Ob vsakem premiku živali pod seboj čutim sunek v medenico, izmenjaje, enkrat spredaj, nato zadaj. V strahu, da se ne bom obdržal v sedlu, napenjam roke in stiskam noge. Žival se odziva tako, da ob vsakem stisku mojih nog puhne skozi nozdrvi. Ko je zapuhala prvič, me je nenavadni glas skoraj vrgel iz sedla. Vzpenjanje po sipinah je lažje od spustov. Pri spustu me bolijo napete roke, z njimi se upiram drsenju naprej. Če že padem s hrbta živali, se ne bi rad prekucnil pred njene noge. Bojim se, da bo pokleknila in se me znebila, ali pa si zlomila tanke noge. Nekam globoko se ji vdirajo v pesek. Usta in nos mi pred dvigajočim se peskom varuje pisana arabska ruta. Smrdi po mojih predhodnikih. Tesno zavezana me tišči na temenu. Pod to umazano ruto hlastam za zrakom. Srce mi razbija in znojim se. Hladen puščavski veter suši kapljice znoja. Z znojem se izloča strah, sem nekje prebral. Kdo ve, če imam dovolj vode v sebi, da izločim vse moje strahove? Z visokim turbanom in s temnimi očali se, neprepoznaven, s karavano pomikam globlje in globlje v Saharo. Reklame, kako zavajajo! Mirno pozibavanje na kameljem hrbtu je posebno doživetje, kot ritmično meditativno valovanje. Ali pa blogi! Miha je v svojem zapisal: V odsotnosti civilizacije se vam v puščavi odprejo neslutene notranje pokrajine. V puščavi postanete eno vesoljem. Problemi se razblinijo.
Prav zaradi takih obljub sem se odločil za potovanje. Da se že enkrat rešim opice, ki se mi je zagrizla v vrat in me ne spusti. Ali veste, kako je živeti z opico na vratu? S kremplji zasajenimi globoko v kožo. Opica grize noč in dan. Rad bi ugotovil, kdo jo ohranja pri življenju. Kdo jo hrani v tistih redkih trenutkih, ko uspem zadremati. Malo sumim ženo, ki mi zadnje čase pogosto očita, da sem nesposoben. Podpora pa taka! V dobrem in slabem, je pozabila?
Beduin, ki mi je pomagal z oblačenjem, opice verjetno ni opazil. Vsaj rekel ni nič. Morda pa je žival pod menoj vznemirjena zaradi opice? Ampak glej no, saj ne puha več! Ali pa sem jo nehal stiskati z nogami?
Sčasoma suvanja trdega sedla ne čutim več. Niham, kot drobna točka vpeta v balon niča. Ta nič, kakorkoli že nepomemben, blaži sunke jahanja. Kar udobno se počutim. Sonce se nenadoma, kot po vrvici, spusti nizko na horizont. Vse, sipine, kamele in jezdeci smo obarvani rdeče. Take barve še nisem videl! Globoko zajemam rdeč zrak in si z njim polnim pljuča. Blaga toplota prodira v celice mojega telesa, dokler ne zalebdim v mehkobi rdečega. Opica je izginila. Ne čutim več bolečine, niti krempljev. Ko sonce drsi za rob horizonta, rdeče temni. Stapljam se z vsem okoli mene, sem del in sem celota. Sem optimalno v večjem optimalnem.
V zgoščujoči temi zagledam svetlobo ognja. Ko prihajamo bližje opazim obrise šotorov. Tu bomo prespali. Večerja ob malih ognjih mine v tišini. So res vsi tiho ali sem jaz odprt za druge frekvence? Noč v puščavi je mrzla, a neskončno mirna. Nebo se je spustilo tako nizko, da se zvezde zdijo na dosegu. K njim stegujem roke in ne vem, kdaj prestopim mejo med budnostjo in spancem. Zjutraj, sicer z razbolelo zadnjico in stegni, čilo zakorakam v pesek. Beduin kriči za menoj: »Mister, mister!« Niti obrnem se ne. Zrem v neskončno morje peska, v valujoče sipine, ki so danes drugačne kot so bile včeraj. In kdo ve, kakšne bo veter naredil jutri. Zrem v odprti, spreminjajoči se svet in začutim veter v sebi. Počasi se vrnem. Časa je le še za skodelico čaja. Zavit v ruto, z očali in s turbanom se, pripravljen za pot, povzpnem na meni določeno žival. Pravzaprav sem si jo izbral. V lenobnem ritmu se zibava, gor, dol in spet gor in spet dol, poenotena v gibanju. Žival je danes mirna.
Osvobojen opice se počutim lahkega. Ne razmišljam več o tem, kdo jo je hranil. Niti ni pomembno. Kdorkoli jo je, naj s tem nadaljuje. A ne več na mojem vratu. Moja ranljivost je ostala v puščavi, drobna oaza strahu, ki jo prekriva pesek. Z vetrom v sebi čutim moč, da spreminjam svoj svet. Za začetek si zarišem svežo perspektivo za današnji dan.