OBLAK

En sam dan je bil usoden za rojstvo sivine na tvojem čelu. Bila sva metulja, skoraj eksotična – jaz sem imel črna krila z oranžnimi obrobami, ti si imela zelena s turkiznimi obročki. Igrala sva se. Letala sva okrog regratovih cvetov, sedala na travnata zarobja, prhnjavila nad studencem in si nekoliko odpočila na črnem trnju. Potem je naneslo tako, da sem se jaz zaljubil v cvetove divje češnje. Cele dneve sem se motovilil tam okrog. Ti si se kujala in si posedala na odvrženem črnem gumnjaku. Pa si bila lep kontrast, veš, na tistem črnem škornju. Prava estetska vibracija si bila. Jaz se nisem zmenil za tvoje elipsanje nad tulipani v bližnjem vrtu. No ja, kakšen dopoldan si me le prepričala, da sem se spreletel nad rdečimi in rumenimi cvetovi. Se še spomniš tistega otroka? Metal je žogo v fasado hiše in naju lovil. Mar ni bilo zabavno? Ampak mene je vabila divja češnja, ki se je košatila na robu jase. Tisto pomlad je bila tako polna belega cvetja. Če bi se ulegel pod njo, bi mislil, da sneži. Ti pa si sedala na odvrženo plastiko v strugi studenca in si vzdihovala, da si sita vsega cvetja, da bi rada nekaj novega, da bi rada malo mestnega življenja. Sanjala si cvetje, ki se šopiri po mestnih parkih. Tisto cvetje je res lepo na pogled, je pa brez pravega okusa, brez prave mane. Šlo je tako daleč, da si cmihala na belem plastičnem vedru in mi očitala mojo belo nevesto, mojo divjo češnjo. Nek dopoldan si me presenetila z novico, da se boš spremenila. Jaz sem se temu smejal. Rekel sem ti, da se metulji tako ali tako spreminjamo. Pa si mi rekla, da imaš dovolj metuljastega življenja, da hočeš postati mlada ženska. Temu sem se šele smejal. Spomnim se, da sem ti rekel, da če se bo to zgodilo, bom jaz postal oblak. Namrdnila si se in odfrfotala. Popoldan sem te že pogrešal. Posedal sem ob studencu in se samovšečno ogledoval v travi. Preiskal sem nekaj kotičkov, da bi te vendarle našel. Mislil sem si, da si odkrila kakšno novo cvetlico, saj so se rojevale, maj je bil. Tudi naslednji dan te ni bilo. Občemel sem pod češnjo in premišljeval o naju. Vse je bilo tako čudno in prazno. Belinček je priletel mimo. Vprašal sem ga, če te je kaj videl. Rekel mi je, da te je in da si letela proti mestu. Zaotožil sem se. Poletel sem do vrha divje češnje, prav do vrha. Od tam sem lahko pogledal proti mestu. Rahla meglica se je pasla nad betonom. In tja si šla? Samo enkrat sem letel tam skozi. Letal sem mimo velikih steklenih oken, kaj oken, kar sten, in sem se lahko ves čas gledal. Umikati sem se moral vsem tistim vozilom. V parku sem si za silo malo odpočil. Še pred večerom sem se vrnil v ta log. Takole sem čemel na vrhu češnje in sanjaril o naju. Začelo je pihati. Nežne cvetke je olupilo in bele listke vrtinčilo dol na zemljo. Pripravljala se je nevihta. Moral sem dol. Joj, kako me je zanašalo. Komajda sem se skril pod grm. O, kako se je zlivalo. Dobro je oklestilo mojo češnjo. Majhni potočki vode so se nitili po temnih gozdnih tleh in s seboj vozili drobne bele listke moje češnje. Okrog debla se je nabrala velika luža. Otožno sem gledal osulo cvetje, ki se je mrestilo na vodi. Od povsod se je vlačila težka zoprna vlaga. Umaknil sem se v notranjost grma. Tisti dan ni bilo s pašo nič. Občepel sem na gostih vejicah in sanjaril o naju. O vsem sem premišljal, o vsem. Spoznala sva se nekega lepega sončnega dne. Letala sva po opustelem sadovnjaku in se pasla na mladih cvetovih jablan. Lepi dnevi so se nizali. Letala sva po vrtovih in si končno našla to gozdno obrobje. O vsem sva se pogovarjala. Jaz sem ti zaupal, da sem nekoč že bil človek. Kar naprej si hotela poslušati zgodbe iz tega življenja. Še najbolj si bila začudena, ko sem ti pripovedoval o muzeju metuljev. Res, tisti muzej te je povsem obsedel. Če ne bi bilo tako daleč, bi te peljal tja. Ah, njena zgodba je bila bolj enostavna. Vedno je bila le v živalskem svetu. Najprej, da je bila veverica in potem orlica. Kot orlica, da je bila zelo srečna. Izbrala si je orliča in z njim plavala nad pokrajino. Celo življenje sta živela skupaj; skupaj sta vzgajala zarod in lovila miši, kače, pa tudi kakšnega zajca. Poigravala da sta se nad skalovjem in lovila vzgonske vetrove. Gnezdo sta imela visoko zgoraj v pečevju. Skupaj sta tudi umrla. To da je bilo v nekem viharju – oba je treščilo med skale, ker sta bila že stara in neokretna. Naslednjo pomlad se je rodila kot metuljčica.

