Stara parna lokomotiva je vlekla kompozicijo petih potniških vagonov skozi skrivnostno noč proti sivemu liškemu jutru. Njen neartikuliran vrisk je vsake toliko časa nesramno pregnal z oči odrešujoči spanec. Trde klopi so postajale, z vsakim kilometrom in z vsako uro počasnega cijazenja v neznano, z vsakim ustavljanjem in sunkovitim speljevanjem na številnih postajah, še trše in neprijaznejše.

Marko je opazoval z vsemi čuti nabito poln vagon liških kmetic, ki so se z vsemi svojimi zalogami peljale na tržnico v mesto. Dišalo je po siru, po neumitih telesih in po neopranih cunjah, priplaval je k njemu vonj po kavi, ki so si jo potnice točile iz stekleničke, dišalo je po slivovki  in še po čem, česar izvora njegov nos ni znal določiti.  Kokoši so kokodakale, izpod klopi so zaudarjali zajci, kmetice so jih glasno hvalile – vsaka svoje.

Peterica, z Markom na čelu, se je stiskala v kotu vagona in se spogledovala med seboj.

»Kam smo le prišli?« je tiho spraševal Dušan, »a tu ni nobene civilizacije?« se je čudil. Bil je navajen na urbano obalo, na mestne ljudi in pomorsko šolo, na glavno mesto in strojno fakulteto, ki jo je pravkar končal. Bil je zrelejši in starejši od svojih bodočih vojaških kolegov.

»Še Tita odslužim in potem na morje, po svetu!« je ponovno povedal svojim novim znancem. Vsaj že petič.

Marko in Dušan sta se poznala že od prej. Marko je bil muzikant, Dušan pa je tu in tam prišel na ples, kjer je s svojimi igral Marko, postal je prijatelj z vsemi iz glasbene skupine in kmalu napredoval s svojim fičkom do uradnega voznika ansambla. Ko sta Marko in Dušan izvedela, da gresta k vojakom v isti kraj, sta bila vesela, da bosta skupaj doživela Jugo in v istem mestu nosila vojaško suknjo.

Pridružil se jima je še tretji – Stane, fant z dolgimi in svetlimi lasmi, doma izpod Krna.

»Jutri te bo že krasila drugačna frizura,« je dražil Marko novega znanca Staneta. »Tvojih kodrov ne bodo več božali nežni pogledi in prsti deklet iz planinskega raja. Ostrigli bodo tvoj ponos!«

»Kar naj, pripravljen sem! Obrijem se na balin, da me niti vidva ne spoznata več!« je načrtoval Stane in se ozrl še na druga dva rojaka – kmečka fanta, ki ju je čakala enaka usoda, kot trojico. Čeprav so sedeli skupaj, sta se držala bolj zase.

Skozi umazana okna vagona se je sramežljivo začelo nasmihati jutro. Odstiralo je pogled na sivo, jesensko – pusto in z grmovjem obraslo ravan.

Lokomotiva je nekajkrat zapiskala, kmetice so se začele prerivati med seboj in se pripravljati na izstop. Tudi fantje so se zavedeli, da so se približali cilju.

»Sedaj bo, kar bo!« so se vsakemu posebej neurejeno podile misli po mladih glavah.

Zgodaj zjutraj, v mrzlem septembrskem jutru se je peterica znašla na peronu, ki se je v hipu spraznil. Kmetice so jim na hitrico izpuhtele izpred oči s svojimi kurami, petelini, zajci, siri in vonjem po slivovki in kmečki domačnosti. Čakala jih je tržnica.

Iz čakalnice je stopil fant v vojaški uniformi z dvema rdečima črticama na ramenih, ki sta označevali desetnika in zavpil živalsko glasno, odmeval je njegov bariton po umazanem peronu in v – na vojaško vpitje nevajenih – možganih Marka in novih prijateljev, komanda je bila tako glasna, kot da je iz stare predpotopne železniške kompozicije izstopilo vsaj sto mladih prestrašenih rekrutov in ne le pet: »Vojna pošta dva osam tri dva, Gospić, ovamo!« 

Tako se je začelo.

Jutranji jesenski mraz je rezal do kosti in potovalke so vlekle k tlom, ko je skupina petih ubogih rekrutov  pešačila, z desetnikom na čelu, s postaje proti vojašnici in se izogibala konjskim figam, ki so bile na gosto posejane po luknjasti prašni makadamski cesti.

»Umjesto jutarnje fiskulture,« je bil zajedljiv desetnik, ko ga je Marko vprašal, kako daleč je še do vojašnice. Kasneje je druščina ugotovila, da je desetnik, ki jih je sprejel, Slovenec. Mehki ć mu ni šel lepo z jezika in kadar mu je zmanjkalo tobaka, se je navadno sladkobno in priliznjeno približal kakšnemu Janezu, kot so južni bratje ljubeče rekli Slovencem in ga lepo po slovensko poprosil za cigareto.

Pred umazano sivo nizko stavbo se je drenjal trop mladih fantov, ki jim je bilo videti, da so se zbrali z vseh vetrov. Iz oči jim je sijala negotovost, družili so se v majhne skupine in se med seboj pogovarjali  v različnih jezikih. Marko nekaterih tudi ni razumel.

»Ulazi!«, se je zadrl narednik in dal fazanom navodila, naj se slečejo vsi do golega in jih napotil po skupinah v velik prostor, pod vrsto tušev.

»Sapunaj se!« je zakričal kot jesihar, ko je iz tušev prenehala teči voda. In potem, ko je spet pritekla: »Peri se!«

Po kopanju je sledil obred, ki bi ga Marko rad pozabil, a se mu še zmeraj vrača pred oči. Skladiščnik mu je v odprto šotorsko krilo nametal celo kopico opreme, oblek, srajc, čevljev, nogavic, podkap, vojaških kap, peterokrako zvezdo s srpom in kladivom in kdo bi vedel, kaj še vse. Ko so se fantje za silo oblekli v sive cape in negotovo gledali eden drugega, je padlo novo strogo povelje:

»U red, ovamo jedan po jedan na zaprašenje i kod doktora!«

Fantje so po vrsti morali odpeti gumbe na vojaških hlačah in stari vojak je vsakemu posebej s čudnim mehom napihal v mednožje obilico belega prahu. »Pantakan,« je tiho ugotavljal Marko.

Vrsta se je vila v sosednjo sobo, kjer je desetnik pisal podatke o vojakih v debelo knjigo, narednik – zdravnik pa je vsakemu posebej odmeril injekcijo, ki je vsebovala, le kdo bi vedel, kaj.

»Skoro, da ste več pravi vojnici!« se je nasmihal zdravnik vsake toliko časa.

»Jedan po jedan ovamo, naš brico želi, da vas pozdravi! Drugi sačekajte, da dođete na red!«

Eden za drugim so se fantje poslavljali od svojih kodrov. Brivec jih je površno, a z velikim užitkom rezal in spuščal na tla. Daljši in lepši kot so lasje bili, težje je bilo slovo od njih.

Marko je vse skupaj opazoval skozi kopreno utrujenosti; tudi naselitev v bivalne prostore in spalnice. Kar takoj je sledila prva in zelo važna učna ura, s katero so starejši vojaki pokazali, kako ogromno opreme in obleke zložiti v mikroskopsko majhno omarico in v nahrbtnik. Še posebno veliko veselje pa so stari vojaki in desetniki imeli, ko so kazali fazanom, kako morajo postlati posteljo.

Prvo učenje je prekinil odhod na kosilo. Tudi to je bilo za Marka in za vse druge doživetje posebne vrste. Stati so morali strogo v vrsti in se hitro, da ne delali zastoja, pomikati ob pultu, kjer so stali trapezarci in  iz velikih kotlov z zajemalkami polnili krožnike.

»Hvala!« je rekel Marko, ko mu je visok črn trapezarac napolnil krožnik.

»Nemoj ti meni ništa hvala! Banja je armija, videtćeš! I pukovnik Bremec najbolji turstički vodić,« je odvrnil delivec hrane.

Pasulj je bil dober. Zelo dober. Tudi zato, ker mladi vojaki že dolgo niso jedli in je lakota že pošteno črvičila njihove mlade želodce.

Po prvem vojaškem kosilu je sledil popoldanski počitek. Vojaki so morali po posebnih pravilih zložiti svojo obleko in sredi dneva v posteljo, kar se je fazanom zdelo čudno, a jim je še kako prav prišlo, saj je bila utrujenost velika.

Marko ni mogel zaspati. Podoživljal je dogodke zadnjih dni. Odhod z domače železniške  postaje, s starim hlaponom do Jesenic in potem z modernejšim vlakom do glavnega mesta, skozi Karlovac, pa spet s starim, kaj starim, s prastarim vlakom skozi Ogulin v središče Like.

