Na severni fasadi, sveže prepleskani z oglušujoče kričečo modro barvo, se izgublja majhno okno. Stekla so zasenčena le s prahom in umazanijo, saj je od oknic ostalo zgolj okovje. Najbrž so se prejšnji stanovalci v eni izmed hujših zim vsaj za kako uro uspeli pogreti z njimi.

Njegovih šest napol prosojnih kvadratkov ločenih z lesenimi križi dovaja mojemu življenjskemu prostoru edino svetlobo, ki plaho moti mrak mojega vsakdana.

Macesnov okvir je na tričetrt strohnel. Z njega se lušči bledo zeleni oplesk, ki se z novo podobo stavbe sklada kot Rembrandtov kiaroskuro s pročeljem Lidlovega nakupovalnega centra.

Polno črvin in spominov okno sestavlja svojstven ekosistem v katerega ne posegam.

Strmim v ta televizor s šestimi ekrani, ki dan za dnem predvajajo isti program preletov ptic in oblakov.

Skozenj slišim svet, njegov neusklajeni utrip, brbranje prometa, ropot dvigajočih in loputajočih pokrovov kontejnerjev, klice mater, ki opominjajo svoj zarod, da bo čez deset minut njihovo kosilo zamenjalo namembnost. Njihovo otroško razposajenost, ki ji tega ni mar. Včasih opazujem mimohodeče mesene postave, buhteče v glasnem smehu, preglasnem, da bi bil lahko iskren. Ti skozokenski udori realnega so še edino kar  ogovarja zbledelo željo, da bi pripadal njim, vrsti, ki je ne razumem in ki ne razume mene.

Odkar po nasvetu brata čepim v tej užaloščeni luknji, se je moj univerzum skrčil na minimum. Rekel je, da bo le začasno, dokler se stvar ne umiri. Zdaj je že devet mesecev od tega, listje je že dvakrat zamenjalo barvo, oblast tudi, drugega se ni spremenilo nič.

Cigareto odložim v improviziran pepelnik, lesen okrasni nizozemski cokel, ki mi ga je prinesel z ene izmed njegovih ”poslovnih” poti. Preveč kadim, to je sicer edino kar lahko počnem, no to in pa da poslušam radio z vsemi kratkočasnimi nesmisli, ki jih ponuja.

Medtem ko se ukvarjam s kulinaričnimi  dilemami ali bi za kosilo zaužil pakirane dobrote iz supermarketa ali tvegal bosti se z lokalnimi dostavljavci hrane se vrata odzovejo na nervozno trkanje.

”Ja?” se tudi jaz živčno odzovem nazaj in oko počasi približam kukalu

”A si tu?”

spregovori mučiteljica vrat in moj glavobol, prej varno pospravljen nekje za malimi možgani, poskakuje od navdušenja.

”Ja zgleda, da sem, drugače se ne bi oglašal.” Moja žena. Vedno je imela dar za zanemarjanje očitnosti. Odkar sem pristal v tej godlji je bilo to šele drugič, da me je prišla obiskat.

”Spusti me noter no. Ne bi rada, da me kdo vidi tu.”

”Jaz tudi ne, prekleto. Me boš spravila na slab glas pri stanovalcih.”

Odprem ji vrata in vame butne parfumski orkan, ki je nedvomno posledica radodarnosti njenega novega mecena.

”Pizda Vlado, lahko bi vsaj prezračil.”

”Oprosti. Nisem pričakoval visokih obiskov in sem vodjo protokola že poslal domov.”

Zaničevanje v njenem pogledu se je kosalo z brezhibnostjo njene pričeske. Take poglede sem poznal, le da sem bil po navadi jaz na drugi strani. Zaničevalec in ne zaničevani. Previdno se je usedla na fotelj, s katerega je odstranila kup starih časopisov. Prižgala si je tanko cigareto in z dimom prekrila enega izmed mojih pajčjih sostanovalcev.

”Vlado morava se pogovoriti” Pokimal sem in že vnaprej vedel, s kakšnim namenom se je dama iz centra pripeljala v od boga pozabljen kvart.

V glavi mi vedno bolj šumi medtem ko me napada z jatami besed, ki jih je nedvomno udomačila iz najnovejšega instant priročnika za samopomoč, priporočenega s strani ene izmed instant najboljših prijateljic.  Da njena zgodba nikdar ni bila njena. Da je bila vedno le pripravno orodje s katerim so upravljali drugi. Nikogaršnja last a vsem  na razpolago. Ob meni se ni nikoli počutila ljubljene, zaželene. Živela je kot senca moje večne odsotnosti.

Pekoč občutek v konicah prstov me spomni, da sem ponovno pozabil na gorečo cigareto, že tretjič danes.