Ko Jaša v temi hodnika naposled najde ključavnico na vratih, odklene in vstopi. Tipajoč po steni najde stikalo in na stropu zabrli žarnica. V oranžni svetlobi hitro preveri, ali je še vse na svojem mestu: jap, v kotu še vedno stoji črviva miza, založena z njegovo kramo, ob steni postelja z zaudarjajočo vzmetnico, pod njo pa njegov nahrbtnik. Ozre se po razpokanih stenah sobice brez enega samega okna, pogled pa se mu ustavi na edini ozki lini visoko pod stropom. Ja, zmaja z glavo, to je nedvomno najbolj zanikrna hotelska soba od vseh, v katerih je spal minulo leto.
Pred letom dni je po osmih mesecih pustil službo, ki si jo je našel po diplomi, in si kupil letalsko karto do Indije – enosmerno.
»Samo za eno leto, obljubim,« je ob slovesu rekel mami, razpadajoči pod težo čustev in skrbi, jo objel in odšel. Po sedmih državah, sto triindvajsetih mestih in vasicah ter bogve kolikih kilometrih pa se mu čas zdaj počasi izteka: zadnja postaja – Bangkok.
No, ne čisto zadnja.
Jaša izpod postelje izvleče nahrbtnik, iz njega pa prepognjen list pomečkanega papirja. Poišče še svinčnik, poravna list in preleti napisano. Ko najde, kar išče, prečrta ‘oglej si ping pong šov’ in pobrska po žepu hlač. Ko izvleče žogico za namizni tenis, se namuzne. »To je torej to,« reče.
Takoj ko je dobro leto tega na spletu zasledil prispevek o kabaretni predstavi, v kateri slačipunce z odra v občinstvo iz spolovil streljajo žogice za namizni tenis, si je rekel, da to mora videti na lastne oči. Pa ne samo to: ko je dan za dnem sedel v pisarni za računalnikom in čutil, kako mu sevajoča škatla pri živem telesu sesa duha iz drobovja, je ujet v virtualni svet medmrežja sanjaril o safariju v džungli pa o potapljanju z morskimi biči pa o spustu po jeklenici, napeti sredi deževnega gozda. Lepega dne je imel sanjarjenja dovolj, vzel je list papirja in začel pisati seznam. Ko je bil spisek zaokrožen, je nad napisano z velikimi črkami napisal CARPE VITAM in šel povedat šefu, da se poslavlja.
Zdaj, skoraj leto dni zatem, pa mora na seznam dopisati novo točko. Na dnu pokracanega papirja pod enega od stolpcev potegne novo alinejo in napiše: ‘pojej utripajoče kobrino srce’.
Na ping pong šovu je namreč spoznal mlad švedski par na študijskih počitnicah, ona bodoča zdravnica, on študent strojništva, in zapletli so se v obvezno izmenjavo popotniških dogodivščin. Povedala sta mu, da sta med klatenjem po Aziji od kopice naključnih znancev slišala, da v Vietnamu lahko poješ srce, izrezano iz žive kobre.
»A si predstavljaš?« je rekel Viggo. »Utripajoče kobrino srce. To moraš narediti, preden greš domov, človek.«
»Utripajoče?« ni mogel verjeti Jaša.
»Srce ni pod nadzorom živčevja kakor druge mišice, veš,« je rekla Elsa, očitno študentka medicine. »Dokler ima dovolj kisika, tudi izven telesa bije nekaj časa.«
Najsi je bil Jaša še tako osupel nad to neverjetno sposobnostjo mesenega poganjala, pa nad predlogom, da bi si ga še bijočega tlačil v usta, ni bil ravno navdušen, vendar Viggo se ni dal – in po pošteni meri vnetega spodbujanja se je Jaša vendarle ogrel.