Pred očmi je Marku tekel film o sprejemu na postaji Gospić, pešačenje do vojašnice, kopanje, zapraševanje, injekcija, striženje, pospravljanje, polnjenje želodca z dobrim fižolom, pripomba o polkovniku Bremcu …

»Ustaj, vojsko!« se je ravno ob nepravem času, ko mu je oči začel božati spanec, zadrl desetnikov glas.

»Kaj pa je sedaj to? A tako bo pri vojakih? Tako grdo bodo vpili na nas?« se je spraševal Marko in opotekajoče iskal na omarici svojo obleko. Spomnil se je Mačkovega Jureta, ki mu je večkrat pravil o vojski in mu svetoval, kako naj se obnaša. Prav so sedaj prišli Juretovi nasveti, a surovi desetnikov vzklik: »Ustaj, vojsko!« mu je vseeno za vedno ostal v spominu.  

Dušan in Marko sta bila določena v isto četo, v vod in celo v isti oddelek. Tudi orožje sta dobila enako. Postala sta nišanđije ručnog bacača. Ročni metalec min za uničevanje tankov, ali ručni bacač je bil težak in – ker je bilo treba okrog prenašati tudi mine, sta imela vsak svojega pomočnika. Marku je stregel Albanec s čudnim imenom Marniku Ljuš, Dušanu pa je pomagal Hrvat Vinko. Z brkatim komandirjem oddelka, Črnogorcem Veljkom, so bili res pisana druščina.

Dnevi so se Marku vlekli kakor kurja čreva. Začenjala in zaključevala jih je Veselinova trobenta. Zjutraj jim je z budnico naježil kožo, zvečer pa je nežno pobožal utrujene oči, ko je občuteno zaigral silencio.

»Gasi svetlo, Veselin več trubi povečerje!« se je istočasno z glasom trobente oglasil ukaz dežurnega.

Trobentar Veselin je bil invalid in je s težavo hodil. Še majhen deček je bil, ko se je v glasbeni šoli naučil igranja na trobento, potem je skupaj s starši pobegnil iz Jugoslavije in pot jih je zanesla vse do daljne Avstralije. Veselin se je bližal že Kristusovim letom, in kdo ve zakaj, se je vrnil v Jugoslavijo. Oblast ga je najprej, čeprav nesposobnega invalida, poslala k vojakom, potem pa ga je čakal še zapor. Postarani vojak – invalid Veselin se je zjutraj in zvečer tako udinjal vojski kot trobentar, čez dan pa, ko so bili mladi vojaki na učnih urah, je na hodniku varoval vrsto čevljev pred spalnico in nahrbtnike, ki so bili naloženi v vrsti na polici. Dan za dnem je tako opravljal dolžnost požarnega.

Čas je počasi tekel in mladi vojaki so izvedeli vsak trenutek nekaj novega. Od tega, da ne znajo pravilno niti stati, kaj šele hoditi, pa do tega, da so na splošno prave in res velike ničle. Komandirji so morali dajati velik poudarek politički nastavi; prav nič niso veljali pri njih srednješolska Sociologija in temelji marksizma, govorili so naučeni na pamet in iz svojih potsetnikov po svojem programu in velikokrat niso niti sami vedeli, kaj učijo. Mladi vojaki so obvezno morali osvojiti vse njihove tekovine narodno oslobodilačkog rata, šele potem je prišla na vrsto fizična moč in rokovanje z orožjem.

Vsi, tudi Marko, so težko čakali na pet minuta voljno, čeprav so se ob odmoru morali na ukaz komandirjev prijateljsko družiti vsak z vsakim, vsi so morali biti tovariši med seboj – nekateri nepismeni fantje s Kosovega polja in sarajevski profesor fizike, pastirji z bosenskih planin in slovenski mehaniki, tovarniški delavci, študenti in umetniki.

V večini primerov je pokazala svojo veliko moč človečnost in v resnici so se med zelo različnimi ljudmi stkale trdne in prijateljske vezi. Zmeraj pa tudi ni bilo tako.

Jesensko obdobje se je sramežljivo umikalo zimskemu.

V Markovem spominu je vojaška služba je ostala zapisana kot neverjeten primer metanja časa skozi okno, kot primer nečloveškega izživljanja vojaških starešin nad mladimi vojaki, ki so morali tudi v vojaško jedilnico na redke obroke organizirano, s strojevim korakom. Bolj kot so tolkli s podkovanimi vojaškimi škornji ob tla, boljše je bilo. Desetnik, ki je vodil mlado enoto proti jedilnici, se je vsakih nekaj strumnih udarcev, zadrl:

»Vrlo dobro!«

»Služimo narodu!« se je moral oglasiti glasen odgovor iz lačnih želodcev. Če vojaki niso glasno zavpili, se je skupini slabo pisalo. V zameno so učne ure na jesensko razmočenih travnikih in mlakužah zloglasnih Male in Velike plantaže postajale neznosne zaradi preštevilnih: »Atomski s’ desna!« in to ravno tam, kjer je bilo blata največ. Rekruti so se morali kot prašiči metati po njem, pa desetniki in naredniki še niso bili zadovoljni:

»Ostav!« in ponovno: »Atomski s’ leva!« in nato: »Četa, zbor!«, pa spet: »Voljno!«, potem se je desetnik obrnil za sto osemdeset stopinj in ponovno zadrl: »Četa, zbor!«

Pasulj je navadno za kratek čas le potolažil lakoto mladih želodcev, tako da je bil povratek iz jedilnice v vojašnico, kjer je bil na vrsti dvourni počitek, podoben poti v obljubljeno deželo. A le takrat, ko se ni pred vojaki pojavil naduti desetnik, ki jih je spet postavil v postroj, ki ga je zapeljal v park, kjer so se listavci priklanjali zlati jeseni in na veliko odmetavali liste. Prodana slovenska duša, kot sta Marko in Dušan potihoma rekla desetniku, je postavil vojake v vrsto in oglasil se je neverjeten ukaz: »Lišče kupi!« In četa je namesto zasluženega počitka pobirala jesensko listje.

Marko je nejeverno uprl pogled v desetnika: »Šta gledaš? Misliš, da će doći pukovnik Bremec, da u tvoje ime kupi? Kupi lišče!« se je še enkrat zadrl.

Ko so vojaki prišli do konca parka, so drevesa natresla podse že nove zaloge. Sizifovo delo! Desetnik pa je bil na koncu pohvaljen za vzgojno delo z vojaki. Desetnik s slovenskimi koreninami, ki je Marka in prijatelje sprejel na kolodvoru pod okrilje najboljše vojske, je bil najhujši in najstrožji.

Zgodilo se je, da mu je lepega dne spet zmanjkalo cigaret in se je priliznil k Marku, ki mu je bil najbližji:

»Marko, mi daš cigareto?« ga je nagovoril v lepi slovenščini in bil prepričan v uspeh svoje prošnje. Ker Marko ni kadil, je namignil sosedu in ta je pripravil škatlico.

»Dobiš cigareto, če te lahko nekaj prosim,« je rekel Marko. Desetnik ga je vprašujoče pogledal, saj ni bil vajen takih vprašanj.

»Lepo te prosim, prizanesi nam s svojimi grobimi atomskimi na najbolj mastnih lužah! Vsaj takrat, ko nas ne  gledata stotnik in narednik.«

Desetnik je Marka ubijalsko pogledal, ni vzel ponujene cigarete in se po ovinku potegnil tešiti omamno razvado k sosednji gruči vojakov.

Kmalu je podrepni desetnik prišel na svoj račun. Že na naslednji učni uri na blatni Mali plantaži. Iz čete, ki je bila pripravljena v postroju za odhod na počitek v vojašnico, je poklical Marka in začel vpiti: »Za vojnika Poljaniča važi: ‘Atomski s’ leđa! Ostav! Atomski s’ ćela! Ostav! Atomski s’ desna! Ostav! Atomski s’ leva!’« Marko in njegov ročni metalec min sta bila že po treh atomskih  do zadnjega šiva na obleki in od merka do sprožilca na metalcu zapackana z liškim blatom, pa desetniku še ni bilo dovolj.

»Deset skleca!« je zavpil.

»Ne boš me uničil!« je zakipelo Marku po žilah, »ne poznaš me še!« Potihoma je štel sam zase in se mučil s skleci. »Vrlo dobro!« se je zadrl kaplar. Marko ga je samo obtožujoče pogledal in se ni odzval z obveznim: »Služim narodu!« Tudi desetnik je prenehal, saj je čutil slabo, grozečo in pretečo energijo Markovih kolegov v postroju.

