»Kupil sem tudi paradižnike. Po mojem so dobri, so iz južne Italije.«

Iz južne Italije …, je v njej odmevalo malo bolj kot je pričakovala.

»Super, jih bom pripravila zraven pašte!« Popazila je, da vznemirjenost ni odsevala v njenem glasu.

Ok, paradižniki bodo gotovo odlični. In še okoljski odtis imajo morda malo manjši od tistih, uvoženih iz Španije. Jasno pa ji je postalo, da se čustvenemu odtisu v naslednjih sekundah ne bo izognila.

Gledala jih je. Njihovo rdečino, trdost, zrelost, jasno so sporočali svojo sočnost in idealno stanje, ki ga kupec pričakuje pred zaužitjem. Tak je bil tudi on, poln obeta, za katerega je vedela, da ni lažen. Pa ga je vseeno pustila. Italijan, južnjak, carinik na meji z bivšo Jugo. Niti se ni več spomnila, kako sta se zapletla. Jasna pa ji je ostala slika razhoda.

»Pojdi z mano, s tabo bom delal kot s kraljico!«

Razdvojenost ne bi mogla biti bolj ostra. On, obet vsega sočnega, sladostrastnega, on, »paradižnik« z juga, ki jo vabi na jug, ali njeni karierni načrti tukaj, v hladni, tehnokratski prestolnici. Čutila je nagovor znotraj, globoko v sebi, naj se vrže in zagori skupaj z njim. Ne, je rekla, vzela nož in zarezala nekam globoko vase. Saj zdaj je tu marsikaj: je njena narejena kariera, so njena porezana hrepenenja in je Viktor, ki ji je kupil paradižnike in ki je čisto v redu: ima odlično pozicijo, odprl ji je marsikatera vrata, pa prijazen je tudi, no.

In je še enkrat vzela nož in zarezala. V paradižnik z italijanskega juga. Ki bo od te sekunde samo to: zrel, rdeč, okusen paradižnik. Samo to in nič več.