“Ne skrbi, Erik. Verjamem, da se ne spomniš nič od tega, kar se je zgodilo na balinišču. Odpravila bova vse boleče točke, ki sprožajo napade besa. Sprosti se v tem udobnem ležalniku. Vse je v redu. Veš, hipnoza je le alternativno stanje zavesti. Še vedno boš slišal vse, kar bom govoril, ne boš nepriseben. Hipnoza je podobna sproščenemu sprehodu po dobro uhojeni poti. Na začetku se zavedaš poti, zavedaš se okolice, včasih pa se na poti zamisliš in niti ne veš, kdaj si prišel do cilja. Možgani te sami pripeljejo na cilj. Mogoče se ne boš spominjal čisto vsega, ampak ob prebujenju se boš počutil udobno, ker boš sledil mojim navodilom, ki te vodijo v odrešitev. Sprosti napetost okrog ust, okrog oči. Moj glas te pelje v mir. Misli se dogajajo same od sebe. Globoko vdihni in nežno izdihni. Še enkrat. Močan vdih napolni pljuča s svežino in počasen izdih prinaša mir. Veke postajajo utrujene in ko se ti zdi, da si pripravljen, lahko ob enem od naslednjih izdihov zapreš oči. Dobro. Globoko dihaš vase toplino in z vsakim izdihom popušča napetost v prsih. Vdahni zlato svetlobo, naj te polni z zdravjem in izdihni še zadnje sloje strahu. Dobro je. Predstavljaj si, da lebdiš v neprebojnem balonu. Svoje življenje spremljaš od daleč, v tem varnem prostoru, kamor se lahko vrneš kadarkoli želiš. Vse je dobro.

Greva v tvoje otroštvo. Star si devet let, igraš se s prijatelji. Povej mi, mali Erik, kaj se dogaja?”

“Na rokometnem igrišču smo. Igramo nogomet. Jaz sem na golu. Smejemo se, v gruči se ruvamo za žogo. Iznenada strel proti vratom. Žoga v mreži. Matjaž teče z majico čez glavo. Vesel je. Matjaž! Živ je! Tibor, Matej … Ne! Zakaj se je moralo to zgoditi? Zakaj ste vsi umrli? Zakaj sem jaz ostal živ?”

“Erik, vrni se v varni mehurček. Tukaj je tvoj mir. Tako, sprosti se. Greva v popolnoma drugi čas. Vrnil si se iz Rusije. Kdo te čaka doma?”

“Mama je tu. Vsa ljubeča, kot vedno. Objema me. Oče me zadaj jezno napada skozi tiste nemarne ščetine podivjanih obrvi. Jezen je. Name. Ne, nase je jezen! Name je jezen. In na mamo. ‘Ti si kriva! Jaz nisem hotel, da gre otrok na rehabilitacijo! Poglej ga, kakšen je. Kje je moj sin? Vrnite mi sina!’ Ampak tata, saj sem tu. Vrnil sem se. Še vedno sem Erik. Zakaj me ne sprejmeš? V prsih žge. Bes udriha čez moje upognjeno telo. Razjeda je moje šibko srce. Ne morem več, ne morem! Preveč boli!”

“Dobro je Erik. Tukaj v balonu si na varnem. Vidiš, kako lebdiš v zavetju miru?! Dobro. Vrniva se na dan nesreče. Kaj počnete s prijatelji, še preden se odpravite na balinišče?”

“V kleti smo. Živalsko opiti. ‘Gremo z avtom, fantje. Bomo prej tam. Ne da se mi peš.’ Gnetemo se v Golfa. Matjaž vozi, jaz sem zadaj. Smejemo se. Pojemo ‘Mama prihajam domov!’ Ne! Pazi Matjaž! Zaviraj, zaviraj! Zavij stran od tovornjaka! Ne … Eksplozija! Megleni glasovi, votel nemir. Pravijo: ‘Povsem jih je sploščatilo. Ne ločim podvozja kamiona od strehe avta. Težko je rezati to sparjeno jeklo. Ubogi fantje. Vsi so mrtvi. Ne Viktor, glej! Tale je živ. Gospod doktor, pridite, hitro! Eden še diha! Roki in nogi ima odtrgani, a prsni koš se premika. Hitro, prinesite nosila! Previdno fantje, dvignemo ga na tri. En, dva, tri!

Sirena v globočini zavojev. Šumeče dihanje. Srce v ušesih, dvojno nabija. Prsti na rokah, pečejo me. Ne vidim jih, a … pečejo. Zrak prosim … potrebujem zraku. Kje sem? Kje sem?! Dušim se!”

“Vse je v redu, Erik. Vrnil si se v varni balon. Kar mirno. Nihče te ne ogroža. Globok vdih. Nežen izdih. Še enkrat. Dobro. Greva naprej v bolnišnico, a vse boš spremljal od tukaj – iz varnega balona. Prebujaš se. Kdo je okrog tebe?”