Tako so tekli Marku vojaški dnevi. Vesel je bil, da je bil ob njem Dušan, s katerim se je lahko ob redkih prostih trenutkih pogovarjal v domačem jeziku in celo svojem narečju.

Počasi in postopoma je Marko spoznal tudi druge sotrpine. Seznanil se je s poveljujočimi. Poveljnik oddelka je bil brkati Črnogorec, desetnik Veljko, vod je nadziral dobrodušni narednik Hrvoje iz Zagreba, četo pa je vodil strogi stotnik Srb Vasiljević. Od daleč so mu starejši vojaki predstavili in pokazali tudi najvišje vodstvo polka in vojašnice. Le od daleč. Saj se nobeden izmed teh visokih častnikov za nobeno ceno ne bi približal navadnemu vojaku, bog nas varuj! Zato je imel vsak svojega podrejenega in hierarhija je delovala zanesljivo, čeprav bolj počasi. Marko je zastrigel z ušesi in postal zelo pozoren, ko so mu predstavljali pomočnika poveljnika vojašnice. Nosil je slovensko ime. In to ne kakršnegakoli. Priimek Bremec je bil zelo pogost v Markovi domači dolini. Polkovnik Bremec je veljal za zelo strogega častnika. Vsi poveljniki so kar trepetali, ko je kdo le omenil njegovo ime. Za polkovnika Bremca je moralo biti vse narejeno točno in natančno in le po pravilih službe. Ni bilo izjeme pri strogemu Slovencu. Polk se je svojega poveljnika bal in ga je zaradi njegove pravičnosti istočasno tudi spoštoval.

Počasi se je Marko začel v vojašnici počutiti kot doma. Kaj pa mu je drugega ostalo?

Bližali so se božični in novoletni prazniki in čeprav so mladi vojaki komaj oblekli vojaške suknje, so se ob prostih trenutkih njihovi pogovori sukali le o morebitnem prostem izhodu za več dni. Sanjali so o svojih domovih. Tudi Dušan in Marko nista bila izjemi.

»Le kako bi jaz presenetil svojo punco,« je zvečer, pred praznikom, začel glasno razmišljati Dušan, »nič ji ne bi povedal, da prihajam. To bi bilo res pravo veselje. Odpeljal bi jo potem na morje, da bi se nadihala slanih dišav, obiskala bi  silvestrski ples, na Bled bi pobegnila na krem šnito in peljal bi jo na otok sredi jezera, pozvonila bi tam s čudežnim zvonom in si seveda ob tem želela, da bi nam Tito skrajšal čas predpisanega nošenja vojaške suknje!«

»In potem bi se zbudil!« ga je v navadno in resnično vojaško življenje prebudil Marko, ki je bil ta večer pomočnik dežurnega v četi.

»Kaj pa, če bi ti nenapovedano in ves vesel prišel k njej, tam pa bi že drugi vasoval?« ga je dražil prijatelj.

»Moja je pa samo moja!« je pribil Dušan. »Tudi mogoče je nemogoče!« je končal pogovor in se zavlekel k sanjam pod odejo.

»Sem slišal, da bo nocoj uzbuna,« mu ni dal miru Marko. »Danes je nobeden ne pričakuje, ker bo jutri Božič. Namesto pri polnočnici bomo mi molili v tazakmašnih gvantih  na vadbišču na Plantaži. Jutri pa čiščenje blatnih prazničnih uniform!«

Grožnja o nočnem alarmu je bila najhujša. Če je o njem padla le besedica, je zlovešči alarm grozeče visel nad utrujenimi vojaki, ki niso upali brezskrbno zaspati in so v podzavesti pričakovali le vzklik dežurnega: »Ustaj, vojsko! Uzbuna, brzo!«

Ura je hitro tekla in Veselin je zaigral tišino, ki je ta večer zvenela čisto drugače, kot navadno. Trobenta je trgala s svojim toni večerni zrak otožno in tresoče. Njihova dolžina je bila daljša in v Markovi podzavesti so naenkrat zaigrale orgle v domači cerkvi. Oglasilo se je neubrano petje s kora, izstopal je bas soseda Toneta, iz zvonika je pozvanjalo. Sveta noč.

Marko je stal na pručki sredi cerkve, bogato okrašene z božičnimi lučkami, korak proč od jaslic. V nos mu je silil vonj kadila in ga uspaval. Vse oči si bile uprte vanj, ki bi moral recitirati nabožno božično recitacijo o božjem sinu, ki je prišel rešit grešne duše na ta svet.

Marko je zmogel le naslov in prvi dve vrstici, potem pa se je ustavilo in ni vedel nadaljevanja. Pozabil je besede, ki jih je doma tolikokrat ponovil pod budnim maminim nadzorom. Ni se niti trudil, da bi se jih spomnil, oči so mu lezle skupaj in prisebni župnik, ki je stal v bližini, je preprečil padec. Marko je v mislih spet zagledal očitajoče in prestrašene mamine oči. Rada bi mu pomagala, pesem je znala tudi ona na pamet, a klop, v kateri je sedela, je bila preveč oddaljena.  Namesto, da bi se postavila s svojim sinom pred sosedami, jo je ta razočaral. Pa tako dobro je znal! Mama Anica od takrat  ni obiskala nikoli več nobene prireditve, na kateri je nastopal Marko. Izkušnja božičnega večera se zlepa ni hotela umakniti iz njene zavesti v skrito podzavest.

Veselinova trobenta je utihnila in v Markovi notranjosti naenkrat ni bilo več slišati najlepše simfonije – pesmi s kora domače cerkve in spomin na njegov neuspešni božični nastop je potonil v skrito globino.  Kot so se umaknili speči vojaki vsak v svoj  sanjski svet.

Dežurni Marko je kot senca hodil po spalnicah, ugašal luči in mrmral nič kaj po vojaško: »Spavaj vojsko! Veselin je odsvirao!«

Prvi božični praznik, ki ga je Marko preživel v vojski, je ostal zapisan z zelo grenkim priokusom. Drugi del praznične noči je prebedel.  Na hodnikih se je pogovarjal s požarnimi in nadziral njihovo delo, bil je odgovoren tudi, da so vojaki pravočasno vstali in stekli na jutranjo telovadbo, da so vsi po pravilih službe pospravili postelje in se pravočasno postavili v postroj za učne ure in da se je vse odvijalo po strogem vojaškem redu, dokler besede niso prevzeli poveljujoči. Božič je bil povsem navaden učni in delovni dan.

Nazadnje je prižgal luč v spalnici, kjer je spal njegov vod: »Ustaj, vojsko, nema više snova, ima nov dan! Fiskultura u košuljama na krugu« je na svoj način prebujal tovariše.

Vojaki so skakali iz postelj, omotični so iskali svojo obleko, jo vlačili nase in tekli iz sobe, da ne bi zamudili na telovadbo. Vsi so vstali in se podvizali, le v kotu na spodnji postelji, ki jo je zasedal vojak Marniku Ljuš, je bilo v rjuhe in vojaško odejo zavito Albančevo telo.  

»Marniku, ustaj!« ga je za ramo potresel Marko.

»Neču! Pusti me! Danas imate Janezi praznik, zato nemoj, da me zajebavaš!« se je obrnil Ljuš na drugo stran.

Marku je močneje zaokrožila kri po žilah: »Boš vstal ali ne?« ga je kar po domače nadrl, zgrabil ga je za vrat in kot da bi bil pišče, omahujočega potegnil iz toplega gnezda. »Brzo na fiskulturu!« ga je nagnal še v uradnem vojaškem jeziku.

Marniku se spačil, ker ni pričakoval tako odločnega Markovega posega. Ni bil pripravljen stopiti na trd in mrzel parket, se hitro obleči in steči na jutranjo telovadbo, raje bi še užival med toplimi rjuhami.

»Nemoj, da me jebeš. U pičku materinu, ubit ću te! Potražit ću te makar posle deset godina i ubit ću te!« je piskal Ljuš s tankim glasom, ki ga je slišal tudi dežurni oficir, ki je bil tokrat, kot nalašč – Albanec.

»Marniku, idi na fiskulturu!« je rekel svojemu rojaku z mirnim glasom. »A ti, dežurni, pazi kako pričaš sa svojim drugovima! Trebao bih te prijaviti pukovniku Bremcu! Voljno!« je zavpil grozeče nad Markom, ki mu ni preostalo drugega, kot da mu salutira z obveznim: »Razumem!«

Dežurni častnik Albanec je odšel nadzirat jutranjo telovadbo, Marniku Ljuš se je počasi odvlekel proti umivalnici, v Marku pa sta prekipevali jeza in užaljenost. In novo spoznanje, da ni ob vsakem času najboljše vse narediti natančno in po pravilih službe. Skoraj bi se mu zgodila krivica, ker se je obnašal po zakonu tistih, ki so ga napisali, a je bil tokrat usmerjen proti njim. Zapleteno.

