FOTO: Bojan B.

»Aaah au au.« Ob neprevidnem koraku mu utrujeno telo vrne s skelečo bolečino v hrbtu. Nejevoljen priraca do postelje, kjer se spomni, da ni še umil nadomestnih zob. Čeprav jo ima že lep čas, se mu še vedno rahlo gnusi, ko jo drži v rokah in skuša izmiti sledi hranjena. Godrnjajoč si v brado, se s težavo prevali na posteljo, kjer mu spet nekaj časa vzame kobacanje pod rjuhe. Olajšan zavzdihne, ko je končno pripravljen na izklop. »Zdaj pa nisi več zaspan, kaj starec?« Iščoč zdravilo za svoj problem, se stegne po nočni omarici, kjer njegova roka zatipa platnice knjige. Čudo potegne na plano in ga v rokah obrača, namrščen obstane, ko mu odprta stran razkrije, da je to njegov davno založeni dnevnik. Tresoči prsti naključno izberejo datum, ki ga popelje v hrepenenje; tako močno, da je sčasoma našlo svoje mesto v tej knjigi izpovedi.
Kako bo, če bo
Ah ta mraz, enkrat bo še usoden za te moje nič več vredne ude. Kako bi te zdaj potreboval, da bi stopila led, ki zastira in v leden zapor klešči moje telo. Vse kristale, padajoče iz obroča hladu bi ti podaril, da bi si z njimi okrasila vrat, jaz pa bi zrl v tisočere odseve tvojega obraza, ki bi se lesketali z zrcal teh. Ponovno bi zravnal svoj utrujeni hrbet in dosegel nekdanje višave … sloki, trdni mladenič, opora za prelepo damo, ki bi jo ponosen pod roko popeljal pred sijaj dneva. Sprehajala bi se med sadovnjaki, bila del mladega življenja, brstečega na drevesih. Gledal bi te, ko bi pogovarjala o naju, o najini družini, o bogastvu življenja, o prihajajočih dnevih, dnevih, ki bi jih preživela … skupaj. Tokrat bi te držal, ne bi te izpustil, varoval bi najino srečo. Popeljal bi te do najinega doma, s hiše prepredene s stoletnim bršljanom, bi strgal trohnele korenike, zastirajoče okna. Osvobodila bi jih in v leseno okostje spustila svetlobo, ki bi ponovno vdihnila dušo v lesene temelje. Hišo bi zopet zapolnila s toplimi pogovori. Čez dan bi delal med drevesi, proti večeru bi se k tebi vrnil s polno košaro sadnih darov. Preden bi dan zašel, bi se usedla h kamniti mizi na vrtu in opazovala njegove zadnje vzdihe, oranžne in rumene, ki se počasi stapljajo z modrino noči.
Boleč tok spominov prekine tlesk platnic in dnevnik zleti na nočno omarico. Zadosti cmeravega hrepenenja, odtočiti moram. V kopalnici za trenutek postoji pred ogledalom in se zazre v zgubano podobo starca. Nakremži se; samo še za na odpad si, uvel cvet preminulega poletja. Pod odejo ga že premaguje spanec, ko mu zaspanost ostro prekine zamisel. Ponovno seže v predal in na nočno omarico. S klikom je njegovo pisalo pripravljeno na uporabo. Prsti mu gibko zdrsijo čez črtasti papir, kjer se barva črnila preslikuje v besede.

Kako je bilo
Moje in tvoje oči, edino, kar je v tem trenutku pomembno. Pod prho rožnatih cvetov češnje, obkrožena z nežno melodijo petja ptic, v zelenem raju. Vse to, le ozadje tvojega toplega nasmeha. Veje dreves se upogibajo od teže sadežev, nama pa se zdi, kot da se priklanjajo najini sreči. V vodi bistrega potoka vidiva najino življenje; čisto, mlado, polno energije, hiteče uresničevati sanje, ki jih sanjava skupaj. Nič drugega ne potrebujeva, ničesar več, kot nama ta sadovnjak ne bi mogel pokloniti. Nič ne zmoti ali zamaje moči najinih pogledov, v katerih mi poveš vse in ti jaz razodenem vse. Gledaš me, prav tako kot je moj pogled usmerjen vate. Vidiš isto kot jaz? Ko bi le vedel, ko le ne bi bil pijan od omame obljub pomladi. Ko bi imel moč, ne moč, to sem imel, pamet, da bi jo zadržal, da je ne bi izpustil, da jo kot tok vode odnese pozabljeni klobuk, iztrže z bregov mojega objema. Nespamet, omahljivost, neodločnost sta ovili moj razum, da sem preboden s strahom ušel in zlomil utrjene temelje tvojega zaupanja. Poteptal sem ravno poganjajoče rože najinih skupnih načrtov. Preveč vode lahko škodi cvetlici, tako tudi tebi s solzami spremljana žalost ni nič pomagala.
