Tisti dan je že triinpedesetič odgrnil zaveso v pričakovanju sončnega zahoda. Rumeni planet je očitno prepočasi padal v zaton. Z nogami je podrsaval po že dotrajani preprogi, kot bi želel pospešiti hitrost obračanja Zemlje.

»Kaj bo danes novega, kaj bo danes novega,« si je enolično polglasno šepetal, ko je pobožno gladil mali črni kovček. S tresočo roko si je nalil šilce žganega. Domače, je zadovoljno mljasknil. Kozarček je splahnil in ga zgledno postavil na svoje mesto. Majhno stanovanje je meril s hitrimi koraki. Z bombažnimi copati z odebeljenim mehkim podplatom je neslišno drsel med mizo, stolom, proti oknu in ponovno zajadral v smeri proti kuhinji. Zdelo se je, da vadi neslišnost korakanja.

S prvim mrakom je postajal tudi njegov obraz vedrejši. Pepelnato siva barva ga je zapuščala in koščena lica je obarvala rdečica, zasoplost pa je nakazovala vznemirjenje, ki se zalivalo njegovo telo. Skrivenčena postava starčka se je vzravnala in korak je postal živahnejši. Ko je sonce pospravilo zadnji žarek svetlobe, je nastopil čas priprav. Nocoj izvem, izvem, vse, vse … si je momljal in v mislih obnavljal slišano iz prejšnjega večera. V kopalnici si je pripravil vse potrebno: britvica, voda, brisača. Pena za britje. Obriti se mora natančno. Tokrat se ne sme urezati. Postriči dlake v nosu in populiti predloge kocine v ušesih. Natančna priprava je pogoj za uspeh, si je zaukazoval. Ko je končal, zadovoljen z videnim, se je vrnil v dnevno sobo.

Prižgal je majhno lučko, ki je spuščala ravno dovolj svetlobe – le toliko, da je bilo mogoče razpoznati oblike pohištva. Na stol, ki ga je postavil tik ob vhodnih vratih, je položil mali črni kovček, odpel zaponke, a ga ni odprl. Navlekel črni jopič in si poveznil čepico v slogu Sherlocka Holmesa. Usedel se je dober meter od vhodnih vrat in gledal v svojo senco, ki jo je risala svetilka. Sedel je nepremično in spremljal barvo svojega odseva na vhodnih vratih. Noč je v plasteh spuščala črnino na zemljo in vsak novi odtenek je vplival na barvo obrisa njegove pojave. Ko je ocenil, da je noč izlila še zadnjo kapljo svojega črnila in se barva sence ni več spreminjala, je svečano odprl črni kovček in iz njega previdno in ljubeče izvlekel otroški stetoskop. Dvignil ga je proti stropu, spustil proti tlom in si ga z vajenim gibom ovil okoli vratu. Vzel je črne rokavice – zdelane in zguljene – jih poljubil in vanje oblekel dlani.

Postavil se je pozor, salutiral zaprtim vratom in prislonil stetoskop. Prisluškoval je korakom na hodniku. Tišina. Skozi kukalo je preveril hodnik; imel ga je pod nadzorom, saj je bilo njegovo stanovanje, bolje sobica, čisto na koncu; levo in desno pa so bila nanizana večja in razkošnejša. Sosed z leve mu je že leta ponujal bogato odkupnino za stanovanje; dovolj veliko za pisarno, ki jo načrtuje. Odvetniška zalega, ne boš dobil mojega stanovanja, pa če mi v zlatu plačaš, je polglasno zagodel, medtem ko je skozi kukalo skeniral okolico.

Počasi je odprl vrata in se zazrl po dolgem hodniku, na katerem je bilo nanizanih osem vhodov in osem priložnosti za nove zgodbe. Izbrati je moral tri. Z leti pridobljene izkušnje v prisluškovanju so ga naučile zmernosti, kajti le to mu zagotavlja varnost. Noben vohun ne sme izdati svojega položaja in preceniti sposobnosti sovražnika. To so mu vcepili v akademiji. Z očmi je izbiral. Tretja levo; tja gre najprej. Potrditi mora včerajšnje sume. On mogoče laže. Zadnja desno; tam ni bil že nekaj dni. Preveriti mora, ali je sovražnik še vedno blizu. In nazadnje prva levo, sosed, odvetnik, kradljivec. Ali me še vedno nameravaš, ubiti, merjasec. Le počakaj, je polglasno zagrozil proti zaprtim vratom.