»Sneži tako kot včasih pri nas doma,« je sporočal Dušan Marku, ko so se vrnili vojaki s telovadbe in so postiljali ter napenjali rjuhe in odeje, da so bile postelje kot iz škatlice. Marko je Dušanu potihoma razlagal, kaj se mu je zgodilo in kako mu je dežurni oficir zagrozil s polkovnikom Bremcem.

»Ne razburjaj se,« je tiho rekel Dušan. »Skrajni čas je že, da se seznanimo s tem Bremcem, s katerim nas vsak dan strašijo. Ta mora biti naš rojak.«

»Postlati pa moraš tako, da so postelje vse v škvaro in ravne kot misel,« se je šalil Stane izpod Krna, ko sta se z Markom v nedeljo srečala v mestu, kamor so jim poveljniki dovolili prvič – po skrbnem pregledovanju, če ima vsak vojak pri sebi predpisane predmete »iglu, konac, ogledalo i maramicu« in po tisočih navodilih, kako se morajo obnašati med civilisti. Predmetov, ki so bili obvezna oprema za obisk civilnega življenja, si ni bilo težko zapomniti. Na notranji strani peterokrake zvezde so bile odtisnjene črke I K O M, ki pa so si jih stari borci razlagali na svoj način: »Idem kuči ovog meseca!«

Ta IKOM je prišel na vrsto šele, ko so skupinsko odmolili slovesno zaprisego, seveda.

Četa je ponavljala za svojim stotnikom, ki je slovesno bral, vse dogajanje pa je s strogim pogledom z odra nadziral polkovnik Bremec:

»…. i biti spreman da se borim za njenu slobodu i čast, ne žaleći da u toj borbi dam i svoj život …« Besede prisege so bile težke. Govorile so celo o smrti za domovino, za državo, za politično organizacijo. Vsi pojmi so bili nerazumljivo pomešani med seboj. Marku se je ob teh besedah nehote iz podzavesti v možgane vtihotapilo pripovedovanje staršev, kako so padali  partizani pod nemškimi in domobranskimi streli, pa niso dali nikoli nobenemu nobene prisege, le radi so imeli svoje griče, gore, doline in reke, ljudi, svojo domovino. Domobranci so že proti koncu vojne menda prisegli, bogu sicer pravemu, a cesarju napačnemu in tudi zato se je njihova pot tako klavrno končala.

»To, ta prisega že ne more biti nič dobrega,« si je mislil in bil je tiho, samo usta je odpiral za svojega poveljnika oddelka, za narednika in polkovnika Bremca, ki so z ostrimi pogledi streljali med vojake in jih kot sokoli opazovali. Mladi vojaki so se skoraj vsi, seveda bolj kot prisege,  veselili obljubljenega boljšega kosila, kozarca vina in obljubljenega popoldanskega izhoda v mesto, med civiliste.

»Danes gotovo ne bomo šli na Plantažo,« je Marka iz razmišljanja prebudil Dušan. »Bomo imeli pa spet političku nastavu in rasklapanje i sklapanje orožja.«

Tako je tudi bilo. Skozi okna so vojaki opazovali sneženje. Kup snega je postajal višji in višji. Popoldne je dežurna enota komaj očistila pot do jedilnice in do vhoda v vojašnico. Sneg, južni sneg pa je padal še vso naslednjo noč. Proti jutru, ko je bila snežna odeja debela že dober meter, pa je močno pritisnil mraz in začelo je deževati. Le kdo bi razumel to vreme?

Dež, ki je neusmiljeno padal in padal, je zmrzoval na strehah, na vejah, na električnih in telefonskih žicah, na cestah. Vremenska katastrofa.

Veje so se začele lomiti pod težo ledu, strehe so popuščale, žice so se trgale, promet je ohromel. Elektrike je zmanjkalo, telefonske zveze so obnemele.

Po nekaj urah, ko je bilo vse že polomljeno, potrgano in podrto, je mraz popustil in začelo se je reševanje.

Najbolj prikladni za akcijo so bili mladi vojaki. Poveljniki so jih napodili v razmočeno sneženo brozgo, od koder so morali vlačiti veje in urejati okolico. V hipu je bila vojska mokra do kosti.

Delali so pridno od zgodnjega jutra do večernega mraka, ko so se premočeni vrnili v mrzle spalnice. Peči niso grele, saj ni bilo nobenega, da bi v njih kuril, vsi so bili na delu. Mokre cunje so ostale na omarici in pod rjuho in odejami je kmalu postalo prijetno toplo.

Zjutraj pa se je vse spet postavilo na glavo. Zlesti je bilo treba v mokro in mrzlo uniformo, si navleči na noge mokre nogavice in škornje. »Brrrrr, ambulanta bo polna,« se je tresel Dušan. A se je zmotil. Injekcije, ki so jih fazani prejeli ob nastopu služenja, so opravile svoje. V ambulanto je odšepal le trobentar Veselin, ki ni bil sposoben dela na terenu. Nobeden ni zvečer pogrešal njegovega silencia, saj so sanje vojake obiskale takoj, ko so se posušila v rjuhah njihova telesa.

Vsi so delali in reševali, vojaki in poveljniki, le stotnika Vasiljevića in strogega polkovnika Slovenca Bremca ni bilo na spregled. »Ta dva in njima podobni pa že imajo svoje riti na toplem in suhem. Ne boj se zanje!« je jezno rekel Stane izpod Krna, ki ga je Marko, prav tako vsega premočenega, srečal  v parku, od koder so vlačili in odnašali polomljeno vejevje.

Tako je vojska trpela sedem dni in še kar nekaj časa je bilo potrebnega, da se je življenje vrnilo v ustaljene tirnice. Ponovno se je začelo izobraževanje. Spet je bila glavna politička nastava. »Nikada i nikome nemojte da kažete, da se sedam dana niste osušili! Vojna tajna!« je pridigal stotnik Vasiljević. »Ko prekrši ovu komandu, će na raport kod pukovnika Bremca!« je kot navadno zagrozil stotnik z najhujšim.

V liških ravnicah je končno zadišalo po pomladi in bližal se je konec urjenja. Vojaki so se pripravljali na zaključno vajo, kjer da bo vsak moral pokazati, kaj se je naučil. »Bo tudi nevarno,« je opozarjal poveljnik Veljko. Streljali boste s pravimi naboji, kot bi bili res na fronti.

Marka je spreletel srh, ko se je spomnil, obljube Albanca Marnika Ljuša, da ga bo ubil. »Moj pomočnik je, in hvala bogu, lahko ga bom imel stalno na očeh. Ti ljudje so sposobni vsega,« je razmišljal Marko.

Marniku je kmalu dokazal, da z njim res ni šale. Prvi dan, ko je bil določen za stražarsko službo in  je dobil pravo strelivo, si je prestrelil nogo. Skozi škorenj med prste je spustil strel in upal, da bodo rekli, da je nor in da lahko gre domov. Dokazal je, da je kljub vsemu pameten, saj je pazil, da ni zadel kosti. Nekaj dni je bil v bolnišnici, potem pa se je vrnil na svoje mesto v oddelku. Tako njegov cilj, tudi na žalost njegovih tovarišev, ni bil dosežen. 

V zadnjem trenutku je Marka osvobodila nejevolje novica, da Marniku zaradi dolgega pohoda ne more na vajo, kjer so streljali s pravim strelivom.

»Ena skrb manj,« je razmišljal Marko, ko je korakal ročnim metalcem min na ramenu v dolgi vrsti vojakov na eno zadnjih učnih ur na blatno Plantažo, »Marnikuja mi ne bo treba paziti, kje je s svojo flinto«. Vojaške vaje pa se ni bal, saj se je čutil močnega in kar so vojake med poukom učili desetniki, narednik in stotnik, je obvladoval brez težav.

Tudi vse tekovine narodno oslobodilačkog rata in vse o liku borca – partizana i druga Tita je brez težav lahko na pamet zdrdral na ukaz poveljnikov. In to celo odlično, v njemu tujem jeziku. Imel je, tudi zaradi tega, težave z vodnikom, ki ga je hotel poslati v šolo za desetnika. Marko se mu je uprl in le dejstvi, da ni bil komunist in da je bil vodnik dobra duša, sta ga rešili pred usodo kaplarja. 

Pehotno urjenje se je za vsako generacijo vojakov končalo z veliko vojaško vajo, ki je vsebovala streljanje s pravimi naboji, štirideset kilometrov dolg neprekinjen pohod, s kopanji obrambnih jarkov, z vajo četa v napadu, četa v obrambi in z vsemi težavami, ki jih je prineslo življenje na prostem.