Mogoče bo pa to res popoln zaključek potovanja, pomisli, ko sedeč na smrdljivi postelji z grenkim priokusom preletava seznam – v minulem letu je dopisal prav toliko točk, kolikor jih je prečrtal, in nekje po šestih mesecih popotovanja ga je začela obhajati zlovešča slutnja, da bi to lahko počel v nedogled, kakor da poskuša z vodo napolniti vedro, ki ima vse več in več lukenj.
»Jezdi slona …« mrmrajoč prebere eno od prečrtanih točk, ko se mu begajoče oči ustavijo. Kje je že to bilo? Požveči konec svinčnika in se ozre v nahrbtnik pri nogah. Še dobro, da ga spomini čakajo, shranjeni na spominske kartice – ravno prejšnji teden je dokupil novo. Že peto.
Nazadnje težkega srca zavzdihne, pospravi papir in se odpravi spat.
Dober dan zatem po tridesetih urah vožnje z dvema vlakoma, tremi avtobusi in enim tuktukom naposled stoji pred še zadnjim razmajanim avtobusom – od cilja ga loči le še slaba ura vožnje. Plača vozniku in se razgleda po sedežih: avtobus je nabito poln. Edino prosto mesto zeva daleč zadaj zraven ostarelega gologlavega meniha v žafranasti kuti.
Jaša se z nahrbtnikom prerine na konec prehoda, zatohla pločevinka na kolesih pa tačas spelje. Ko sede, se starcu v pozdrav negotovo nasmehne.
»Helou,« z nasmehom na obrazu odzdravi menih, nato pa spokojni pogled upre skozi okno v bežečo pokrajino.
Da bi odgnal dolgčas, Jaša brž pobrska po zgornjem žepu nahrbtnika, iz njega vzame seznam in ga s preganjavico v prsih začne prebirati. Leto dni je premalo, pomisli, ko mu pogled skače od ene neprečrtane točke do druge.
»Carpe vitam,« nenadoma reče menih. »Izkoristi življenje.« Jaša ga presenečeno pogleda, gologlavec pa pomigne proti papirju: »Kaj imaš tam?«
»Oh, samo trapast seznam je.«
»Seznam?«
»Ja, nekakšen seznam življenjskih želja,« odvrne Jaša.
»Aha, nakupovalni seznam.«
»Ne, ne, tisto je nekaj drugega.«
Menihovo čelo se naguba. »Kaj piše tukaj?« vpraša in pokaže na eno od neprečrtanih vrstic.
»Preživi noč z nomadi v puščavi,« prebere Jaša.
»In tukaj?«
»Skoči z jadralnim padalom v Himalaji.«
Menih s kazalcem pokaže na drugo točko.
»Pojej ocvrtega ptičjega pajka,« reče Jaša.
»Za vse to potrebuješ denar, ni res?« vpraša starec.
»Ja, ampa…«
»Vidiš?« reče menih. »Nakupovalni seznam.« Spet se nasmehne.
»Ampak to je drugače,« ugovarja Jaša, »to so izkušnje. Saj ne kupujem keramičnih angelčkov.«
»Že že, tvoje zasede manj prostora, ampak tudi ti nekaj kopičiš. Vprašanje je, a je to koristnejše – a si se kaj premaknil.« Jaša prhne in hitro odpre usta, da bi izpostavil, koliko kilometrov ga loči od doma, a menih ga prehiti, se nagne k njemu in nadaljuje. »Vprašanje je, a je tista luknja tu notri,« dlan si položi na prsi, »danes kaj manjša kakor tisti dan, ko si šel od doma.«
Jaša zapre usta in brezupne oči upre nazaj v seznam.
»Življenje je to, kar se ti zgodi, tačas ko imaš polne roke dela s kovanjem drugih načrtov,« nazadnje reče menih.
Jaša zamišljeno prikima, nato pa se namrščenega čela sunkoma ozre vanj. »Hej, to mi zveni nekam znano.«
»Verjamem,« se zahahlja starec. »John Lennon je precej znan.«
Jaša nemo pobulji vanj.
