Na pašniku, ki je bil ob avtocesti zamrežen z dober meter visoko ograjo, drugače pa obdan z  električnim pastirjem, ki je elektrone šibal po žici, da si lahko slišal njihovo cvrčanje, če si prislonil uho dovolj blizu – če pa si ga preblizu, si lahko izvedel kaj, česar si nisi želel, so se pasle krave. Ena skupina krav se je držala v senci grmovja in nizkega drevja; naveličano so prežvekovale pomuljeno napol izsušeno poletno travo. Zabodeno so pogledovale proti tistim, ki so sredi pašnika tiščale glave okrog najbolj rejene, ki se ji je vime bogato vesilo proti tlom. »Če niso to nore krave,« je z obtolčenim zvoncem na vratu ugotavljala vodnica in zavila z očmi nekam gor v neskončnost, kot da bi prosila Nevidnega naj se jih usmili. »Ja res, da se tako nastavljajo pekočini, scvrknilo jim bo še tisto malo pameti v njihovih trdih beticah,« je primuknila druga in jezno zamahnila z repom proti roju muh, ki so ji pobrenčavale okrog uhljev in ji silile v oči. »Kot da kaj pomaga,« so se posmehovale nadležnice in razdajale svojo tečnobo naprej.

Skrokan vran je nevarno nizko preletal in iskal kosilo. Na sredini travnika je zašel v oblak sopare, ki se je dvigal iz kravjih gobcev. Kaj premlevajo danes, sočno mora biti, sočno, je ugotavljal. »Ste videle nov reklamni plakat?« je važno zategnila lepotička, ki je bila očitno liderka. »Ne, kje, kaj?« so z majčkeno rumenim pridihom zategnile kolegice. »Pridite, vam pokažem.« Važno je zamahnila z glavo, da ji je palmast čopek zanihal čez oči in si ga je potem dramatično odpihnila. Sledile so ji, nobena ni želela zamuditi pomembnega odkritja te sezone. Počasi, zaradi umetniškega vtisa, in seveda pomembnosti, jih je vodila skoraj do ograje, ki je razmejevala pašnik in avtocestno traso. Ustavila se je pred velikim panojem v obliki piramide. »Tukaj,« je zasopla, »poglejte si tole. A ni krasna?« Strmele so v podobo v vidnem polju svojih očes. Na dolgih nogah, sijočih dlak in lepih oblin, je sijala najlepša rjavka, kar so jih kdaj videle v svojem vaškem življenju. »Enkrat bom tudi jaz tam gor,« je pribila junica in zatopotala z lakiranimi parklji, »samo še pravega agenta potrebujem.«

Prestrašeno so odskočile, ko je na počivališču onkraj ograje zavrl terenec in sta se iz njega pognala razposajena mulca: »Mami, oči, glejta, novi mega burgerji,« in s prstoma kazala na sprednjo stran trikotne piramide. »A bomo šli v Mc Donalds, prooosim?« Rdeč napis in sočna junečja pleskavica sta vabila.