Vse skupaj se je začelo zvečer, ko so vojaki ravno dobro zaspali. Iz sladkih sanj jih je vrgel oster ukaz: »Uzbuna, vojsko

Vsak je poznal svojo nalogo. Vojaki so se oblekli, zgrabili svojo opremo in orožje, ter stekli po stopnicah na kraj, ki je bil na dvorišču določen za podobne primere. Četa se je postavila v postroj in v hitrici zapustila vojašnico. Po uri hoda je bilo ukazanih pet minuta voljno.

Ob navadnih šolskih alarmih so se vojaki po uri pešačenja vrnili v tople postelje, tokrat pa je pred četo stopil stotnik, poklical je četnega zapisnikarja in rezko ukazal: »Slušaj ovamo! Nije to obična uzbuna. Čato, čitaj zapovest!«

Pred vrsto je pomembno stopil četni zapisnikar in začel s papirja brati razne nesmisle o napadu neprijatelja, da se mora naš bataljon umakniti na kotu to i to in da bo potem neprijatelja napadel sa leđa in mu s tem pripravil minu iznenađenja.

Vojaki so poslušali le na pol, saj so vsi vedeli, da je to zaključna vaja in da se bo z njo končalo obdobje osnovnega vojaškega učenja. Vsi so že sanjali o prekomandi in si želeli, da bi bili premeščeni v mesto, ki je čim bližje njihovemu domu.

Nadaljevali so pot. Vsako uro je bilo na vrsti pet minut odmora, za kosilo pol urice in potem hitro spet naprej. Vse do poznega popoldneva, ko so jim ukazali na zapuščeni goličavi postaviti šotore. Noč je bila kratka in zjutraj so nadaljevali pot. Marko je tiho računal, deset ur so hodili, vsaj štiri kilometre na uro in tistih štirideset kilometrov bi moralo biti že doseženih, a so se ustavili šele pozno popoldne na prostoru, ki je bil namenjen vojaškim vajam, saj je bil ves prepreden z jarki.

Postavili so šotore, zjutraj jih je čakalo bojevo gađanje.

Kljub mladosti in z urjenjem pridobljeni moči, so bili Marko in njegovi tovariši vojaki, po celodnevnih zahtevnih vajah, po plazenju skozi labirinte prenizko izkopanih rovov, po streljanju s pravimi naboji v tarče s človeškimi oblikami in obveznem čiščenju orožja, zelo utrujeni in so zvečer z ožuljenimi nogami, kot muhe popadali v odrešujoč spanec v zavetju, ki jim ga je nudil zapuščen skedenj.

Kot bi mignil, se je naredilo jutro. In zadoneli so novi ukazi.

Vpitje in neurejeno urejeno vojaško vrvenje je nepričakovano prekinil mogočen, visoko doneči glas stotnika Vasiljevića: »Vojnik Poljanič, odmah na raport kod pukovnika Bremca! Brzo, brzo, pukovnik čeka vani!«  Stotnik je prišel do Marka, ki je z obleke zaspano čistil ostanke slame. Ostro ga je pogledal: »Zakopčaj se! Brzo!« Drugi vojaki, ki so to slišali, so se tiho čudili: »Kaj neki je ušpičil Marko, da ga kliče k sebi ta visoka živina?«

Marko ni preveč razmišljal, saj ni bilo časa, ker mu je za hrbtom stal živčni stotnik, a vseeno ga je premagovala radovednost: »Kaj neki bo?«

Polkovnik se je sprehajal po dvorišču. Roki je imel sklenjeni na hrbtu,  pogled pa usmerjen proti nebu. Marko je strumno pristopil, pozdravil in se predstavil, tako kot so ga naučili poveljniki. Bremec ga je radovedno pogledal in z gibom roke pokazal stotniku, da ni zaželen. Ta je strumno salutiral in se po vojaško obrnil na levo krug in izginil za vogalom.

Še zmeraj po strogih vojaških pravilih se je polkovnik zadrl v radovednega Marka:

»Odakle si?«

Spraševal ga je o njegovem domačem kraju in videti je bilo, da ga dobro pozna. Počasi je vojaška drža prehajala v civilno, skorajda prijateljsko in beseda se je iz uradnega srbskega mimogrede spremenila v domač jezik. Sprehajala sta se, nič kaj po vojaško, po dvorišču, od daleč pa so ju opazovali vojaki in oficirji.

»Včeraj sem pregledoval četo, ki se bo na današnji vaji branila in je v ta namen kopala obrambne jarke, pa sem zaslišal slovensko besedo in meni znano narečje,« je rekel Bremec.

Marku je bilo takoj jasno, da so bili to Stane in še druga dva fanta izpod Krna.

»Od fantov, ki so kopali jarek in pri svojem delu po domače preklinjali, sem izvedel, da je v Gospiću tudi nekdo, ki je doma iz vasi, kjer sem bil jaz partizan,« je nadaljeval Bremec. Marku je polkovnik postajal čedalje bolj všeč in pogovor je kmalu stekel, kot bi se srečala dva starega znanca. Bremec je bil rojen v  sosednji vasi in z Markom sta odkrila kup skupnih znancev.

»Tvoj priimek mi je znan, da nisi ti doma v tisti hiši, kjer smo imeli partizani – topničarji svoj štab in Tončka, ki je skrbela za nas kot za svoje, bi bila lahko tvoja stara mama?« je spraševal in istočasno skoraj z zanesljivostjo ugotavljal polkovnik.

Marko je polkovniku potrdil domneve in počutil se je, kot bi srečal starega znanca.

Zaustavila sta se. »Veš, tam, na vrh stopnic; sedaj so verjetno vse že spremenili; je bila ena skrinja, v kateri je Tončka hranila suhe hruške. Jaz, mlad in zmeraj lačen fant, sem to odkril in hruške so se selile v moj lačen želodec.«

Marko se je dobro spominjal materine stare skrinje na sali, kot so rekli temu hišnemu kotičku in milo se mu je storilo, da se o stari skrinji na sali pogovarja z nekom, ki ga tako rekoč ne pozna, petsto kilometrov daleč od doma.

»Tončka me je nekoč presenetila, ko sem se sladkal ob skrinji. Nič drugega, kot:  ‘Pusti še nam kakšno hruško,’ je rekla. Pa bi me lahko ovadila komandantu in za take kraje so partizani takrat tatu ustrelili!« je pogledal s strani Bremec proti Marku. »Kako sem ji hvaležen!« je rekel in Marko se je počutil kot bi bil spovednik.

»Saj tiste naše hruške niso nič kaj prida in veliko smo jih imeli!« je tolažil polkovnika, katerega pogled je razkrival veselje in odrešujoče zadovoljstvo, ker si  je z spovedjo in s priznanjem Tončkinemu vnuku tako olajšal svojo tatinsko dušo.

»Sedaj, ko bo konec pehotnega učenja, vas bomo vse premestili. Kam želiš ti, v kateri kraj?« je bil velikodušen polkovnik. »Mi je rekel stotnik, da si priden vojak, zato lahko izbiraš med dvema lepima mestoma – med Zagrebom in Reko, tam so tudi transportne enote, v katere si bil na začetku izbran,« je kar naenkrat vse natančno vedel Bremec, »v Slovenijo pa ne moreš,« je prebral Markove misli, »tam je drugo vojaško okrožje.«

»Bi pa šel k morju, če lahko izbiram,« je bil vesel Marko. Polkovnik je prikimal in pobaral vojaka še kako je v enoti, kakšne tovariše in poveljnike ima.

»Dobro je,« je bil kratek Marko in pomislil, kako bi bilo, če bi mu rekel tako kot razdeljevalec hrane na prvem vojaškem kosilu, da »je armija banja«, na pripombo o turističnem vodiču pa si niti pomisliti ni upal.

»Voljno!« je po vojaško končal razgovor Bremec. »Če kakšno stvar rabiš, ali če boš imel kakšno težavo, se kar oglasi v moji pisarni,« je Marku še navrgel strogi oficir in se napotil proti avtomobilu, ki ga je čakal z odprtimi vrati.

Marko je v očeh drugih vojakov in poveljnikov v trenutku postal drug človek, človek, ki ga pozna polkovnik Bremec in se po domače pogovarja z njim.

»Kaj je hotel tovariš polkovnik?« je Marka prijazno vprašal stotnik Vasiljević. »Nič, bil je partizan v moji vasi,« je skromno odgovoril, čeprav bi najraje zabrusil nepriljubljenemu stotniku: »Nič ni hotel. Moji stari mami je kradel suhe hruške. In ga še zmeraj peče vest!«

»Voljno!« se je zadrl Vasiljević. Marko je vesel pozdravil in se hitro obrnil, da stotnik ni opazil škodoželjnega nasmeha na njegovem obrazu.

