Zakaj samo ležim in gledam v zvezde? Prav imaš. Ne razmišljam, ne želim … Samo gledam zvezde.
Samo da veš, tudi jaz sem si nekoč želela. Enako kot ti.

In želja, ki sem jo klicala, je prišla in rekla: “Dobiš, kar želiš.” Nisem verjela. Komu se želja res izpolni?

Pa se je … Brez pretiravanja lahko rečem, da se je uresničila – popolnoma … Bila sem srečna. A nisem vedela, da ni prišla sama. Pripeljala je še želje vseh drugih. In niso se imele rade. Motale so se mi pod nogami, mešale so moj vsakdan in postajalo je vse bolj otožno.

Moja želja je samo moja in ne dam je, sem kričala. Bolj kot sem jo stiskala, večja je postajala, okrutnejša. Pognali so ji trni in obdajala se je z električnim nabojem. Vsakič, ko sem se jo dotaknila, me je zbodla. Prihulila v mojo posteljo, da se pogreje. V spanju sem odskočila, prebodena od trnja in pretresena od njenega električnega naboja. Hodila je za mano, mi sledila … kot mali psiček. Igrala se je skrivalnice in skočila je izza ovinka, ko sem se vračala domov … Bala sem se je.

Neprespana sem blodila okoli in iskala zavetje pri drugih, h katerim ta želja ni prišla.
“To si si želela,” so me odstavljali zlohotno.
“To si vedno hotela imeti,” so mi govorili zavidljivo.

“Zakaj nisi zadovoljna, zakaj nisi zadovoljna, zakaj, zakaj …” je odmeval njihov smeh v moji glavi.

Niso me razumeli. Zavrgla sem željo in zapustila vse, kar sem imela, in odšla.

Pa je prišla druga. Čisto majhna, otroška in nedolžna. Utrujena od neprespanih noči, zabrazgotinjena, a drugačna in bolj modra, se mi je zdelo. Ta želja ne more postati smrdljiva pošast. Ne sme …

Smejala se je z mano. Poskakovala, da sem tudi sama hitreje premikala svoje utrujeno telo. Ta je prava, sem si govorila in ji sledila. Brezciljno. Kot je velela. Kot je bilo zapisano. Postajala je vedno bolj drzna. Vodila me je na rob prepada, v pregloboke vode in med divje skale. V puščavo in zasnežene gore …

A telo je reklo … stop. In padlo. Ne spomnim se več kam, ne spomnim se več kje. Le zbudila sem se, neprepoznavna sami sebi. Kdo si, ženska, sem vprašala podobo v ogledalu. To nisem jaz.

“Moraš zopet verjeti, ” so mi rekli tisti, ki so me odslavljali.
“Moraš zopet poiskati to, kar te veseli, ” so rekli tudi tisti modri v belih oblekah.
“Kaj si želiš”, je nekdo vame navrtal vprašanje.

Izvrtal je luknjico, tanko kot las. Dovolj veliko, da je vanjo po kapljicah padala želja. Potovala je počasi, po kapilarah, najedala v maščevje in se hranila z elektroliti … Potovala je do možganov, do nevronov, ki neutrudno kreirajo nove povezave. Premetavalo jo je po možganskih gubah. Zato je malo zašla …

Prepoznala sem svoj obraz v ogledalu, odstranila povoje, prebolela padce in odrgnine in odšla ven, prepričana, da si ne bom več ničesar želela. Toplo sonce je butnilo v moj obraz, ptičje petje je zavalovilo možganske gube in prevrnilo željo točno tja, v svoj dom.

“Želim si živeti,” sem dvignila roke proti soncu.
“Živi”, so mi rekli.

Želja mi je dala veliko žlico, s katero sem jedla božansko mano in pila božji nektar. Vanjo so se stlačile vse druge želje in lepo jih je bilo videti, kako držijo skupaj. Ne kregajo se. Ne prerivajo. Žlica je bila dovolj velika. Presrečna sem jo gledala kako raste. Kako lahko z njo zajemam vedno več, hitreje, bolje … In več in več želja je padalo vanjo. Hitela sem vsakemu novemu dnevu nasproti. Lačna prigod … začenjala prej in zaključevala kasneje. Prišla sem prva in odhajala zadnja. Končno, sem rekla. Želja, ki bo ostala ob meni.

Žlica se je obrnila in pokrila moje telo.

Danes vem. Nobena želja ne ostane majhna in lepa. Če jo le neguješ in pravilno hraniš, se zaroti proti tebi.

Obležala sem. Zopet. Ne zlomljena ali odrgnjena. Lepa in ohranjena, a okamnela.

“Preveč si želela”, so rekli tisti prvi.
“Preveč si se gnala, da bi izpolnila želje”, so rekli tisti drugi.

Zato sedaj ležim. Okamnelost telesa je popustila, a možganov ne premikam. V svoje globine spuščam le soj zvezd in čakam, da me čas odnese proti njim. Ne želim si, ne upam. Samo čakam, da pride dan …

Kako se pa vi razumete s svojimi željami?