Pozdravljeni na vetrovnem dvorišču besed!

Burjač je spletišče, namenjeno branju in objavljanju kratke proze. Z njim želimo doseči, da bi kvalitetni literarni izdelki ponudili zanimivo bralsko izkušnjo širši množici bralcev.  K sodelovanju vabimo tako izkušene in uveljavljene avtorje kot tiste, ki so šele začeli brusiti svoj pisateljski talent. Registrirate se lahko tukaj.

“Ko sloniš na moji rami in zreš v zapiske današnjega dne, si kot moja perutnica, brez katere ne bi mogla leteti… “

“Tako vidno skriti v center ozadja. Tako prizemljeno božanski vibrirajo s tisto svojo masivo v rokah…”

“Nihče več ne opazi, kako božansko lepa je preproga cvetočega regrata krog hiše in kako izredno dobra je še voda iz domače pipe.”

“Ti rituali, ta usedlina vseh naših predniških hotenj …”

“Zakaj samo ležim in gledam v zvezde?”

Scefrana

Hvala Bogu! Za ta teden sem končala. Vsebino vedra izliješ v školjko, krpo, ki je v resnici majica, izpereš v čisti vodi in jo temeljito ožmeš. Po stopnicah se spustiš na dvorišče, stopiš do vrtne ograje in čeznjo obesiš mokro krpo. Raztegneš jo in iz navade poravnaš...

Preberi več...

Cvetoča češnja

Popoldan se je prevesil v zgodnji večer, ko je lahko zapustil prostore svoje kletke, v kateri je služboval zadnjih nekaj mesecev. Sovražil je enolično rutino dela, ki je poneumljala pametne. Izgubljeni in v njej ujeti so se počutili tudi večni optimisti, med katere je...

Preberi več...

Na kameljem hrbtu

Ob vsakem premiku živali pod seboj čutim sunek v medenico, izmenjaje, enkrat spredaj, nato zadaj. V strahu, da se ne bom obdržal v sedlu, napenjam roke in stiskam noge. Žival se odziva tako, da ob vsakem stisku mojih nog puhne skozi nozdrvi. Ko je zapuhala prvič, me...

Preberi več...

Želja

Zakaj samo ležim in gledam v zvezde? Prav imaš. Ne razmišljam, ne želim ... Samo gledam zvezde. Samo da veš, tudi jaz sem si nekoč želela. Enako kot ti. In želja, ki sem jo klicala, je prišla in rekla: "Dobiš, kar želiš." Nisem verjela. Komu se želja res izpolni? Pa...

Preberi več...

Zvonček na tuji zemlji

Predrami me hladna jutranja rosa. Vsakonočni dar, ki se spusti z neba. Dolgi in ovinkavi prsti se kot lovke hobotnice stezajo proti mojemu steblu. Nežno me ovijejo, dotik je mehak, blag. Čutim toplino, ki se z manikirane roke steka vame. Prijem postaja vedno močnejši,...

Preberi več...

Spomin

December je. Na mesto se spušča mrak in v oknih blokovskega naselja se prižigajo luči. Vračam se iz službe. Ko hodim po pločniku, poslušam odmev svojih korakov na prazni ulici. Naenkrat se ustavim in se zazrem v nebo. Nad menoj je nešteto zvezd, ki se lesketajo v...

Preberi več...

Pomladno jutro na Lipah

Desetnik Pavel je tiho odprl majava lesena dvoriščna vrata. Stopil je na širen travnik, ki se je spuščal proti reki Vipavi. Za trenutek je še počakal, da so se oči privadile teme. Celo krajino je premeril kot bi skušal preveriti, ali ni morda kdo v bližini. Pomirjeno...

Preberi več...

Kletka

Oglato slušalko je zabila v telefon na polici: “Zarod nehvaležni! Crknite v tej vaši Ljubljani." Grozeče je nekaj momljala po hodniku proti stranišču, spotoma zgrabila ključe vhodnih vrat in jih splaknila v školjki, da so stare cevi zamolklo žvenketale. “Tako. Ne...

Preberi več...

Neposlana pisma

Neposlana pisma ... Obširna besedna zveza ... Ljudje smo dober primer. Kot pisarji celo življenje ostrimo svoja peresa, da bi pisali zgodbe, pisma. Najprej, ko se rodimo, ko prvič zajokamo, smo kot nepopisan list, ki ga pisar vzame v roke, ko se odloči, da bo napisal...

Preberi več...

Prijava

 

Arhiv