Dopoldanski vrvež na tržnici mediteranskega mesta, ujetega na razgibanki kopnega med dvema zalivoma, je pojemal. Razbeljena krogla je skoraj povsem razbarvala nebo. Ljudje so se pred pekočimi ostmi začeli umikati v zavetje domov, tisti pa, ki so še tekali po opravkih, so iskali olajšanja v sencah ozkih ulic. Zadnje branjevke so v košare in zabojčke zlagale pridelke, ki jih niso uspele prodati ta dan.

    Škoda teh fig, mogoče pa bodo šle jutri v promet. Ja, še so dobre, je z razpokanimi prsti preizkušala ženska. Če jih dam na hladno, bodo zdržale še en dan, več pa ne. Turisti, turisti, vse bi napol zastonj, ma jok, rajši jih vržem prašičem … Cedila se je v vročini in temna madeža sta se ji okroglila pod pazduhama. Porka duš, Mario, kje se obiraš, zmeraj sem zadnja! je skupaj s temperaturo rasla njena nejevolja.

      »Daj še eno rundo,« je Mario izpod latnika gostilniškega vrta zaklical mladenki, ki je za šankom zvonila s kozarci, »meni bevando, onemu tam v kotu pa kontrabambi.«

      Dekle si je na čelo s prstom zarisala vrtinec: Šemo, ta stari si misli, da je zabaven, pa ja! Vidno zdolgočasena je vprašala: »Kaj je to kontrabambi, mi nimamo tega.«

     »Kako nimate, imate, imate. Znaš, kaj je to bambus?«

     »Pa že, dva deci črnega in kokta.«

     »No, bambi je mladič odi bambusa – se pravi en deci črnga in dva deci kokte. Kontaš? Po tem takem je kontrabambi spet dva deci vina pa en deci kokte,« je pametnikoval Mario in skozi napol priprte veke opazoval, kakšen vtis je naredil na publiko.

     »Ne se delat bel brihtnga ku si, rajši spij, tastara te bo ubila, če boš spet pršu več ksnu,« ga je med smehom zbodel pivski kolega.

    Cvileče zavore razmajane diane so naznanile moža. Precej zardelega obraza,  razgretega od vročine in kakšne bevande preveč, je hitel nalagati tovor v prtljažnik avtomobila. Ko je opravil, je zlezel za volan, pognal motor in ob plohi ženinih očitkov speljal na cesto. Za njima je trg ostal nem in prazen, krasila ga je le ne tleh zlepljena zelenjava. Smrad po gnilobi je začel lesti iz prenatrpanih ekoloških zabojnikov mestne tržnice in lepljivo obvisel v zraku.

* * *

     Med siesto se je po mestu gibalo le malo ljudi, tudi plaža je bila opustela. Špecerijo so do pete popoldan zaprli, zato pa so zvečer poslovali do desete. Klimatske naprave so brnele in obilno curljanje iz odtočnih cevk je kazalo na to, da obratujejo na vso moč. V hotelski avli je krožil prijetno ohlajen zrak in na skajastih dvosedih je okrog klubskih mizic posedalo kar nekaj gostov. Vse sobe niso premogle klime, samo tiste najboljše. Nekateri so se šli družabne igre, drugi so uživali v pomenkovanju ali branju. Bilo pa je tudi nekaj nestrpnežev, ki so komaj čakali, da vročina vsaj nekoliko popusti in bodo lahko šli ven.

     »Se ti ne zdi, da je tu malo prehladno? Saj veš, občutljive sinuse imam,« se je ženi pritoževal gospod srednjih let.

     »Pa saj sva komaj prišla, v sobi je res vroče – pogled na morje si želel,« je reva lovila sapo.