In jaz, jaz sem prejšnjih življenj ne spominjam. Kot človek sem se rodil v daljni Venezueli. Zrasel sem v postavnega fanta in sem se naučil igrati kitaro. O, kako rad sem to počel. Pa se mi je zgodilo tisto usodno srečanje. Bilo mi je dvajset let. Takrat sem igral v nekem ansamblu. Gostovali smo v sosednjem mestu. Pravzaprav nismo bili nič posebnega: kitare, bobni nekaj trstenk in flavt. Zabavali smo se. Pili smo pivo in kadili dobro travo. Tako se je dogajal večer in … in sem jo zagledal. Kakšni boki. Kako je plesala. Kako so se topile luči v njenih očeh. Pa njeni težki črni lasje, kako so ji opletali. Kratko zeleno krilce se ji je lepo podalo na zagorele noge. Majica, mislim da je bila bledo rumena in z nekim napisom, je komajda zadržala obilne živahne prsi. Ko smo počivali, je prišla mimo naše mize. Ujel sem za zapestje polno usnjenih obročkov. Prisedla je, povlekla nekaj dimov z nami in tako mamljivo razmikala stegna. Po koncertu sva se umaknila v cenen hotel. Obdržal sem njene hlačke in jih spravil v kovček h kitari. Norel sem naprej. Ne vem, najbrž sem se zaljubil, saj sem vsa ostala dekleta primerjal z njo. Imel sem njen naslov. Gonilo me je k njej. Večkrat sem jo obiskal. Živela je v barakarskem naselju v predmestju. Imela je še dva brata in eno sestro, ki je že imela otroke, male vreščače. Oče se je preselil k ljubici, mati pa je bila bolehna in je po cele dneve preždela v polomljenem naslanjaču pod staro murvo. Postajala je čudna. Celo njena lepota se je nekam razgubljala. Govorila mi je, da obožuje metulje. Pa sem jo peljal v muzej metuljev. Ure in ure je hodila okrog vitrin in si ogledovala vsa tista metuljasta trupla. In v tistem tednu je izginila. Njeni so rekli, da si je našla neko zaposlitev in da se je preselila. Ko sem jo izgubil, sem doumel, da sem bil res zaljubljen. Odšli smo v Peru. Tam sem si privoščil nekaj izletov. V nekem starem svetišču sem ostal čez noč. Pogovarjal sem se z majhnim kamnitim kipcem. Takole mi je rekel: ‘O, postal boš metulj, a njene oči bodo slepe za tvojo lepoto. Najprej boš kot banana potoval v daljno deželo na sever. Potem boš tam postal metulj. Ona, ona bo svečenica ljubezni. Sreča jo boš ob koncu vseh časov, ko bo vse spet prasnov in se bosta zlila v eno samo svetlobo. O, kolikokrat sem ji moral povedati to zgodbo. Najprej sem mislil, da sem v njej našel njo, pa mi je nek glas povedal, da sem še vedno v svetu menjajočih se iluzij.