»Živim v samostanu, veš,« reče menih, »ne v kameni dobi.« Obraz mu spet razžari tisti blagi nasmešek in pritajeno brundajoč Lennonovo Beautiful Boy se spet ozre skozi okno.
Po dobre pol ure premetavanja po razdrapanih kolovozih Jaša spet stoji na nepoznani cesti sredi vietnamskega zakotja in gleda za ostarelim menihom, ki mu s taistim blagohotnim nasmehom maha z druge strani okna odhajajočega avtobusa. Ko kripa odpraši iz dogleda, se Jaša ozre naokrog: mrak že lega na pokrajino – boljše, da si hitro najde prenočišče.
Ko dvajset minut zatem potrka na tretja vrata, končno najde prosto posteljo, znebi se nahrbtnika in se požene nazaj na ulice. S pomočjo domačinov in obilo pantomime nazadnje le najde, kar išče, in po trdi temi prispe pred napol podrto kolibo, ki obljublja nepozabno kačje doživetje. Tam trči v tri pijane Angleže, prav tako lačne življenjskih izkušenj, in skupaj vstopijo.
Posedejo jih okrog majave mize in prinesejo kačo. Medtem ko nekdo zvirajočo žival drži za rep, ji kolovodja, previdno stiskajoč jo za vrat, zareže v trup, da se pokaže kobrino divje razbijajoče srce. Jaša kakor uročen gleda, kako žival obupano opleta s konico repa, že naslednji hip pa ji nož izreže majceni utripajoči organ in pred Jašo se znajde šilce lokalnega žganja s kobrinim srcem na dnu. V napeti tišini vse oči v kolibi bulijo vanj, ko pa mišica naposled utripne, vsi huronsko zatulijo. Angleži začnejo skandirati in Jaši ne preostane drugega: s tresočo roko seže po kozarčku in hitro zvrne vsebino.
Lopo strese gromko vzklikanje, Angleži začnejo s pestmi mlatiti po mizi, nekdo od domačinov Jašo lopne čez ramena in ga strese, Jašo pa še isti hip obide slabost. Ko prinesejo novo kačo, se zgrabi za usta in ob spremljavi salv smeha zdirja skozi vrata.
Zunaj ne pride daleč: tik ob lopi pade na vse štiri in bruhne. Zasoplo obvisi nad lužo bruhanja in bulji v kobrino srce, ki leži sredi napol prebavljene čobodre kdove česa. Nenadoma drobno srce utripne in Jaša spet bruhne, nato pa omahne na hrbet. S hrbtiščem dlani si povleče čez usta, oči pa mu zaplešejo po zvezdnatem nebu.
»Orion,« reče, ko nad seboj zagleda gručo sedmih zvezd. Ob pogledu na poznano ozvezdje se spomni, kako ga je deda kot dečka davno tega v poletnih nočeh učil o nočnem nebu. Sedela sta v travi na obronku travnika, ki se je raztezal za dedovo domačijo, iz bližnjega gozda se je slišalo skovikanje, v bilkah in listju pa je šelestela topla sapa.
»Če od Koscev v Orionu potegneš črto proti jugovzhodu,« je rekel stari oča in pokazal na tri zvezde, postavljene v vrsto tesno skupaj, »prideš do Sirija, najsvetlejše zvezde na nebu.«
Spominjajoč se dedovih besed Jaša zvrne glavo proti jugovzhodu. V daljavi šumijo valovi, ko se ocean steguje po peščeni obali, nad Jaševo glavo pa migotajo listi bananovcev v nočnem vetriču, ki se poigrava v krošnjah gaja ob kolibi. Jaša dvigne roko in s kazalcem od Koscev povleče po nočnem vietnamskem svodu. »Sirij. Najsvetlejša zvezda na nebu,« reče, ko se njegov prst ustavi na žarki pičici.
In vtem se Jaša spomni menihovega vprašanja.
»O bog. Res se nisem premaknil.«