Kratka zgodba, Četrti oleander, ima v sebi zapredek silne izpovedi, ki je, skoraj gotovo, zavestno precejena skozi cedilo metafizike – in prav to ji daje tisto dodano vrednost, da nam nakaže smisel verjetja v obnavljajočo moč ljubezni. Zgodba ima primeren tempo, jezik je čist, mestoma nekoliko preboden s šablonami, vendar so te v kontekstni strukturi razredčene. Dramaturško je zgrajena tako, da nam ponudi nek začetek in konec, kot posledico začetka. Spontana usodnost se udejani v odrešujočo povezanost. Upoveden postopek je zasnovan z iracionalnim pogovorom zarodka z mamico, kar je vsekakor literarna svežost, ki jo ne kaže prezreti – tudi zato, smo se odločili, da je ta zgodba zmagovalka drugega tromesečja.

 

Četrti oleander