Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši, grozeč. Pozornost preusmerim na nohte, živopisno pobarvani, vsak v malenkostno drugačnem odtenku in posuti s ponaredki dragega kamenja, kot kremplji ujede stiskajo moj trup. Kaj žene ženske, da svojo od boga dano roževino prekrivajo s sintetično nesnago? Morda poskušajo s takim kričečim okrasjem privabiti samce? Ali pa morda prestrašiti jato lastovk, ki se vračajo z juga? Majhen žepni nož poblisne v soncu in se strmo spusti nekaj centimetrov stran od mojega rastišča. Začutim, kako odločen sunek prekine mojo življenjsko vez z zemljo. Od ostre bolečine, ki gre skozi telo, omedlim.
Ne vem, koliko časa je minilo, morda 10 minut, morda ura ali dve, morda cel dan. Slaboten sem, listi se me še komaj držijo. Cvet sklanjam skoraj do škrbastega roba zamolklo vijoličnega lončka, v katerem sem pristal, kot da bi izvajal nekakšno jogijsko asano. Ta postana grudica prsti ne more nadomestiti domačega travnika, na katerem sem bil svoboden in povezan z vsem okrog sebe. Nisem več na svoji zemlji. Tukaj sem tujec. S priprtimi očmi zrem v novo okolje. Šestero majhnih okroglih miz se je zgnetlo v pravokoten prostorčku. Vsaka je obkoljena s štirimi obilnimi stoli. Skozi zamazana okna sonce le s težavo priteka v prostor. Stene so bile nekoč prepleskane s kričečo zeleno barvo, ki pa zdaj na robovih rjavi. Nisem edini ujetnik v prostoru. Na vsaki izmed miz je postavljen mojemu podoben lonček. Trobentice, vijolice in nekaj, kar so morda bile marjetice, sedaj pa je le šopek uvelega niča. To bo tudi moja usoda. Posušiti se, zlesti sam vase. Razpokan pisker bo moja žara.
Gledam ljudi, ki se izmenjujejo pri mizah. V prostor kapljajo samotni, praznih pogledov. Med mizami vijugajo kot izgubljeni psi, ki tavajo po poljih. Večina je moških osamelcev oblečenih po predlanski modi Rdečega križa. Le za eno mizo so se štiri obilna telesa zrinila v sestankarsko vzdušje. Kot bi se štirje sloni nagnetli okrog kozarca z marmelado in razpravljali o krizni situaciji v savani.
Na sebi občutim pogled. Najprej je le neprijeten občutek, nekaj neznanega, ki vdira v moj sprijaznjeni mir. V kotu že uro čepi velika kosmata zverina, ki me z motnimi očmi vsake toliko oplazi preko pivske steklenice. Za mojo mizo ne sedi nihče, očitno tudi predstavniki te uničevalske rase vidijo mojo stisko in me iz uvidevnosti pustijo samega s svojimi mislimi, da si opomorem, pa si ne bom. Iznenada me nekaj, že drugič danes, stisne za vrat, a tokrat objem ni nežen in topel. Pet hlodovinastih prstov, prekritih z od tobaka žoltim kosmačevjem, me zadrgne in grobo iztrga iz lončka. Zvrti se mi, potujem po zraku v popolno temo, v smrdeče osrčje pijandurskega žepa. Ponovno omedlim in ko se zavem, gledajo vame vesele oči, katerih pogled nekje globoko krivi dolgoletno razočaranje. Za svojim hrbtom slišim grlen bas: »Srečen 8. marec, Lidija.«