoga, pa reče.

      »Dober dan. Sem Blaž, novi lastnik vile Lavanda. Rad bi prijavil najdbo dokumentov pokojnika. Pri porušitvi lesene konstrukcije je padel kovček v spodnji prostor in se odprl. Kaj, ja, ja tu sem na lokaciji. Da naj počakam, bom, seveda,« V nekaj minutah so bili tam. Dva policista in kriminalistka v civilu, ki se mu je legitimirala. Sanja je rekla, da je. Odredila je zavarovanje vile s trakom, prepovedala nadaljnja dela in poklicala preiskovalnega sodnika. Povedala je, da bodo to prevzeli kriminalisti iz Kopra, ki so ta primer že vodili pred nekaj leti, da je ona samo dežurna na terenu, da pač mora ukrepati v skladu s predpisi o preiskovalnem postopku. Vse je fotografirala. Si ogledala tramove, se mrščila in rekla: »Ja, ni dvoma, nekdo je tam gor skril ta kovček, očitno last pokojnika, ki da je nekam odšel. Zdaj smo spet na začetku. Nisem vedela, da so kolegi to že zdavnaj zaključili, tudi sodba sodišča je bila pravnomočna, pokojni je bil proglašen za pogrešanega in pokojnega, zdaj pa tole. Brez skrbi, to ne bo nič vplivalo na vašo lastninsko pravico. Podoben primer smo že imeli v neki stari hiši, kjer so našli skriti denar, no ja, druga zgodba. Torej, gospod Blaž, za zdaj morate prihode v vilo najaviti na Policiji, če v objektu kaj potrebujete, bo z vami šel eden od policistov. Tak je protokol preiskave, žal. Delavce ste pa najbrž že odslovili, kaj?« je strogo dodala inšpektorica, močna, svetlih las, spetih v rep.

      »Sem, seveda, za enkrat do tretjega januarja. Bojim se, da bo stvar trajala dlje, saj veste, prazniki bodo in to,« je bil Blaž zaskrbljen.

      »Bo, kmalu, mislim, da še danes pridejo iz Kopra, poberejo kar rabijo, forenziki in to, potem pa še nekaj dni in boste prosto razpolagali z vilo, brez skrbi. Kovček se je pač sam odkril, vse drugo se bo tudi. Normalno, da je zdaj dobila zgodba drugačen zagon – ni logično, da bi človek izginil brez osebnih stvari, razen, če bi ga fizično odnesli, kar pa bi moral gospa bivša lastnica šele pojasniti. Ne vem sicer, kako se bo to pravno reševalo, ker je bila sodba pravnomočna, a državno tožilstvo bo že našlo način za obnovitev postopka. Saj veste, zločin zastara komaj po dvajsetih letih, pa še takrat ne, pod določenimi pogoji. No tako, moje delo je opravljeno. Vaša dolžnost je, da počakate na koprske kolege, ki so že na poti, sem jih že obvestila. Ni nujno, da ste kar naprej v vili, lahko greste na kavo, na kosilo, karkoli. Vašo telefonsko številko imamo, pa vas bodo poklicali. Ne smete pa zapustiti Sežane, saj razumete, ne?« je bila blaga.

      Prikimal je. Počakal je, da so vsi odšli, potem je še enkrat ošinil kovček na polivinilu in raztresene stvari. Dolgo je gledal sence dreves tam zunaj in kot, kjer je grmovje in nametano kamenje. Ni si znal razložiti privlačnosti pogleda prav v tisti kot. Mar naj kar tu stojim? Ne, ne potreben sem močne kave, to bo. Kosil sem, no, enolončnica s klobaso, na hitro, že pred enajsto. Pa žejen sem, suši me. Vse to, vse to, je odkimaval in se še sam odpravil. Okrog in okrog vile je bil napeljan bel trak, za napisom policija. In tudi ob dovozu so označili, da je vse pod nadzorom policije. Tako bo to zdaj, ta moja lastnina, dobrih štirinajst dni je moja, pa … Počasi je zapeljal proti lokalu, kjer sta z lastnico sklepala posle. Naročil si je dvojno kavo in tri deci pomarančnega soka. Zdelo se mu je, da so vsi obrazi obrnjeni vanj, da ga vsi sprašujejo: gospod, kaj se je zgodilo v vili Lavanda. Srkal je kavo in se skušal čim bolj skriti v mrak. Živčno je prepletal nogi. Pogledoval je telefon in se bojeval z dilemo: Poklicati mamo, poklicati Livijo. Prav, najprej mamo. Na hitro ji je povedal, kaj se je zgodilo. Mama je bila takoj za akacijo. Poslala je odvetnika, družinskega prijatelja, češ da me bo zastopal v preiskovalnem postopku, da je tega vajen, da je bil nekaj časa tudi preiskovalni sodnik. Ah, dobri stari Srečko, mamin bratranec. Odpravil se je na pot. Seveda, komaj čaka, da dobi kakšno kost za glodanje, nekaj čez šestdeset jih ima in še kar dela. Pisarno je prepustil mlademu advokatu, sam vskoči samo takrat, kadar so res kakšne delikatese, tako on temu reče. Tole pa je delikatesa, je … Minila je že ura. Pa ga kliče Srečko, da je že na robu Sežane. Moral ga je usmerjati, da je prikrmaril svojega nerodnega terenca do lokala. Kot vedno strogo počesan, v elegantnem črnem plašču, z nepogrešljivo črno aktovko, z rokavicami, dolgim sivim šalom, zavitim okrog vratu, nadišavljen … Rokovala sta se in sedla. Naročil mu je merico brinjevca, sebi pa merico konjaka. Na hitro mu je razložil, za kaj gre. Pa je Srečko povzel:

      »Tako, hišo, oziroma vilo, si kupil 3. decembra. Pogodba je v redu sestavljena in pravnomočna. Vknjižba v zemljiški knjigi še ni potrjena, proces pač. Ampak to ni težava. Težava so zdaj najdeni dokumenti po pokojniku, ki da je domnevno kar odšel. In to je problem. Počakala bova na preiskovalnega sodnika, še prej pa najbrž na inšpektorja iz Kopra. Zahteval bom vso dokumentacijo o predhodnih preiskavah, če bo prišlo do novih zapletov. Materialno je hiša tvoja, pravno še ne, ker bodo zahtevali dokončanje preiskave, bo zagotovo akt vpisa zadržan. Take so te procedure. In najbrž ne boš smel nadaljevati z deli, ne vem, samo hipotetično govorim. Če bi se bivša lastnica sama oglasila in razjasnila položaj, bi stvar seveda bila olajšana, tako bo pa policija najprej morala poiskati njo in morebitnega sostorilca. Ne poznam okoliščin, a verjamem, da se bodo razjasnile. Bistveno je, da tebe ne vpletajo v to preiskovalno mašinerijo. Ti si, pravno gledano, ravnal zelo korektno in odgovorno. Na njih je, da zdaj doženejo, zakaj so dokumenti in ključi, domnevam da tudi hišni, tam, kjer so. In tu pade vsa logika o izginotju. Samo hipotetično bi človek šel, ne bi pa skril svojih dokumentov, ostali bi v njegovem prostoru, spalnici, kabinetu, kaj vem.  Čudi me, da niso dali preiskati okolice, za zdaj še ne. Ker če so ga umorili že v vili, oprosti, samo hipoteza, potem, no … Pustiva to,« je Srečko odmahnil z roko. Blažev mobilnik je zabrnel. Neznana številka. Takoj se je javil. Inšpektor B. se mu je predstavil in mu povedal, da ga pričakuje v vili, ker da so že začeli zbirati forenzične dokaze, da je ekipa že tam. In sta šla. Srečko se je pri tem držal možato in odločno, Blaž pa niti ne. Srečko ga je potolkel po hrbtu in mu rekel:«Blaž, brez panike, vse bo v redu.«

Dolgo zaslišanje ga je povsem izčrpalo. Tudi preiskovalni sodnik je med tem prišel. Na dolgo sta se pogovarjala s Srečkom, šele potem se je lotil tudi njega. In zaslišali so tudi vodjo delavcev. Ta jim je pojasnil, od kod je kovček padel, kje so ga našli. Preiskovalni sodnik je hotel natančen potek. Inšpektor B je takoj razumel, da je kovček nekdo skril med deske v sobi na podstrešju, kjer je bila čez pregrnjena preproga. Delavec, ki je pospravljal sobo, je zatrdil, da je zvil preprogo in jo nesel domov, ker se mu je zdela še uporabna. Ko pa so odstranili deske, začeli so spodaj, je kovček padel na tla. Sestavili so dolg zapisnik, pospravili zvočne zapise, podpisali preiskovalni protokol in se v mraku razšli. Preiskovalni sodnik je odredil takojšno privedbo gospe K. na policijo, izdal je nalog, da se jo poišče. Blažu pa je rekel, da bo obveščen, kdaj sme spet v vilo, ampak letos ne več. Ko bodo opravljena določena zaslišanja, mu bo to sporočeno. Do tedaj da bo vila nadzorovana.