     »Po tvoje bi bilo bolje vohati izpuh hotelske kuhinje na senčni strani, kot na primer lani na Siciliji.« je bil mož še naprej siten. »Do smrti so se mi zamerile pečene morske ribe in paradižnikova omaka z baziliko.«

     »Vidim, da si pripravljen na prepir. Veš kaj, če ti tu ni všeč, pa pojdi v sobo, beri, glej televizijo, karkoli. Jaz ostanem še malo.«

     »In kaj boš delala tu sama?«

     »Oh, že kaj.«

     »Zmeraj mora biti po tvoje, bom pa trpel. In če bom zbolel, boš ti kriva.«

     »Pa saj sem ti rekla, da pojdi v sobo, ali pa se mogoče bojiš, da me kdo dvakrat pogleda?«

     »Ne bodi neumna, no,« je zajedljivo rekel mož in se užaljeno odpravil proti njuni sobi.

Ni še minilo deset minut, ko je gospe v torbici zazvonil mobitel: »A slučajno veš, kje so moja očala za branje, ne morem jih najti, pa tiste brošure o jahtah tudi ne – ti si pakirala te stvari. Prosim, seveda, ko boš utegnila, bi mi jih pomagala poiskati?«

     Pa se je začelo, kot vsako leto … pa saj se še ustavilo ni … odkar sva poročena, jo je spreletelo. Odgnala je te misli in šla iskat očala.

* * *

     »Marička, kaj to kuhaš? Kdaj bo, tako sem lačen!« je bil nestrpen Mario, stopil je za ženo, jo z levo roko objel čez pas, z desnico pa prijel za njeno roko in ji pomagal mešati omako. »Tako dobro diši,« ji je zamrmral za uho in ji na vrat pritisnil poljub.

     »Alo, alo, rajši zmešaj paradižnikovo solato, kot da mešaš mene,« je bila med smehom stroga Marička. »Bom še prismodila in potem greva lahko za kosilo spat.«

     »Ooo, potem bom pa še malo pomagal,  da bo prej zasmojeno,« je poprijel Mario, a vseeno stopil k mizi in čez krhlje paradižnikov prelil domače olivno olje, nekaj kapljic vinskega kisa, tudi domačega, na drobno narezal kolobarčke čebule, posolil in vse skupaj s spretnimi gibi premešal. Potem je pripravil še mizo: krožnika in pribor, majolkico in dva kozarca. Opazoval je ženo pri delu. Rad imam to šjoro, še ima ogenj, še. Imam srečo, se razumeva … v glavnem se. Ne bi hotel druge. Pavla, tista se je metala za mano. Živahna pupa, lepa, ma neki ni štimalo. Znala je plesat, pa še kako, ma pole pej, kaj bi se z njo pogovarjal. Brihtna res ni bla. Marička … o Marička pa je imela ošter jezik, namazan. In vražiče v očeh. Pa saj jih ima še, in jezik in vražiče … Izgubljaj se je v spominih, ko je žena predenj postavila skledo s špageti.

     »Kje si pa bil zdaj?« ga je vprašala, »kaj se tako smehljaš sam pri sebi? Ti škodi sonce … čakaj, da nisi zaljubljen? Katera je tista deklina, da jo malo pocukam za kapeline!«

     »Če bi ti znala, ma ti ne povem!« ji je hudomušno vračal Mario, »kar razbijaj si glavo, ko boš pogruntala, bom prišel na predstavo.«

     Po končanem kosilu sta pospravila kuhinjo. Mario je, to je bilo njegovo delo, zložil posodo v pomivalca, Marička pa je očistila štedilnik in pristavila za kavo. Kava – to je bil njun obred,  še posebej jutranja. Četudi je bil v modi expresso, sta onadva pila turško. Sveže zmleto, na ročni mlinček. Brez naglice, v pomenku ali pa v tišini, ki je bila prežeta z zavedanjem, da imata en drugega, sta začela dan, ki je bil ponavadi dolg in naporen. To je bila njuna anti stres terapija.

