Jebemti, ta njegova butasta glasba! Zakaj sem zmeraj vsa mehka ob muskontarjih? Pa še basist! Ti me sploh zrajcajo v brezumje. Tako vidno skriti v center ozadja. Tako prizemljeno božanski vibrirajo s tisto svojo masivo v rokah.

Zakaj ni moglo ostati pri ‘Živijo, živijo’ med sodelavcema zjutraj v čajni kuhinjici? Pa tisti njegovi puloverji narobe obrnjeni, ker ga baje žulijo pregrobi robovi šivov. To se mi je zdelo KR’ NEKI, no. Pa njegova nemarna kozja bradica. Ta me je sploh odbijala. Potem pa mi Dušan najavi ‘Aja, a ti ne veš, da je on basist od Stopperjev?’ Fak! Saj ne da bi vedela, kdo so Stopperji, ampak fak, no! Šele takrat me je zares oblil njegov gromeči glas. Globoko je prodrl vame in me vsako jutro polnil s smetano dneva ob kavnem avtomatu. Pa jebemti tisti koncert, no! Da grem in vsa orošena, kot najbolj butasta najstnica sprejmem vabilo v očitno nesrečo. Budala! Da si ne morem reči drugega. Uh, ta april, ta pomlad, pa ta nenadna vročina in hormoni, … jebemti hormone! Sedaj imam v sebi še tiste druge, ki jih nisva želela … “Alina! Pusti psa pri miru, no! Ne vidiš, da cvili?”

“Ampak mami. Cofko mi je res čisto raztrgal obesek z muckom!”
“Ah, daj, preboli že ta obesek, no. Saj sem rekla, da ti bom kupila novega!”
“Ampak mami, ta obesek sem dobila …”
“Mami, mami … daj mi že mir! Stalno nekaj godrnjaš, pa nič ti ni prav. Bolj pozitivno boš morala gledati na ta svet. Vedno iščeš le črne pike. Enkrat je šola bedna, drugič te dež moti. Poglej no malo okrog sebe, kako lepa je narava, pa sonce si končno dočakala. Malo se sprosti in uživaj, dokler si še mlada in brez skrbi. Kaj bo šele, ko odrasteš!?”
“Ampak mami ta obesek sem imela ful rada in …”
“Ma jebemti obesek! Na, tu imaš denar in si kupi takega kot si želiš! Pa nehaj že cviliti za vsako najmanjšo reč!”

Samo to še zna govoriti: ‘Nehaj že enkrat cviliti’. Najprej želi, da ji zaupam: ‘Glej, Alina, kadarkoli lahko prideš k meni. Ne smeš tiščati problema v sebi, starša sva zato, da ti pomagava … Kmalu za tem pa ‘Mir mi že daj!’, ali pa ‘Tiho bodi!’.

Pa spet si je obula tiste svoje roza adidaske z bleščicami. Potem pa bo meni govorila, da me meče zgodnja puberteta. Prav, prav, bom tiho. Želela sem samo reči, da mi je ta obesek dal Andraž za rojstni dan. Zato mi toliko pomeni. In kaj zdaj?! Naj dam Andražu teh 10 evrov, ki si jih tako nesramno vrgla vame. Naj mu dam denar, da mi kupi nov obesek, ali kako?! Že tako se me zadnje čase izogiba na šolskem hodniku.

Ja, Cofko. Vem, da ti je žal, da si strgal obesek, ampak, joj no. Samo ti me še imaš rad, ko me tako vdano ližeš po dlani. Oh, zakaj me nihče ne mara?!

“Alina, ne joči, no. Stisni se sem k meni na klopco. Saj bova skupaj poiskali nov obesek z muckom. Ššš, ššš. Vse bo v redu.”

Zaradi te bas kitare se zdaj spravljam še nad otroka. Nisi ti kriva hčerkica moja. Mami te povsem razume. Mami joče s tabo. Navznoter ji tečejo solze. Grenka kri obžalovanja ji ostro brazgotini po izigranem srcu. Zato je mami tako prekleto tečna, veš?! Mami te ima rada. Mami te ima tako rada, da se bo odpovedala sadežu enonočne strasti. Mami bo poskrbela, da ne boš nikoli spoznala svoje polsestrice. Ali polbratca. Saj niti ne vem, kaj nosim v sebi.

“Wof!”

Ja, Cofko. Vem, da bi se rad igral, ampak … Saj vidiš, kako nama je z Alino hudo. Psi baje to čutite, kajne? Ah, kdo bi vedel, kaj čutiš. Saj si vendarle samec.

Zakaj sem šla na tisti koncert? Zakaj sem si dovolila brezumje na neudobnih usnjenih sedežih avtomobila. Ampak bilo je tako omotično in vroče, da so mi otrdele prsi, še preden bi me lahko razum rešil. Čisto me je popivnalo vase tisto njegovo zahrbtno basovsko brnenje, pa njegova obrita glava. Tako je bilo krčevito, da so se mi vihali prsti na nogah. Lahko bi se uprla že prej, lahko bi se. Čutila sem hormone v harmoniji in hkrati sem se zavedala, da sem le terca, če se izrazim v jeziku tiste njegove glasbe. Navadna terca. Že od začetka je bil on glavna melodija, vedno najmanj dva tona višje od mene je spretno vodil to igro. Jaz pa sem se mu vsa trapasta pustila peljati v prevaro. Pa kako otročje sem se nasmihala in si kot nebogljeni najstniški plen odmikala lase. Gotovo so sodelavci opazili in se za mojim hrbtom …

“Cofko, fuj to! Stran od te kuzle nemarne. Alina, kje imaš vrvico? Pojdi po psa, no! Eh, kako si nerodna! Daj sem tisti povodec! Imam ga! Držim ga!

Oprostite gospa, naš Cofko je … Saj veste, kako so ti samci. Zavohajo ranljivo samico in jo brezobzirno … Ne, ne. Ni to, ne. Ne jočem zaradi psa. Saj bo še vse v redu. O, brez skrbi, da bo. Kajne Cofko?”

“Wof!”

Ne vem, kaj bo. Toliko komplikacij in jalovega nakladanja. Babe zmešane! “Wof!”