Ja, tisti deževni dan je izginila tudi ona, moja turkizna metuljčica. Naslednje jutro sem prezeblo čakal, da mi sonce ogreje krila, da bi lahko poletel v dan. Ampak noči so usodne. Komaj se je sonce nakazalo, me je izpuhtelo. Dvignilo me je. Poletel sem visoko. Zbal sem se, da me bo vrglo med zvezde, ki so v polmraku še poždevale. Nenadoma sem se zavedal, da sem postal oblak. Nisem bil sam. Okrog mene so se nizali še ostali beli kosmiči, ki jih je jutranje sonce rožnato barvalo. Vrtinčilo nas je in gnalo na vzhod, naravnost proti soncu. Tega sem se ustrašil. Bal sem se, da bi me sonce kar popilo. Kmalu sem navezal stik z ostalimi razposajenci. Živahno smo klepetali in se lovili v krogu. Star siv godrnjavž nas je opozarjal, naj vendarle ne norimo, da bi on rad počival. Kričal nam je, da nas bo že zlepilo v starost. To je bil zame nov svet, te višine. Čudovit sončni vzhod se je polil po nas. Stari sivec se je počasi spravil nad gore in nad dolino onkraj hribov, mi pa smo zaplavali v rojevajočo se modrino. Prišepetovali so mi, da nas čaka dolgo potovanje in da se bomo zlepili v velike sive gmote in bomo nevihte nekje na jugu. Nisem se menil za te govorice. Udobno sem se ulegel na zračno blazino. Lenobno me je neslo nad mesto. Med prvimi sem se znašel nad mestom. Zdaj je sonce že veselo pikalo v naša bela telesca; prav prijetno me je grelo. Oziral sem se dol in že videl predmestje. Opazoval sem pletež ulic. Tiste, na novo asfaltirane so bile črne ostale pa umazano sive. Gledal sem kolovoze, ki so se spletali med njivami in vrtovi. Mesto se je nategnilo ob reki. Priplaval sem nad park in ribnik. Zagledal sem se v vodi. Zdaj sem videl, da sem res majhen in debeluškast. Kar oblebdel sem in se opazoval. Zagledal sem nekaj rac, ki so krožile sem ter tja. Kadar se je obrežju približal kakšen človeček, so se zagnale tja, najbrž misleč, da jih čaka kakšen grižljaj. Pa je res nekaj priletelo, mislim da kruh in čips. Hlastnile so po tistih grižljajih in se spet razteple po ribniku in se poskrile po ločju. Kar pozabil sem, da bi moral na jug. Razgledal sem se in videl, da so moji prijateljčki že daleč, sivina pa se je že vlačila iznad hribovja. Kar zazehalo se mi je. Ni se mi ljubilo naprej. Pa me je vseeno povleklo. Potegnilo me je čez dolgočasna blokovska naselja proti centru mesta. Lep majski dan je bil, lep za potep. Sonce je skozme rinilo zlate igle. Blag veter me je zapeljal nad steklene palače, nad vrvežava križišča. Od spodaj se je dvigoval steber ogretega zraka, ki se je vrtinčil. Ustrašil sem se, da me bo kar razcefralo. Pa je minilo. O, kako lep pogled je bil na stari del mesta, na vse tiste stare rdeče in rjave strehe, pa na patinaste zvonike in betonske terase novejših prizidkov. Smešni so se mi zdeli hiteči ljudje tam spodaj. In bele strehe lenih mestnih avtobusov, pa kričeče oranžne strehe kioskov, pa razpeti sončniki pred kavarnami in bifejčki. O, to je bila opazovalnica. Malce me je zaneslo. Obstal sem nad teraso znamenite kavarne na neki stolpnici. Veliko posedovalcev je že bilo spodaj. Bili so hrupni, mahali so z rokami in skromno pripivali. Kako mi je dobro delo, da sem obstal prav nad to teraso. Začuteval sem mladostno energijo tam spodaj. Iz prejšnjega življenja sem se spomnil takih kavarniško terasnih posedanj. Jasno, brez kitare ni šlo. Bilo je spontano in božje lepo. Spet me je malo premaknilo, ampak res samo malo. Lahko sem se opazoval v stekleni steni