Debelo podložene copate je dvakrat podrsal ob predpražnik, preden je stopil na hodnik. Zgrbil se je v želvo ter si nadel prestrašen in izgubljen obraz. Naj mislijo, da sem zblazneli starček, je z jasnimi očmi begal iz leve na desno. Preverjal je, ali se kukala premikajo in ali ga je morebiti kdo opazil. Vse mirno in tiho. Prispel je do izbranih vrat, prislonil stetoskop in poslušal. Pogledal je na uro. Sekundni kazalec je drsel. Le minuto, več ne sme. Tišina. Premaknil je stetoskop nižje. Tišina. Včeraj se je od tu razlegalo kričanje. Bes. Po zraku je letalo steklo. Danes je vse tiho. »Upam, da jutri izvem kaj več,« je razočarano zavzdihnil, se postavil v želvji položaj in odkrevsal do zadnjih vrat desno.

Danes te najdem, ti črna zaloga bolh. Upravnik pravi, da mačke ni v hiši. A jaz vem. Voham jo. In danes bo po tebi, vreča dlak in podganjeljubec, je potihoma bentil na mačka, ki je občasno pustil smrdljivo sporočilo na njegovem predpražniku. Nikakor ga ni mogel izslediti. Vedno, ko se je pritožil upravniku, je le-ta zamahnil z roko. Pa nič, če mu ne verjame. Ko bo prinesel dokazno gradivo, potem pa bo drugače! Sovražil je tega mačka, posebej še, ker je bila njegova lastnica mladenka, ki jo je imel na sumu, da je upravnikova ljubica. Kako bi drugače, lahko sploh trdil, da mačka ni v bloku. Zadnjič je slišal, kako žlehtnobno se je smejala. Še danes mu odmeva njen hudičev smeh. Odkriti mora, ali ni morda kar ona ta mačka, kot Nastassja Kinski. Misli so mu jadrale kot pa razburkanem morju, medtem ko je počasi lazil do mačjih vrat. Prislonil je stetoskop, a je v temi slišal tuje korake. Stisnil se je k steni in čakal.

»Klik« je v prazno zaškrtnilo stikalo za luč. »Klik, klik, klik«, je nekdo nervozno vžigal luč. Jezen glas je glasno zaklel: »Prekleto, zakaj v tej stavbi nikoli ne gori luč.« Koraki so besno zapustili stavbo. Hiteti je treba. Nevarnost je minila, a vedel je, da se bo vrnil s hišnikom. In jutri bo moral luč spet onesposobiti; zavit v plašč noči se je počutil veliko bolje, zato je vedno poskrbel, da luč ni gorela.

Previdno se je odmajal proti svojemu stanovanju. Razočaran, saj ni izpolnil naloge. A ostala so mu še zadnja vrata. Moram te slišati, podlasica, kako mi stržeš po življenju. Znebiti se me hočeš, o, vem to!

Stetoskop je prislonil na vrata številka dve. Prva z leve. Zaslišal je gibanje. Po korakih je sklepal, da je vsa družina doma. Kot izurjen vohun je vedel: oče ima trde, glasne korake; stopal je na peto, in ko je hodil bos, je odmevalo celo v njegovo stanovanje. Mati je štorkljala v copatih z visoko peto. Kako je sovražil to torkljanje. A mali podrepniki pa so neprestano tekali. Slišati je bilo le »Tk-tk-tk-tk … tk-tk-tkt …«, ko so letali iz sobe v sobo. Tokrat so bili vsi doma, nedvomno.

»Oče,«, je zaslišal znani glas male deklice, ki se mu je edina nasmehnila, če sta se slučajno srečala na hodniku. A vedel je, da je to le igra, pot v pogubo. Nedolžne deklice so najboljši način za razorožitev nasprotnika. Jezno je zapihal in pozorneje prisluhnil.

»Oče, a tista podgana se še vedno ni ulovila?«

»Uf, danes nisem bil tam mimo. Pa sem ji nastavil najmočnejši strup!«

Stetoskop mu je padel iz rok. Bled se je odplazil do svojega stanovanja, zaprl vrata ter se nebogljeno sesedel. Vedel sem, je klavrno zavzdihnil. Ubiti me hoče. In še za podgano me ima, mu že pokažem! … Solze so mu zalile oči in obsedel je tam, sredi sobe ter jokal kot petletni otrok.

Jutro ga je našlo neprespanega in odpravil se je ven. Mogoče je to moj zadnji sprehod, je pomislil. Sključeno se je premikal po svetlem hodniku, obsijanem s soncem in upal, da ga smrt sreča pred blokom, tako ga bodo vsaj našli. A če je res pojedel najhujši strup, zakaj potem pa še ni umrl?

Po stopnišču je priskakljalo sosedovo dekletce, nasmejano in dobre volje. Veselo mu začeblja: »Jutro, sosed. Moj očka je ujel največjo podgano, ki je jedla našo hrano, spodaj v kleti. A veste, kako je velika?« In po ribiško mu je pokazala na velikost ulova. »Lahko jo še vidite, je spodaj pred blokom, jo bomo zdaj pokopali!«, mu je še navrgla in odvihrala.