Neposlana pisma … Obširna besedna zveza … Ljudje smo dober primer. Kot pisarji celo življenje ostrimo svoja peresa, da bi pisali zgodbe, pisma.

Najprej, ko se rodimo, ko prvič zajokamo, smo kot nepopisan list, ki ga pisar vzame v roke, ko se odloči, da bo napisal pismo – prazen, še brez raztrganin, pack črnila in življenjskih brazgotin. Nato – čez čas se razvijamo, gradimo svojo podobo, oblikujemo se, smo kot pisar, ki skrbno in počasi ostri svoje pero, da bo čimprej pripravljeno na pisanje življenjske poti, zgodbe. Kasneje pogumno naredimo korak v svet, kot pisar, ki drhti od vznemirjenja, ko na še čisto nov kristalno bel list papirja napiše prvo črko. Čez čas, ko že mislimo, da smo dovolj pripravljeni, da se s svetom soočimo, začutimo, da svet ni tako preprost in rožnat, pač pa je tudi zapleten in poln ovir. Takšni smo, kot pisar, ki po urah vnetega pisanja naleti na prvo nastalo težavo, veliko packo črnila. Ko to doumemo, se nam sesuje svet. Smo potrti, hočemo vreči puško v koruzo. Smo kot pisar, ki hoče iz čistega obupa pismo zmečkati in ga vreči v ogenj ter nanj pozabiti. Takrat se moramo za trenutek ustaviti in se zbrati. Biti moramo kot pisar, ki odloži pero, globoko vdihne in se za trenutek pogovori s svojimi mislimi. Roka mu kar sama od sebe seže po zmečkanem papirju in ga obrne na drugo stran – začne pisati novo pismo, novo zgodbo. Ko jo napiše, to pismo ostane shranjeno v njegovem starem prašnem predalu, saj bi se, če bi ga komur koli ali kamor koli poslal, izgubilo in zmečkalo pod neusmiljeno težo današnjih ljudi in sveta.

Za konec pa še to … V življenju postanimo in bodimo kot pisarji. Pišimo življenjske zgodbe in ne dovolimo, da se v današnjem svetu pogreznejo v pozabo. Bodimo kot neposlana pisma, ki so pisana znova in znova in čakajo, da jih kdo vzame iz tega prašnega predala in jih skrbno prebira.

Inge Novinc