* * *

     Ure najhujše vročine so bile mimo. Plaža se je oblekla v pisane brisače in sončne dežnike. Vrelo je od mladosti, od življenja. Čutiti je bilo sproščenost, kakršna vlada na počitnikovanju, ko ljudje pozabijo na vsakdanje napore in skušajo v tistih dveh tednih, ki so jim na leto ponavadi na voljo, uživati v brezdelju ali pa v aktivnostih, ki jih osrečujejo. Natakar je ravnokar odrinil drsno stekleno steno in sprostil prehod iz notranjosti na teraso. Razvil je bambusove senčnice in opremil mizice s pepelniki in zgibankami, kjer je bila predstavljena njihova ponudba s cenami. Za mizo se je usedel par.

     »Za mene brezalkoholni koktajl, brez ledu in dekoracije iz sladkorja, namesto pomaranče mi dajte rezino grenivke, pa brez gaziranih sestavin,« je naročil gospod, še preden je lahko natakar pozdravil in vprašal kaj želita. Ženi je bilo vidno nerodno.

     »Dober dan, lepo imate tukaj. Kaj priporočate za osvežitev v tem vročem dnevu?

Natakar je resno priporočil sladoledno kupo.

      »Prav, kupo torej, tri kepice bo dovolj, sadne če lahko, hvala,« je bila prijazna gospa, kot bi se želela odkupiti za moževo neotesanost.

    »Kaj si tako priliznjena, saj je plačan za to, da nama streže.«

    »Daj no, Borut, nehaj! Poln kufer te že imam, a ne moreš vsaj na dopustu iz svoje kože, nisi v službi, da bi bosiral vsem naokrog,« je z nekoliko privzdignjenim glasom rekla žena. Zagledala se je v skupino mladenk, ki so na plaži igrale odbojko. Kako zavidam tem mladim dekletom, je pomislila, ne njihove lepote, ne, to ne, sproščenost, naravnost, to pogrešam. Če bi bila še enkrat na njihovem mestu, kaj bi? je razmišljala. Bi zmogla danes, je vrtala vase … začeti znova. Neko odločitev je pripravljala, tiho, novo, samo njeno. Nocoj, mogoče … Bom zbrala moč …!?

     »Ines, si pojedla, greva!« jo je iz dolgega premisleka zmotil Borut, »z Matejem sva zmenjena, da se dobimo v marini. Neko jahto si bomo ogledali. Mogoče jo kupim, teh neuglednih hotelov in strežajev imam dovolj. Osebje si bom sam izbral, plesali bodo tako, kot bom jaz godel,« je zanergal, čeprav je teh nekaj minut, ki so bile namenjene tej terasi molčal in se fižil.

     »Oprosti, glava me boli, mislim, da bom šla v hotel in malo legla,« je s stišanim glasom rekla Ines in odrinila stol.

     »Kot želiš, ne bom te pogrešal pri tem, to so moški posli, ampak do osmih da se mi sestaviš, predsednik upravnega odbora naju je povabil na večerjo v svojo vilo!«

* * *

     »Glej no, če ni ono tista šjora, ki je danes pri meni kupila fige,« je Marička dregnila Maria, ko sta se z večernega balinanja peljala domov: »Kaj dela na postajališču, ob tej uri več ne vozijo korjere, e ne.«

     »Ni vajena javnega prometa, vidi vse te kovčke. A jo vprašaš, če kaj rabi?« je Mario prebral ženine misli.

     »Gospa, vam lahko kako pomagamo?« je skozi spuščeno okno zaklicala Marička.

     »Dober večer. Je kakšna možnost, da še danes ujamem avtobus  za  glavno mesto?«

     »Od tukaj ne, z vlakom bi bilo možno, samo da se je treba zapeljati do sosednjega mesta. Prisedite, peljemo vas na kolodvor, saj ni daleč.«

     Inesina tesnoba se je polegla, ko se je na zadnjem sedežu v stari diani zibala proti železniški postaji. Ni si znala razložiti, od kod ji ta nenadni mir. Neznosnemu poletnemu dnevu je sledil blag poletni večer, ki se z drdranjem nočnega vlaka prevešal v novo prihodnost, že dolgo hrepeneno …