      Srečko ga je peljal v dobro gostilno. Naročila sta si lovski golaž s polento in pol litra refoška. Srečko je kar naprej razpredal o tem, da je šlo najverjetneje za umor iz koristoljubja, da je dama zagotovo imela ljubimca, da sta pač želela, da mož odide. Da je stvar zdaj mnogo bolj jasna, da bodo še kolobocije, zanj ne, zanjo pa zagotovo, pa kjerkoli je že. Tudi če je v Trstu, jo bo pa Italijanska policija aretirala. To stvari ne spremeni, nikakor ne. »Ampak truplo, trupelce,« je Srečko našpičil obrvi in srknil vino.

      »Kako naj jaz zdaj zastavim s to vilo, če je pa bil umor v njej. Če to izve moja izbranka, bo hudič. Občutljiva umetnica je. Ne vem no, ne bi hotela biti v vili, kjer so morili,« je bil Blaž grenak.

      »Ah, sentimenti. Ta vila ima svojo ceno, nedvomno. Samo, bom odkrit, če bo prišla zgodba v javnost in slej ko prej bo, saj ljudje vohljajo tam okrog in se čudijo, čemu policijski trak, bo pa izgubljala na ceni, to drži. Sicer čas vse pozdravi in denar tudi. Našel bi se kdo, ki bi vilo kljub vsemu še kupil, seveda ne za prvotno ceno, to je zdaj jasno. Če bi jo pa ti kvalitetno adaptiral, potem bi pridobila na atraktivnosti. Samo tu je računica vprašljiva, vložek bo velik, izplen pa še negotov. Moje mnenje je, da punci vseeno poveš za resnico, potem pa boš videl, kako in kaj. Sicer za začetek sem preneseš samo podjetje, s časoma boš pa videl, kako in kaj. Vem, ženske so polne sentimenta in umetnice pa sploh. Moja starejša hči je že ena taka, madona no. Lani smo morali mačka na vrtu pokopati, zdaj mu nosi cvetje, prižiga sveče in to. Pa jih ima že petindvajset let, no. Ženski sentiment, nimaš kaj. Ja, nimam pametnega nasveta. V prvi fazi bi bil tiho, vsaj do novega leta. Do takrat bo že kaj jasno. Potem boš pa videl, te pa razumem, popolnoma te razumem,« je Srečko prikimaval in obema natočil še enkrat.

      »Naj bom tiho. Naj se izgovarjam z zapleti z izvajalcem, da imajo težave, ker je stara podstrešna konstrukcija in te finte,« je Blaž melanholično rekel.

      »V to smer, ja,« je Srečko rekel.

      »Take diplomacije nisem vajen,« je Blaž odkimaval.

      »Ah, daj no. Koristne laži nikomur ne škodijo. Bo že uvidela, da je pač to neka preteklost, ki se je ne tiče. Če mene vprašaš, te vile ne bi izpustil iz rok. Odlična lokacija, solidna stara gradnja, park, mir, klima, kaj še hočeš. Vredna je cene, nedvomno. In adaptiraš jo lahko na zanimiv način. Kolikor sem na hitro videl, so nosilni zidovi zdravi in močni, kamnita konstrukcija, stara manira gradnje, take, za večnost. Boš videl, vse se bo dobro izteklo. Prepričan sem, da se bo zdaj bivša lastnica izpela, ko bo zvedela za najdene predmete. Veš, zadosti let sem v kriminalni sferi, da poznam nekatere mehanizme v človeku. Najprej leta tajijo, potem pa jih droben dokaz zlomi, tako to gre. Pomočnika bo izdala, ti povem, da ga bo. Na Celjskem smo pred, ah skoraj dvajsetimi leti, imeli na las podobno zgodbo, tam je izginil uspešen gostinec, pa … Hja žena ga je z ljubčkom spravila v Avstriji na smučanju, si misliš … Vse naj bi bilo usodno naključje, nesreča z avtom, pijan naj bi šel ponoči v bar, pa … Ja no, ljudje so pokvarjeni, ko gre za denar, prekleto pokvarjeni. Kar potolaži se. Pravno bom že jaz krmaril, ne skrbi. Zadosti izkušenj imam, pa tudi nekaj zvez. Tega preiskovalnega sodnika sem videl samo enkrat, pred petimi leti, zdaj pač malo rotirajo te kadre. Tako to je. Daj no, Blaž, na začetku lepe poti si, verjemi.« ga je bodril.

      »Ne vem, prespati moram, torek je, jutri imam v službi oddajo pomembnih dokumentov za Londonskega partnerja, zdaj pa še to. Tako to je. Srečko, hvala ti za pomoč, za honorar se bova zmenila, ko bo vsega konec,« je bil Blaž povsem dotolčen.

      »Pusti to, pusti. Brez skrbi, Blaž, tu smo. No, zdaj pa odriniva proti Ljubljani, čas bo, kaj.« je Srečko bodrilno rekel.

