Oglato slušalko je zabila v telefon na polici: “Zarod nehvaležni! Crknite v tej vaši Ljubljani.” Grozeče je nekaj momljala po hodniku proti stranišču, spotoma zgrabila ključe vhodnih vrat in jih splaknila v školjki, da so stare cevi zamolklo žvenketale. “Tako. Ne boste me izgnali iz hiše!”

Njeno zmagoslavje je prekinilo blago, nato vse bolj nadležno ječanje z dvorišča. “Prekleti klinci! Spet se parijo pod oknom!” Zarohnela je v kuhinjo, zagrabila kuhinjski nož in srdito odgrinjala orumenele zavese. “Prekleta mrcina, ki te je povrgla! Izgini že z mojega praga,” je z nožem zagrozila tolstemu črnemu mačku pred hišo.

Z ihto je zaman vrtela že dolgo let pokvarjeno okensko kljuko in medtem je ob bledi svetlobi zaznala še eno mačjo silhueto v senci stare kovačije. “Pfuj! Prasica zagamana!” je zaničljivo prsknila s povešenimi usti. Spustila je nož na polico in s pestjo udarila po okenskem okvirju, da sta obe mački trznili. Razuzdanka v senci je v treh zamahih preplezala kamniti zid. S svojim prožnim životcem je tako elegantno odskakljala po salonitni strehi, da je starko zaskelela starost in je za hip klecnila ob oknu.

Brezobzirni mačkon pa je s tisto čvrsto sijočo dlako nesramno obsedel na dvorišču in lizal svojo črno belo taco. Zdelo se je, da od strani s prezirom opazuje senilno žensko podobo pri oknu. “Marš! Golazen!” je še enkrat zasikalo skozi steklo. Mačkon pa je tako kot mnogokrat prej kraljevsko posedel sredi betonskega dvorišča in se v varni razdalji mastil z zmagoslavjem. Ob tem prizoru je starki skozi misli stekla sladkobna slika njenih koščenih rok, kako stiskajo tisti tolsti mačji vrat in tlačijo kosmato mrcino v zadušljiv žakelj z gnilim krompirjem.

“Ubila bom tega črnega satana!” je pomislila. “Ne! Naredim ga za zapornika! V ptičjo kletko ga bom strpala, da se bo pokoril moji volji. Vsakič, ko bo zacvilil, ga bom dregnila v zamaščeni želodec. Stradala ga bom, dokler mi ne bo hvaležen za plesnive kose kruha. Še všeč mu bo, če ga bom kdaj počohala z ročajem metle po kosmatem trebuhu. Udomačim ga, da bo njegov vlažni smrček brnel od ugodja, ko mu bom mršila tiste bele lise na gostem kožuhu in …” Zdrznila se je od takih nežnih podob. Se je mar v teh letih navezala na sovražnika? Ampak misel na črno belo mačjo družbo, ki leži na hrbtu in izteguje mehke tace, ji je prižgala plamenček topline v osivelem srcu. Naenkrat se ji je zazdelo, da je dvorišče svetlejše, še malo bolj domače. Jeza je popustila krče postaranih mišic.

Oddrsela je v shrambo, pobrala ribiško mrežico pokojnega moža in zdrvela proti vhodnim vratom, da si podjarmi kralja nočnih paritev. Vhodna vrata pa je niso spustila dlje od hodnika. V obupu se je spomnila, da so edini hišni ključi v greznici.

Skrhana v gubo se je starka vrnila v mačjo opazovalnico, a pogled skozi okno ji je osušil poslednjo kapljo smisla življenja. Dvorišče je bilo prazno. Hladen beton in zarjavela krama ob posušenem orehovem deblu.

Pogled je povesila proti okenski polici, kjer ji je v zenici blisnil kuhinjski nož. S steklenimi očmi je zrla v bridko rezilo in poraženo zatisnila veke.