December je. Na mesto se spušča mrak in v oknih blokovskega naselja se prižigajo luči. Vračam se iz službe. Ko hodim po pločniku, poslušam odmev svojih korakov na prazni ulici. Naenkrat se ustavim in se zazrem v nebo. Nad menoj je nešteto zvezd, ki se lesketajo v jasnem in mrzlem večeru. Zebe me. Roke potisnem še globje v žepe ponošenega plašča, nos pa zarijem v pomirjujočo toploto pletenega šala. Pogled se mi ustavi na bloku številka 5. Okno v tretjem nadstropju je razsvetljeno. Skozi zaveso zagledam sramežljiv sij lučk z novoletne jelke. Rdeče so. Omamna svetloba me ponese nazaj v čas, ko je bilo okno v tretjem nadstropju še moj dom.

Spomnim se, kako so vhodna vrata najinega stanovanja zaškripala vsakič, ko sem prišla domov. Kot bi me hotela pozdraviti. In za vrati je stal zelen obešalnik, poročno darilo sosede Marinke. Čez ozek hodnik sem vedno najprej stopila v kuhinjo, pristavila čajnik in prebrala dnevne novice. In nato sem čakala, da prideš domov še ti. Vedno sem komaj čakala, da te po delovnem dnevu spet vidim, da izvem, kako je bilo v službi, da te objamem. Bil si moj mož. Ko sva se pred sedemnajstimi leti spoznala, sem vedela, da bo življenje s tabo pustolovščina. A niti slutila nisem, kakšna. Prvih nekaj mesecev najine zveze je bilo sanjskih. Romantični sprehodi, večerje, drobna presenečenja, sladke besede, nežni dotiki … Spomnim pa se nekega deževnega torka, ko si prišel domov zelo nejevoljen. Da si me že trikrat klical, jaz pa se nisem javila na telefon. Opravičila sem se ti, ker sem imela ugasnjeno zvonjenje, vendar me nisi poslušal. Prvič si mi zagrozil, da se to ne sme več ponoviti. Nisem mogla razumeti, kaj se je pravkar zgodilo. Tvoje obnašanje me je prizadelo, hkrati pa sem se prepričevala, da imaš pač slab dan. Vendar se je nov izbruh ponovil že čez nekaj tednov. Po kosilu sem pomivala posodo, ko mi je v trenutku nepazljivosti kozarec spolzel iz rok in se raztreščil po tleh. Pristopil si k meni, me grobo prijel za lase in udaril po licu. Nato si se brez besed obrnil in zapustil najino stanovanje. Od presenečenja sem se sesedla na tla med črepinje in začela jokati. Tvoja klofuta me je skelela. Počutila sem se ponižano. Ne vem, koliko časa je minilo, da sem spet vstala, pospravila in čakala, da se vrneš domov. Prišel si pozno, s šopkom rdečih vrtnic v rokah in skesanim izrazom na obrazu. Rekel si, da ti je žal in da nisi mislil resno … jaz pa sem ti verjela in odpustila. Hvaležna sem ti bila, ker si me imel še vedno rad. Moje življenje pa od tistega dne ni bilo več enako. Začela sem se spreminjati. Spreminjati zate. Nisem šla več s prijateljico na kavo, ker ti moje pohajkovanje ni bilo všeč. Nisem več zvečer na kavču brala ljubezenskih romanov, ker si menil, da me poneumljajo. Nisem več hodila peš v službo, ker sem potem prepozno skuhala kosilo. Nisem več obiskovala mame in očeta, ker sta, po tvoje, slabo vplivala name. Nisem se več smejala, nisem bila več jaz. Nisem več živela. Tvoji izbruhi so postajali vse pogostejši, jaz pa vedno bolj ubogljiva. Ko sem bila, po tvojem mnenju, dovolj pripravljena, je bil čas za poroko. Tako slepo sem ti sledila, da sem brezpogojno privolila. Verjela sem, da se bom poročila z moškim svojega življenja, ki bo znal najbolje poskrbeti zame. Verjela sem, da bom zaradi tvojih pravil postala popolna žena, ki jo boš ljubil. In verjela sem, da če se bom teh pravil držala, bova živela srečno zakonsko življenje. Po poroki se je tvoje nasilno obnašanje le še stopnjevalo. Začel si me pretepati. Vsakič, ko si izbruhnil, sem se zatekla v kopalnico, se zaklenila, obsedela na mrzlih tleh in tako krčevito jokala, da so me bolele vse mišice v telesu. Nekaj časa si tolkel po vratih, kričal naj pridem ven, brcal in preklinjal. Ko sem prišla ven, sprijaznjena z usodo, si me brutalno pretepel, da si mi pokazal, kako sem te s svojim obnašanjem razočarala. Tako se je začel začaran krog, iz katerega nisem našla več izhoda. Pet let sem skoraj vsakodnevno prenašala tvojo slabo voljo, nezadovoljstvo in premoč nad mano. Niso me bolele telesne rane, pač pa spoznanje, da tako ne zmorem več živeti. Da sem postala le še senca sebe, ki se iz dneva v dan bori za preživetje. Kot ranjena žival, ki kliče na pomoč, vendar je nihče ne sliši. Na vrhuncu najinega peklenskega zakona sem končno prišla do spoznanja in potegnila črto. Globoko v sebi sem še vedno verjela, da me ljubiš, da to nisi pravi ti in da ti je po vsakem napadu iskreno žal. Vendar sem končno zbrala dovolj poguma, da sem za vedno zapustila najino stanovanje v tretjem nadstropju v bloku številka 5.

* * *

V žepu mi zazvoni telefon. Kliče me hčerka, ker jo skrbi, kje hodim toliko časa. Desetletna deklica z zelenimi očmi in dolgimi temnimi lasmi doma čaka name. Hitro razpodim svoje mučne spomine in se odpravim po pločniku naprej. Pri cvetličarni zavijem desno in grem mimo najbolj obiskane kavarne v mestu. Hitro se odločim in vstopim v prijetno osvetljen prostor. Pozdravi me vonj sveže pečenih rogljičkov in pravkar skuhane vroče kave. Vzamem dva rogljička z marmelado, belo kavo in kakav. Pozdravim natakarico in se vrnem na mrzlo ulico. Grem še mimo prazne glasbene šole, zavijem levo in končno zagledam blok številka 14. Zazrem se v razsvetljeno okno v četrtem nadstropju, se nasmehnem in se povzpnem po stopnicah. Na vratih stanovanja me že nestrpno pričakuje hčerka. Odložim plašč, na mizo postavim rogljička, kavo in kakav ter jo objamem. Hvaležna sem, ker jo imam. Najino hčerko.