      Številne luči so se razlivale po vetrobranskem steklu, ko je zavijal proti domu. Malo snega je bilo ob pločnikih, počasen plug je prihajal iz njihove ulice. Mamo je še našel v dnevni sobi, z daljincem v roki, ogrnjeno v črn plet in strašno namrgodeno. Pozdravil je in hotel kar oditi v svojo sobo, pa ga je zaustavila.

      »Poslušaj Blaž, tako ne gre.  Govorila sem s Srečkom. Mogoče se ti zdi zdaj vse skupaj katastrofa. A je treba stvari pogledati z vseh plati. Pravno je stvar čista, to najbrž veš. Moralno, se ve, bodo pa brazgotine. Ampak stvar si plačal, razumeš, in to ne malo. Zato bodi vztrajen in potrpežljiv. Pomagala bom, kolikor se bo le dalo, samo ne odnehaj. Če si resno zastavil, in zadnji čas je, da bi res že imel družino, potem je tista hiša kot nalašč za vaju in za tvoj novi rod. Srečko mi je izčrpno poročal, kar med vožnjo, da boš vedel. In bog ne daj, da zato zve oče. Saj veš, kaj bi bilo. Zahteval bi vrnitev kupnine pa take … Njegov um deluje ostro, ne pa vedno racionalno, tako je. Nocoj ga še ni domov, zdaj ima novo muho, šahiranje ali kartanje, saj ne vem, kaj se gredo tam pri Tinčkovih, tam se dobivajo. No, kakorkoli, Boštjan, glavo pokonci, vila bo naša, tu ni kaj. Prispevala ti bova kaj, za kakšen kos opreme, to sva se že z očetom zmenila, toliko da veš. Sploh pa posoda in to, to prepusti meni, velja.« je bila mama strogo vzravnana, vsa sijoča pod lučjo.

      »Mama, vile ne bom dal iz rok, to ti lahko obljubim. Samo, kaj naj rečem Liviji. Nisem ti povedal, zamuja s stvarmi. Saj veš, ne … In če bo otrok na poti potem … Ne vem, zmeden sem. Poroko sva načrtovala v marcu v Štanjelu, to sem ti že omenjal. Ampak, kako naj ji povem. Naj ji zamolčim?« je zgroženo vprašal in se naslonil na podboj.

      »Ne, ne, dragi moj, laž uniči vse, razumeš. Jaz sem krščansko vzgojena in prisegam na krščanske vrednote, zato sem proti prikrivanju. Resnica včasih res boli, a zdravi. Punci po najprej nelagodno, potem bo pa sprevidela, da je z ljubeznijo moč odgnati slabe sile. Praviš, da je slikarka, potem to pomeni neko hipersenzibilnost, kar je včasih moteče. Ampak mora začeti verjeti v sile, ki imajo večjo moč od našega razuma. Obstajajo, obstajajo,« je mama požugala z bledim prstom tako sunkovito, da ji je plet odpadel z rame.

      »Nisem prepričan, da ji bom že danes povedal,« je bil Blaž še kar cincav.

      »Blaž, Blaž, kar naprtaj si to težo, kar daj. Dlje kot boš odlašal, težje bo.«

      »Ne morem, no,« je stokal ob vratih.

      »Blaž, če jo imaš rad, boš z njo delil vse in pika!! je bila mama razsrjena, jezno si je popravila plet.

      »Prav no. Bom prespal, bom zjutraj govoril z njo. Zdaj grem pod tuš in spat, jutri je veliko dela v službi. Lahko noč mama,« je razgrebeno rekel in šel v svojo sobo. Za hrbtom je še slišal: »Blaž, nimaš kaj tajit, povej ji!«

      Gledal je ulično svetilko, z malo kapuco snega. Vrt je bil iskrivo bel, poln svetlobe, na ograji so bile kepice snega, sadno drevje ga je tudi nekaj zadržalo, da so bile krošnje lepo izrisane v noč. Globoko je dihal in stiskal telefon v roki. Boril se je z idejo, da pa bi vendarle … Pogledal je na uro, malo čez pol devet. Zagotovo še ne spi, pozno lega, včasih dolgo v noč bere, požira knjige … Obljubil sem ji, da jo enkrat do devete le pokličem. In je zatreslo telefon v roki, melodija je naznanila njo … Kaj zdaj, kaj zdaj, mu je zabutalo srce. Srečko je rekel, naj zamolčim, mama pravi, naj povem, jaz …

      »O Blaž, si doma?« je zapela.

      »Sem, oprhan, v pižami, gledam sneg na vrtu. Pri nas ga je malo, kaj pa pri vas?«