Tiha, osamljena solza zdrsi po licu in se izgubi v gubah. Tudi tebi sedaj ne bodo koristile. Dovolj bolečine, samotrpinčenje, lahko pusti tudi za jutri. Izmučenost ga zaziblje v spanec.
Ostrmel je, kar tam sredi ceste se je ustavil in če ga ne bi iz šoka prebudilo glasno trobljenje voznikov, bi najverjetneje kar tam počakal na sodni dan. Tudi ona je enako presenečena obstala na pločniku. Ali jo boš zdaj, ko se te je usmilil in v svoji dobrosrčnosti ponudil še eno priložnost, kar zapravil? Da ne bi! Premakni svoje podmazanja potrebne sklepe in stopi do nje. Daj, saj še vedno zmoreš! Z moteče neprijetnim občutkom, v želodcu se ji je približal.
»Zddrravo khm, živjo, … se opravičujem proteza nagaja.« »Hmmhm, pozdravljen… in si mi želel kaj povedati?« »Povedati? Ah ja točno, se opravičujem, demenca.« »HAHA, po vsem tem času, si si uspel teren postlati le z izgovori, kako presenetljivo, res nepričakovano!« »Klara, prosim, ne otežuj mi tega. Toliko časa pa sem že na tem svetu, da sem od njega kaj odnesel.« »Zanimivo!« »Glej, žal mi je, da takrat, da nisem bil sposoben spoznati …, ceniti to, kar sva imela …« »Je bilo sploh kaj? Te prosim, če je to vse, bi sedaj šla…« »Klara, počakaj. Pravzaprav sem ti želel nekaj pokazati, prosim, naredi to zame, pa če se da, ne iz usmiljenja, ampak kot uslugo staremu prijatelju.« »Prijatelju, a? No prav, pokaži mi, potem pa se najini stezi za vedno ločita, je bilo dovolj jasno?!« »Bilo … je. Ah ja, da ne boš izgubljala časa z mano … pridi.« »Čakaj, kam greva?« »Ne skrbi, ni daleč.«
»Je to …, Klemen, pa kaj bi rad s tem…« »Ššš, Klara, morda jih bova slišala! Da ti odgovorim; ne, to ni tisti sadovnjak, khaam najinega sadovnjaka že davno ni več, no, vsaj v celoti ne, ta drobni del je edini preživeli spomin nanj … ah, slišim jih, gotovo jih zebe in jih je zato izven gnezd tako malo, pa vendar. Kot bi poslušal odmev, tiho posnemanje tistega preminulega vzdušja.« »Jaz jih ne slišim!« »Čutil sem, da boš to rekla. Ne pričakujem, da mi boš odpustila, jaz si ne bom, kar sem ti storil … A le za ta kratek čas, bi prosil, da meni, staremu grešniku, ki si iz sebičnosti, da ne bi v peklu tako trpel, kot ve, da bi moral, želi odpirati stare brazgotine, da bi si vsaj kanček olajšal vest. Odpri, prosim znova, le na stežaj vrata do svojega srca.« »Klemen, kaj delaš, vstani vendar, ne poklekaj, no, ne boš se več zmogel pobrati!« »Veš, čisto drugače sem si predstavljal, to najino srečanje, v mojih trapastih sanjah naju je spet sprejemala pomlad, ni bilo mraz in nebo se ni cmerilo in naju močilo kot sedaj. Predstavljal sem si, tepec jaz, kako sva spet oba mlada, kako nisem še vsega zavozil.« »Pa kaj misliš s tem, nikoli več ne bo tako kot takrat, nihče ne more več priklicati nazaj vseh teh let. Bilo je, bilo je lepo, če si to želel slišati od mene, a to je vse. Preteklik, zamujeno, zaključeno!« »Vem, Klara, vem, a sem ti želel vseeno podariti nekaj tistega … spomina. Spomina, ki bi lahko rasel, se razvijal, v najinih dlaneh. Tako zelo mi je žal, a le še to sem ti želel reči, ker tako ali tako nimam moči, da bi vse vzel nazaj. Srečen sem, iz vsega srca sem hvaležen za ta trenutek. Kljub vsemu si šla z mano, čeprav nisem niti približno ujel tistega vzdušja, sva vendarle tu. Midva.« »Joj, Klemen, še vedno si, kot takrat trmasti romantik z žal pomanjkljivo odločnostjo, še vedno vitek, a s sivino v laseh, zabaven, a neroden. Klemen, ki …« »ki ga imaš rada?« »Ki sem ga imela rada, nekoč. Zdaj pa si le …« »Saj vem … ali lahko, vašo roko gospa, prosim?« »Kaj pa zadaj delaš?« »Nič nič, le s te sence bova stopila … poglej, sonce …