“Mami, oče … pa zdravnik. Govori v zaobljeni angleščini. Želi me odpeljati v nek laboratorij. Oče se ne strinja. Želijo mi povrniti izgubljene ude. Zdravnik pravi, da zmanjkuje časa. Mati želi poskusiti. Oče popušča. Odpeljejo me. Laboratorij je tovarna. Bionske proteze okrog mene. Rusko govorijo. Ne morem odgovarjati. Čeljust je zlomljena. Mislim, da je nekaj narobe z materialom v robotiziranih protezah. Hrbtenica, skeli. V glavi kljuva strupeno gnojilo. Tablete me pomirijo. Tablete … telo sedaj sprejema kovinske elektrode. Lahko migam s prsti. Noge imam, hodim. Normalno lahko hodim. Čutim! Spet čutim vodo v dlani. Smejem se čudežu. Čakaj! Nekaj ni v redu. Jokam. Ves teden jokam brez posebnega razloga. Doktor pravi, da zaradi hormona v zdravilih. Minilo bo. Vedno bom moral jemati hormonske tablete. Minilo je. Nežno sprejemam svoje telo, rad imam vodo na koži, prham se. Zelo pogosto se prham. Nezadržno me privlačijo ličila medicinske sestre Aline. V intimi ličiva drug drugega. Rad sem z Alino. Ob njej sem tak, kot sem. Čakaj! Ne sme izgubiti službe! Ne zaradi mene. Ni pravično! Pustite jo! Ne! Alina! Zakaj ste vedno tako grobi?!”

“Dobro je, Erik. Vse je v redu. Vrni se v varnost neprebojnega balona. Vdahni pozlačene žarke miru. Dihanje se umirja. Vrniva se domov. Na balinišču sva na dan tvojega besnega izpada. Opiši mi, kaj se dogaja.”

“Vstopam skozi rokometno igrišče. Za nizkim betonskim zidom vidim prijatelje med preigravanjem običajne zafrkancije. Presrečni so, da me vidijo. Na daleč navdušeno kličejo. Pridem bližje. Niso več navdušeni. Njihove zgrožene oči se kremžijo v gnusu. Gravža se jim moj naličeni obraz. Vidim njihov gnev! Zmoti jih moja ženstvena hoja. Precej so spili. Ob robu balinišča je karton piva. Le še tri deviške pločevinke so v njem. Simon najhitreje prebrodi šok. Povabi me k balinanju. Zavrnem pivo. ‘Ne bom pil te kmetavzarske pijače.’ Dejanu ni všeč moja opazka. Zabode me z vulgarno psovko za mehkužne moške. Zaprem se. Nisem več dovolj grob, da bi se branil. Dejan zariplo rine vame in me zaštiha z ostrim prezirom. Drugi ga odvlečejo stran. Še dobro, umiril se je. Simon mi z nasmehom položi kovinsko kroglo v roko. Ti si na vrsti, pravi. Vržem kroglo s svojo robotsko roko in seveda na mikrometer natančno zabijem Dejanovo kuglo, ki je bila doslej najbližje malemu balinu. Jaz sem zdaj najbližje zmagi. Dejanova krogla je zletela izven balinišča. Zasmehujejo ga. Sprašujejo, kdo je zdaj tisti ženski organ, ki ga je prej omenjal v zvezi z mano. Pijan je. Zmerja me! Noro je nadelan! Želi me mahniti. Umaknem se. Žali me, grozovito me trga v prsih. Pravi, da bi bil njegov mlajši brat še živ, če ne bi jaz najedal, da se peljemo z avtomobilom. Pravi, da sem spaka. Sramota staršem in umrlim prijateljem. Njegov mastni pljunek mi zalije možgane s strupom, nežnost se utaplja v pljuskih mrakú. Dejan sproži kovinsko kroglo proti meni. Trdno jo ujamem v dlan in ob stisku moje roke se jeklo mehča med prsti. Strah in začudenje prijateljev, oči mi gorijo, v ušesih cvili odmev besnila, udarim enkrat, v glavo, ne preveč močno, Dejanova lobanja poči, razločno jo je slišati, prijatelji v megli preplaha kličejo pomoč, smejim se, čeprav jočem, padam v prah balinišča. Poniknem  v prašno temò. Zavem se v beli sobi. Bolnica. Ranjen sem, osamljen, neizhoden … Gospod doktor, kaj se dogaja? Nekdo me poljubili na usta.”

“Dobro je. Spet si v varnem balonu, Erik. Zasmilil si se mi in sem ti izkazal nežnost. Vse je v redu. Veš, tudi zdravniki smo samo ljudje. Rad te imam. Samo človek sem.”

“Nehajte, gospod doktor! Nočem vaših poljubov! Ne lezite name. Tudi jaz nisem le robot. Nočem vas poškodovati!”

“Erik, poslušaj me! Ko se boš prebudil, se nič od tega, kar se je dogajalo med hipnozo, ne boš spomnil. Štel bom od 3 proti 1 in ob tlesku prstov se boš zbudil. Tri, dva …”

“Nočem poljubov! Nočem vas poškodovati!”

“Ne, Erik! Pusti me! Zlomil mi boš vrat!”

“Kaj je bil ta tlesk? Kje sem? Gospod doktor? Zakaj spite na meni?”