Pogovor je vlekel na ušesa tudi albanski oficir, ki je bil priča, kako je Marniku Ljuš Marku grozil s smrtjo.

Vojaki so bili veseli, ker se je končalo ubijajoče pehotno izobraževanje in ker bodo ukazi in ošabnost strogih in osornih poveljnikov kmalu samo še preteklost, saj se bodo razselili po drugih enotah in postali »stara vojska«, istočasno pa je skoraj vse prevevala žalost, ker se bodo končala številna prijateljstva, ki so se v težkih trenutkih rodila med njimi. Marko je bil vesel, da je bil Marniku Ljuš dodeljen enoti, ki je stražila vojaška skladišča pod Velebitom. Bil je prepričan, da se njuni poti ne bosta nikoli več prekrižali.

Še zadnjič so nekega večera stali skupaj v postroju na kasarniškem dvorišču. Marko si je z Dušanom, ki je odhajal v Zagreb, in še z nekaterimi drugimi novimi prijatelji, izmenjal naslove, pogovor je tekel prisiljeno, vojaki so si drug drugemu želeli srečo in čakali na odhod.

Naenkrat so vsi utihnili.

»Bremec!« je siknil nekdo v bližini. »Kaj nam pa more, sedaj gremo!«

Polkovnik se je sprehajal med vrstami in prišel do Marka. »Greš v Reko?« ga je vprašal, in ko je dobil pritrdilen odgovor, se je na začudenje vseh rokoval z njim in s svojim srepim in strogim pogledom tiho odšel dalje, med vrste odhajajočih vojakov.

Po liški prestolnici je v poznem večeru odmevala pesem na melodijo znane:

»Druže Tito, mi ti se kunemo,

da sa puta  ne skrenemo,

puta ne skrenemo …«,

besedilo pa so vojaki predelali za trenutno uporabo in peli, ko so korakali proti železniški postaji: »Nema više Gospića i Like,

ni plantaže Male ni Velike,

Male ni Velike!«

Noč se je spreminjala v dan in vlak je zapeljal na končno postajo, ki je potnike pozdravila z napisom Rijeka v znani domači pisavi in zraven še v skrivenčenih črkah ali švasanki, kot so Marko in njegovi prijatelji rekli cirilici.

V zgodnjem jutru, še preden so vojaki vstali, je Marko prišel v svojo novo enoto, v tehnični vod prometno vozniškega učnega bataljona. Sedel je v učilnici in čakal.

Zadonela je trobenta in v spalnicah je završalo. Odprla so se vrata sobe, v kateri je spal tehnični vod in  v umivalnico so skozi hodnik so hiteli novi tovariši. Marko je z veseljem ugotovil, da so ti skoraj vsi njegovi sošolci s poklicne šole, ki so jo skupaj končali le nekaj mesecev pred pozivom na služenje Titu.

Počutil, kot bi prišel domov in splošnemu veselju ob ponovnem in popolnoma nepričakovanem snidenju s starimi prijatelji ni bilo videti konca.

Življenje v novi enoti ni bilo podobno temu, ki ga je Marko doživljal prej, v obdobju pešadijske obuke. O nečloveških odnosih med poveljniki in vojaki, o vsiljevanju edinega in pravega načina razmišljanja, o teptanju človeškega dostojanstva vojakov in drugi vojaški folklori, ni bilo niti sledi.

Enota se je ukvarjala z vzdrževanjem vozil, s katerimi so se mladi vojaki pod vodstvom strogih inštruktorjev učili šofirati.  Mehanik, ki je več znal, je bil bolj cenjen in na lestvici priljubljenosti in hierarhije je stal na višjem klinu. Čeprav je bil uradni jezik srbohrvaščina, so v vodu vsi, tudi tisti, ki niso bili Slovenci, govorili slovenski jezik. Spoštovali so znanje in pridnost, ki so ju v enoto prinašali Slovenci.

Tudi drugače so Slovenci uživali ugodnosti, o katerih so drugi vojaki lahko le po tihem sanjali. Tisti dan, ko je kdo dobil od doma kakšen dinar, so zvečer sedli v poltovorni avto in se po skrivnih izhodih  pretihotapili iz vojašnice. Spoznali so vse okoliške gostilne, tudi domača dekleta so jim postala znana, vnele so se celo ljubezni. 

Najslabše od vsega je bilo to, da taki izhodi niso bili prav pogosti, saj je tudi tu glavno vlogo igral denar in dokazoval, da je le on sveta vladar.

Delo tehničnega vzdrževanja je bilo odgovorno in težko. Vozila so bila stara, skoraj vsa še iz druge svetovne vojne, izdelana v Ameriki po ameriških merah in potrebah. Rezervnih delov ni bilo najti nikjer in iznajdljivost mehanikov je prišla do izraza še posebno vsake tri mesece, ko se je enota podala na zaključne vaje voznikov, ki so trajale vsaj sedem dni. Marko in drugi mehaniki, ki so vozilom morali slediti na terenu, so se tega vseeno veselili, saj so se navadno v ta namen preselili na slovensko ozemlje, med Velenje in Pokljuko. Bili so veseli, ker so bili doma, čeprav je bilo dela na pretek in so stari ameriški džipi in džemsi izdihovali svoje bencinske duše pod slovensko nebo kar po tekočem traku.

Ob vsaki končani vaji je poveljnik bataljona za uspeh še posebej pohvalil tehnični vod in se mehanikom navadno odkupil za težave, doživete na zaključnih vožnjah novih voznikov, vsaj s kakšnim dnem nagradnega dopusta.

Dopust je bil posebna, dopust je bila vzvišena stvar za vsakega vojaka. Dopust je bil svetinja. Pa naj si bo nagradni ali redni. Misel na dopust je v misli narisala dom,  pomenila je trenutno olajšanje organiziranega pritiska na dušo vojaka, obljubljala je srečanje s sorodniki in prijatelji. O dopustu in o dopustniških dogodivščinah so se vojaki lahko med seboj pogovarjali v nedogled, na dan so prišle vse pustolovščine, ki so jih na dopustu doživeli, ali pa so si le želeli, da bi jih.

»Oblekel sem črne hlače, nadel sem si bel sako, zavezal sem črn metuljček in odšel na ples v festivalno,« je doživeto pripovedoval Ljubljančan Tone – vsaj že stotič, kar se je vrnil z dopusta in zmeraj dodal: »Mater, so padala dekleta!«

Ob pripovedovanju dopustniških doživetij pa so se porajali tudi načrti, kaj vse bodo počeli, ko bodo za zmeraj slekli vojaške suknje in puške zmetali v kot.

Minilo je že več kot leto, kar ga je utesnjevala siva uniforma, ko so se tudi Marku nasmehnili prosti dnevi. Vožnja proti domu se je neskončno vlekla, ali pa se mu je le zdelo tako. Na domačo železniško postajo je hlapon prisopihal šele pozno ponoči, ko so vsi avtobusi v njegovo dolino že zdavnaj odpeljali in Marko je veselo vzel pot pod noge. Užival je pod večernimi poznopoletnimi zvezdami, v pešačenju med dišečimi in že z roso oblitimi travniki ob reki, na poti proti deset kilometrov oddaljeni domači vasi.

Neke zgodnje noči, ko so bili Marku dnevi dopusta že šteti, je družba sedela na ganku pred gostilno Pri sodu. Marko je prijateljem zavzeto pripovedoval svoje vojaške zgodbe. Smejali so se dogodivščinam z Velike in Male plantaže, se čudili zmogljivosti starih ameriških džipov in džemsov in načinu vzdrževanja teh starih vojaških vozil, se nasršili ob sliki vražje strogega polkovnika Bremca, ki jo je z besedami nazorno narisal dopustnik in opazovali avtomobile, ki so bolj na redko hrumeli mimo.

»Kakšna registrska številka pa je to?« je prekinil pripovedovanje sosedov Matevž, ki je sodeloval v pogovoru in dodal kakšno zanimivost iz svojega partizanskega življenja in pokazal Marku na avto, ki se je ustavil pred gostilno.

Marko je v trenutku prepoznal avto, registrsko številko in voznika, ki se je že vzpenjal po stopnicah proti gostilni. Ni imel več časa, da bi opozoril družbo na obiskovalca, o katerem je pred minuto tekla beseda. Gost, ki se je vzpenjal proti gostilni je bil – polkovnik Bremec.

»Kakšna je cesta, bližnjica čez hrib, je lepa in prevozna?« je po pozdravu s hrvaškim naglasom povprašal Bremec in s svojim ostrim očesom v hipu prepoznal Marka, ki se je skrival v senčnem kotu.

