Zvonček na tuji zemlji

Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši, grozeč. Pozornost preusmerim na nohte, živopisno pobarvani, vsak v malenkostno drugačnem … Nadaljujte z branjem »Zvonček na tuji zemlji«