trgovinskega centra. Usločeno steklo me je popačilo, da sem bil kot nekakšen nebesni svinčnik. Teraso sem še vedno lahko ogledoval. Kar naenkrat je gor do mene zaplapolala čudna vibracija. Celega me je pretreslo in me celo malce skrčilo. Zanihalo me je sem ter tja in me ustavilo prav nad njo. Če to ni bila ona? Dolgi rjavi lasje in spotegnjene noge. Kar projicirala se mi je gor. Pila je kavo in se igrala s sončnimi očali. Zamišljeno je gledala v stekla očal, kjer sem odseval jaz – na obeh temnih steklih sem bil. Popravila si je lase in obrnila očala tako, da sem bil še vedno viden. Pritegnila si je kavo. Tudi na ohlajeni kavi me je lahko videla. Tam sem se pomešal s penami, ki so se držale roba in so topile nebesno biserovino – majhni biserčki so bili na mehurčkih rjavkaste pene. Nasmehnila se je in razvajeno odsrebnila kavo. Popljunkala je kavo in me raztreščila, ampak na očalih sem še bil. Zdaj sem vedel, da je to moja reinkarnirana metuljčica. Spet je zapihalo in me vleklo na drugi konec mesta. Joj, kako sem si zaželel, da bi spet bil metulj. Vse me je tiščalo, na jok mi je šlo. Nabuhlinilinilo me je. Sivci so me že dohitevali. Smejali so se mi in mi govorili: Kaj, mladič, si mislil, da boš ušel naši mokri pravičnosti? Prepustil sem se vrtinčenju. Postal sem brezvoljen. Spodaj so najbrž res pričakovali nevihto. Pospravljali so prte, ker je močno pihalo. In ti si vstala, pogledala gor in šla. Pred izhodom si se še enkrat ustavila in spet pogledala gor. Na čelu ti je zasijala sivina. Obrnila si se in odšla. Mene je vsebolj jemalo v objem sivakov. Čutil sem tvoj nemir. V torbico si spravila sončna očala in po mobilniku poklicala taksi. Pred stavbo si spet ozrla navzgor. Sivina se ti je še bolj zajedla v čelo. Težka vlaga me je vsebolj gnetla. In spet se je pojavil nov glas in mi prišepnil, da me čaka nova reinkarnacija. In potem je počilo. Z novo zavestjo in v novem telesu sem se znašel na ulici v temnomodrem taksiju, ki sem ga spretno vozil, pa prav proti tebi. Zapeljal sem na parkirišče in te zagledal. Hodila si med betonskimi koriti in si ogledovala cvetje. Zlagoma sem parkiral. Na polici sem opazil fotoaparat. Dvignil sem ga, odprl šipo in se pripravljal, da bi te slikal. Poskakljala si po stopnicah. Kakšno elegantno skakljanje je to bilo. Ob gredici si se spet ustavila in občudovala rumene in rdeče tulipane, ki so zdaj spet zažareli, ker je skozi oblačje pronicnilo nekaj sonca. Naslonil sem se na okno in te gledal skozi iskalo. Čakal sem, da se zasučeš k meni, da bi ujel tvoj obraz. Sklonila si se nad cvetje. Težki lasje so se ti usuli čez rame. Privzdignila si se in sunkoma otresla lase nazaj na hrbet. Končno si pogledala proti meni in se nasmehnila. Pritisnil sem na sprožilec in … in spet si postala metuljčica. Da, prav taka metuljčica si bila kot prej. Zavijugala si nad cvetjem in razposajeno obletela nekaj sosednjih avtomobilov. In potem si sedla na držalo stranskega ogledala. Kar tam si obstala. Nihala si s krili in se umirjala. Stegnil sem prst, da bi sedla nanj. In si res. Počasi sem te nesel v avto in sem zaprl okno. Ves sem drhtel. Fotoaparat sem odložil na sedež poleg sebe. Nemirno sem te vprašal, če se zapeljeva v prejšnja življenja. Iz radia se je oglasilo: Da, metuljček, greva nazaj na najino jaso. Odložil sem te na sedež, vključil motor in počasi speljal.
Ah, kakšna noč se je skotila. In zjutraj sem vedel, da sem bil samo oblak v njeni kavi.