»Poljanič, kaj pa ti, si že odslužil? Teče hitro ta čas!« je nekako opravičil polkovnik svoje vprašanje.

»Sem na dopustu, tovariš polkovnik. Uniforma pa je v postopku pranja, zato sem v civilni obleki,« se je opravičil Marko in družbi predstavil polkovnika, svojega bivšega komandanta.

Bremec je hitro naročil rundo pijače za vse in pogovor je stekel. Z novimi rundami so popustile zavore in Matevž je vprašal polkovnika: »Vi gotovo veste, ker ste tako visoko,  ima naša država atomsko bombo?«

Bremec je vstal in se pripravil na odgovor, kot da bi stal pred svojim bataljonom:

»Ne vem, če ima naša država atomsko bombo in tudi če bi vedel, vam ne bi povedal, ker je to vojna tajna! Ima pa naša država najboljšo vojsko na svetu in izvrstnega vrhovnega komandanta Tita, kar je neprimerno več kot atomska bomba!« je skoraj zavpil in videti je bilo, da bo kar odšel, a ker je gostilničar Viktor ravno takrat prinesel novo rundo pijače, je pomirjen znova sedel.

Kasneje sta Matevž in polkovnik Bremec ugotovila, da sta bila celo skupaj v partizanih pri Poljanču in pogovor je postal zelo zanimiv.

»Sedaj je vse drugače, kot je bilo takrat, ko sva bila midva golobrada partizana,« je predaval Bremec. »Naša vojska je odlična in naš vrhovni komandant drug Tito je najboljši vodja. Nobene sile se ne bojimo! Ko sva bila midva še mlada partizana brez perja, pa sva se bala celo Poljančeve Tončke, da naju zaloti pri kraji suhih hrušk!« je obnavljal svoj greh Bremec.

»Seveda je drugače,« je povzel Matevž, »in kako je šele bilo v prvi vojni? Čas teče naprej, vse se spreminja. Je zmeraj tako pravil Lapanjev Nande o prvi vojni, ki jo je doživljal na vzhodu, daleč od doma: ‘Na ruski fronti jih je šlo dosti slovenskih vojakov na rusko stran prostovoljno. Sta bila tu gor iz ene hiše, Pri Čarju rečejo, dva fanta na ruski fronti. So šli na patrolo, šest jih je bilo, je bil tudi en Nemec zraven. Se srečajo z Rusi … Je bilo bolj po domače, na ruski fronti niso tako hitro streljali kot na italijanski, pa vseeno – Avstrijci so Rusom cuker dajali, Rusi pa našim hljeb. In so rekli: ‘Gremo k Rusom!’ Tisti Nemec, da ne … ‘Če ne greš z nami, te pa ubijemo.’ In je moral iti. So se kar fajn imeli, v Rusiji. So delali, eni na kmetijah, drugi pri obrtnikih … Eden od teh je prišel celo k enemu zdravniku za kočijaža. ‘Celo življenje se nisem imel tako lepo kakor pri tistem zdravniku,’ je pravil. Teh Čarjev ni več tukaj, so prodali in šli dol v Hrvatijo. Ja, tako je bilo na ruski fronti, danes so kupčevali: ‘Ti meni hljeb, jaz tebi cuker,’ jutri pa so se spet streljali. In če si bil prepogumen in si se preveč pokazal čez okope, je počilo in v Slovenijo je odromal mrtvak, v katerem je pisalo, da si padel v junaškem boju za  presvitlega cesarja.’ Ma, zdaj, ali pa v partizanskem času bi bilo kaj takega popolnoma nemogoče,« je končal Matevž.

Kazalci na uri so kazali, že jutro naslednjega dne, ko se je Bremec poslovil. Še prej je poklical na stran Marka in mu na kratko popridigal: »Bodi dober vojak! Bodi dober državljan! In, kar je najvažnejše – ljubi svojo domovino!« Zajel je sapo: »Kaj boš počel, ko boš zapustil vojsko?«

»Študiral bom! Rad bi postal inženir,« je Bremcu zaupal Marko.

»Boš, če boš vztrajen, pošten in dober!« je rekel Bremec, se poslovil od družbe in odbrzel s svojim avtomobilom po bližnjici čez hrib, v sosednjo vas.

Tisto noč so videli polkovnika Bremca zadnjič.

Dnevi so tekli in Marko je zaključil svojo vojaško pot. Čeprav je imel vabljivo priložnost, da bi se v vojski zaposlil, je to brez razmišljanja zavrgel, saj je pretežko čakal vrnitev domov. V svojo dolino in med svoje ljudi.

Aktivna leta svojega življenja je Marko razdajal službi, šoli, svojim konjičkom, prijateljem in svojcem. Tudi kakšen izlet si je kdaj pa kdaj privoščil, obiskal je tudi južno poloblo, a je ob tem ugotovil, da je najlepše kar doma in da še svojo bližnjo okolico pozna bolj površno. Tudi zato se je lepega poletnega dne podal na obisk vasi za sosednjim hribom, Bremčevega rojstnega kraja.

Stara pevska in igralska tradicija še zmeraj zaznamuje Bremčevo vas, ki se razteza na zelo velikem prostoru. »Pri nas je kot v Londonu,« radi rečejo domačini, ki so zelo ponosni tudi na kovaško zgodovino svoje vasi. »Le kje so že tisti časi, ko smo kovali fouče, ki so spadali v oborožitev vsakega poštenega slovenskega fanta!« je vzdihoval petinosemdesetletni očanec, ki je rekel, da se piše Humar in ga je Marko srečal pred vaško gostilno. Stari Humar ga je povabil na klop pod lipo pred svojo hišo in stekel je pogovor.

»Poznam nekaj ljudi iz vaše vasi,« je rekel Marko, »bili so moji sodelavci in sošolci. Vsi so bili in so dobri fantje! Pa tudi enega oficirja sem poznal, je bil komandant vojašnice, kjer sem služil Tita.«

»Je bil ta oficir polkovnik Bremec!« je hitro povzel očanec.

»Da, da,  je z zanimanjem potrdil Marko, »ko je bil še zelo mlad, je bil v partizanih pri nas, v naši hiši,  v štabu artilerije.«

»Dobro sem ga poznal, bila sva enako stara. On je šel v partizane, ko je bil star petnajst let in je vojski ostal zvest do konca. Jaz sem se raje zavlekel na senik in skrit počakal svobodo. Je bilo tako boljše in bolj zdravo. Sem ostal živ, sedaj imam petinosemdeset let in drugi, tudi mlajši že odhajajo, mene pa ljubi bog kaznuje ali nagrajuje z dolgim življenjem. Le kdo bi vedel za pravi razlog. Ja, tudi Bremec, ki je bil moj letnik, je ob osamosvojitvi in osvoboditvi Slovenije odšel.«

Marko je z zanimanjem prisluhnil. Na polkovnika Bremca in njegove stroge vojaško vzgojne prijeme se je v življenju velikokrat spomnil, videl pa ga od tiste noči, ko so se srečali Pri sodu, ni več. Slišal je o njem, da se je po upokojitvi vrnil v Slovenijo in zasedel pomemben položaj na občini, na oddelku, ki je skrbel za vojsko.

Stari Humar, ki je videl, da Marko striže z ušesi, ga je povprašal: »Saj veš, kako je bilo z Bremcem, poznaš njegovo usodo?«

»Pred štiridesetimi leti sem ga zadnjič videl,« je Marko odgovoril po pravici.

Humar se naslonil na naslonjalo lesene klopi in začel z veseljem pripovedovati. Besede so mu tekle gladko z jezika in barvalo jih je blago narečje, ki bi ga človek brez težav spoznal po stotih letih na drugi strani sveta.

»Bremec je končal svojo vojaško pot v Gospiću in se upokojil s činom generala,« je nekako vzvišeno začel stari Humar. S soprogo, ki je bila tudi Slovenka, sta ostala sama in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bosta vrnila pod Alpe. Prideta ti tako domov, v mestu sta dobila stanovanje, tu pa sta si uredila počitniško hišico. Je imel kar veliko vojaško penzijo in žena tudi ne majhne, saj je bila prej profesorica. Bremec, ki je bil vse življenje navajen delati, ukazovati, planirati, nadzirati in učiti, je – ko je vse uredil, stanovanje in hišico – brezdelne upokojenske urice prenašal le stežka. Pa tudi mlad je bil še in pri močeh. Na občini so prav takrat iskali človeka, ki bi vodil vojaški oddelek in Bremec jim je prišel zelo prav, kot naročen. V oddelek je uvedel odločno vojaško disciplino. Ja, saj je prav, če je bil strog in jih je silil delati, saj smo za njihove plače in stroške prispevali vsi ljudje, vsi občani. Bil pa je tudi pravičen. Pri njem ni imel nobeden nobene, niti najmanjše prednosti, niti naši vaščani, še sorodniki ne. Res je bil pri stvari s srcem in dušo, kot radi rečemo.

Vse je teklo kot po maslu vse do tistega časa, če se spomniš, ko je jugoslovanska vojska našim teritorialcem hotela pobrati orožje. Bremec je prejel komando: ‘Daj orožje armadi!’ in to je bilo zanj sveto. Drugi na oddelku pa so se ukazu uprli. Ja, imeli so prav, saj je orožje kupila občina, zakaj naj bi ga sedaj dali vojski? Dobro so se skregali med sabo in še sreča, da ni zapokalo. Bremec je ostal sam z neizvršenim ukazom in se je užaljen umaknil. Ovaditi je hotel svoje sodelavce višji komandi, a kaj, ko je bilo vse v razsulu in ga nobeden ni hotel niti poslušati. Ni mu preostalo drugega, kot da se potuhne. Še prej pa je mladim sodelavcem na oddelku zagrozil: ‘Boste že še videli, kaj se bo zgodilo, ker nočete izvršiti ukaza! Vojni sud, vojni sud!’ Pa ga niso jemali resno, še slišali niso njegovega vpitja, saj so bili izvrstno obveščeni, kaj se v resnici dogaja in so ubogali svoje nove poglavarje. Bremec pa je še zmeraj živel v preteklosti svojih narodno oslobodilačih tekovina in ostajal je zvest liku borca – partizana in izreku že davno mrtvega maršala: ‘ Čuvajte mi armiju i bratstvo i jedinstvo naših naroda kao zenicu oka svoga!‘ Zmagali so mladi in hvala bogu, da je bilo tako.«

Humar se je premaknil na klopi in naslonil glavo na staro lipo: »In potem tiste predsednikove besede: ‘Nikoli več ne bo, kot je nekoč bilo!’ in ‘Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan!’ Sedaj, ko je jutri, res ni nič več tako lepo. Moja pokojnina je sedaj tako skromna, da ne morem z njo ne živeti ne umreti. Pa sem pošteno delal in plačeval zanjo trideset let. Sanje so bile včeraj obarvane s svetlimi barvicami. Pa so sedaj, ko je jutri, malo potemnele.

In potem je bila vojna. Sedaj vsi pravijo, da je bila vsa ta vojna in vse to le dogovorjeno, ker da je bila osamosvojitvena pot Slovenije voda na Miloševićev mlin, da bi lahko ustvaril veliko Srbijo. Le kdo bi vedel, kaj je v resnici bilo.

Bremec je bil ves na trnih, upiral je pogled v nebo in čakal kdaj bodo priletela letala;  če so teritorialci že tanke zavrnili. Bentil je, zakaj so bile posadke tankistov sestavljene iz samih mladih fantov – učencev, ki sploh niso vedeli, kam gredo in kaj naj počnejo; slabe volje je poslušal radio in gledal na televiziji prenose Kacinovih tiskovnih konferenc, ki so vsak dan predstavljali poraze armade, ki ji je bil zvest. A ni se dal. Še zmeraj je čakal na minu iznenađenja.

A ni je bilo, te mine. Njegova ljuba armada je bila poražena na vseh linijah in položajih, umaknila se je v vojašnice, in oktobra tudi na ladje, ki so jo odpeljale na jug. Poraz je bil popoln.«

Humar se je obrnil k Marku, ki ga je nepremično gledal in užival v zgodbi, ki jo je na pol seveda dobro poznal. A vsako zgodbo doživi vsak po svoje in drugačni so pogledi na njen potek, če glavni junaki spreminjajo usode ljudi, ki jih poznaš. V tem trenutku je Marka seveda zanimala usoda strogega polkovnika, saj je zgodbo o osvoboditvi tudi sam doživljal in je vedel, kako se je končala.

»In, kaj je bilo potem z Bremcem?« je vprašal bolj na tiho, da ne bi zmotil doživete Humarjeve pripovedi.

»Bremec se je čudno obnašal že od takrat, ko so se vojaki umaknili v vojašnice. Vrtel je telefonske številke, a zveze ni dobil. Obračal je gumbe na radijskem sprejemniku, a novice, ki bi ga pomirila, iz radijskega vezja ni hotelo biti. Z ljudmi okoli sebe ni govoril, saj je videl v očeh vseh le željo po svobodni, po novi državi, po srečni domovini, čutil je željo po zmagi, opazil je neverjetno enotnost, ki je bila uperjena proti njemu. Težko je živel, hudo je bilo. Tudi meni ni bilo vseeno zanj. A tako je bilo.

Kar čakali smo, kaj se bo zgodilo. In se je! Dan po tistem, ko je ladja odpeljala vojsko domov na jug, so ga našli. Mrtvega. Sedel je v naslonjaču, oblečen v paradno generalsko uniformo, pred prižganim televizorjem. V desni roki, ki je bila naslonjena na mizo, na kateri je kraljevala odmašena napol prazna steklenica škotskega viskija in kozarec, je še vedno držal vojaško pištolo. Glavo je imel povešeno na prsi in vsepovsod se je sušila njegova kri. Ustrelil se je! Ostal je zvest svojemu političnemu prepričanju, svojemu vojaškemu sistemu in državi, ki je ni bilo več. Umrl je trdno zvest svojemu, že deset let mrtvemu maršalu,« je končal pripoved Humar.

Marko niti ni bil zelo presenečen, saj je poznal polkovnikovo vero in njegovo slepo odločenost in brezpogojno vojaško vdanost.

Spomini nanj so oživeli:

»Banja je armija i pukovnik Bremec je najbolji turistički vodić,« je slišal kuharjev glas.

Potem se je oglasil sam Bremec kot pri spovedi:  »Dobila me je Tončka ob skrinji, ko sem se sladkal s hruškami…«

In spet njegov pridigarski glas: » Ne vem, če ima naša država atomsko bombo in tudi če bi vedel, vam ne bi povedal, ker je to vojna tajna! Ima pa naša država najboljšo vojsko na svetu in izvrstnega vrhovnega komandanta Tita, kar je neprimerno več kot atomska bomba!«

In nazadnje še očetovsko umirjen nasvet: »Bodi vzoren vojak! Bodi dober državljan! In, kar je najvažnejše – ljubi svojo domovino, bodi vztrajen pošten in dober …«

Iz razmišljanja je Marka prebudil Humarjev glas: »Težke čase smo preživeli. Vsak sam je poizkusil kar najlažje priti skozi. A kmalu je bilo vsem jasno, da bo za vsakega lažje, če bomo najprej vsi pomislili na vse nas, na naše matere, očete, žene, otroke. Rešiti njih je pomenilo – rešiti sebe! Rešiti ljudstvo. Veliko je bilo žrtev, a uspelo nam je. Bitke je konec, a končna zmaga še ni naša. Zapomni si! Mlad si še in spominjal se boš mojih besed.

Vam, mladim je sedaj lahko, in vam bo v borbah, ki prihajajo, lažje kot je bilo nam. Sedaj imamo državo, ki je hkrati tudi naša domovina. In imamo sistem, za katerega govorijo nekateri, da je slab in v isti sapi, da je tudi najboljši. Vse stvari naj bi bile v naših rokah. Vse stvari bodo v vaših rokah.

Pa nekoč? Le poglej usodo ubogega Bremca!

Imel je vojsko, ki ga je na koncu izdala. Ni bila njegova. Kapitulirala je, čeprav je v pravilih službe pisalo, da ne more.

Imel je državo in sistem. Imel je svojega maršala. Vsi so odšli po svojih poteh in ga, siromaka, pustili samega.

Imel je Bremec tudi svojo domovino. Na stara leta ga poklicala v svoja nedrja.

Svojo ljubezen in sebe je Bremec delil z vojsko, s sistemom,  z državo in z maršalom. In z domovino.

Domovina ni kot mačeha, kot dobra mati je! Kljub nepopolni zvestobi je dobil Bremec dva metra domače zemlje, prsti domovine na svoj hrbet. Bog mu grehe odpusti in naj počiva v miru!« je končal Humar.

Začuden in presenečen nad lepo pripovedjo s poučnim koncem je Marko žalosten in vesel istočasno sedel k Humarju, ki je nagnil glavo nad kamnito mizo, kamor je kanila solza.

Odkašljal se je, stari Humar, dvignil glavo, pogledal v dolino, se zazrl proti zahodu v svetlikavo večerno obzorje in s povsem drugačnim glasom rekel:

»Italijanka je dvignila krilo. Lepo vreme bomo imeli. Vsaj še nekaj dni …«